"Big brOther" - reality show kot vstop v kulturo

Glas Velikega brata je naš glas, glas nas, ki gledamo skozi oblake na tisti umetni košček trave in odločamo o usodi junakov. Mi, glas z neba glasujemo, kdo bo izgnan iz raja, tekmovalcem se dopušča le navidezna svobodna volja. Končno besedo ima Veliki Drugi, gospodar življenja in smrti. Reality showi niso torej zgolj opazovanje nesvobode posameznika, povedo nam več o našem odklanjanju svobode. Svobode se niti ne želimo, ker je neznosna, kot deževen popoldan v hiši Velikega brata. Hiša je mikrokozmos, zrcalo našega bivanja, naš privatni peskovnik, kjer se lahko igramo Boga. Zakaj torej resničnostni šovi? Da bi človeško obličje uzrlo Človeka.

Resničnosti šovi so popularne zabavne oddaje. Slovenci jih radi gledamo, tako kažejo statistike. Uvodno oddajo druge sezone Velikega Brata naj bi gledalo kar 40% vseh gledalcev, starih od 18-49 let, takrat zbranih pred malimi zasloni (Vir: AGB Nielsen Media Research: 17. marec 2007 - 14. marec 2008).
Fenomen t.i. »resničnostne TV« je dokaj nov. A nenazadnje je tudi TV zares zaživela šele po Drugi vojni. Prvi moderni resničnosti šovi, kot se jih predstavljamo danes, so nastali v 70.letih prejšnjega stoletja. An American family iz 1973 naj bil konceptualno eden prvih. Forma, ki je danes standard – junaki šova se pred kamero izpovedujejo in pojasnjujejo ozadje zgodbo za nazaj etc., pa naj bi se uveljevila z nizozemskim Nummer 28 (1991) in MTV-jevim Real Worldom (1992). Sledila je »kambrijska revolucija« neštetih serij, ki so navadnega smrtnika iz ulice povzdignile v medijsko zvezdo, če je le sodeloval v najrazličnejših insceniranih avanturah: v raznih tekmovanjih (Najšibkejši člen, Kdo želi biti milijonar?), v nenavadnih okoljih (Survivor), na delovnem mestu (American Chopper), se potegoval za naklonjenost osebka nasprotnega spola (Sanjska ženska/moški), iskanju nove službe (Top model, The apprentice), osebne psiho-fizične metamorfoze (Extreme makeover), renovaciji osebne lastnine (Pimp my ride), talk showih (remember Sally Lowenthal aka Sally Jessy Raphael?, Jerry Springer, Ricki Lake), zmenkih na slepo, itd. Tega je bilo v zadnjih letih ogromno.
Licenčni slovenski Bar, Kmetija, Big Brother so kalupirani po istem principu. Skupini posameznikov se omeji svoboda, le za pokušino pa ostane lažen občutek svobodne volje. Pravila igre vseskozi postavlja nevidna avtoriteta, ki budno spremlja in beleži dogajanje v hiši ter po potrebi »čudežno« interevenira, če stvari uidejo iz rok. Zunanji opazovalci opazujemo, kako se bodi trpini odzvali na nesvobodo. In se naslajamo. Zabavamo. Prav spočijemo si duha ob gledanju tega nesmisla po napornem dnevu. Osebnostno analiziramo vsakega akterja; poznamo njegove strahove, strasti, ambicije. V primerjavi z nami se nam zdijo mnogi »prebivalci hiše« neumni, iracionalni, nesposobni, leni, dolgočasni...povprečni. Mi bi v dani situaciji reagirali boljše. Vemo, kdo bo naslednji zapustil Hišo, anticipiramo njegovo virtualno smrt. Prepoznamo ustvarjalni potencial posameznikov in modrujemo: »...iz te pa še bo nekaj...« Vse nam je jasno, situacijo beremo kot odprto knjigo. Uživamo.
Ta Starim tovrstna zabava ne diši preveč. Ne razumejo, zdi se jim zguba časa. Kje je tu zabava in smisel? Saj se vendar nič ne dogaja! Če že, potem rajši gledajo dokumentarne oddaje o afriški savani, poročila in Maria. Fejst fant je, prijazen in pameten. Mladina je nasploh tako zelo drugačna kot nekoč. Ne pozna manir, govori in vede se prostaško, uživa mamila, posluša satanisično glasbo, ne spoštuje starejših, skrbi jih le za lastno rit. Sami zabušanti, faliranci in jebivetri. Povrh je tu še tehnološki prepad med generacijami-mobiteli, računalniki in tiste male stvari, ki jih ima mladina v ušesih, ko na avtobusu srepo gleda predse in pozabi odstopiti sedež veteranu španske državljanske vojne. Mladina se le še redko identificira s tradicionalnimi verskimi formami, k maši hodi le še iz navade, pa še to bolj poredko. S srcem »niso pri stvari«. Cel svet drvi k vragu; narava je uničena, vedno več je nasilja, revščine, pokvarjenih politikov, goljufov in kriminala. Potem so tu še teroristi, tisti mohamedanski, Al kajda. Za nameček pa vsa ta kri, smrt in banalizacija svetega človeškega življenja dnevno v konjskih dozah prihaja v naše domove preko televizijskih ekranov. Pametni izstrelki, evtanazija in resničnostni showi; svet je postal brezbožen, nič ni več sveto.

