To publish posts & Documentum access log on:username-antropoblogija;password:antropoblog

7. dec. 2010

Balkan esperanto, iluzija ali realnost?


Na svetu obstaja okrog 6000 jezikov. Skozi zgodovino so se jeziki združevali, razdruževali in variirali, tako da se njihovo število ves čas spreminja. Posledično je vedno aktualen problem definicije jezika skupaj z določitvijo instance, ki dejansko odloči ali je nek jezik uradno priznan (standardni) jezik ali je to zgolj neka različica oziroma lokalna variacijo nekega “širšega” jezika. Kakorkoli namen spodnje razprave ni v vprašanje taksonomije jezikov, pač pa vprašanje o možnostih uvedbe svetovnega jezika kot prešitja vseh obstoječih kodov sporazumevanja s ciljem učinkovitejše komunikacije in posledičnih prednosti za čoveštvo kot celoto. V luči vedno intenzivnejše globalizacije in s tem komunikacije med različnimi deli sveta se vedno veča potreba po skupnem mednarodnem jeziku oziorma kodu sporazumevanja. Kljub temu, da obstajajo t.i. mednarodni jeziki kot npr. angleščina (oziorma kot je bila nekoč latinščina), ostajajo ti še vedno uporabljani v omejenem obsegu. Kot bomo videli v razpravi, jim manjkajo določene karakteristike, ki bi jim omogočile lažji razmah v smislu svetovnega jezika. Zato se bom osredotočil bolj na primer poskusa izdelave in vpeljave umetnega jezika esperanta, ki ima pretenzije postati mednarodni jezik. Konkretneje se bom osredotočil na razpravo o možnosti uvedbe balkan esperanta kot “lokalne” različice svetovnega jezika. Naslonil se bom na sociolingvistično perspektivo, ki jezikovno problematiko obravnava interdisciplinarno v okviru celostnega sistema (holizem). Fishman loči dva nivoja sociolingvistike. Mikronivo, ki se ukvarja z neposredno govorno komunikacijo pripradnikov jezikovne skupnosti, ter makronivo, ki obravnava jezikovne problematike kompletnih družbenih skupin, jezikovne kontakte, bilingvizem, kreolizacijo, standardizacijo, jezikovno planiranje, jezikovno kulturo, jezikovne politike ipd. Ker me bodo zanimali bolj sociološki aspekti in ne toliko jezikoslovni aspekt, bom obravnaval tematiko na makronivoju.

V prvem poglavju bom soočil umetni z naravnim jezikom. Izpostavil bom karakteristike standardnih jezikov na eni strani ter umetnega jezika esperanto na drugi. Regijo oziroma pojem Balkan bom za potrebe obravnavane tematike lingvistično in geografsko opredelil v drugem poglavju. V zadnjem pa bom razdelal koncept balkan esperanta in ga osvetlil tako z vidika zgodovinskih družbeno-političnega razvoja, kot tudi z vidika paralelnega razvoja jezika(ov) in jezikovnih politik na tem področju. Za zaključek se bom vprašal ali je balkan esperanto iluzija ali realnost?

1. Umetni vs. naravni jezik
Pri vprašanju jezika se srečujemo z eno osnovnih dialektik, ki jo tvori binarna pozicija med naravnim in umetnim jezikom. Torej kaj naredi jezik umetni/naravni oziroma kje je meja? Kot naravni jeziki so praviloma opredeljeni jeziki posameznih narodov oziroma etnij. To so torej jeziki, ki so nastajali bolj ali manj spontano v okviru posameznih družb, njihove specifike in variacije pa so tesno povezane s kulturami teh družb. Ko govorimo o umetnem in naravnem jeziku, predstavlja pomemben moment pojav pisanega jezika. Z njim se vzpostavi druga dialektična napetost med (pisanim) jezikom in govorico. Govorica namreč predstavlja individualno variacijo v okviru jezikovne neomejene produktivnosti, ki največkrat ni popolnoma v skladu s pisanim jezikom oziroma njegovo strukturo. Pisani jezik tako nakazuje neka pravila in smer, medtem ko govor predstavlja njegovo bolj ali manj “pravilno” uporabo.

Torej če se vrnem nazaj k dialektiki med naravnim in umetnim jezikom lahko opredelimo naravni jezik kot standardni jezik, oblikovan na osnovi pravil in zakonitosti govorice, medtem ko umetni jezik predstavlja neka umetno izdelana slovnična in pojmovna struktura. Kakorkoli, pa moram kljub vsemu izpostaviti dejstvo, da je edini naravni jezik govorjeni narečni jezik. Tako se nam pri standardnem jeziku odpira vprašanje njegove dejanske naravnosti. Vsak standardni (pisani) jezik namreč značilno oblikuje vpliven lingvistični strokovnjak ali skupina strokovnjakov, običajno skozi daljše obdobje. Tak jezik je naravni jezik v toliko, kolikor jemlje zakonitosti iz več podobnih variacij jezika, katere standardni jezik združi v enega. Takoj, ko se spustimo v konkretne slovnične in besedne variacije, pa se strečamo s problemom, katera variacija je “bolj pravilna” in je izbrana kot jedro takšnega jezika. Kaj ji daje prednost pred ostalimi variacijami, zakaj je bolj pravilna, po kakšnih kriterijih določiti “nad”variacijo? To so delikatna vprašanja, ki si zaslužijo pozornost, kakorkoli pa se bom za potrebe tega seminarju omejil na definicijo standardnega jezika kot naravnega jezika.

1.1. Umetni jeziki
Umetni jezik je torej jezik, ki ima popolnoma oziroma v večji meri umetno postavljena slovnična pravila ter besedišče. Trenutno obstajata oziroma sta v uporabi dva (resna) mednarodna umetna jezika, ki sta nastala koncem 19. stoletja. To sta esperanto in volapik . Oba sta umetno izdelana, imata svojo slovnico, slovnična pravila in svoje besedišče. Osrednji cilj obeh (oziroma vseh umetnih jezikov) je zminimalizirati potrebno energijo za namene komuniciranja. Podobna sta si v tem, da imata poenostavljeno slovnico, ki izključuje vsakršne izjeme in tako omogoča enostavnejše in hitro učenje pravil. Razlikujeta pa se v pomembni lastnosti. Zamenhof, “oče” esperanta je namreč za besedišče svojega umetnega jezika izbral kot osnovo korene besed romansko-germanskih jezikov, medtem ko je avtor volapika Schleyer vpeljal popolnoma nove besede, ki so si poleg tega še velikokrat zelo podobne. Poleg drugih razlik omenjam zgolj to, ker je ključna za (relativni) uspeh prvega in neuspeh drugega. Četudi se je volapik pojavil prej, je esperanto zaradi te razlike hitreje učljiv tudi za manj šolane, lažje si je zapomniti besede, povrh vsega pa je bolj harmoničen in estetski (saj povzema naravne oblike). Posledično je esperanto izrinil volapik in si tudi pridobil na svojo stran njegove pristaše. Kljub temu prvi še vedno ostaja v uporabi, a v relativno omejenem, majhnem krogu uporabnikov .

1.2. Esperanto kot mednarodni jezik
Esperanto je torej umetni jezik, ki ga leta 1878 zasnoval poljski okulist in jezikoslovec-amater Ludwig Lazarus Zamenhof . Njegov cilj je zasnovati v narodnem smislu popolnoma nevtralen jezik, ki se poleg tega od standardnih razlikuje po naslednjih lastnostih/prednostih . Esperanto je presenetljivo lahek za učenje, po mnenju Zamenhofa vsaj petdesetkrat lažji od vsakega standardnega jezika. Slednji so namreč nastajali stihijsko v skladu s tekočo uporabo in potrebami sporazumevanja, vendar brez nekega načrta in pravil. Npr. Samostalnik “glava” ima različen spol v različnih jezikih, potem so tu nepravilne spregatve in sklanjatve, te v vseh možnih časih in sklonih itd., katere si je vse potrebno zapomniti (ker so izjeme). Medtem ko je so pri umetnem jeziku pravila jasna, končnice vedno enake, skratka ni izjem. Torej druga ključna razločujoča lastnost esperanta je njegova dovršenost, ki jo sestavljajo matematična natančnost, prožnost in brezmejno bogastvo. Kljub svojim jasnim pravilom umetni jezik ohranja prožnost in odprtost za nove besede; ostaja produktiven.

Kakorkoli pa ostaja odprto legitimno vprašanje, zakaj ne bi za mednarodni jezik izbrali enega od širše uporabljanjih standardnih jezikov kot npr. angleščino, španščino oziroma mrtvih standardnih jezikov kot npr. latinščine. Zakaj ne izbrati slednje za mednarodni jezik? Latinščina je bil v času svojega “življenja” v zelo široki uporabi in je imela prednost v svoji izgovorni in oblikoslovni jasnosti ter neznanskem zakladu že ustvarjene literature. Njen problem poleg tega, da je mrtev jezik in da ima komplicirano slovnico, je predvsem to, da je nevtralna samo za evropska ljudstva, nikakor pa tudi za vse človeštvo, nenazadnje pa je to tudi izrazito duhovni jezik krščanske religije. Esperant za razliko sovpada z idejo ekumenizma ozioram idejo o svetovni religiji oziroma bolje rečeno verovanju . Na drugi strani lahko kot potencialni mednarodni jezik izpostavimo angleščino, ki jo kot jezik sporazumevanja v veliki meri že uporabljajo(mo) širom po svetu. Problem angleščine je, da je enostavna na osnovne nivoju znanja ter zelo kompleksna in težavna na višjih nivojih, kar daje izključno komunikacijsko prednost (in s tem moč) “naravnim” govorcem. Slednji etnično-etični vidik je ključna slabost, ki zavira angleščino, da bi se prelevila v uradno priznani mednarodni jezik.

Zamenhof glede mednarodnega jezika in esperanta zaključuje, da je mednarodni jezik povsem možen in da bo prinesel človeštvu velikanske koristi ter da bo do uvedbe mednarodnega jezika prej ali slej prišlo v obliki umetnega jezika oziroma verjame da bo to esperanto: “Esperantu je mogoče nasprotovati iz interesa, nikakor pa ne iz logike in etike.” . Za njegovo ohranitev pa nadalje predvideva potrebo po instanci oziroma državi, ki bi ga vzela za svojega. Danes za razliko od časa ustvarjanja Zamenhofa je namreč takšna država možna v kontekstu brezmejne in brezozemeljske “cyber” skupnosti . Pri tem Wüsterja dodaja, da je za uspeh in legitimacijo esperanta potreben tudi paralelni preboj oziroma “globalizacija” verovanja oziroma ekumenizma, ki bi postavil osnovo za širitev in sprejem mednarodnega jezika .

Skratka pri odločanju o naravnem (standardnem) oziroma umetnem jeziku kot mednarodnem jeziku se srečujemo z dialektičnim razmerjem med raciom (profit) in iraciom (kultura), kar odločitev oziroma rešitev dela tako težavno in kompleksno. Zamenhof namreč povdarja popolnost esperanta in veliko ekonomičnost umetnega jezika, kar je morda racionalno z vidika produktivnosti in dobička, ni pa nujno to to kar hočejo ljudje. Ljudje oziroma kultura namreč stremijo za “dramo”, privlači jih nepopolnost, nejasnost. Ljudem odgovarja kompleksnost s presežkom, v katerem se kaj skrije oziroma kaj zakrije in jo tako dela bolj privlačno.

2. Regija Balkan
Da bi lažje pojasnili koncept Balkan, moramo osvetliti termin tako z vidika lingvistične kot tudi z vidika geografsko-politične perspektive. Tako kot vsak koncept se je tudi Balkan oblikoval skozi daljše zgodovinsko obdobje, ker pa je jezik živa tvorba, pa se ta proces seveda nikoli ne zaključi. Sprva je beseda Balkan kot označevalec označevala gorovje v Bolgariji , ki je slednjo na severu ločevalo od Romunije. Prvi ki so v literaturi omenjali to ime, so bili popotniki in razni odposlanci oziroma pogajalci različnih centrov moči. Le-ti so v svojih zapisih med prvimi omenjali to gorovje z imenom Balkan, ki je v tistih časi pomenilo težavna gora. Geografsko bolj precizno pa je “Balkanski polotok” kot prvi opredelil nemški geograf August Zeune v svojem delu Goea leta 1908 (Todorova, 2001). In sicer je to območje, ki leži južno od gorovja Balkan. Torej se razteza od Črnega morja preko Bolgarije ter vse do Istrskega polotoka ob Jadranskem morju, ki se dotika vzhodnega dela Alp. Kasneje skozi geo-politične zasuke vplivov na tem področju pa je beseda Balkan dobivala vedno bolj politično konotacijo in označevala nekakšno “tampon cono” med Orientom in Evropo, kjer so se mešali vplivi tako ene kot druge strani, tako kot se mešajo tokovi in vetrovi ob stiku tople in hladne fronte, in ustvarjali nek nemiren presek dveh značilno različnih množic. Naj na tem mestu citiram Todorovo, ki zelo celostno in obenem jedrnato predstavi “usodo” Balkana:

“Balkan je lahko zaradi svoje geografske neločljivosti od Evrope in obenem zaradi kulturnega statusa “drugega” znotraj nje prevzemal številne politične, ideološke in kulturne frustracije, ki so izvirale iz napetosti in nasprotij, neločljivo povezanih s pokrajinami in družbami zunaj Balkana, te pa so jih odrinile prek svojih meja. Balkanizem je sčasoma postal prikladen nadomestek za čustveno razbremenitev, ki jo je ponujal orientalizem, in Zahod olajšal za bremena rasizma, kolonializma, evropocentrizma in krščanske nestrpnosti do islama.”

Na prelomu iz 19. v 20.stol. se je Balkana močno začel prijemati političen prizvok predvsem v slabšalnem smislu, kot opredelitev področja, kjer žive “necivilizirani” plemenski narodi, ki se med seboj krvavo bojujejo in cepijo. V tem kontekstu se tudi pojavi pojem “balkanizirati” in “najpogosteje označuje proces drobljenja prejšnjih zemljepisnih in političnih enot na nove majhne nacionalne države, katerih sposobnost za samostojno življenje je vprašljiva” ; Skratka v primeru balkanske regije termin označuje proces nastajanja novih držav na področju Otomanskega cesarstva. Kasneje so ta pojem celo začeli uporabljati širše, kot označevalec procesov političnega cepljenja na različnih koncih sveta. Da bi omilili negativno konotacijo terminov s korenom balkan- so predvsem evropski politiki poskusili uvesti bolj nevtralen termin jugovzhodna Evropa, ki se bolj ali manj geografsko ter politično ujema s pojmom Balkana. Ne glede na tovrstna prizadevanja pa Balkan ostaja močan označevalec opisovane regije.

Sam v razpravi regijo Balkana navezujem na njeno ontološko osnovo in jo tako tudi percipiram, in sicer kot področje, ki obsega vse države nastale iz bivše Jugoslavije, Albanijo, Bolgarijo, Romunijo, Moldavijo, Grčijo ter evropski del Turčije. Ne glede na to, da sem nasprotnik vsakršnih delitev in meja, menim, da je ta razmejitev kot predpostavka za potrebe logično zaključene izpeljave razprave nujno potrebna. Predstavlja namreč tako geografsko zaključeno celoto, kot tudi področje z bolj ali manj podobno zgodovino razvoja ter nenazadnje mentalitete prebivalcev .

3. Balkan esperanto
V skladu z zgornjo opredelitvijo regije Balkan se bom v svoji razpravi o možnostih nastanka balkan esperanta omejil na področje slovansko govorečega življa (bivša Jugoslavija, pogojno Bolgarija) na tem območju, čigar jeziki so si med seboj najbolj podobni. Slednje predstavlja dobro osnovo za zasnovanje jezika tipa balkan esperanto, ki bi se ga zlahka naučili in uporabljali vsi prebivalci področja.

Dejstvo je, da so na področju Balkana geneološko različni jeziki prešli na številne skupne lastnosti. Jezikovna konvergenca je privedla balkanske jezike do mnogih skupnih potez, čeprav so si različni po izvoru: novogrški, albanski, romunski, bolgarski, makedonski ter tudi srbski, če gledamo širše, medtem ko so si podobnosti med jeziki narodov na področju bivše Jugoslavije še večje. V širšem pogledu lahko med skupne poteze štejemo zapostavljen (postpozitivni) določni člen, splošna izguba nedoločnika, ta se ohranja le pod vplivom hrvaščine, nadalje je skupen način tvorjenja prihodnjega časa (predvsem s pomožnim glagolom hoteti), skupno odpravljanje sklonov ter sintetična sklanjatev, ki se je zamenjala z analitično .

