Zakaj po pivu boli glava?

Alkohola ne prenašam najbolje. To še predobro vedo moji najbližji. Mogoče je razlog v mojih nesfriziranih metabolnih poteh, netolerantnih na alkohol, genetski odmev mojih stepskih prednikov, po katerih sem podedoval B krvno skupino. Kakorkoli, po pivu me boli glava. Po Laškem še posebej. Vedno. Zadnjič sem po dolgih letih po naključju spet našel stare kasete s posnetimi pravljicami iz otroštva – Sirota Jerica, Pravljica o Zlatorogu, Žogica nogica, Hojladrija, Pekarna mišmaš, Maček Muri etc. Cela škatla. Porumenili ilustrirani ovitki so aktivirali najbolj skrite sinapse in priklicali v življenje določene pasuse, značilne zvoke, besede in nenavadno realistična občutja. A mnoge t.i. otroške pravljice, ki s svojim imenom obljubljajo nedožnost, otroško lahkotnost bivanja, so me kot otroka navdajale s strahom, celo neko primordialno grozo, ki jo hollywoodskim novodobnim grozljivkam tipa Krvavi hostel še nikoli ni uspelo poustvariti. Tam je vse transparentno. Še zdaj pa me zmrazi, ko se spomnem ponavljajočega zvoka Torkljinega škripavega kolovrata, demonske babe, ki je ugrabljala kršitelj zapovedi, da se na kvatrno noč ne sme presti. Tudi pravljica o Janku in Metki ne skopari z nasiljem in smrtjo. Uboga otročka ulovi čarovnica, ki otroke zmami v svojo kočuro s skadkarijami in sladkimi besedami. Babura med drugim iz čiste hudobije mori otročad v svoji krušni peči. Po današnjih standardih res nadvse primerna vsebina za otroke. Blair witch po ljudsko. Na sploh imajo mnoge, še posebej ljudske, pravljice tendenco, da nespoštovanje zakona Avtoritete sankcionirajo z najhujšimi možnimi kaznimi. Krvi in trupel ne manjka. V pripovedkah je koordinatni sistem pravljičnega sveta premaknjen, prepotenciran, izkrivljen, deformiran. Ta sanjski svet poseljujejo nešteta bizarna bitja in entitete, živali govorijo, umrli se čudežno vrnejo v živlenje, stvari imajo obraten pomen, nešteto je nelogičnosti in nekonsistentnosti. Na videz vse neurejeno, nekoherentno, kot sanje. Samo na videz. Kaj je torej namen tega zastraševanja? Pravljice za otroke so orodje procesa t.i. akulturacije. So transfer in povezava med živimi in umrlimi predniki. Otrok se tudi preko pripovedk, nenazadnje risank, etc. uči temeljnjih božjih zapovedi človeške organizacije, uči se pravil igre - kulture, da bo le »normalen« pripadnik plemena. Večini uspe to znanje osvojiti. Da pa bi se to vedenje karseda vtisnilo v mlade možgane, je nujno izbrati najbolj emotivno nabite primere, takšne, ki nas navdajo z ekstremno pozitivnimi (radost) ali negativnimi občutji (tesnoba, groza).