Taka črnogledost je odveč. Bog je živ in zdrav, pa četudi ga ohranjamo pri umetnem življenju z aparati. Bog je stopil s križa, v korak s časom, njegova podoba se nam zrcali preko televiziskih ekranov. Kljub kaotičnim in težkim časom, ko Človeku na videz zmanjkuje vere v višji smisel, je ta še kako prisotna, celo bolj kot izgleda na prvi pogled.

Kaj je glavno sporočilo Velike brata? Da obstaja Red, Avtoriteta, ki od zunaj vleče niti stvarstva. Ni se nam treba bati (smrti), saj je vedno je nekdo »tam gori«, ki bdi nad nami. Vse se odvija po vnaprej napisanem scenariju, znotraj katerega je nekaj maneveskega prostora za bitja s svobodbo voljo, a smernice so začrtane. Celoten kozmos tiktaka v harmoničnem ritmu na veke vekov, dokler se ne dopolni čas časov - vesoljna poslednja sodba.
Red. Gospodar. Učitelj. Bog.
Ta Bog je izhodiščna točka tradicionalne judeo-krščanske ideologije. (Post)moderni svet, visokotehnološki svet, kjer vlada Znanost, s takim dogmatskim okvirjem nima nič skupnega. A kdor želi, bo našel to logiko, katere temeljni dokument je Biblija, tudi na mestih, kjer je ne bi pričakovali. Na primer v resničnostnih showih tipa Big brother.
Za »komparativni etnografski material« vzemimo judovsko kabalo, mistični nauk, ki je na žalost med ljudstvom zaslovel z rdečimi trakci, Britney Spears in Maddonino Kabbalah water. Če se zdi svetopisemska zgodba nekoliko pusta in enoznačana, ponuja kabala tolkienovsko razlago stvarstva. Osredotočimo se zgolj na zgodbo, brez moralno- etičnih in političnih implikacij: Bog je Bog. Je Nič (Ajin) in hkrati Neskončno vse (Ain Sof). Zakaj je Bog ustvaril svetovje? Da bi »obličje motrilo obličje«. Božji akt začetka stvarstva je dejanje čiste volje. V aktu popolne svobodne volje je Bog umaknil (cimcum) aboslutno Vse, da se je pojavila praznina, v kateri se je lahko razodelo zrcalo bivajočega. Božji žarek (Ajjin Sof Or), ki je prodrl v to praznino se je nato razodel, razpršil v 10 božjih emanacijah, temeljnih principih stvarstva, ki jih simbolizira deset sefir, razporejenih v logično strukturo, znano kot Drevo življenja. Svet materije, atomov, pa ni edini svet, ki ga je Bog ustvaril. Proces rojstva stvarstva se je udejanil postopoma, v stopnjah: imenovanja, stvarjenja, upodobljenja in narejenja. Tem ravnem bivanja so analogni štirje svetovi, štiri naddimenzije, od katerih je naš vidni kozmos le najbolj groba oblika. Vso svetovje je v harmonični povezanosti in soodisnosti. Vso svetovje funkcionira po istih 10 principih, ki so atributi Božjega. Tudi Človek je nastal »v fazah«. Prvi človek, Človek »najvišjega« sveta je Adam Kadmon, zasnovan na človeškem liku, vsebuje vse, kar je potrebno, da se dopolni naloga božjega odseva. Adam Kadmon se je nato razodel v nižji svet (ločitev na moški in ženski princip), nato še nižje, v tretji svet, svet upodobljenja-»edenski vrt«, iz katerega sta bila izgnana Adam in Eva in nazadnje poslana v najnižji svet, kjer sta dobila«obleko iz kož«. V božjem načrtu ima človeštvo ključno vlogo. Vsak posameznik je poslan na svet, da izpolni svojo »karmično« nalogo, povezano s posebnim vidikom celotne sheme. Nič ni naključno, vse ima svoj namen, tudi zlo. Delo stvarjenja bo dopolnjeno, ko se bo zadnji polno uresničeni človeški duh združil nazaj v Adama Kadmona in bo ta božja podoba zrla v zrcalo bivajočega, da v polnem izkustvu človeštva ugleda odsev svojega lastnega Božanstva. Popolnost bo v trenutku dosežena v zedinjenju s svetim imenom »Jaz sem, ki sem«, ko bo Bog motril Boga. V žarenju te dopolnitve se bo podoba strnila z resničnostjo, da bi se razpustila v Ajin Sof in znova izginila v Ajin. Iz Nič v Nič. Prah si in v prah se povrneš.