Vsak jezik ima svojo razvojno dinamiko, pri čemer pri vsakem obstajata nasprotujoča si procesa jezikovne konvergence in jezikovne divergence. Posledično se jeziki v času preoblikujejo, si med seboj sposojajo, se oddaljujejo, ko jih govorci oblikujejo tako, da bi za sporazumevanje porabili čim manj energije ter obenem zadovoljivli potrebe kulturnih dinamik. Ne glede na to dinamiko, so se v času izoblikovali standardni jeziki, preko katerih se formirajo jezikovne skupnosti (narodi). Slednje ima na eni združevalno vlogo, na drugi strani pa ločevalno v odnosu do drugih jezikovnih skupnosti ter tako vzpostavlja pomemben aspek identitete neke skupnosti. Standardni jeziki so nastajali prek procesa koineizacije, kot imenujemo jezikovno konvergenco. Koineji so nadlokalni jeziki sporazumevanja med govornimi skupnostmi, ki govorijo sorodne jezike. Nastajali so zaradi različnih razlogov kot so gospodarski razvoj, trgovske poti, večja upravna središča skratka skozi potrebo po različnih interakcijah in sporazumevanju. Nastanek standardnega jezika je nadalje pogojen s političnim poenotenjem in konsenzom. Kljub standardizaciji pa ostajajo znotraj posameznega jezika diatropske, diastratske različice in idiolekti, katere veže skupaj ta standardni jezik .

Koncept balkan esperanta, ki bi povezoval področje balkana in omogočil enostavnejšo in efektivnejšo komunikacijo se pomembno razlikuje od procesa koineizacije in samih standardnih jezikov. Cilj izdelave in uvedbe balkan esperanta ni konvergenca obstoječih jezikov, temveč izdelava jezika, ki bi na eni strani pomenil prešitje obstoječih jezikov (v smislu podobnosti v besedišču) ter na drugi strani postavitev ene slovnice, poenostavljene in brez izjem po vzoru esperanta, kar bi omogočalo učinkovito in lažje sporazumevanje. Prav tako ni potreben predpogoj političnega potenotenja oziroma je potreben v zelo omejeni meri, saj ne ukinja ali prepisuje obstoječih standardnih jezikov, pač pa uvaja umetni jezik, ki ni »last« nikogar. Sam koncept balkan esperanta tako ni v navzkrižju z naravno-kulturnimi silnicami, saj ne ukinja obstoječih jezikov, kultur in narodov, temveč predstavlja zgolj dodatno “orodje” in dodano vrednost prebivalcem tega področja.

3.1. Jezik in identiteta na Balkanu
Identiteta posamezniku oziroma skupine tem omogoča, da se umestijo v svoje okolje na eni strani skozi občutek podobnosti in pripadnosti (v svoji skupini) ter na drugi strani skozi občutek različnosti (z drugimi skupinami). Torej to diaklektično zaznavanje svojega ožjega in širšega okolja omogoča posamezniku (skupini) vzpostavitev svoje identitete oziroma pripadanja družbi in kulturi, v kateri se kot človeško bitje uresniči, dosega in presega . Identiteta je dinamična struktura, torej govorimo o tem, da posameznik (skupina) vzpostavlja svojo identiteto. Poznamo različne vrste skupinskih oziroma družbenih identitet: etnična, religiozna, politična, stigmatizirana, vojaška, jezikovna itd. Vsaka skupnost se za svoj obstoj in kohezivnost opira na različne skupinske identitete oziroma družbena sidrišča (z vidika posameznika), pri čemer izhaja iz občutka pripadnosti, zagotovil varnosti in vključenosti.

Na področju Balkana je bil jezik pomemben element za vzpostavljanje in utrjevanje identitet, kakorkoli pa praviloma predvsem kot opora in kot posledica oblikovanju različnih religioznih in etničnih identitet. Predvsem v obdobju 18. in 19. stoletja je skupna jezikovna identiteta predstavljal pomemben element poskusov utrjevanja enotne jugoslovanske nadnacionalne identitete v obliki vzpostavljanja srbo-hrvaškega jezika kot državnega jezika. Posamezni dialekti v regiji so si v zelo veliki meri podobni, enotni in razumljivi, vendar pa se določeni (Slovenščina, Makedonščina, sploh pa Albanščina) med seboj tudi pomembno razlikujejo. V tem pogledu združevanja jezikov v svetu obstaja veliko standardnih jezikov, ki so pluricentrični , torej imajo več središč razvoja, še vedno pa so tretirani v okviru enega standardnega jezika (npr. angleščina in ameriška angleščina, standardni nemški jezik ter dialekti posameznih nemških pokrajih pokrajin, Švice in Avstrije, ter mnogi drugi kot so hindu, kitajski, norveški itd.). Problem pri poskusu vzpostavljanja enotnega »jugoslovanskega« jezika so bili nenehni pritiski na popolno »zlitje« jezikov (dialektov) področja v en skupni standadni jezik. Podpirala ga je Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti (JAZU, ust. 1867), na drugi strani pa ga je vsiljevalo državno totalitarno vodstvo (najprej kralj Aleksander po 2. svet.voj. pa Tito). Skratka ni bilo dovolj maneverskega prostora za ohranjanje in paralelno uporabo lokalnih različic in razlikovanja. Zaradi vzporednih pritiskov po nadnacionalnem poenotenju so se jugoslovanski narodi čutili preveč ogrožene, kar je vodilo v vedno večje težnje po kolektivnih identitetah z nacionalizmi na čelu in tako v propad projekta.

Skozi t.i. proces balkanizacije je prišlob tudi do vedno večje (namerne) divergenca jezikov. Balkanizacija pomeni proces delitve regije ali države na manjše regije ali države, ki so si med seboj običajno sovražne in nekooperativne . Termin se je oblikoval in najprej uporabljal za konflikte med narodi na območju Balkana v 20. stoletju (Balkanske vojne in nato še Jugoslovanske vojne in razpad Jugoslavije na več nacionalnih držav), danes pa se uporablja tudi širše. Proti koncu 20. stoletja se torej srečujemo delitvijo in nestabilnostjo Balkana, ki najverjetneje še ni končana . Vzporedna posledica tega procesa je oblikovanje štirih standardnih jezikov (hrvaški, srbski, črnogorski in bosanski poleg obstoječega slovenskega in makedonskega) iz enega skupnega (srbo-hrvaškega jezika) .

3.2. Jezikovno planiranje in jezikovna politika
Greenberg loči tri paradigme jezikovnega planiranja (»modele jezikovne enotnosti«). Prvo je enotnost nadzirana iz središča (npr. JAZU), potem enotnost postavljena s strani oblasti (npr. kralj Aleksander, Tito) in kot tretja pluricentrična enotnost. Prvi dve sta bili izrazito značilni za področje Jugoslavije z omenjeno institucijo JAZU in na drugi strani jezikovno planiranje s strani oblasti, o tretji policentrični paradigmi je bilo v omejenem obsegu, predvsem pa prepozno, govora v okviru Novosadskega dogovora lega 1954. Specifičen problem srbo-hrvaškega jezika je bil, da so jezikoslovci in književniki, ki so oblikovali skupni jezik leta 1850, imeli za cilj uporabo jezika kot združevalne sile za ljudi na določenem govornem področju. S tem pristopom k začetni standardizaciji so uničili nekaj stoletij naravnega paralelnega razvoja jezika pravoslavnih in katoliških južnih Slovanov. Medtem ko je edini dialektalni predlog skupnega jezika propadel koncem 19. stoletja ter razne oblike vsiljene enotnosti v 30 letih 20. stoletja, je povojni režim še zadnjič poskušal formalizirati jezikovno »bratstvo in enotnost« s pomočjo Novosadskega dogovora podpisanega med Zagrebom in Beogradom leta 1954 . Koncept je bil zasnovan lahko rečemo precej »liberalno« in je dopuščal veliko fleksibilnosti v standardih in uporabi jezika; uvajal je neke vrste policentrični sistem. Kakorkoli ta v praksi nikoli ni resneje zaživel, njegov propad pa je bil simptomatičen za druge spremembne, do katerih je začelo prihajati znotraj jugoslovanske federacije od 60. let naprej. Vzporedno s separatističnimi težnjami konstitutivnih narodov federacije so se kot podkrepitev teh pojavljale tudi težnje po narodnih standardizacijah in diferenciacijah jezika. Vloga jezika kot krepitelja identitete naroda v kontekstu minimiranja notranjih in maksimiranja zunanjih razlik, je tako povzročila razpad ideje o jezkovni enotnosti in s tem tesnejši povezanosti in sodelovanju južnih Slovanov. Tako je jezikovna avtonomija konstitutivnih narodov Jugoslavije potrjena (dovoljena) z ustavo SFRJ leta 1974. S tem je nastala aktualna slika standardnih jezikov držav nastalih ob razpadu Jugoslavije (slovenski, hrvaški, bosanski, srbski, črnogorski in makedonski jezik).

Jezikovne kodifikacije kot rečeno se izvajajo povsem namerno. V Evropi 19. stoletja so standardne jezike kodificirale skupine pisateljev in intelektualcev, narodu pa so to predstavili kot naraven in nujen proces. Identično velja za področje Balkana oziroma konkretneje področje držav bivše Jugoslavije, kjer so v tej vlogi nastopali npr. Irili na Hrvaškem, Vuk Stefanović Karađić v Srbiji ter Miklošič v Sloveniji .

Pri razpravi o jezikovni politiki ne moremo mimo kulturne politike, kjer lahko povzamemo, da so obstajali tri pomembnejši možni načini oblikovanja Jugoslovanske kulture, torej narodni preporod in gibanja, drugi način predstavlja oblikovanje skupne jugoslovanske identitete ter kot tretji uresničitev panslovanske ideje . Skratka spekter vse od kulturne divergence do kulturne konvergence. Paralelno s kulturo velja podobno za jezikovne politike in smer njihove kodifikacije. Dejstvo je, da bi bilo poenotenje “treh plemen” kot so si jo zamišljali kulturniki in intelektualci ob nastajanju in razvoju Jugoslavije, možno zgolj s silo, poleg tega pa bi bilo popolnoma nenaravno. Jugoslavija za razliko od drugih Evropskih držav (Nemčije, Italije, Francije,...) ni imela istega jezika, na drugi strani pa, kar je tudi izredno pomemben faktor, ni imela ene same religije . Za poenotenje sta ji tako manjkala dva ključna elementa oziroma kozmološki silnici.

Precej bolj konstruktivno povezovanje so si kljub temu zastavili v Ilirskem gibanju v začetku 19. stoletja, katerega cilj je bilo politično in jezikovno poenotenje področja Jugoslavije . Leta 1913 se je tako izoblikoval t.i. veliki kompromis med narodi za skupen jezik z ekavsko izgovorjavo in latinsko pisavo. Torej Srbi so se bili pripravljeni odreči pisavi v cirilici, v zameno za uveljavitev ekavskega narečja namesto ljekavskega. Realizacijo ideje je prehitela 1. svetovna vojna, ki je skupaj z drugo precej spremenila kulturno-politično sliko področja. Ne glede na to so problem možnosti jezikovne konvergence poleg kulturnih oteževale tudi družbeno-politične specifike. Evropske države se namreč v osnovi razlikujejo v dveh družbeno-političnih linijah. Ene so ustrojene bolj po kolektivistično-avtoritarnem modelu (npr. nemške dežele), medtem ko so druge bolj individualistično-libertarne (npr. Velika Britanija). Jugoslovanski narodi so bili ustrojeni po “nemškem” modelu s kolektivističnim mišljenjem, od Evrope pa so obenem prevzeli idejo o modelu “čiste” nacionalne države, kar je rezultiralo v partikularističnem nacionalizmu. Kombinacija kolektivizma z nacionalizmi je zahtevala minimiranje notranjih in maksimiranje zunanjih razlik ter s tem oblikovanje močnih skupinskih (nacionalnih, religioznih, jezikovnih) identitet. Nadalje je s političnega vidika pomembno dejstvo, da je Jugoslavija “zamudila” ero nastajanja nacionalnih držav v zahodni Evropi. Zaradi večstoletne nadvlade različnih cesarstev Vzhoda in Zahoda tudi niso imeli svojih (intelektualnih) elit, kar pomeni, da niso imeli pravega gibala za nadnacionalne ideje. K slednjim pa seveda spada tudi ideja o poenotenju jezika.

3.3. Balkan esperanto, iluzija ali realnost?
Vse te družbene specifike na področju slovanskih narodov Balkana pa niso nujno v nasprotju s konceptom t.i. balkan esperanta. Dejstvo je, da cilj izdelave in uvedbe balkan esperanta ni konvergenca obstoječih jezikov, temveč izdelava jezika, ki bi na eni strani pomenil prešitje obstoječih jezikov (v smislu podobnosti v besedišču) ter na drugi strani postavitev ene slovnice, poenostavljene in brez izjem po vzoru esperanta, kar bi omogočalo učinkovito in lažje sporazumevanje. Sam koncept balkan esperanta ni v navzkrižju z naravno-kulturnimi silnicami, saj ne ukinja obstoječih jezikov, kultur in narodov, temveč predstavlja zgolj dodatno “orodje” in dodano vrednost prebivalcem tega področja.

Za nastanek standardnega (naravnega) jezika so potrebni državna in politična enotnost, kulturna enotnost, zaščita s strani (intelektualnih) elit, skupna birokracija ter akademska »zaščita« in razvoj jezika . Problem Balkana in jezikovnih vprašanj je bila sama turbolenca dogajanj v kontekstu političnih (nad)oblasti in posledično nenehnega iskanja identitete ter sidrišča formirajočih se narodov. Področje Balkana je enostavno »zamudilo« ero vzposatavljanja nacionalnih držav in posledično standardizacij jezikov, ki so se dogajali drugje v (zahodni) Evropi. Ti vplivi in zgledi so, kljub sorodnostim in skupnem poličnem okviru, »silili« narode k formiranju širše priznanih (čistih) oblik družbeno-politične ureditve t.j. »čistih« nacionalnih držav. Kot posledica teh procesov je po obdobju večjih konfliktov nastala aktualna slika standardnih jezikov držav nastalih ob razpadu Jugoslavije (slovenski, hrvaški, bosanski, srbski, črnogorski in makedonski jezik). Zanimivo pa ostaja, da se predstavniki teh narodov med sabo v praksi še vedno sporazumevajo v neki obliki »jugoslovanskega« jezika, predvsem pa da se med sabo razumejo. Kljub podobnosti med jeziki narodov na področju bivše Jugoslavije, pa med njimi vseeno obstaja nekaj značilnih razlik. Zahodni del govori štokavsko narečje z ekavsko izgovorjava in pisavo v cirilici, medtem ko vzhodni del govori kajkavsko narečje z ijekavsko izgovorjavo in latinsko pisavo. Ob vsem tem so tako na vzhodu kot zahodu določena področja, kjer uporabljajo drugo oziroma obe rezličici; sploh je to značilno za področje Bosne in Hercegovine. Naslednja specifika Balkana je ta, da ima zaradi večstoletne tuje nadvlade zelo omejeno elito in prevladujejo srednji, predvsem pa nižji sloji, ki imajo večje varietete jezikovnih variant in se jih bolj trdno (konzervativno) oklepajo. Nenazadnje so na tem relativno majhnem področju zelo raznolika kulturno-religiozna ozadja različnih etničnih skupnosti, ki v medsebojni interakciji z jezikom tega značilno oblikujejo in zaznamujejo.

Esperanto za razliko od standardnih jezikov zgoraj omenjene zahteve za nastanek standardnega jezika zrelativizira oziroma omehča, ko se distancira od sidrišč kot je država, kultura, birokracija ipd. S tem, ko se dviga nad politično ureditev posameznih držbenih skupin (držav) in nad kulturno specifične karakteristike, transcendira na nevtralno povezovalno raven in izgublja subjektiven in »pristranski« naboj. S tem se rešuje problematika etnije in etike, vendar pa se nam na drugi strani odpre vprašanje sidrišča. Torej v konkretnem primeru, katera instanca lahko oblikuje in vzpostavi sam jezik balkan esperanto, ter katera instanca ga v prihodnje zastopa ohranja in nadgrajuje. Za razliko od standardnega t.i. naravnega jezika, je esperanto v osnovi objektiven umetni jezik izdelan s strani relativno nevtralne instance, naj si bo to jezikovna avtoriteta ali institucija s področja Balkana ali pa neka svetovna avtoriteta. Za namene ohranjanja, promocije in razvoja balkan esperanta bi ga morala pod svoje okrilje vzeti neka nevtralna institucija (npr. Združeni narodi, OVSE, ali pa ustanovljena meddržavna komisija). Za razliko od poskusa uvedbe enotnega “jugoslovanskega” jezika, ki bi pomenil zlitje ostalih jezikov (oziroma dialektov pretendentov za standardne jezike), bi uvedba balkan esperanta pomenila neokrnjeno ohranjanje naravnih jezikov. Vzpostavljen bi bil paralelno z njimi z jasnim ciljem vzpostavitve relativno nevtralnega jezikovnega koda za namene čim enostavnejšega in efektivnejšega sporazumevanja med posamezniki tega področja.