Vsako zgodovinsko obdobje prinese s seboj tudi simbolno prevrednotenje realnosti. Označevalci pomenov zamenjajo svoja nefiksna mesta v verigi pomenov; prevrednoti se celoten sistem, celotno simbolno svetovje se zamakne. Premik v Simbolnem se odraža v opazljivih formah: v vrednotah, normah obnašanja, odnosu do eksistencialnih vprašanj etc. torej v celotnem kozmološkem sistemu. Ta se kaže v javnih in formaliziranih manifestacijah le-tega, pa tudi »po ovinkih«; v majhnih, banalnih stvareh, v šalah, pravljicah, običajih, v ekscesih, ambivalentnem odnosu do Drugega. Enkrat je vrednota »solidarnost«, drugič »individualizem«. Potemtakem so ljudske pravljice analogne vzorcem ledu, ki jih znanstveniki vrtajo na ledenikih, plasti sezonskega snega pa so kot časovne kapsule, ki omogočajo vpogled in rekonstrukcijo preteklosti. Pravljice so zaledenele časovne kapsule, ki na mladi rod prenašajo sporočilo prednikov. Če je sporočilo dovolj splošno in univerzalno, bo preživelo stoletja. Posnet bo film, posneta bo radijska igra. A posamezne lokalne, regionalne, nacionalne pravljice, basni, pripovedke, ljudske pesmi povedo tudi kaj o piscih. Če so ljudske pravljice brez avtorja, so kulturni konsenz skupine ljudi, kaj se mora ohraniti za prihodnje rodove. Kot take se mi zdijo blazno zanimive za poglobitev. Kaj učijo otroke? Se »glavna tema«, ideološko ozadje pravljic spreminja? Zagotovo se, ampak zdi se, da so ideje prednikov še vedno med nami, čeprav živimo v času postmoderne družbe, svetu visoke tehnologije, svetu po "koncu ideologij", svetu ateističnega potrošništva, navidezne svobode, demokracije, pluralne družbe etc... Do Starih imamo skeptičen odnos. Stari so bili vraževerni, nevedni, iracionalni,...Ravno to je ideologija v čistem pomenu besede - počnemo nekaj, kar sploh ne vemo, da počnemo in zakaj. Ideologija se samo pakira v drugačno embalažo.
Kaj lahko o slovenski kuturi pove pravljica o Zlatorogu?:
Pravljica o Zlatorogu
Planina Jezerca in skalovita Komna sta bili njega dni planinski raj. Tam so prebivale bele žene, bitja milega, usmiljenega srca, ki se jih ljudstvo hvaležno spominja še dandanes. Pogostoma so zahajale v dolino, da so pomagale siromakom v sili. Otročnicam so bili v podporo dečki, ki so jih te povile z njihovo pomočjo, so bili vse žive dni v varstvu belih žena. Pastirje so učile spoznavati zdravilne moči posameznih zelišč. Na golih gorskih pečinah je po njih volji klila čvrsta trava, da so koze siromašnih ljudi lahko dobivale hrano. Ljudski zahvali so se odtezale in če je kdo drznil v bližino njih planine, so mu grozile in pretile z rokami, naj ne hodi dalje. Če je kdo zašel ali se drznil v bližino njih bivališča, so ga z gosto kamenito točo, z močnimi nalivi in viharji, ki so se usuli z gora, nagnale nazaj.



Na gorskem grebenu, katere stene vise strmo v Soško dolino, so se pasle njih bele koze in stražile dohod. Če se je kdo približal nepozvan, so te koze neutegoma lomile skale z gorskega robu. Vodil jih je postaven kozel z zlatimi rogovi Zlatorog po imenu. Bele žene so ga začarale zoper vsako poškodbo. Najsi bi ga zadela strelčeva krogla, kamor je kanila samo ena kaplja njegove krvi, bodisi na golo skalo ali na ledeni sneg, tam je zdajci priklila iz nje zel čudovite zdravilne moči, TRIGLAVSKA ROŽA.
Ko je kozorog použil list te zeli, je takoj ozdravel in najsi bi ga bila krogla zadela v srce. Še večji je bil čar njegovih rogov. Komur bi se posrečilo ubiti Zlatoroga in zaseči enega njegovih zlatih rogov, bi imel ključ do vseh zakladov zlata in srebra, ki jih mnogoglava kača straži v gori Bogatinu.
Benečan, ki je iztikal po zlatu, je prežal ob vhodu Bogatinove jame. Videl je, kako se je Zlatorog s svojim rogom dotaknil kače, brž je bila krotka kakor jagnje ter mu pustila, da si je v zlatem potoku, ki teče skozi jamo, porosil zlata rogova. Benečan je pozneje dobile iver zlatega roga, ki si ga je bil Zlatorog oddrgnil ob skali. Z njo je lahko dvignil vse zaklade sveta, vse žive dni je potem nosil vreče zlata iz Bogatina na Laško.