Kakšna je »kozmologija« Velikega brata? Tekmovalci so izbrani po posebnem ključu, ki ga definira skupina strokovnjakov. Ta proces se začne dolgo preden se show začne predvajati na sporedu. Izbrani so tisti, ki po svojih osebnostnih lastnostih najbolj odgovarjajo filozofiji showa. Morajo biti čim bolj zanimivi, različni. V Hišo so poslani s posebnim namenom, da nas pritegejo k gledanju. Ko se materializirajo » v oblačilih iz kože« pozabijo na življenje zunaj, »v raju« . Začne se čas preizkušenj, solz in smeha. Začne se Življenje v skrajšani, instant verziji. Oder resničnostnega šova je karseda nazoren približek , pomanjšana različica sveta zunaj. Vse je navidez običajno, na trenutke profano, takšen kot zna biti ljubi vsakdanjik. Posamezniki stopajo in izstopajo v ljubezenska razmerja, se sporečejo zaradi hrane, se dolgočasijo, gleda se jih v kopalnici, ko spijo, se zabavajo in delajo Nič. Ko na sporedu niso predvidene, od zunaj delegirane aktivnosti in zadolžitve, so »prebivalci«, kar nekam letargično zgubljeni, manjka inciative, vlada status quo, stanje latentnega nereda. Potem se zasliši glas z neba in kolesje stvarstva se premakne. »Junakom« se nalaga preizkušnje, katerih se ne bi sramovala niti Gilgameš ali Jazon. Glas je »prvi gibalec«, ki vzpostavi red sistema in pravila igre. Je čisti imperativ, božanska zapoved: »..naredi to, ali pa boš pogubljen – izgnan iz raja«. Angel smrti (uniformirana oseba, ki pričaka izpadle tekmovalce) odvede poražence iz njihovega mikrokozomosa v onostranstvo, v svet«zunaj«. Tam jih pričakajo svojci, ki se veselijo ponovne združitve z dragimi.
Tisto, kar se dogaja po Hiši je seveda igra, to se zavedajo tudi tekmovalci. Glavna nagrada pa ni »od tega sveta«, sveta za zaprtimi zidovi, smisel njihove kalvarije, njihovega večmesečnega trpljenja, se nahaja zunaj, ko preživijo preizkušnjo tamzemskega življenja. Nagrada je vsekakor vredna truda.
Glas Velikega brata je naš glas, glas nas, ki gledamo skozi oblake na tisti umetni košček trave in odločamo o usodi junakov. Mi, glas z neba glasujemo, kdo bo izgnan iz raja, tekmovalcem se dopušča le navidezna svobodna volja. Končno besedo ima Veliki Drugi, gospodar življenja in smrti. Reality showi niso torej zgolj opazovanje nesvobode posameznika, povedo nam več o našem odklanjanju svobode. Svobode se niti ne želimo, ker je neznosna, kot deževen popoldan v hiši Velikega brata. Hiša je mikrokozmos, zrcalo našega bivanja, naš privatni peskovnik, kjer se lahko igramo Boga. Zakaj torej resničnostni šovi? Da bi človeško obličje uzrlo Človeka.

Nič brezbožnega ni v resničnostnih TV oddajah. Nasprotno, so odraz globoke vere v Boga.

Pa se kot dodatek: Ce so razni nacionalizmi in vsi možni šovinizmi lakmusov papir stanja duha in ksenofobija slovenske družbe, so se boljši "field cases" reality showi, kot odraz tipične, "kot da" povprecne kulture naroda oz. vsaj njenih trenutnih tendenc. Slovenci in nasploh vsa Zahodna civilizacija podzavestno še vedno stavimo na« mora biti nekaj več«, čeprav mogoče tega ni moč čutiti neposredno. Smisel , kot je prikazan v filmu bratov Cohen, No country for old men, se še vedno zdi pregrozljiva in preveč očitna opcija.

Sodeč po spodnjem videou, se v ruski druzbi dogajajo velike spremembe. Redifinicija. Če sta bila prej prej moc in nasilje skoncentrirana v totalitarni Državi, v Velikem Drugem, je z razpadom le-te prišlo tudi do redifinicije ekonomije nasilja. Svoboden trg, demokracija, osebna svoboda - nasilje na razprodaji. Zeleli ste imejte.