Zakaj sploh balkan esperanto, če pa že obstaja esperanto z velikim “E”, ki ima podobne tendence? Dejstvo je, da je glavna prednost esperanta pred drugimi umetnimi jeziki ta, da ohranja stik z naravnimi jeziki prek uporabe besednih korenov iz romansko-germanskih jezikov. To na eni strani omogoča enostavnejše učenje in pomenenje besedišča, na drugi strani pa ohranja nek presežek nad popolno umetnostjo jezika. Ta prednost pa na drugi strani predstavlja tudi slabost, saj njegove pretenzije, da postane svetovni jezik sporazumevanja avtomatsko izključujejo oziroma postavljajo v slabši položaj skupnosti iz govornih področij, ki nimajo nobene zveze z »evropskim« govornim področjem. Torej nosi v sebi nekakšen paradoks. Balkan esperanto bi bil primernejši korak v smislu “obvladljivejšega” vzorčnega primera uporabe esperanta. Taktika postopne vzpostavitve skupnega svetovnega (umetnega) jezika bi lahko tako z morebitnimi uspešnimi primeri večih regionalnih različic lažje utemeljevala potrebo in prednosti uvedbe tovrstnega koda sporazumevanja. Esperanto bi se tako lahko obogatil oziroma črpal iz teh posameznih regionalnih različic in se tako razvil v bolj nevtralno različico mednarodnega jezika. Balkanski narodi bi bili kot prvi deležni prednosti, ki jih prinaša povezovalen jezik kot bi bil balkan esperanto, v zameno za težave, ki so jih imeli kot posledico spopada med zahodnimi in vzhodnimi cesarstvi na njihovih plečih.

O načinih, stopnjah in metodah vpeljave balkan esperanta je nehvaležno govoriti, zato bi morda omenil eno od možnih izhodišč. Balkan esperanto bi bil lahko uveden pod pokroviteljstvom in sponzorstvom Evropske Unije, kot geste za njen interes za čim prejšjo vključitev t.i. Zahodnega Balkana oziroma njegovo »de-balkanizacijo«. Vzpostavila, oblikovala in zastopala bi ga (novoustanovljena) mednarodna nevladna organizacija v sestavi lingvistov Evrope, Balkana in esperantistov. V prvi fazi bi lahko vpeljali balkan esperanto v okviru Bosne in Hercegovine kot jezik prešitja v njej živečih narodov. Najprej bi jezik uvedli v “tehnični” del družbe torej v administracijo oziorma upravo, potem pa postopoma v ostale družbene institucije oziroma “kulturni” (mehki) del družbe kot so mediji, gospodarstvo, itd. Proces implementacije balkan esperanta bi se nato postopoma širil v regiji in postal eden uradno priznanih jezikov v EU. Podobne regionalne esperante bi se po uspešni uvedbi na Balkanu potem postopoma uvedlo v drugih regijah, v naslednji fazi, pa bi lahko vsi ti »lokalni« esperanti transcendirali v mednarodni svetovni (umetni) jezik enostavnega in učinkovitega sporazumevnaja s paralelno funkcijo prešitja in transcendence humanizma.

Povzetek
Za esperanto lahko rečemo, da je kompatibilen z razvojem in razmahom globalizacije. Njegova ključna prednost je, da lahko maksimalno zmanjša napore v sporazumevanju ter zagotovi prešitje in transcendenco humanizma. Obstaja pa na drugi strani močan odpor ali bojazen za njegovo uveljavitev, saj jeziki predstavljajo močno sociokulturno komponento in vzvod identifikacije posameznih skupin. Tako obstaja bojazen, bi esperanto sčasoma nadomestil naravne jezike in bi tako “oropal” jezik njegovega (kulturnega) presežka oziroma bi ga osiromašil za emocionalno komponento, za katero ljudje poleg racionalne tudi hrepenimo. Te bojazni so v določeni meri neupravičene, saj smo ljudje “dvokomponentna” bitja, ki vedno bolj ali manj težimo k vzpostavljanju ravnovesja med razumom in emocijami. Neogiben obstoj slednjih nam zagotavlja ohranitev dialektov, narečij in drugih jezikovnih različic. Še noben proces koineizacije do sedaj namreč ni uspel popolnoma zbrisati dialektov. Največ kar je, so se v medsebojni interakciji med standardnimi jeziki in dejanskimi naravnimi jeziki, ki so lokalne variacije in dialekti, ene z drugimi spreminjale in dopolnjevale po naravni poti. Identično velja za področje Balkana in uvedbo balkan esperanta. Takšen jezikovni kod bi pospešil “de-balkanizacijo” in povezavo področja s pomočjo združevalnega skupnega koda sporazumevanja.

Kakorkoli, esperanto prej ali slej prihaja, a zaradi specifična občutljive etnično-etične komponente prihaja bolj med zadnjimi aspekti globalizacije. V kakšni obliki in s kakšno taktiko ter stopnjami bo ta uveden ostaja vprašanje nadaljnega razvoja na tem področju ter nadaljnega razvoja in oblikovanja globalne družbe.

Avtor:Klemen Fajmut




Literatura

Bugarski Ranko (1997): Jezik u kontekstu. Čigoja Štampa: XX vek, Beograd.

Chomsky Noam, Beletti Adriana, Rizzi Luigi (2002): On Nature and Language. Cambridge University Press, Cambridge.

Čolović Ivan: Mit o duhovnom prostoru na »uspeh duhovnog«. Balcanis, revija za kulture. Št. 2, letnik 2, 2002, Ljubljana.

Eco Umberto (2000): Kant and the Platypus. Essays on the Language and Cognition. A Harvest Book, Harcord Inc., New York.

Fishman A. Joshua (1978): Sociologija jezika; Interdisciplinarni društvenonaučni pristup jeziku u društvu. Igkro »Svjetlost« OOUR Zavod za udžbenike, Sarajevo.

Greenberg Robert D. (2004): Jezik i identitet na Balkanu, raspad srpsko-hrvatskoga. Srednja Europa, Zagreb.

Jezernik Božidar, Muršič Rajko, Bartulović Alenka (2007): Europe and its Other: Notes on the Balkans. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana.

Južnič Stane (1983): Lingvistična antropologija. Dopisna delavska univerza Univerzum, Ljubljana.

Južnič Stane (1993): Identiteta. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.

Lencek L. Rado, Magner F. Thomas (1974): The Dilemma of the Melting Pot: The Case of the South Slavic Languages. The Pennsylvania State University Press, University Park and London.

Močnik Rastko (1985): Beseda...besedo. Založba Škuc, Ljubljana

Ošlak Vinko (2003): Mednarodni jezik, realna ali nerealna utopija?. Orbis, Ljubljana.

Radovanović Milorad (1979): Sociolingvistika. Beogradski izdavačko-grafički zavod, Beograd.

Ramet Sabrina P. (2005): Balkanski Babilon: raspad Jugoslavije od Titove smrti do Miloševićeva pada, Zagreb : Alinea.

Tišljar Zlatko (1996): Učbenik mednarodnega jezika, Esperanto, osnovna stopnja. Inter-kulturo, Maribor.

Todorova Marija Nikolaeva (2001): Imaginarij Balkana, Ljubljana : Inštitut za civilizacijo in kulturo – ICK.

Todorova Marija Nikolaeva (2004): Balkan Identities: Nation and Memory, London: Hurst.

Vjekoslav Perica (2006): Balkanski idoli : religija i nacionalizam u jugoslovenskim državama, Beograd : Biblioteka XX vek : Knjižara Krug.

Wachtel Baruch Andrej (2003): Ustvarjanje naroda, razbijanje naroda; Književnost in kulturna politika v Jugoslaviji. Aleph/79, Ljubljana.
Več o tem...

14. nov. 2010

Nadnacionalna identiteta


Današnjemu svetu globalizacije in hitrega tehnološkega in informacijskega napredka (razvitih držav) ter s tem povezanim spremembam institucionalnih, političnih, organizacijskih in ekonomskih ureditev se morajo ustrezno prilagajati tudi identitete posameznikov in skupin. Te namreč omogočajo tako posamezniku kot tudi skupini, da se umestijo v svoje okolje na eni strani skozi občutek podobnosti in pripadnosti (v svoji skupini) ter na drugi strani skozi občutek različnosti (z drugimi skupinami). Torej to diaklektično zaznavanje svojega ožjega in širšega okolja omogoča posamezniku (skupini) vzpostavitev svoje identitete oziroma pripadanja družbi in kulturi, v kateri se kot človeško bitje uresniči, dosega in presega (Južnič, 1993). Sam pogled na pojem identitete je pri različnih avtorjih različen, je pa vsem skupno razumevanje identitete kot dinamične strukture, torej bi bilo pravilneje reči, da posameznik (skupina) vzpostavlja svojo identiteto.

V drugem poglavju bo predstavljena posameznikova individualna identiteta, ki se sestoji iz občutenja lastne edinsvenotsti na eni ter odmere različnosti v odnosu do drugih na drugi strani. Posebej jo bom skušal predstaviti v vidu psihoanalize ter njenih prijemov v obravnavanju človekove osebnosti in njegovega obnašanja ter delovanja. Predvsem me bo zanimal ta odnos z vidika zavračanja teze, da je nezavedno (»id«) v posamezniku (na)gonski element človekovega vedenja in delovanja (Karuzo, 1969). Ne glede na ločeno predstavitev individualne identitete je nujno imeti v vidu, da te nikakor ne moremo ločiti od socialne identitete, ker ena drugo pogojujeta.

Naslednje poglavje bo obsegalo predstavitev skupinske identitete in človekovo skupinsko zavezanost, ki predstavlja njegovo družbeno sidrišče (Južnič, 1993). Le ta obsega mnoge t.i. kolektivitete (edukativno, politično, športno,…), ki vsaka v svojem vidiku zagotavljajo vzpostavljanje skupinske identitete. Nenazadnje pa je tu še ena ključnejših identitet, to je teritorialna identiteta, ki definira družbeni prostor, v katerem se odvijajo skupinski kontakti in skupinska dinamika. Ta bo podrobneje predstavljena v četrtem poglavju.

V četrtem poglavju bom skušal sintetizirati drugo in tretje poglavje v osrednji tematiki seminarja, torej nadnacionalni identiteti v najširšem pomenu besede. Zanimalo me bo, kako (če) nadnacionalnost podira »mejnosti« držav in zavesti posameznika, ki omogočajo samo vzpostavljanje identitete.

Ne glede na to, da bo pretežni del seminarja obravnaval identiteto v »razvitih« državah (sistemih), bom prav tako skušal (delno) paralelno v analizo vključiti tudi »primitivne« družbe.


2. IDENTITETA IN OSEBNOST

Uvodoma moram na kratko predstaviti telesno identiteto, ki ji v seminarju sicer ne bom namenjal posebnega poglavja. Telesna identiteta je izhodiščna identiteta, kajti brez nje ne more biti nobene druge identitete. Telo kot najzaznavnejši, najočitnejši, najvidnejši in najrazpoznavnejši indic vsake identitete je nekaj, kar je človeku dano z rojstvom, telesna identiteta pa je bolj ali manj nespremenljiva, za razliko od drugih, ter tako izhodiščna za vse ostale identitete (Južnič, 1993). Predvsem je tu pomembno poznavanje ambivalence, ko na eni strani človek je telo, na drugi strani pa ga ima na razpolago ter dualizma, ki strogo loči dve entiteti v človeku – telo in dušo. Prav tako posameznikovo identiteto močno definira napetost med realnim in idealnim telesom, ki je vir močne dramatike v človekovem iskanju identitete.

Najpomembnejši del telesne identitete pa je spolna identiteta, katere zapletenost predstavljajo različni koncepti spola: genetični spol, fizična spolna identiteta, »možganiski spol«, vedenjski spol, psihološki spol,… Prav na osnovi te identitete je utemeljitelj psihoanalize Sigmund Freud skozi spolni nagon definiral vpliv »nezavednega« na osebnost in vedenje posameznika (Karuzo, 1969).


2.1. Identiteta skozi psihoanalizo

Pri raziskovanju identitete si bom s psihoanalizo pomagal predvsem z njeno vejo, ki se ukvarja s teorijo osebnosti in njenih odnosov s svetom, torej ne bo me toliko zanimala psihologija nezavednega, ki je druga veja psihoanalize. Nadalje pa mi bo v pomoč tudi tretja veja, ki preučuje razširjanje osebnosti v družbi na eni in razširjanje družbe v kulturi na drugi strani.

Sigmund Freud je bil kot rečeno utemeljitelj psihoanalize. V skladu z njegovim vplivnim in odmevnim pogledom na delovanje osebnosti človeka, ki ima svoj (na)gonski moment v spolnem nagonu, si večina ljudi razlaga psihoanalizo zgolj kot preučevanje vpliva nezavednega na osebnost in ugotavljanje odklonov od »normalne« osebnosti. V resnici je psihoanaliza precej širša in se je skozi njen razvoj razvila v antropološko-humanistično teorijo in prakso ter si je zelo edina v razumevanju človeškega bitja tako bolnega kot zdravega. Skozi psihoanalizo človek lahko tako logično razume celovitost in medsebojno odvisnost bioloških, individualnih in društvenih vidikov svoje edinstvene ljudske narave (Karuzo, 1969). Na ta način je psihoanaliza doprinesla k učlovečenju in borbi proti odtujevanju in nečlovečnosti, kjer se srečuje z marksistično antropologijo in humanizmom. Psihoanaliza na eni strani pristopa k problemu človekove eksistence z vidika posameznika v družbi, medtem ko marksistična antropologija pristopa s stališča družbe sestavljene iz posameznikov. Pri tem se oba pristopa dopolnjujeta in nikakor ne izključujeta. Skratka kot vrhunec svojega doprinosa k humanističnem razumevanju je psihoanaliza doprinesla poznavanje najtežjih vidikov odtujenosti človeka in njegove izgube notranje svobode ter tako odprla pot za humanistične načine razodtujitve, osvoboditve in učlovečenja osebnosti v družbi. Vsekakor je sama po sebi nezadostna, lahko pa bistveno doprinese k širšim humanistično-družbenim dognanjem in spoznanjem (Karuzo, 1969).

Poleg psihoanalize nam pri preučevanju identitete izdatno pripomorejo še ostale veje psihologije: psihoanalitična antropologija, psihozgodovina, psihosociologija, klinična psihologija, psihologija osebnosti in druge.


2.2. Osebna identiteta

Identiteta je simbolična struktura s časovno dimenzijo, ki posamezniku zagotavlja občutek kontinuitete in konsistentnosti (Kumelj, 2002). Uveljavljanje lastne, osebne in zasebne identitete se sestoji iz dveh elementov:
- zaznavanje in občutenja lastne edinstvenosti in enkratnosti, in
- odmere te zasebnosti in različnosti v odnosu do drugih ljudi.
Torej je individualna identiteta »vsota« oz. sinteza človekove zasebne telesnosti in človekove družbenosti. »Razkorak med individualno in družbeno identiteto je vir mnogih napetosti, zlasti med občutkom posamičnosti in ločenosti od vseh drugih in pripadanjem skupnosti, ki individualnost utaplja v skupinskosti« (Južnič, 1993). Med tema identitetama se odvija človekova refleksivna zavest in usmerjanje identitete, seveda s soudeležbo družbenega vpliva. Tu je potrebno poudariti, da je posledica človekovega samozavedanja izguba neposredne povezanosti s svojo biološko zasnovo, ker se celo ta prevaja v njegovo zavest in zavedanje , ki pa je bistveni del identitete in ima povratni učinek na njeno telesno izhodišče. Tako samoprepoznavanje, ki si ga skozi prizmo družbenih vplivov oziroma »pomembnih ostalih« posameznik ustvari o sebi, in priznavanje drugih uveljavljata osebnost. Pomembna procesa pri tem sta socializacija (prevzem socialnih vlog) in inkulturacija (sprejemanje idejnih tvorb) posameznika kot interakcija med posameznikom in družbo oziroma kulturo, ki močno vplivata na izoblikovanje identitete. Pri tem je potrebno izpostaviti razliko med tradicionalno in moderno družbo. Pri tradicionalni je značilna močna skupinska identifikacija in vnaprejšnja definiranost statusov in vlog, kar posamezniku na eni strani olajšuje (skupinsko ) identifikacijo, medtem ko je v modernih družbah skupinska identiteta bolj ohlapna in omogoča večjo stopnjo individualizacije, vzporedno pa tudi več problemov oblikovanja stabilne identitete (t.i. »homeless mind« človeka).