Tako srečen kot ta Benečan pa ni bil lovec iz Trente, nehvaležnost in pohlepnost ljudi je vso dolino belih žena izpremenila v kamenito puščavo. To se je zgodilo takole:
Takrat na bovških dneh še ni bilo cest, samo gorska steza je držala iz Kobarida prek Bovca v Trbiž. Tam so mule laških tovornikov prenašale bogate benečansko blago na Nemško. Kjer se izliva Koritnica v Sočo, je stala krčma, ki so tovorniki radi ostajali v njej. Izborna krčmarica je bila visoko v časteh, z dobro jedjo in rujnim vinom je vedela slajšati počitek. Še bolj je ugajala vsakomur njena hčerka. Ta je bila krepostna in najlepša deklica v dolini. Imela je mnogo snubačev, toda izbrala si je mladeniča iz Trente, ki je slovel daleč naokrog za najboljšega lovca, imenovali so ga trentarskega lovca. Ta je bil sin slepe vdove in na njena stara leta je skrbel zanjo z zvesto otroško ljubeznijo, tudi so vobče govorili, da je v varstvu belih žena. Poznal je vse steze po gorah, lahko je hodil na najvišje vrhove, pa se mu ni bilo treba bati kamenite toče. Marsikaterega tolstega kozla, marsikaterega divjega petelina in dosti cvetličnih šopkov je prinesel v tovorniško krčmo ter si tako pridobil dekličino ljubezen. Toda kakor zlato in lišp marsikomu zamotita glavo, tako se je tudi z dobrikanjem in laskanjem prišlih kramarjev deklici naselil napuh v srce. Neko nedeljo, ko je bilo že skoro pozimi, so prišli trgovci z bogatimi tovori iz Benetk v krčmo. Eden izmed njih, bogat mlad gospod, je poizkušal z zlatom in obljubami preslepiti deklico. Nataknil ji je zlate obročke na prste in ji obesil niz biserov okoli vratu, gostom je plačeval laško vino in velel godcem, da so igrali za ples.
Zdajci je prišel tudi trentarski lovec v družbo. Ko je svojo deklico pozval na ples, se je zelo kujala, in ko ji je oponesel zlati tujčev nakit, je dejala zasmehoma, da so prišli prikupni gospodje, dosti prikupnejši od njega, ki vendar pozna vse zaklade v gorah, pa ji doslej še triglavske rože ni prinesel.
In kako zasmeh ne seže dalje nego od usten do srca, tako je občutil mladenič v srcu želo teh besed.
Na zasmeh ošabnega dekleta je odgovoril z enakimi besedami. Vem tudi, je dejal, kje se najde ključ do Bogatina, in če ga dobim, bom kralj proti tvojemu kramarju, ti pa mu lahko ostaneš za točajko.