Ključni element osebnega identificiranja je kot smo že omenili telo, od katerega pa se človek bolj ali manj odmika, ko prihaja do neskladnosti med njegovo zasebnostjo (telesom) in njegovo odtujenostjo od telesa (ima telo na razpolago). Principi, ki jih pri tem uporablja so precej različni: oblačenje, mimika, telo prekomerno obremenjuje, izsiljuje (droge) ali razkazuje (eksibicionizem), igranje (kameleonstvo). Tako človek svoje telo usklajuje in podreja družbi in kulturi. Družbe pa so tudi zelo različne v dovoljevanju večje ali manjše individualizacije svojih članov oziroma pripoznavanjo različne stopnje »ekscentričnosti« kot (ne)normalne. Npr. v neki plemenski skupnosti Nove Gvineje je morda tekanje gole osebe po vasi nekaj vsakdanjega, kar je v kakem evropskem mestu označeno za popolnoma nenormalno, ekscentrično. Vsekakor je za posameznika individualizacija pomembna za samoizpopolnjevanje, po drugi strani pa predstavlja nevarnost, da se tako preveč oddalji od skupnosti, ki pa je zanj eksistencialističnega pomena.


3. SKUPINSKA IDENTITETA

Kot rečeno skupinska identiteta predstavlja posamezniku družbeno sidrišče, pri čemer izhaja iz občutka pripadnosti, zagotovil varnosti in vključenost. Skupinska identiteta pomeni, da si delimo številne značilnosti oziroma, da so dogodki, ki so pomembni za skupino, pomembni tudi za posameznika. Zavedati se moramo, kot je tudi mnenje večine avtorjev, da skupinske in individualne (posameznikove) identitete nikakor ne smemo ločevati. Skupinska identiteta ima dva vira na eni strani družba ponuja zagotovljenost identitete posamezniku, na drugi strani pa od njega zahteva zavezanost in občutenje pravic in dolžnosti do skupnosti. Torej je vsebina skupinske pripadnosti odvisna od interakcije med posameznikom in družbo, kar prevajamo v status oziroma vlogo (kot dinamični vidik statusa) (Južnič, 1993).

Poznamo različne vrste skupinskih oziroma socialnih identitet: etnična, religiozna, politična, stigmatizirana, vojaška, itd. Vsaka oseba prevzema v različnih socialnih situacijah različne identitete; integracija vseh posameznih socialnih identitet v celoto pa je izraz zdrave in razvite osebnosti. V nasprotnem primeru lahko pride do krize identitet, kar ima lahko za posameznika tudi usodne posledice (npr. samomor). Tu pa se nam odprejo področja individualne psihologije (klinična psihologija, psihologija osebnosti) v primeru posameznikove identitete ter socialna psihologija pri obravnavi skupinske identitete (Kumelj, 2002).

Posameznik oziroma skupina značilno oblikuje svojo identiteto tudi preko svojega t.i. neposrednega miljéja oziroma sfere svojega vsakdanjega življenja. Slednji ima izrazita teritorialna obeležja (teritorialna identiteta) ter na drugi strani predstavlja tudi človekov duhovni svet. Torej človek se vsekakor močno identificira s prostorom in v njem (npr. domovina). V moderni družbi predstavlja ta miljé v največji meri država oziroma narod, četudi v večini primero ta ni etnično »čista«. O tem aspektu identitete bo več govora v nadaljevanju razprave.


4. NADNACIONALNA IDENTITETA

4.1. Nacionalna identiteta

Da bi lahko obravnavali nadnacionalno identiteto, se moramo najprej seznaniti z nacionalno identiteto, ki je eden ključnih pogojev za možnost obstoja nadnacionalne identitete. Pri ukvarjanju z nacionalno identiteto moramo najprej razčistiti pojma etnična in nacionalna oziroma narodna identiteta. Pojma sta izraziti skupinski identiteti in eni najpomembnejših identitet sploh. Pojem etnične identitete se veže predvsem z štirimi kontinuitetami: bivalno ali teritorialno, biološko-genetično, jezikovno in politično. Sama etnija pa je kot kontinuiteta v času močno premakljiva. Predvsem velja to za politično kontinuiteto oziroma obstoj politične organiziranosti etnije oziroma organiziranosti v državo. Tako Musek definira (razlikuje) narod kot etnijo, ki je dosegla raven samorefleksije (samoozaveščenosti) in ki je dosegla državnost, ali pa si vsaj zavestno prisvaja pravico do državnosti in ima tudi možnost to pravico uresničiti (Musek, 2002). Prav ta razkorak je bil v preteklosti ter najverjetneje še bo v prihodnosti vir napetosti, ko etnija na vsak način skuša najti svoj politični izraz oziroma državnost, da bi tako postala narod. To se kaže v etnocentrističnem izražanju ter različnih oblikah nacionalizma. Zavedati se moramo tudi dejstva, da večino držav ne tvori narod, ki bi vseboval »čisto« etnijo, pač pa vsebuje oziroma se prepleta v večini držav več etnij. Tako Angel Rosenblat v tem kontekstu duhovito pravi, da je nacija »skupek (zbir) oseb, ki so združene zaradi splošne napake glede svojega izvora in okoli skupne averzije (nenaklonjenosti) sosedom.«. Zelo dober primer za to so balkanske države oziroma balkanska regija.

Prav tako zelo pomembna kontinuiteta etnije oziroma naroda je teritorialna ali bivalna. Nacija naj bi imela določeno ozemlje oziroma domovino, na osnovi katerega se ta definira in si vzpostavlja teritorialno identiteto. Slednja je zelo pomembna za posameznikovo oblikovanje individualne identitete. Meje oziroma razmejitve, pa naj bodo to simbolične, abstraktne ali pa fizične, so produkt človeka in temu omogočajo definiranje sebe in svojega bivanjskega prostora. Poleg tega pa na drugi strani zadovoljuje človeško težnjo po obvladovanju nekega teritorija z ekonomsko in politično močjo. Skozi to si posameznik oziroma družba zagotavljajo občutek varnosti in eksistenčnih pogojev.

Kot naslednjo močno kontinuiteto naroda je vsekakor potrebno izpostaviti jezik v njegovi komunikacijski vlogi. Glede na to, da se kultura kot ključni nosilec človekove evolucije prenaša s pomočjo simbolov, tradicije, ritualov, ki omogočajo medgeneracijski prenos kulture in njen razvoj, igra pri tem jezik pomembno sporazumevalno vlogo kot nosilec kulture. V tem pogledu je značilnost naroda, da si deli skupni (svoj) jezik. Ne glede na to lahko uporabljata dva naroda isti jezik, kot npr. Srbija in Hrvaška (srbo-hrvaški jezik ), vendar pa ju kot naroda na drugi strani izrazito ločuje pripadnost različnim religijam; Hrvaška s katoliško vero in Srbija s pravoslavno. Torej je med drugim tudi religiozna identiteta močan dejavnik pri konstituiranju naroda.

Slednja izmed kontinuitet, biološko-genetska, pa ima svoje izhodišče v biološkem izvoru in se navezuje predvsem na telesno identiteto. V ospredju te so najpomembnejše razločevalne značilnosti rase in rasne razlike.

Na narodno zavest in identiteto lahko gledamo iz več vidikov. Združuje splet prepričanj in predstav, čustvene asociacije in motivacijske elemente (Kumelj 2002). Tako ločimo socialni, emocionalni, motivacijski, moralni, kognitivni in metafizično-trascendentni vidik (Musek, 2002). Socialna komponenta tako izraža občutja pripadnosti nacionalni sredini in delitve nacionalnih atributov , emocionalni vidik se kaže v čustveni naravnanosti do svojega naroda, motivacijski deluje predvsem v težnji oziroma želji, da bi kot narod delovali složno in imeli usklajene interese, kognitivno komponento tvorijo misli, predstave, sodbe in ocene o značilnostih narodne skupnosti in njenih pripadnikov, moralna komponenta se nanaša na občutek odgovornost in dolžnosti v odnosu do lastnega naroda ter metafizično-transcedentalna, ki se pojavlja predvsem kot duhovni vidik nacionalne identitete oziroma kot občutje nacionalnega duha.

Narodna zavest, ki se oblikuje skozi samorefleksijo naroda, vsebuje prvine rodovne, plemenske in etnične zavesti, a jih tudi presega, s tem ko zajema tudi prvine državne zavesti; ima izdelano narodno identiteto kot svojevrsten kompleks skupnih predstav in značilnosti, s katerimi se pripadniki istovetijo. Tako jo moramo na eni strani razlikovati od etnične zavesti, kjer istovetenje ne vsebuje prvin državnosti in je tako manj določno, kot seveda tudi na drugi strani od nadnacionalne, človečanske zavesti, kjer občutenje pripadnosti ni omejeno na nacionalne, etnične in plemenske vsebine (Musek, 2002).


4.2. Nadnacionalna identiteta

Nacionalna zavest je torej sinteza etnične zavesti z državno zavestjo. V današnjem obdobju se srečujemo z dvema (paradoksalno) vzporednima procesoma na eni strani z nastajanjem političnih integracij oziroma nadnacionalnih tvorb, katerih ideja je med drugim ideja o Združeni Evropi ter na drugi strani pospešeno uveljavljanje zadnje faze skupinske identitete, torej prehod iz etnične identitete v nacionalno identiteto. Povedano drugače: v obdobju, ko se večina držav še sooča z dokončnim vzpostavljanjem nacionalne identitete, se pojavljajo nadnacionalne in celo multinacionalne identitete. Dejstvo je, da je polna državnost in polna nacionalna identiteta pogoj, da narod lahko suvereno in svobodno sodeluje pri oblikovanju nadnacionalnih političnih supertvorb (Musek, 2002). Predvsem so to pokazale izkušnje v primerih Avstro-Ogrske, Rusije, Jugoslavije in drugih. Pomembnost doseganja popolne nacionalne identitete dokazujejo tudi javnomnenjske raziskave , ki kažejo na to, da je zelo malo verjetno, da bi državljani katerekoli EU države bili pripravljeni se popolnoma integrirati v supranacionalno, federalno državno tvorbo. Adam in Makarovič sta v svoji ekspertizi mnenja, da bo kulturno-nacionalna identiteta in z njo država kljub svoji zgodovinski variablinosti in ambivalentnosti uspešno kljubovala konkurenčnim ponudbam regionalizma, kozmopolitizma ali evropske identitete . Funkcije države torej ostajajo, vendar pa bo sama v prihodnosti morala biti precej bolj odprta in fleksibilna (Adam, Makarovič, 2001) .


4.2.1. Teritorialni vidik

M. Vranješ (2002) v svojem preučevanju prostorske oziroma teritorialne odprtosti lokalnih skupnosti nasprotno kot Adam in Makarovič (2001) ugotavlja, da je v svetu modernih družb vedno večja tendenca po odpravljanju meja oziroma »mejnosti«. Nadnacionalna integracija, pravi, je namreč drugo ime za takšno ali drugačno odpiranje oz. odpravljanje nacionalnih meja. Posledica tega bo kot ugotavlja in izhaja iz sistemske teorije, določena stopnja centralizacije in homogenizacije funkcij v okviru nadnacionalne tvorbe. Ne glede na to pa je pomembno dejstvo, da so meje produkt človeka in pomemben faktor pri oblikovanju posameznikove identitete, katerega predstavlja teritorialna identiteta. Ta se udejanja v interakciji z drugimi ljudmi in okolji ter si tako zagotovi nadzor oziroma dostopnost do nekega ozemlja. Družba prihodnosti naj bi bila družba naraščajoče mobilnosti in krepitve raznih regionalizmov in lokalizmov (kot nadomestek za državo). Pripadnost določeni teritorialni enoti v razvitih družbah, tako Vranješ (2001), naj bi praviloma vedno manj sooblikovala značilnosti posameznika ali skupine, kar bi lahko poimenovali kot proces de-teritorializacije. Torej star lokalizem, ki je temeljil na načelu izolacije, bo torej nadomestil novi lokalizem na osnovi intenziviranja povezovanja v širšem smislu.

4.2.2. Psihoanalitični vidik

Nastanek nadnacionalne identitete je pomembno pogojen z nadindividualno ali človečansko zavestjo, kjer mora biti v polni človečanski misli obsežena človekov odnos do narave, do duhovnega sveta in do transcendence. Človečanska zavest je za marsikoga preveč abstraktna in neživljenjska ter nima prave diferencialne vsebine, katera človeku omogoča njegovo umestitev v svetu in izoblikovanje njegove identitete. »Nadnacionalna človečanska zavest se redko pojavlja tako intenzivno in emocionalno polno kot etnična in nacionalna zavest in tako osebnostno eksistencialno kot individualna zavest« (Musek, 2002). Vse to nas vodi do vprašanja, kakšna je psihološka vsebina (nad)nacionalne zavesti? Ljudje po naravi čutimo, da smo nekaterim ljudem podobni ali enaki, po drugi strani pa, da smo nekaterim bolj podobni kot drugim, iz česar izhajajo različne oblike skupinskih identitet. Tu pa se nam poraja vprašanje kaj nam je v osnovi bolj pomembno; je to občutek podobnosti oziroma pripadnosti neki skupini ali bolj občutku, da se ti pripadniki razlikujejo od drugih skupin? Zgodovinske izkušnje nam v tem primeru dokazujejo, da občutje različnosti do drugih skupin pogosto prevlada nad občutjem podobnosti znotraj skupine. Pri tem občutju gre v večji meri za zavestne kognitivne sheme, ki v posameznikovi samopodobi (njegovem »jazu«) povezujejo njega z bistvenimi potezami narodnostne skupine: z jezikom, kulturo, zgodovino, etnično pripadnostjo, sorodstvom itd. (Musek, 2002). Torej posameznik čuti do referenčne narodnostne skupine bistveno večjo in intimnejšo psihološko bližino kot do drugih skupnosti.

Zanimiv pri tem pa je odnos med zavednimi in nezavednimi prvinami občutja pripadnosti, kjer se v oblikovanje identitete vpletajo psihoanalitični aspekti. Kot je ugotavljal že S. Freud (Karuzo, 1969) in kot so nadaljevali njegovi nasledniki človekovo delovanje poleg nezavednega (»ida«) prav tako močno usmerja zavedno (»jaz«). Slednje skozi kulturno evolucijo človeka vedno bolj pridobiva na pomembnosti pri oblikovanju posameznikove in družbene identitete. Mnoge prvine nacionalne identitete so nezavedne, pridobljene zelo zgodaj skozi učenje, inkulturacijo in socializacijo. Odrasli posamezniki pa tudi zavestno presojajo svojo narodnostno pripadnost ter zavestno oblikujejo svojo narodno zavest in identiteto. Pomembno na to vplivajo tudi družbene spremembe, kot ugotavlja Riesman. Pri preučevanju Ameriškega spreminjajočega se nacionalnega karakterja (Barnouw, 1985) se distancira od vzgojnih tehnik kot ključnih za oblikovanje posameznikove identitete in se naslanja predvsem na naravo populacijske krivulje. Slednja je lahko v fazi hitre rasti prebivalstva, kar usmerja družbo k stimuliranju individualne idnetitete, in obratno v fazi stagnacije števila prebivalcev, ko družba stimulira bolj izrazito skupinsko identiteto . Po drugi strani Bronfenbrenner razlaga ta odmik od vzgojnih tehnik v smeri medgeneracijskega razkoraka v ZDA, ko otroci preživijo bistveno večji del svojega časa z vrstniki in pred televizijo kot pa s starši. Tako naj bi družina vedno bolj izgubljala pomen pri oblikovanju posameznikove identitete (Barnouw, 1985).

4.2.3. Multikulturacijski vidik

Preko informatizacije in neštetih komunikacijskih kanalov ter mobilnosti družbe se dogaja vedno večja difuzija različnih kulturnih prvin, kar vodi v vedno večjo multikulturacijo družbe in nastajanja t.i. multiple (»razcepljene«) identitete. Slednja je dolgo časa veljala za nenormalno, marginalno psihično stanje posameznikove osebnosti. Posameznik, ki je »proizvod« multikulturalizma, naj bi bil hendikepiran. Kljub temu pa, da tak posameznik psihično »trpi«, pa lahko s tem postane bolj neodvisna in bolj modra oseba in tako prispeva k dolgoročnemu napredku družbe. Za to obstajata vsaj dva argumenta (Musek, 1995). Prvi argument je, da stanje multiple osebnosti ni nič posebnega, če ga že samo primerjamo s kompleksnostjo različnih vlog, ki jim mora posameznik igrati v življenju: družinske, poslovne, religiozne, športne. Kot drug argument pa je dejstvo, da multipla osebnost sploh nima nujno negativnih posledic za integriteto in vrednote posameznika. V smislu nezmožnosti kompatibilnega sprejemanja večih identitet lahko pride do negativnih učinkov, na drugi strani pa, če družba to dovoljuje, se lahko razvije dobro integrirana multipla osebnost. Na osnovi psiholoških raziskav je bilo izdelanih pet modelov akulturacije: model asimilacije, model akulturacije, model alternacije, multikulturni model ter model zlitja. Po vsakem izmed njih posameznik na različne načine in v različnem obsegu prevzema in integrira v svojo osebnost »drugo(e)« kulturo(e) . Torej se kljub močni zasidranosti držav in nacionalnih identitet, kažejo pogoji in možnosti za nastanek nadnacionalnih tvorb. To naznanjajo tako nastajajoče nadnacionalne politične in ekonomske integracije, kot tudi nastajajoči nadnacionalni instrumenti fizične prisile (primer Mednarodnega sodišča in ideje o neodvisnem evropskem obrambnem sistemu) in nenazadnje kulturna difuzija ter kot posledica multiple identitete.


4.2.4. Vidik skozi prizmo sistemske teorije razvitih družb

Seveda pa sam sistem modernih družb in njegov razvoj ter obstoj ni samoumeven. Vsak sistem namreč lahko razpade, tako kot razpadajo države (npr. Rusija ali nenazadnje rimski imperij), podjetja, ustanove itd. V tem pogledu se nam kot teoretsko orodje za razumevanje te kompleksnosti in predvidevanje njenih slabosti z možnostjo pravočasnega ukrepanja v pomoč ponuja sistemska teorija razvitih družb (Willke, 1993). Ključna problematika, ki jo ta teorija obravnava je problem vzpostavljanja organizirane kompleksnosti. Zanimajo jo pogoji možnosti obstoja družbe v vsej njeni kompleksnosti. Kritično pomembno dejstvo v modernih razvitih družbah je neverjetna razširjenost in razvoj komuniciranja v najširšem pomenu besede, ki omogoča njihov obstoj in ohranjanje normalnosti kaosa skozi simbolne sisteme in abstrakcije. Sistemska teorija v osnovi skuša predstaviti funkcioniranje celote, da bi lažje razumeli funkcioniranje njenih delov (npr. ekonomskega sistema, vojaškega sistema itd.) in je razpoložljiva kot orodje za interdisciplinarno preučevanje družbenih fenomenov. V tendenci modernih družb po individualizaciji in neodvisnosti in v končni fazi liberalizmu v najširšem pomenu besede, se tudi posamezni družbeni podsistemi oblikujejo kot zaprti sistemi (s svojimi pravili), ki pa so kljub temu močno povezani s svojim okoljem. Ta primat funkcionalno diferenciranih podsistemov kot samoreferenčnih funkcionalnih sistemov za posamezne vidike družbene celote Willke vidi kot problem oblikovanja identitete razvitih modernih družb , pri čemer politično-teritorialna definicija (oz. država) družbe izgublja pomen. Moderna družba se sooča z vedno večjo diferenciacijo, ki zopet omejuje možnost oblikovanja njene identitete. Vedeti moramo, da se kompleksnih modernih družb ne more več označevati z identiteto posameznih podsistemov družbe npr. država, ekonomika, pravni sistem, vzgojni sistem, ampak se mora njihova identiteta izoblikovati iz komunikacijskega sodelovanja njihovih avtonomnih in medsebojno odvisnih podsistemov. Na drugi strani pa je pogoj obstoja moderne družbe čim večja neodvisnost sistema od negotovega individualnega razuma (posameznika), ki (pod)sistem lahko ruši.


4.2.5. Razvojni vidik

Razvoj človekove »organizirane« skupinske identitete naj bi torej šel od plemenske identitete, ki jo danes najdemo pri primitivnih ljudstvih, katerih značilnost je močna skupinska zavest, isti jezik ter oddaljenost drugih plemen. Naslednja stopnja je etnična identiteta, katera ima še vedno relativno močno skupinsko zavest in identiteto, ob kateri se začenja vzpenjati tudi individualna, značilen pa je skupen jezik in neka teritorialna ločenost od »drugih«. Tretji nivo predstavlja nacionalna identiteta, ki nadgrajuje etnično s tem, da je organizirana v okviru države. Zanjo je že značilna močna individualna identiteta z nekaj aspekti skupinske identitete. Običajno se identificira z skupnim jezikom , lahko pa vsebuje več etnij. Nadnacionalna identiteta predstavlja naslednjo stopnjo razvoja »organizirane« identitete, kjer se nad individualizem povzdigne nadindividualna ali človečanska zavest, kjer mora biti v polni človečanski misli obsežena človekov odnos do narave, do duhovnega sveta in do transcendence. Mogoče malo v razmislek, bi lahko razvoj še stopnjevali v smeri planetarne (zemeljske) identitete in nadalje identitete osončja, galaksije itd., kar pa bi za naše današnje vidno polje prihodnosti bila že neke vrste znanstvena fantastika.


5. PREDSTAVITEV LITERATURE in DEKONSTRUKCIJA VIROV

Kot osrednjo literaturo za raziskovanje koncepta (nadnacionalne) identitete sem si izbral tako nekatere teoretske monografije (Južnič, 1993, 1998; Willke 1993; Karuzo, 1969; Barnouw, 1985) kot tudi različne konkretnejše razprave in ekspertize (Musek, 1995, 2002; Adam, Makarovič, 2003; Vranješ, 2000; Klinar, 1995; Tomašič, 1990 idr.).

S pomočjo osrednjih teoretskih monografij sem predstavil koncepte osrednje tematike, torej koncepte različnih vrst identitet. Predvsem sem si pri tem pomagal z monografijo Staneta Južnica, Identiteta. Pri slednjem sem pogrešal predvsem izpeljavo pojma identitete v smeri nastajajočih nadnacionalnih oziroma multikulturnih tvorb. Te koncepte sem tako oblikoval predvsem na osnovi omenjenih razprav in ekspertiz. Glede na to, da so posamezne izmed njih različno interpretirale možen razvoj družbe v smeri nastajanja nadnacionalne identitete sem te skušal v svoji razpravi kritično soočiti v obliki argumentiranega diskurza, kar upam da bo v bralcu vzbudilo občutek kompleksnosti obravnavane problematike in težavne napovedljivosti njihovega obstoja in prihodnjega razvoja. S problematiko sistemske teorije razvitih družb, t.j. problem vzpostavljanja organizirane kompleksnosti (Willke, 1993), sem skušal še dodatno poudariti samo kompleksnost razvitih modernih družb in tveganj njenega »razkroja«. Nenazadnje pa je vsaka družba sestavljena iz posameznikov, individumov, ki skupaj definirajo in oblikujejo njeno delovanje in v končni fazi njeno identiteto. Kakšen je (možen) vpliv posameznika na družbo, sem s pomočjo psihoanalitičnih (Karuzo, 1969) in psiholoških razprav (Musek, 1993, 2002) prav tako vkomponiral v celoto kompleksnosti problema.




6. DODATNA VPRAŠANJA


Pri raziskovanju koncepta (nadnacionalne) identitete se odpre še cela množica vprašanj, na katere odgovore bi bilo možno vključiti v razpravo. Vendar pa bi v tem primeru potrebovali precej večji obseg obravnave.

?Vprašanja?:

- Kako (če) se oblikuje identiteta državljana(ov) Evropske Unije, kot nadnacionalne, multikulturne tvorbe?
- Kako se bo v posameznikovi in družbeni zavesti v prihodnosti razvijal koncept teritorialne identitete in kakšen bo njen pomen (dinamika identitete)?
- Kateri modeli pridobivanja »druge(ih)« kultur(e) izmed petih modelov akulturacije se bo uveljavil kot najučinkovitejši v kontekstu multinacionalnih združb in kako bo ta oblikoval posameznikovo in skupinsko identiteto?
- Kakšna je zveza med liberalizacijo sveta in vzpostavljanjem socialne identitete na eni ter možnost nastajanja motene (premakljive) identitete posameznika (»homeless mind« modernega človeka)?
- Kakšne so nevarnosti v skladu s teorijami kulturne difuzije, da bi moderne družbe povzročile še večji »razkroj« identitet primitivnih družb, kot so ga že?
- Kakšna je možnost razširitve diferencialističnega (modernega) rasizma in ksenofobije, katerega osnova niso rasne razlike, temveč bazira svojo ideologijo na osnovi kulturnih razlik?
- Se bo moderna družba razvijala v smeri naraščajočega nacionalizma, kot kažejo uspehi nacionalističnih političnih opcij na EU politični sceni ter tudi razmere na »žarečem« Balkanu, ali pa se bo šel razvoj v smeri multikulturacije in medsebojne tolerance ter sprejemanja (oziroma celo cenjenja) drugačnosti?
- Kako uspešno se bosta v EU stapljala dva velika kulturna pola na eni strani Slovanov Vzhodne in Srednje Evrope ter na drugi strani Zahodnih Evropejcev z relativno različnimi kulturami, pri čemer se prvi bolj identificirajo z »biti kot« (emotivne vrednote), medtem ko se slednji bolj identificirajo z »imeti kot« (materialne vrednote)?
- Kako pomembna in upoštevana bo v prihodnje sistemska teorija razvitih družb kot orodje za razumevanje organizirane kompleksnosti sveta in za odkrivanje družbenih tveganj v najširšem smislu?

avtor: Klemen Fajmut



7. LITERATURA


Adam Frane in Makarovič Matej (2003): Nacionalna država in EU: demontaža ali fleksibilna prilagoditev?, Evropski izzivi, str. 218-233; Nova revija, Ljubljana.

Barnouw Victor (1985): Culture and Personality, University of Wisconsin-Milwaukee; The Dorsey Press, Homewood Ilinois.

Južnič Stane (1998): Človekovo telo med naravo in kulturo; Fakulteta za družbene vede za založbo Ivan Hvala, Ljubljana.

Južnič Stane (1993): Identiteta; knjižna zbirka Teorija in praksa, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.

Južnič Stane (1989): Politična kultura, Sociološka in politična knjižnica; Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo Univerze Edvarda Kardelja; Založba Obzorja, Maribor.

Karuzo Igor A (1969).: Socijalni aspekti psihoanalize; Kultura, Beograd.

Klinar Peter (1994): O nacionalni identiteti in etnonacionalizih – Slovenija v tranzicijskem obdobju, Dokumenti SJM, Slovenski izziv II., str. 31-51; Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Ljubljana, november.

Košir Manca (2002): Kultura kot pot k osebnosti in skupnosti, Sodobna pedagogika, str. 132-146; Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije. Letnik 53 (119), številka 4, Ljubljana, oktober.

Musek Janek (1995): The psyhological basis of multiple identity; European project: Overlapping cultures and plural identities, The multiple identity: what is it and how does it work?; Slovenian National Comission for UNESCO and Institute for Ethnic Studies, str. 9-28, Ljubljana.

Musek Janek (2002): Psihološke prvine narodne identitete in analiza slovenske samopodobe, [http://www.educy.com/jmusek/Teksti/Psiholo%9Ake%20prvine% 20narodne%20identitete.pdf], Ljubljana.

Sokolov E.V. (1977): Kultura i ličnost; Prosveta, Beograd.

Supek Rudi (1981): Psihologija i antropologija; Nolit, Beograd.

Tomašič Dinko (1990): Balkan: Osebnost in kultura v vzhodnoevropski politiki; Nova revija, mesečnik za kulturo, Cankarjeva založba. Letnik IX, Ljubljana, januar-februar.

Vranješ Matej (2000): Nekateri vidiki preučevanja prostorske odprtosti lokalne skupnosti; diplomska naloga, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Nova Gorica – Bovec.

Willke Helmut (1993): Sistemska teorija razvitih družb; Znanstvena knjižnica, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.
Več o tem...

11. nov. 2010

Družbene korenine samomorilnega vedenja


Lahko bi pričeli z marsičem. Verjetno bi bilo najprimerneje predstaviti pričujoči tekst sistematično, torej bralcu nakazati, kaj lahko pričakuje od njega. Torej povedati to in ono, kot se za strokovni tekst spodobi. Pa vendar področje, ki sem si ga izbrala, ni prav nič sistematično ali celo znanstveno. Smrt to nikoli ni. Freud je nekoč, ko je razmišljal o družbenem odnosu do smrti dejal, da naše razmerje do smrti ni iskreno. Vemo, da je smrt neizogiben izid vsega živega, v vsakdanji stvarnosti pa se vedemo popolnoma drugače. Smrt radi potiskamo vstran, jo želimo izključiti iz naših življenj, ne želimo razmišljati o njej, jo tabuiziramo. Še več. Izmislili smo si transcendentnost, vero v onostranstvo in religijo, saj nam razum ne dopušča, da pristanemo na dejstvo svojega lastnega konca, svoje smrti.

Kako nenavadno in zanimivo postane to spoznanje ob dejstvu, da si človek zmore zavestno in po svoji lastni volji in želji povzročiti smrt. Storiti samomor. Šele sedaj se fenomen smrti paradoksalno zaostri in se nam razodene v vsej svoji fatalnosti. Samomor s svojo večplastnostjo kar kliče po multidisciplinarni obravnavi in celostnemu pristopu. Genetika se, denimo, ukvarja z vprašanji, kako lahko genetski dejavniki povečajo verjetnost samomorilnega vedenja, kakšen je vpliv genetskih dejavnikov pri samomorilnem vedenju, kako ga sooblikujejo dejavniki okolja oziroma t.i. envirom, kako se genom in envirom prepletata in tako naprej.
Psihologijo na drugi strani zanima, ali lahko psihološke značilnosti posameznika obravnavamo ločeno od bioloških mehanizmov, raziskuje psihološke dejavnike samomora, kot so depresija , impulzivnost in agresivnost. Duševna motnja predstavlja enega najpomembnejših napovednih dejavnikov za samomor, med katerimi so depresivna motnja, motnja odvisnosti od alkohola in shizofrenija, med najpomembnejšimi napovednimi dejavniki te kategorije. Duševne motnje povečujejo verjetnost obupa, impulzivnosti in agresivnosti, ki nato povečajo verjetnost samomora.
Biologija se ukvarja z raziskovanjem biološke podlage samomorilnega vedenja, torej s samomorilno dispozicijo, kot izrazom nekih biokemičnih posebnosti. Sociologija išče razloge za samomor v družbeni strukturi ter se osredotoča na iskanje družbenih dejavnikov tveganja za nastanek samomora.

Videti je, da na samomor ne vpliva le en dejavnik, temveč je potrebna interakcija več dejavnikov hkrati, torej gre za preplet bioloških, socioloških, psiholoških in ostalih elementov. Samomor je star, kot je človeštvo samo, je medkulturna univerzalija. Različna obdobja človeške civilizacije so do tega pojava zavzemala različna stališča; od skrajnega zavračanja do polnega priznanja. Zanj so se zanimale različne stroke in vede, ga preučevale na vse možne načine in iz različnih zornih kotov in tako na prehodu iz 19. v 20 stoletje postane samomor objektivni predmet preučevanja znanstvenih disciplin. Toda prva disciplina, ki je pričela znanstveno preučevati samomorilno vedenje, je bila, zahvaljujoč Emilu Durkheimu, sociologija.
V svojem delu Samomor iz leta 1897, ki velja za eno temeljnih in klasičnih družboslovnih del, Durkheim razkrije, da je stopnja samomorilnosti odvisna od intenzivnosti (dez)integrativnih in anomičnih druženih procesov, v katere je vpet posameznik. Izviren in zanimiv je tudi zato, ker ubere obratno pot, kot je pri raziskovanju samomora znana, torej ne prične s fenomenološko analizo posameznih primerov, temveč se osredotoči na družbeno samomorilne tokove, s čimer skuša na metodološki ravni dokazati, da je tudi samomor, ki je tako skrajno individualno in nedružbeno dejanje, moč razložiti z družbenimi dejstvi.

V pričujočem tekstu se je moj spoznavni interes usmeril na področje odkrivanja družbenih vzrokov za nastanek samomorilnega vedenja oziroma na dejavnike okolja, pri čemer sem še posebej izpostavila sociološke interpretacije samomorilnosti oziroma Durkheimovo sociološko metodo raziskovanja družbeno patoloških pojavov.