Globoko užaljen je odšel iz krčme. Na poti ga je srečal oduren nepridiprav, »zeleni lovec«, ki so vobče govorili o njem, da je že marsikaterega vrlega fanta spravil v večnost. Ta mu je vedel mnogo pripovedovati o zakladih v Bogatinu in o lepih dekletih na Laškem, prikupil se jim je že marsikdo, ki je iztikal po zakladih. Še ponoči sta krenila v gore, da bi zadela Zlatoroga, saj je trentarski lovec vedel za njegovo najljubše bivališče. Zalotila sta ga že dopoldan. Strelčeva krogla je zadela Zlatoroga, hudo ranjen se je splazil na ozko polico, ki se je končavala ob nepristopni skalnati steni. »Za menoj,« je zaklical zeleni lovec »ključi od Bogatina so najini«. Zdajci je zagledal mladenič ob nevarni stezi med ledom in snegom najlepše rože in med njimi tudi očnico. To je pogostoma trgal v mladih letih, da je iz nje kuhal materi vodo za oči. Spomin na mater, njegov angel varuh sta mu klicala: »Nikar dalje, naj ti bodo dovolj triglavske rože, osramočena te bo klicala tvoja ljubica, naj ji odpustiš, ker se ti je rogala. Zeleni lovec pa je vzkliknil: »Še je čas, da ukrotiva Zlatoroga, preden se navžije rože čudotvorne. Osreči se, bogatejši boš od vseh kramarjev, ki so tvojo ljubico zavedli v nezvestobo!«
Tedaj je zmagal glas zla. Po sledi krvavečega kozla, zaznamovanem z rožami, sta plezala lovca po stezi med življenjem in smrtjo. Tofa Zlatorog se je okrepil s čudotvorno rožo, na novo oživljen se je pognal proti svojima preganjalcema po ozki stezi. Rogova sta se mu bleščala v soncu krasneje kot kdaj, omamljen od bleska je pogledal trentski lovec v brezdaljno globel, že se je opotekel. Zdajci še en skok Zlatorogov, pa je izgubil tla pod seboj in se zvrnil v brezno. Zeleni lovec pa se je zakrohotal za njim: »Srečno pot na Laško!« V tem je bridek kes obšel dekletu srce. Strahoma je čakala, kdaj se vrne lovec. Šele ko so se vrnile lastovice in je Soča narasla do razstopljenega snega v gorah, je priplavalo po reki truplo trentarskega lovca. V roki je držal šopek triglavskih rož.
Ko so pozno poleti pastirji prišli na Jezersko planino, so ugledali pusto skalnato krajino. Bele žene so se bile za vselej ločile od tega kraja in z njimi bele koze, o nekdanjem planinskem raju ni smel ostati niti najmanjši sled. Zlatorog je bil razkačen, razril lepe travnate pašnike, še dandanes se vidijo v skalnatih tleh vtisi njegovih zlatih rogov.
V tej pripovedki tiči spomin na tiste čase, ko je še dobrodejna moč doline branila ljudi pred pogubnim vplivom visokih gora, pozneje pa je človeška pohlepnost prirodnim silam na stežaj odprla vrata.
Po pravljici, objavljeni l. 1868, odpira Zlatorogov zlati rog zaklade v Bogatinu. Bohinjci pa trde, da odpira vrata do Bogatinovih zakladov »roža mogota«, ki raste visoko gori pod Triglavom. Doslej teh čudežnih zakladov še nihče ni našel, in nikoli jih ne bo, ker so skrite v lepoti Triglavskega pogorja.
Tisto, kar išče trentarski lovec je njegov Objekt - razlog želje - bogastvo Bogatina, ključ do večne sreče in do srca "keš" dekline. Zamegli mu um, razmišlja samo še o tem, počuti se čudno, prežet z demonsko energijo, s katero bi lahko gore premikal, tudi ubijal. Lovec ni čisto "pri sebi", je v tistem blaženem psihotočnem stanju, ki se mu reče zaljubljenost. Utelešenje njegovega sizifovskega gona po posesti Objekta - razloga želje je zlobni zeleni lovec (zeleni škrat), sam zlodej, ki nesrečnika zvabi v nerazumno in že vnaprej obsojeno početje. Zelena barva ga označuje kot gozdnega duha, kar kaže na njegovo staro poreklo v ljudskem izročilu. Izraz »ta zelen« še vedno poimenuje satana.