2. Obdobje pred Durkheimom

Dolga stoletja je bil samomor za človeško družbo problem, ki ga je bilo moč obvladati le z moralo, šele na prehodu iz 19. v 20. stoletje postane objektivni predmet preučevanja znanstvenih disciplin.
Z razvojem statistike je opazovanje družbenih pojavov pri nekaterih raziskovalcih vzbudilo vtis, da delujejo v človeški družbi nadindividualne sile, ki bistveno odločajo o človekovem ravnanju. Stabilnost koeficienta samomorilnosti je pomenil za mnoge družboslovce temelj, na katerem so gradili svoja spoznanja o obstoju splošnih družbenih vzrokih, ki vplivajo na celotno skupnost ne glede na osebna hotenja posameznika (Miličinski, 1985).
Prva disciplina, ki se je pričela znanstveno preučevati samomorilno vedenje je bila torej sociologija, in čeprav v teh študijah omenjamo kot najvidnejšega in najpomembnejšega predstavnika Emila Durkheima, ve zgodovina še za mnoge druge, ki so delovali pred njim, le da niso tako prepoznavni.
Ob tem je zanimivo vedeti, da je večina študij, ki se je ukvarjala s problematiko samomora, izšla v Franciji, ki je v tistem času, v prvi polovici 19. stoletja, veljala za vodilno deželo v javnem zdravstvu. Samomor je bil zanjo socialni problem, ki ga je bilo potrebno obravnavati skupaj z drugimi družbenimi problemi, torej z revščino, boleznijo in alkoholizmom (Dolenc, 1990).
Pomembno je dejstvo, da se tudi preddurkheimovske raziskave niso osredotočale le na medicinske razlage samomorilnosti, temveč so upoštevale tudi družbene dejavnike. Že Karl Marx je leta 1846, ko je razpravljal o pomenu družebnih dejavnikov, napisal kratek komentar, da bi nemške učenjake seznanil z delom Peucheta, avtorja kritične analize družbenih razmer pri obravnavi samomora. Peuchet je namreč leta 1838 samomor označil kot rezultat nezadostne in pomanjkljive organiziranosti družbe ter poudaril, da se samomor pojavlja v vseh družbenih razredih (Plaut, 1999).
Prvi, ki je stalnost družbenega deleža samomorov poskušal znanstveno razložiti z načeli moralne statistike, je bil Quételet. Ko je filozofe opozoril, da se nekateri družbeni pojavi pojavljajo presenetljivo pravilno v enakih časovnih obdobjih, je mislil, da lahko to pravilnost zajame s svojo teorijo povprečnega cloveka.
Po njem obstaja v sleherni družbi določen tip, ki ga večina posameznikov bolj ali manj natančno reproducira; le manjšina pa teži k temu, da bi se od njega oddaljila zaradi vpliva motečih vzrokov. Quételet je ta obči tip poimenoval povprečen tip, ker ga skoraj natančno dobimo tako, da vzamemo aritmetično povprečje individualnih tipov. (Durkheimu, 1992)
Durkheim, ki je dobro poznal Quételetovo delo, se z njim v nacelu ni strinjal, ceprav so tudi njegova razmišljanja po svoje prispevala k Durkheimovi ideji o obstoju kolektivne tendence k samomoru.
Še preden pa podrobneje pogledamo in spoznamo Durkheimov sociološki spoprijem s samomorom, pa bi se ustavili še ob Masaryku, ki se je ravno tako ukvarjal z družbenimi dejavniki samomorilnosti. Njegovo delo z naslovom »Samomor kot socialni množični pojav moderne civilizacije« iz leta 1881 po svoji zastavitvi kaže izjemno sorodnost z Durkheimovim delom »Samomor« iz leta 1897, ki ga seveda vsi poznamo kot “prvega”.
Gotovo je Masarykovo delo ostalo bolj prakticno filozofsko, bolj esejisticno, manj metodološko strogo, pojmovno ne tako razvito in razvejano kot Durkheimovo delo, toda osnovne teze so si zelo blizu. Masaryk opozarja, da je samomor nekaj, kar je najbolj razširjeno v modernih okoljih, tam, kjer so razširjeni moderna intelektualna skepsa, z njo povezan individualizem ter z njim povezana pogosta ravnodušnost do drugih ljudi.
V tej zvezi navaja statistike, da je v protestantskih deželah večje število samomorov, prav tako v naprednih katoliških okoljih, kjer so zgornje, torej intelektualne plasti od Cerkve distancirane, osamosvojene in kriticno razvijajo nekakšen notranji protestantizem, medtem ko je v tradicionalno katoliških deželah samomorov malo.
Tudi izhod iz tega je podoben Durkheimovemu; ne povratek nazaj v neka nekritična, neskeptična, neindividualistična stanja, temveč dopolnitev tega individualizma s človeško solidarnostjo, pri čemer naj bi pomagala nova etična iskanja, kajti tista stara očitno ne zadoščajo (Kerševan, 1996).

3. Durkheimova sociološka metoda raziskovanja družbeno patoloških pojavov

Emile Durkheim se je rodil leta 1858 v židovski družini v Loreni; umrl pa med prvo svetovno vojno leta 1917, strt zaradi sinove smrti na solunski fronti. Po šolanju na pariški Ecole Normale Superiere, po diplomi iz filozofije, je pričel univerzitetno kariero leta 1887 na Katedri za pedagogiko in družbene vede v Bordeauxu. Od leta 1902 do smrti pa je poučeval na Katedri za znanost o vzgoji na pariški sorboni. Katedra se je leta 1913 preimenovala in preoblikovala v Katedro »za znanost o vzgoji in sociologijo« in tako postala prva francoska ustanova, izrecno namenjena sociologiji.
Durkheimova jasna in izrecna namera je bila, da vzpostavi sociologijo kot avtonomno, enotno, racionalno in strogo znanstveno disciplino. K takemu pojmovanju sociologije je sodilo tudi njegovo pojmovanje družbe kot posebne stvarnosti ,sui generis, ki funkcionira po lastnih zakonitostih, posamezniku pa se v zadnji instanci kaže kot moč, ki ga presega tako v prostoru kot v času, človek pa se mu kaže kot dvojen. V njem sta dve bitji, individualno bitje, ki ima svoje temelje v organizmu in družbeno bitje, ki predstavlja najvišjo realnost v intelektualnem in moralnem redu.
V skladu s svojim naturalističnim pristopom je poudaril, da je potrebno družbena dejstva preučevati kot stvari, izvore zanje pa je potrebno iskati v drugih družbenih dejstvih.
V svoji monografiji Samomor poskuša Durkheim dokazati, da je tudi samomor, ki je skrajno individualno in nedružbeno dejanje, moč razložiti z družbenimi dejstvi. V tej luči se je dosledno zavzemal za etiološko pot preučevanja samomorov, ki je sledila osnovnim spoznavnoteoretičnim načelom pozitivizma in ji je kot temelj služil že omenjen znanstveno raziskovalni postulat: družbena dejstva preučuj kot stvari.
To svoje razumevanje individualnih vedenj kot družbenih dejstev, ki so odvisna od drugih družbenih dejstev, je Durkheim lepo razčlenil v svoji analizi samomora, kjer družbeni element v samomoru pojasni z obstojem vrednot, norm,občutkov, prepričanj, ravnanj, zavesti, ki so skupne vsem pripadnikom družbe in sestavljajo sistem, ki ima svoje posebno družbeno življenje, tu ima v mislih t.i. kolektivno ali skupno zavest. Kajti, če ljudje ne bi imeli iste koncepcije časa, prostora, vzroka, števila in podobno, interakcija med njihovimi umi ne bi bila mogoča, s tem hkrati pa celotno skupno življenje (Godina, 1998).
Kolektivne tendence po Durkheimu obstajajo same zase; so enako realne kot kozmične sile, ceprav je njihova narava drugačna; na posameznika prav tako učinkujejo od zunaj, čeprav se to dogaja po drugačnih poteh. Ko ugotavljamo, da se število smrti iz leta v leto zelo malo spreminja, to pravilnost razložimo rekoč, da je smrtnost odvisna od podnebja, od temperature, od narave tal, skratka od dolocenega števila materialnih sil, ki so neodvisne od posameznikov in ostajajo stalne, medtem ko se generacije zamenjujejo. Ker se moralna dejstva, kakršen je samomor, ponavljajo ne le enako, temvec še bolj uniformno, moramo zato priznati, da so odvisna od sil, ki so zunaj posameznika. Le da morajo biti te sile družbene, saj so lahko le moralne, zunaj individualnega človeka pa ni drugega moralnega bitja kakor družba. Pomembno je torej, da priznamo njihovo realnost in jih pojmujemo kot skupek energij, ki nas od zunaj pripavijo do dejanj.
V drugem miselnem koraku Durkheim koeficiente samomora poveže s stopnjo družbene (dez)integracije. Za proučevanje le-teh pa mu niso služile podnebne, rasne, nacionalne in jezikovne posebnosti posameznih narodov, temveč religiozno kulturne razlike med protestantskimi, katoliškimi in židovskimi skupnostmi. Značilnost teh »ločin« so, da je protestatsko versko okolje suicidalno znatno bolj ogroženo kot slednji dve, čeprav vse skupnosti enako intenzivno obsojajo samomor in uče o posmrtnem življenju. Durkheim poišče razlago v tem, da katoliška in židovska religija dosti bolj kot protestantizem obvladujeta ravnanje in mišljenje svojih pripadnikov z gojenjem skupnih vrednot, kolektivnimi oblikami verskega življenja (rituali) s tesno povezanostjo z družinsko sorodstvenimi odnosi, solidarnostjo in podobno.
Prepričan je bil torej o obstoju kolektivnih nagnjenj k samomoru oziroma družbeno samomorilnih tokov, iz katerih izhajajo individualna nagnjenja k samomoru, sestavljena iz tokov egoizma, altruizma ali anomije, katerih tendence prepojijo posameznike in jih pripravijo do tega, da storijo samomor. Od tod tudi njegova znamenita in še danes aktualna razvrstitev samomorov: na anomični, egoistični, altruistični in fatalistični samomor.
1. Anomični samomor je značilen za tiste družbene situacije, v katerih normativne vrednote izgubijo svojo moč in je posameznik prepuščen samemu sebi.Takšne situacije se lahko pojavijo zavoljo gospodarskih kriz, političnih prevratov in podobnih okoliščin.
2. Egoistični samomor se pojavi v okoliščinah, ko je posameznik ločen od družbene skupnosti in živi »mimo nje«, osamljen, sicer upoštevajoč normativna pravila, vendar so med njim in družbeno skupnostjo vezi pretrgane ( upokojenci v domovih za ostarele in podobna stanje, v katerih se človek počuti zapuščenega, denimo ob nezaposlenosti, ko je odrinjen na družbeno obrobje).
3. Pri altruističnem samomoru gre za popolno identifikacijo posameznika z družbeno skupino, zavoljo katere se odpove osebnim interesom.
4. Fatalistični samomor se zgodi pri begu posameznika iz normativno urejene situacije, kjer se mu družba pokaže kot prisila, ki zavira njegova pričakovanja.


Obstoj družbe oziroma socialnega reda je potemtakem odvisen od solidarnosti, zatorej je v tem kontekstu potrebno razumeti obstoj kolektivne zavesti, ki ni nujna samo za obstoj družbe, temveč predstavlja tudi sredstvo prisile, ki uravnava vedenje posameznikov tako, da se vedno znova podredijo potrebam družbe.
Ob povezavi koeficientov samomorilnosti s stopnjo družbene (dez) integaracije, ki predstavlja Durkheimovo generalno hipotezo, da samomor variira obratno sorazmerno z integracijo družbenih skupin, katerih del je posameznik, prikaže kot obliko integriranosti družbene skupine dve obliki solidarnosti, mehansko in organsko.
Prvo obliko odlikujeta kohezivnost in idetificiranost njenih pripadnikov s sistemom skupnih vrednot, organska solidarnost pa je utemeljena na medsebojni odvisnosti ljudi zaradi delitve dela in menjave, kjer potekajo dezintegrativni in anomični procesi.

Kljub temu, da je Durkheim zavračal psihološke pristope, ker se je bal kontaminacije sociologije z internimi, subjektivnimi spremenljivkami, se vendarle spogleduje s psihologijo, ko navaja, da se »nekateri upirajo strahotnim nesrečam, medtem ko drugi narede samomor že po majhnih sitnostih«.
Sicer pa lahko sklepamo, da se je Durkheim odlocil za svojo, kakor ji pravi »etiološko«metodo raziskovanja samomorov, ker tedaj okolišcine za drugo, psihološko metodo še niso bile zrele. Takole pravi, ko utemeljuje svoj umik od »morfološke« (tako je namreč imenoval psihološko) metode:
»Najbolje bi bilo, da bi predvsem raziskovali težnjo, ali je (k samomoru) edina in enovita, ali ni sestavljena iz vec razlicnih teženj... Če je tako, bi morali opazovati in opisovati kolikor mogoce veliko število primerov. Če bi pri vseh našli iste bistvene značilnosti, bi jih morali uvrstiti le v en razred, sicer pa bi morali napraviti več razredov, ustrezno njihovim sorodnostim ali razlikam. Dopustiti bi morali toliko suicidogenih tokov, kolikor je razlicnih tipov in potem iskati njihove vzroke in pomembnost.
To metodo smo uporabili pri majhni študiji samomorov zaradi duševne bolezni. Na žalost ne moremo razvrstiti samomorov zdravih ljudi glede na njihove morfološke tipe in znacilnosti, ker nam skoraj docela primanjkuje potrebnih podatkov. Ce bi to poskušali, bi morali imeti na voljo dobre opise številnih posamicnih primerov. Poznati bi morali psihološko situacijo samomorilca v trenutku, ko se izoblikuje njegova odlocitev; kako pripravlja dejanje in ga naposled tudi stori, ali je tedaj vznemirjen ali potrt, miren ali vznesen, plašen ali razdražen itd. Takšne podatke imamo le o nekaterih duševno bolnih samomorilcih... Skoraj nobenih tovrstnih podatkov pa nimamo o drugih« (Durkheim, 1992).

Ob tem bi želela poudariti oziroma dodati, da Durkheima ne oznacuje le visoka teoreticna raven, temvec tudi izjemen humanizem. Ni mu namrec bilo le do nove znanosti zaradi nje same, ampak iz njegovega Samomora veje pristna želja po pomoči ljudem.
Durkheim rešitve problema suicida ne vidi v strožji obsodbi in sankciji samomorilcev ne iz posvetne državne, še manj pa iz katoliške strani, temvč predvsem v razvoju solidarnosti in moralnega ozračja poklicnih oziroma delovnih skupin, ki so bistvena sestavina sodobnega - na delitvi dela utemeljenega- družbenega življenja (Miličinski, 1985).