Kar je želela ošabnica, je bilo materialno, »od tega sveta«. "Zlato, srebro, dukati", katere ji je obljubljal kramar - popotnik, mešetar, tujec, ki ne živi od plodov zemlje, ampak od špekulantske trgovine, iščoč dobiček za vsako ceno, večni Jud, simbol novih časov, napredka, ki bo iz tirov vrgel podalpsko agrarno pravljico. Tragični lovec si je želel povrniti njeno ljubezen, želel jo je imeti za sebe, zgolj za sebe. Lovčev cilj je bil uresničljiv edino pod pogojem, da je nesrečnik igral po njenih pravilih igre, če je bil Želja Drugega. Želja po Zlatorogovem bogastvu torej ni lovčeva pristna želja. Bila je to Želja pokvarjenega, razvajenega dolinskega dekleta, ki ga je uročil preračunljivi kapitalist. Uresničitev te zle, nenaravne Želje je v nasprotju z božanskim zakoni Narave, katere čuvar je Zlatorog. Ta Želja se ne sme nikoli uresničiti, za tako ni mesta pod s snegom pobeljenimi vršaci, v kraljestvu gorski vil, kjer veje čisti božanski Duh. Kdor se zakonom kraljestva Zlatoroga ne pokorava in s pregrešimi tuzemskimi nagoni kali in ruši Red, avtoriteto Gospodarja, bo pogubljen. Kdor ne zna brzdati svoje človeške narave, bo plačal. Si preobremenil svoj organizem z psihoaktivno strupeno kapljevino? Evo ti glavobol. Za kazen.
Zanimivo pa je, da Zlatorogovo prekletstvo ne velja za Benečana - tujca, ki zaklade iz Bogatina nosi na Laško, v Benetke in nadalje na Nemško. Etični kodex Sončne planine - Dežele na sončni strani Alp, idealiziranega, harmoničnega, planinskega raja, kjer vladajo večni, božanski zakoni, v skladu z večno skromno slovensko zadružno logiko "večni hlapci tujcem, ki nas izkoriščajo, ampak tako pač je...Je že tako prav, če so, gospoda tako rekli" ne velja za tujca.
Slovenci smo v tem pogledu globoko submisivni, narod, ki globoko spoštuje avtoriteto - Očeta (Triglav, germanski paternalni kaizerji, Kristus kralj, maršal Tito, Janez Drnovšek), a ga hkrati nezavedno sovraži, kar je normalno, saj je Oče uvedel Zakon, vse mogoče križe in težave, ki grenijo to našo ubogo življenj v dolini solz. Smo hvaležen narod, dobra investicija za potencilane tirane s človeškim obrazom. Pridni, skromni, pohlevni in neambiciozni. Težko se nas zmotivira k revoltu, če že, mora biti razlog visoko idealističen, mesijanski. Žuljave roke Slovenca težko ziritirajo, nenazadnje rad dela. Ni čudno, da se je socializem pri nas hitro hitro »prijel«. Solidarnost, delo, medčloveški odnosi, samoupravljanje, enakost - to so vrednote lastne slovenskemu človeku.
Sočasno v Slovencu živi nostalgični cankarjanski spomin na ljubo Mater, na svetniško požrtvovalno mati, dobro kot topel koruzni kruh iz krušne peči, na brezijansko Marijo, kraljico Slovencev, na ljubo slovensko zemljico, najlepšo in najrodovitnejšo na celem širnem svetu, pravi rajski vrt na Zemlji, kjer je na vsakem gričku lična cerkvica, kjer uspeva dobra kapljica in kjer so dekl`ce fletne, ko' sam hudič.
Ta pol-erotični, ojdipovsko nerazrešen odnos Slovencev do
Matere - zemlje, tega stanja vzajemne soodvisnosti, kjer mati svojo hvaležnost vrača z ugodjem - obilno letino, je viden v ljudski pesmi, danes pa kot avatar, strašilo iz zgodovine odzvanja v formi novodobnih, impotentnih in kilavih reprodukcijah t.i. turbo folka in besedilih medijsko preforsiranih alpsko-germanskih polka viž. Gre za kulturni relikt, zamrznjen zeitgeist že dolgo mrtvega časa, slavospev kmečki ruralni idili in prvim nacionalističnim artikulacijam 19. stoletja. Živela Zedinjena Slovenija, Na Zdravje! Pa po pameti....
Lenart Kodre