4. Kasnejše interpretacije socioloških teorij samomora

V svojem pregledu socioloških teorij samomora ocenjuje J.D. Douglas Durkheimov »Samomor« kljub pomankljivostim vendarle kot uspešno delo. Raziskovalci, ki so šli pozneje po njegovi poti, tako blestečega in izvirnega dela niso ustvarili, so pa mogoce bolj ali manj prepricljivo izgladili nekatera protislovja v Durkheimovi teoriji.
Gibbs in Martin (1958) sta, po Douglasu, skušala dopolniti Durkheimovo sociološko teorijo samomora, še zlasti njen družbeno integrativni del, češ da je ta pojem teoretično in operacionalno preohlapen. Socialna (dez)integracija, menita, je odvisna od stabilnosti in trajnosti družbenih odnosov. Le-te pa je težko “oceniti”, zato sta trdnost družbenih odnosov poskušala izmeriti posredno, prek stopnje konfliktnosti vlog oziroma statusov - od tod njun pojem statusna integracija- ki naj bi predstavljal odsotnost statusnega oz. družbenega konflikta v posameznih socialnih skupinah, stanovih, slojih. V svojem generalnem sklepu pravita, da čim večja je konfliktnost določene kombinacije vlog in statusov (statusne konfiguracije), tem pogosteje želi posameznik poiskati drugačno statusno konfiguracijo. V kolikor posamezniki tega iz določenih razlogov ne morejo storiti, si pogosteje kakor drugi utegnejo vzeti življenje. Za primer neugodne statusne konfiguracije navajata nezakonsko mater, ki je v primerjavi s poročeno deprivilegirana (Douglas, J.D.,1967).
Tudi E.H. Powell s svojo statusno in anomijsko teorijo samomora izhaja iz Durkheimovih sociologisticnih in deloma Frommovih psihosocioloških stališc. Anomijo analizira kot situacijo, ko družba ostaja brez norm in vodil in ima hkrati prizvok odtujenosti, izolacije in desocializacije. Anomija predstavlja disharmonijo v ritmu družbenega življenja.
M.Halbwchs vnese v sociološko teorijo samomora nove (sub)kulturne, ekološke in psihološke prvine. Na ekološki ravni preucevanja samomorilnosti Halbwachs, opazujoc evropsko populacijo, ugotovi signifikantne družinske, sociokulturne, izobrazbene, ekonomske, verske, nacionalne in druge razlike med ruralnim in urbanim okoljem. Te, fundamentalne razlike pripiše specifičnemu načinu vaškega oziroma mestnega življenja, ki v končni posledici usodno vplivajo na geografsko, in skoznjo tudi na socialno distribucijo samomorilnosti v teh dveh naselitvenih tipih, saj ugotavlja, da upočasnjen ritem in način življenja na podeželju pogojuje tudi nižjo stopnjo samomorilnosti.
Intenzivneje pa se Halbwachs prične ločevati od pozitivističnih tokov šele v dveh njegovih ugotovitvah. V analizi nemških ekonomskih indeksov, ki so odsevali hudo gospodarsko krizo, ugotovi, da le-ta še zdalec ni tako hudo vplivala na samomorilnost, kot nek drug, in sicer mentalno higienski dejavnik, še posebej, ce se človek nahaja v duševni stiski.
Dokoncen ideološki in znanstveno raziskovalni »rez« pa Halbwachs opravi z analizo socialne diferenciacije, za katero meni, da ustvarja ostre družbene konflikte, ki se nedvomno odslikavajo na posamezniku v obliki depresij - a končna fatalna odločitev vendarle ni »zapisana« zunaj cloveka v, npr. nekih bolj ali manj imaginarnih družbenih tokovih, marveč je vselej odvisna le od njegovih notranjih vzgibov in motivov. S tem Halbwachs odpre novo veliko stran v razvoju suicidologije. Makro socio-kulturnemu raziskovanju prida še njegov dialekticni pol - individualnost. (Douglas, J.D., 1967)
K sociološki smeri v suicidologiji sodita tudi Henry in Short, ki vnašata v teorijo tudi nekatere dinamicno psihološke elemente.Gre za študijo hetero in avtoagresivnosti z ekonomskih, socioloških in psiholoških vidikov, pri čemer se avtorja naslanjata na uradne statistike. Najpomembnejši njuni sklepi so:
1. Porast frustracije povzroči porast tako avto kot heteroagresivnosti, ter obratno, upad frustracije pogojuje nižjo stopnjo agresivnosti.
2. Porast agresivnosti se odraža v porastu ubojev in samomorov, upad le-te pa v nižji stopnji umorov in samomorov.
3. Porast ekonomskih dobickov v splošnem privede do upada frustracij- in s tem upada ubojev in samomorov, medtem ko pri porastu izgub in bankrotov prihaja do hudih frustracij, ki imajo za posledico izgubo samozavesti z možnim »umikom«v samomor.
Posameznik usmeri agresijo proti objektu, na katerega »naslavlja« odgovornost za njegovo frustracijo.
Komu bo pripisana odgovornost pa je odvisno od stopnje zunanje utesnitve dejavnosti posameznikov- pri visoki stopnji zunanje utesnitve se zvraca odgovornost na druge, pri nizki pa na samega sebe.
Samomor štejeta za posledico agresije, ki se je obrnila proti subjektu samemu, uboj pa je odsev sprostitve agresije navzven proti drugem ljudem. Ko dolocena frustracija vzbudi agresivnost, bo ta težila navznoter, torej proti subjektu samemu, èe je on izvor frustracije. Navzven pa se bo agresivnost obrnila tedaj, ko je vir frustracije zunaj subjekta.
Tukaj Henry in Short nakažeta zanimivo hipotezo o obratnem razmerju števila samomorov in ubojev.
Henryju in Shortu gre brez zadržkov priznati najmanj dve izjemni spoznanji, ki jima sodobna suicidologija nenehno pritrjuje:
1. Prvo se nanaša na izolacijo, ki v obliki zapiranja in pogrezanja vase ter hkratni ekskomunikaciji družbenega okolja krepi suicidalne težnje.
2. Drugo njuno hipotezo, ki razkriva obratno sorazmernost med avto in hetero agresivnostjo (t.i. indeks obvladovanja agresije, ki ga dobimo, ce delimo kolicnik samomora s kolicnikom umora ), pa je mogoce verificirati v statisticnih letopisih WHO, kjer je razvidno, da v vecini držav z visoko stopnjo samomorilnosti ustreza temu primerno nižje število umorov in obratno.(Douglas, J.D., 1967).

5. Zaključek

Samomor je zapleten pojav, ki zahteva celosten pristop, katerega cilj je njegovo preprečevanje in zmanjševanje števila teh dejanj. Glede na njegovo večplastnost ga je potrebno obravnavti multidiciplinarno. V našem tekstu smo se osredotočili predvsem na sociološke obravnave samomorilnega vedenja. Sociologija se osredotoča predvsem na iskanje družbenih dejavnikov tveganja za nastanek samomora. Pri tem raziskuje verske, kulturne, družinske, rasne in ostale dejavnike, posebno pozornost pa namenja iskanju varovalnih dejavnikov okolja, saj se z vplivanjem na okolje hkrati dotaknemo tudi dejavnikov, odgovornih za samomorilno vedenje posamezenika.
Glede na dejstvo, da je bila sociologija prva veda, ki se je pričela znanstveno ukvarjati s samomorom, smo podrobneje predstavili ravno ta pogled, še posebno pozornost pa smo namenili Durkheimu, ki je v sociologijo vnesel pomembna spoznanja o samomoru, iz katerih so dolga leta kasneje izhajali mnogi raziskovalci.

Danijela Knez



Viri literature

1. Dolenc A., Borisov P.: Zgodovinski pogledi na samomor ali ovrednotenje samomora skozi prostor in čas: V Dolenc A. (ur.): Samomor na Slovenskem. Ljubljana: Medicinski razgledi, 1990.
2. Durkheim E.: Samomor. Prepoved incesta in njeni izviri. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1992.
3. Douglas J.D.: The social meanings of the suicide: New Yersey: Princeton University Press, 1967.
4. Godina V.,: Izbrana poglavja iz zgodovine antropoloških teorij. Ljubljana: Knjižna zbirka Teorija in praksa, Fakulteta za družbene vede, 1989.
5. Kerševan M.: Masaryk in problem samomora v sodobni družbi. Anthropos 1996
6. Goldney R.D., Schioldann J.A.: Pre-Durkheim suicidology. Crisis 2000; 21
7. Mann J.J., Waternaux C., Hass G.L., Malone K. M.: Toward a clinical model of suicidal behavior in psychiatric patients. Am J Psychiat 1999; 156
8. Milčinski, L.: Samomor in Slovenci. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1985.
9. Rihmer z, Belso N, Kiss K. Strategies for suicide prevention. Current opinion in psychiatry, 2002 Plaut E.A., Anderson: K. Marx on suicide. Evanston: Northwestern University Press, 1999.
10. Plaut E.A., Anderson: K. Marx on suicide. Evanston: Northwestern University Press, 1999.
11. Rihmer Z, Rutz W, Pihlgren H. Depression and suicide on Gotland – An intensive study of all suicides before and after a depression-training programm for general practitioners. Journal of Affective disorders 1995; 35 (4).

Več o tem...

4. nov. 2010

Sociolingvistične razlike med spoloma



Moški in ženski spol se med seboj razlikujeta. Živita na istem planetu, zato se najbrž ni moč strinjati z videnjem, da spola pripadata popolnoma različnima svetovoma, vsekakor pa razumevanje med njima prav / tudi zaradi razlik ni idilično in nekonfliktno. Na nesrečo - ali pa na srečo…

Uvod

Tako moški kot ženske kot eno izmed oblik komunikacije uporabljamo tudi jezik.
Pričujoči tekst je poskus odgovoriti na vprašanje ali oni in one ‘govorimo’ isti jezik na enak način oz. če ga ne (če obstajajo razlike), katere in kakšne te razlike so. In zakaj se pojavljajo.
Kot je videti, ljudje ne moremo živeti brez stereotipov; stereotipi nam s tem, ko poenostavljajo kompeksno stvarnost oz. jo poenostavljamo, olajšujejo življenje v smislu vnaprej pripravljenih odgovorov na zahteve situacij, v katerih se znajdemo itd. Stereotipi obstajajo o veliko različnih pojavih, tudi o razlikah med spoloma.

Kaj o nekaterih izmed njih pravi sociolingvistika?

Ali moški stereotip o tem, da ženske nikoli ne povedo nič pametnega, drži? In zakaj ne?
Ali ženski stereotip o tem, da se moški ne znajo pogovarjati, drži? In zakaj da?

V pričujočem tekstu so najprej z namenom umestitve tematike v širši okvir na kratko predstavljeni komunikacija, jezik, sociolingvistika in spol. Sledi predstavitev nekaterih sociolingvističnih razlik med spoloma z navedbo možnih vzrokov za njihovo pojavljanje.

Področje (sociolingvističnih) razlik med spoloma je v zadnjih letih predmet naraščajočega zanimanja tako lingvistov in sociologov, kot tudi antropologov, psihologov… ‘Fond dognanj’ je precej obsežen – namen sestavka je bil zajeti ‘najznačilnejše’ oz. najbolj vidne razlike med spoloma v uporabi jezika oz. v ‘jezikovanju’.

Komunikacija

Leach (2002) razlikuje tri aspekte človeškega vedenja:
1. naravne biološke aktivnosti človeškega telesa – dihanje, utripanje srca, metabolični procesi itd.
2. tehnično delovanje, ki služi spreminjanju fizičnega stanja zunanjega sveta – kopanje luknje v zemljo, kuhanje jajca…
3. ekspesivno (izrazno) delovanje, ki bodisi enostavno govori nekaj o pravem stanju sveta bodisi je njegov cilj, da le – tega spremenijo z metafizičnimi sredstvi.
V nadaljevanju poudarja, da teh treh aspektov nikoli ni moč medsebojno popolnoma ločiti. Celo akt dihanja je ekspresiven – dihanje govori, da sem še vedno živ. Tudi najpreprostejše tehnično delovanje ima tako biološke kot ekspresivne implikacije. Če si skuham skodelico kave, to ne samo spremeni stanje zunanjega sveta, pač pa obenem stimulira moje notranje metabolične procese, in to nekaj ‘govori’. Način, na katerega pripravljam kavo in sredstva, ki jih uporabljam tokom procesa dajejo informacijo o mojem kulturnem zaledju.

Človek se torej ves čas izraža – ves čas svojega življenja komunicira.

Komunikacija je skupna vez med človekom in družbo, katere del je.

Komunikacijo lahko najpogosteje opredelimo (Bošnjak – Orešnik, brez letnice) kot proces oddajanja, pošiljanja in sprejemanja informacij. Beseda komunikacija izhaja iz latinskega glagola con – muno, kar pomeni povedati, prenesti oz. oznaniti. Pri komunikaciji človek deli z drugimi svoje lastno znanje, sposobnosti in stališča in to v obliki gestikuliranih, govornih ali pisnih sporočil.
Definicije, ki trdijo, da komunikacija obstoji samo med ljudmi, so nesprejete, saj so preozke, ker ne zajemajo npr. komunikacije med živalmi.
Komunikacija je, lahko rečemo, posredna interakcija med enotami, ki se ustvarja z znaki. V še ožjem smislu lahko komunikacijo definiramo kot interakcijo, ki se vrši preko znakov. Komunikacija je vedno interakcija. Samo tedaj, ko se znaki uporabljajo v interakcijskem odnosu, lahko govorimo o komunikaciji. Znaki so dražljaji, kar pomeni, da so to procesi, ki izzovejo neko reakcijo in delujejo na obnašanje posameznika.

Rus (1999) komunikacijo definira kot posebno dogajanje, poseben proces socialne izmenjave, in sicer socialne izmenjave različnih pomenov (lahko rečemo tudi: informacij), izraženih z določenimi znaki, pri čemer skuša vsak od komunikatorjev doseči določen cilj.

Glede na funkcijo (Bošnjak – Orešnik, brez letnice) razlikujemo dve glavni vrsti znakov:
1. simbole, ki imajo označevalno funkcijo reprezentiranja. Uporabljamo jih za označevanje stvari, odnosov, idej itd. najvažnejši simboli so besede.
2. signale, ki imajo ekspresivno funkcijo. So izraz nekega stanja v organizmu, ki se spontano pojavlja; npr. trenutni izraz na licu… Nameščen nasmešek ima simbolično funkcijo.

… Interakcija (dejanje, ukrepanje) je širši pojem od komunikacije (Rus 1999). Vsaka interakcija je nujno tudi komunikacija, čeprav ne vedno in nujno tudi verbalna. Dobesedni prevod interakcije je medsebojno delovanje oz. medsebojno vplivanje. Komunikacija je sporočanje oz. medsebojno sporočanje. Različni načini medsebojnega sporočanja so praviloma nujna sestavina medsebojnega delovanja.

Rus (1999) povzema, da je komunikacija torej vedno tudi akcija ali pa vsaj določena raven (del, sestavina) določene akcije (dejavnosti, dejanja, aktivnosti).

Bolj specifično lahko rečemo (Pehnec et al., brez letnice), da je komunikacija sporočilo, ki ga pošiljatelj pošlje prejemniku z namero, da bi vplival na njegovo vedenje.
… Vsakršno ravnanje v medsebojnih odnosih je neka oblika komuniciranja. In ker vedno ravnamo, pomeni, da tudi vedno komuniciramo.

Vsaka komunikacija (Rus 2000) je dinamična celota dveh procesov, ki se izmenjujeta pri vsakem komunikatorju v dvosmerni komunikaciji. To sta procesa socialne zaznave in proces oblikovanja sporočil oz. sporočanje. … Oba procesa sta medsebojno soodvisna.

Leach (2002) razločuje med neposredno in posredno komunikacijo.
Pri nekaterih oblikah komunikacije prejemnik ekspresivnega delovanja pošiljatelja
tolmači neposredno. Jaz govorim, vi poslušate; jaz pokimam z glavo, vi vidite, da sem jaz to storil.
V drugih primerih pa je zveza posredna. Jaz pišem pismo in ustvarim zbir znakov in simbolov na kosu papirja; čez nekaj časa vi prejemte ta papir in tolmačite, kar sem jaz napisal.
Obseg posredne komunikacije je zelo širok. Ljudje ves čas preživimo v tolmačenju ekspresivnih delovanj soljudi.

Komunikacijo je moč razdelati na njene sestavne dele.

Komunikacija med dvema osebama (Bošnjak – Orešnik, brez letnice) vključuje sedem temeljnjih elementov:
1. Namere, misli in čustva pošiljatelja, ki so ga privedla do tega, da pošlje sporočilo
2. Pošiljatelj vkodira sporočilo, to je, prevede svoje namere, misli in čustva v sporočilo, ki je primerno za pošiljanje.
3. Pošiljatelj pošlje sporočilo prejemniku.
4. Sporočilo se prenaša po kanalu (npr. glas, pisana beseda itd.)
5. Prejemnik dekodira sporočilo, to je, interpretira njegov pomen
6. Interpretaciji sporočila sledi notranji odziv prejemnika
7. V vsaki od navedenih faz je določen šum. Šum je vsak element, ki moti proces komunikacije (npr. predsodki, neustreznost izražanja, predhodne izkušnje, drugi zvoki iz okolja itd.).
Učinkovita komunikacija je tista, ki pri kateri prejemnik interpretira sporočilo pošiljatelja tako, da kot je slednji pričakoval. Pogosto se zgodi, da komunikacija ni najbolj učinkovita. Vzrok je v šumu, ki je lahko emocionalne ali socialne narave.

Socialno zaznavanje v komunikaciji (Rus 2000) poteka kot zaznavanje neverbalnih in verbalnih značilnosti.

Za človeka ja značilna (Bošnjak – Orešnik, brez letnice) uporaba verbalne komunikacije, vendar tudi pri njem ni edina, saj obenem uporablja tudi nešteto neverbalnih komunikacijskih znakov.
Neverbalna komunikacija je lahko samostojen in pomembne način sporočanja, s katerim se izrazi, kar izgovorjene besede ne povedo. Je pomembne vidik socialnega obnašanja ljudi.
Neverbalna komunikacija se uresničuje preko neverbalnih komunikacijskih znakov, ki ji je moč razdeliti v dve večji skupini:
1. paralingvistični neverbalni komunikacijaski znaki
Ločimo dve skupini teh znakov:
a. paralingvistični znaki v ožjem smislu
b. prozodijski paralingvistični znaki
2. ekstralingvistični neverbalni komunikacijski znaki
so neverbalna komunikacijska sredstva, ki niso sestavljeni iz elementov in katerih ne sestavljajo niti šumi niti ne izgovarjanje glasov in besed v stavku. Dve glavni skupini ekstralingvističnik komunikacijskih znakov sta:
a. kinezični in
b. proksemični .

Neverbalno komuniciranje naj bi bilo težje kontrolirati kot (Rus 2000) verbalno komuniciranje. Zato naj bi bila neverbalna komunikacija verodostojnejši pokazatelj ‘komunikatorjeve notranjosti’ kot pa je to verbalna komunikacija. Veredostojnost in prepričljivost tega, kaj se pove, je odvisna od tega, kako se se to pove. Če kaj ni usklajeno ali pa je celo v nasprotju s kako, govorimo o t.i. nekongruentni komunikaciji.

Argyle s sodelavci (1970, po Rus 2000) je na podlagi eksperimentalnega preverjanja učinkovitosti neverbalnih in verbalnih znakov sklepal, da so neverbalni znaki pomembnejši od verbalnih – ko sta bila neverbalna in verbalna komponenta sporočila v konfliktu, je bila verbalna praviloma neučinkovita.

Mehrabial in Ferris (1967, po Rus 2000) sta poskušala biti celo zelo natančna. Relativno učinkovotost verbalne komunikacije, tona glasu in obraznih znakov sta izrazila z razmerjem 7: 38: 55.

Moscovici in Plon (1966, po Rus 2000) pa sta v eni svojih raziskav prišla do rezultatov, ki so v nasprotju z večinskimi postavkami o večji pomembnosti neverbalnih znakov komunikacije za komunikacijsko uspešnost.

Fraser (1990, po Rus 2000) meni, da ni težko obrazložiti navideznega nasprotja eksperimentalnih rezultatov, ki se nanašajo na relativno pomembnost vpliva verbalne in neverbalne komunikacije – šlo naj bi za različne vrste komunikacije. V Moscovicijevem eksperimentu je bila le – ta reprezentacijska, v eksperimentu Mehrabiana in Ferrisa pa interpersonalna komunikacija. V prvem primeru (Moscovicijev eksperiment) je šlo predvsem za prenos informacij v diskusiji, ki se je nanašala na filme. V drugem primeru (Mehrabial in Ferris) pa je šlo za stališča, ki so jih zastopali komunikatorji. V drugem primeru so neverbalni, zlasti pa nelingvistični komunikacijski sistemi… povedali več kot pa verbalni oz. lingvistični.

Moč je torej reči, da jezik kot tak (sistem simbolov, značilen za človeško vrsto), čeprav je zelo pomemben oz. celo ključen za človeški rod , po vsej verjetnosti vsaj v neposredni interpresonalni komunikaciji ni nosilec sporočila v največji meri. Možni razlog za takšno ‘nesorazmerje’ je zelo verjetno relativno pozna vzpostavitev jezikovnih izraznih sredstev v evolucijskem razvoju človeka oz. njegovih neposrednih prednikov. Pred pojavom jezika kot sredstva komunikacije so človekovi predniki najbrž milijone let komunicirali z neverbalnimi izraznimi sredstvi .

Jezik

Južnič (1983) opozarja, da definirati jezik sploh ni enostavno. Sam pojem ‘jezik’ je v ohlapni rabi in že etimološki izvor v velikem številu jezikov, tako tudi v slovenskem, kaže na mnoge dvoumnosti.
Celo v strokovni literaturi se prepletata dva ekstrema. Po eni definiciji naj bi bil jezik vsak sistem znakov – tako je mogoče govoriti o ‘jeziku signalov’ ali celo o jeziku cestne signalizacije, o jeziku umetnosti in jeziku delfinov. V zoženem smislu pa zlasti jezikoslovci radi govorijo le o jezikih, ki jim je moč reči ‘etnični jeziki’ in ki so… konkretizacija splošne človeške sposobnosti govora.

Jezik je prototip sistema simbolov (Šterk 2005).

Verbalna komunikacija je omogočena (Bošnjak – Orešnik, brez letnice) z uporabo govorjenega jezika, ki je za človeka najvažnejši simbolični sistem.
Čeprav se termina ‘govor’ in ‘jezik’ pogosto uporabljata v istem pomenu – tako z enim kot z drugim označujemo simbolični sitem, ki leži na besedah, ustvarjenih in kombiniranih po določenih pravilih – ju je potrebno razlikovati.

To razlikovanje je v lingvistiko (B.T., brez letnice), od koder so to in še druga tri njegova razlikovanja (diahronično – sinhronično, sintagmatično – asociativno, označevalec – označenec ) prevzele tudi družbene vede, vpeljal začetnik strukturalizma de Saussure; parole (fr.) pomeni govor v smislu dejanskega izražanja – po analogiji se nanaša tudi na družbeno obnašanje dejanskih posameznikov. Langue (fr.) pa je ‘jezik’ v smislu jezikovne strukture ali slovnice – po analogiji je to lahko slovnica tako kulture kot tudi jezika.

Govor (Bošnjak – Orešnik, brez letnice) je sistem glasov in glasovnih kombinacij, katere posameznik proizvaja v svojih govornih organih. Govor kot sistem komunikacije, skupen za neko skupino ljudi, imenujemo jezik.
Sporazumevanje je možno, ker med uporabniki določenega jezika obstaja ujemanje (dogovor) o kodiranju in dekodiranju simbolov – delijo si isti jezikovni kod.

Bošnjak – Orešnik (brez letnice) nadalje poudari, da ni vsak jezik zasnovan na glasovih. Jezik lahko temelji na slikah in njihovih kombinacijah, na gibih – jezik gluhonemih, neglasovni jezik je Morsejeva abeceda itd.

Jezik (Bošnjak – Orešnik, brez letnice) ima vse značilnosti, ki jih imajo drugi simboliči sistemi, kot tudi tiste, ki so odlike jezika kot posebno izgrajenega simboličnega sistema.

Dobzhansky (1982) smatra zmožnost tvorjenje simbolov in uporabo simboličnih jezikov za najznačilnejšo človeško moč… Posedovanje simboličnega jezika je ena od najvažnejših, če ne celo najvažnejša značilnost, ki človeka razlikuje od živali.

Človek (Južnič 1983) je najtesneje zvezan s sposobnostjo govora in močjo jezika v svojem očlovečenju, razvoju in ohranjanju svoje človeškosti in napredovanju v svoji človeškosti. Skorajda bi lahko rekli, da ima jezik ključno mesto in pomen v vsem, kar je lastno človeku. Očitna je medsebojna odnosnost med nevrofiziološko evolucijo človeka, njegovim izhodom iz živalskega sveta z delom, s katerim je postajal družbeno in kulturno bitje, človekovo vse bolj zapleteno naravo in njegovo zgodovino prav v povezavi s ‘ključem zgodovine’, kar je prav jezik .

Danes se večina lingvistov strinja (Wardhaugh 2002), da je znanje, ki ga o jeziku oz. o jezikih, ki jih govorijo, posedujejo govorci, precej abstraktno. To je znanje o pravilih in principih in o načinih, na katere je moč povedati in narediti stvari z glasovi, besedami in stavki in ne samo znanje o specifičnih glasovih, besedah in stavkih. To je vedenje o tem, kaj je v jeziku in česa v njem ni; je vedenje o možnostih, ki jih jezik nudi in o tem, kaj je v jeziku nemogoče. To znanje razlaga, kako je možno, da razumemo stavke, ki jih še nismo slišali in ‘odklonimo’ druge kot neslovnične – v smislu, da jih jezik ne dopušča.

Sposobnost govorjenja jezika (Barfield 1997) pri ljudeh je v kontrastu z genetično posredovanimi komunikacijskimi simboli nekaterih drugih vrst (npr. čebelji ples) moč pridobiti samo preko zunanje stimulacije. V odsotnosti zunanjih dražljajev, kot pri npr. divjih otrocih, človeški otroci ne osvojijo jezika. Bolj specifično, pridobitev človeškega jezika vključuje interakcijo med notranjimi predispozicijami za jezik in dražljaji s strani govorcev jezika iz otrokovega okolja. Otroci osvojijo jezik, ki se govori okoli njih, ne glede na to ali je to jezik njihovih bioloških staršev ali ne.

Jezik je tudi kulturni fenomen (Rus 2000). Etnolingvistika skuša razložiti, kako si ljudje s pomočjo jezika ‘razlagajo svet’. Jezik študira v odnosu do okolja, v katerem se pojavlja.

Vprašanje (Goddared et Patterson 2000), ali je jezik preprosto neposredna odslikava sveta okoli nas, je predmet razprav že mnogo stoletij. Npr. antični grški filozof Sokrat se je spraševal ali med objektom in njegovim imenom obstaja notranja povezava.
V bolj nedavnem času sta si lingvist Edward Sapir in psiholog Benjamin Lee Whorf zastavila isto vprašanje… Njun zaključek je bil, da ljudje glede tistega, kar se nahaja okoli nas, nismo zgolj pasivni zapisovalce le – tega v jezik; prej kot to projeciramo svoje ideje na svoje okolje kot rezultat jezika, ki ga govorimo. Sapir – Whorfova hipoteza pravi, da, ko osvajamo jezik, osvajamo načine razmišljanja – konceptualne sisteme oz. konceptualne mreže, ki pa se jih ne zavedamo, ker se nam zdijo / občutimo jih kot ‘naravne’. Na nek način je to podobno paru očal, ki smo se jih navadili nositi. In ta očala so naša kultura.

Monaghan et Just (2000) pišeta, da sta Sapir in Whorf preko zbranih jezikovnih podatkov iz različnih kultur dokazala, da so kategorije kot prostor, čas, številke… ‘dane’ na različne načine v različnih jezikih. …Orientacije, posredovane z jezikom, vplivajo na niz prepričanj, institucij in vedenj.

Hipoteza, ki jo je sugeriral Sapir (1921, po Dobzansky 1982), objavil pa Whorf (1956) je v moderni lingvistiki spodbudila mnogo zanimivih raziskovanj in domnev. Njun postulat je, da jezik, ki ga govorimo, ni samo prenosnik, pač pa tudi oblikovalec našega mišljenja. Jezik je daleč od tega, da je samo tehnika komuniciranja, jezik usmerja pozornost govorcev in jim nudi poenostavljene (srbsko uobičajene) moduse za razčlenjevanje izkušenj v smiselne kategorije.

Z odnosom med jezikom in kognicijo (zlasti z mišljenjem) so se in se ukvarjajo številne teorije (Rus 2000). Ena od najbolj znanih je Sapir – Whorfova hipoteza. Znana je pod imenom hipoteza jezikovne relativnosti. Ta hipoteza poudarja, da jezik določa kognicijo.

Dobzansky (1982) ugotavlja, da, če Sapir – Whorfova hipoteza drži, potem je jezik eden od kanalov, preko katerih dotična kultura, v kateri posameznik ‘biva’, oblikuje njegovo osebnost. Navaja Lee – ja (1949), ki trdi, da ljudje iz kulture, ki je različna od naše, ne samo, da drugače ravnajo, temveč je tudi osnova njihovega vedenja drugačna od naše. Njihovi postopki počivajo na drugačnih premisah; njihova percepcija stvarnosti je drugačna in le - to sistemizirajo drugače. Pri tej sistemizaciji ima jezik veliko vlogo .

Mnenje med lingvisti (Dobzansky 1982), do katere mere je moč uporabiti Sapir – Whorfovo hipotezo pri razlaganju različnih načinov mišljenja med različnimi ljudmi, so deljena. Ta hipoteza je v največji meri učinkovita pri primerjavi evropskih jezikov z njimi nesorodnimi jeziki. Tudi tu hipoteza ni najbolj trdna; npr. Hocket (srbsko Hoket 1954) je medsebojno primerjal angleški in kitajski jezik in ugotovil, da so razlike med jeziki (z Whorfovske točke gledanja), ki jih je moč najnatančneje definirati, obenem tudi najtrivialnejše. Bolj kot je razlika s te točke gledanja pomembna in opazna, toliko težje jo je potrditi (srbsko utvrditi).

Hipoteza jezikovne relativnosti (Rus 2000) je bila preverjana v različnih kulturnih okoljih. Eno izmed področij, na katerih je bila preverjana, je tudi področje senzorno – vizualne percepcije barv. V tem primeru naj bi ta hipoteza pomenila to, da se lahko zaznavajo samo tiste barve, ki se lahko v določeni kulturi tudi poimenujejo.
V prvi polovici sedemdesetih let je npr. Roscheva pokazala, da lahko člani plemena Dani, ki poznajo samo dva izraza za barve, vizualno diferencirajo večje število barv (Hayes 1994)…

Ugotovitve Hocketa in Roscheve ter ostalih raziskav (glej tudi zbornik Language and Culture, ki ga je uredil Hoijer 1954; omenjen v Dobzansky 1982) zelo verjetno ne pomenijo, da je teorija jezikovnega relativizma na majavih tleh; po vsej verjetnosti pa ni moč trditi da npr. pripadniki različnih jezikovnih tradicij živijo v popolnoma različnih svetovih – kot pri večini stvari tudi tu ekstremizem najverjetneje ne ustreza realnemu stanju stvari. Četudi pripadniki različnih kulturnih krogov drugače strukturirajo ter posledično tudi drugače doživljajo npr. čas, prostor, barve, sorodstvene odnose…, si obenem delijo izjemno veliko skupnih oz. vsaj podobnih pogledov na stvarnost. Najbrž je moč reči, da so bazično človeške stvari, t.j. tiste, ki nas ‘delajo’ ljudi (t.i. medkulturne univerzalije ), v veliki meri enake, ne glede na to, na kateri strani neba oz. zemlje živimo. Pripadniki različnih kultur se (če si tega seveda želijo) lahko razumejo… Nenazadnje so med različnimi kulturami vedno obstajali stiki, ki jih je moč označiti kot medsebojno vplivanje; na to medsebojno vplivanje je moč gledati bodisi kot na vzrok bodisi kot na posledico v veliki meri enakega ‘človeškega podstata’… Nenazadnje pripadniki vseh človeških kultur govorijo oz. uporabljajo jezik kot sredstvo komunikacije…
Zanimive in vznemirljive so tako razlike kot tudi podobnosti med različnimi jezikovnimi matricami in / ali kulturami…

Sociolingvistika

Sociolingvistika je termin (Barfield 1997), ki je bil skovan v petdesetih letih 20. stoletja z namenom povezave lingvistične in sociološke perspektive v smislu obravnave tematik glede mesta jezika v družbi; glavni namen je bil nameniti pozornost socialnemu kontekstu jezikovne diverzitete.
Sociolingvistika je tesno povezana z socialnimi znanostmi, še posebej s sociologijo, antropologijo, socialno psihologijo in pedagogiko. Ukvarja se z študijem multilingvističnosti, socialnih dialektov, govorno interakcijo, odnosom do jezika, jezikovnimi spremembami…

Sociolingvistika ‘se sprašuje’ (Hymes 1980) o odnosu med lingvistiko in sociologijo.
Glavna odlika sociolingvističnega pristopa je v tem, da opazuje jezik začenši z njegovo družbeno matrico. Funkcije in konteksti uporabe jezika združujejo tisto, kar strukturalni opis sam za sebe lahko pušča nepovezano .
Za radikalni sociolingvistični pristop obstajajo tri obvezne delovne predpostavke:
1. vsak družbeni odnos s seboj nujno ‘potegne’ in / ali vzpostavljanje komunikacijskih sredstev, ki se smatrajo za le – tega značilni oz. specifični
2. komunikacijska sredstva bodo torej glede na to ‘ustrojena’ na način, ki ga morda ni moč oddvojiti od danega družbenega odnosa
3. komunikacijska sredstva so torej na razpolago pogojem, s katerimi se regulirajo družbeni odnosi, njihova narava in posledice.

Sociolingvistika je definirana (Coates 1993) kot študij jezika v njegovem socialnem kontekstu. Študij jezika v njegovem socialnem kontekstu v bistvu pomeni študij lingvističnih variacij. V različnih socialnih kontekstih bo posameznik govoril drugače – stilistična variacija. Še več, govorci, ki se med seboj razlikujejo glede npr. starosti, spola, socialnega razreda, etnične pripadnosti, se bodo v svoji govorici med seboj razlikovali celo v enakem socialnem kontekstu – socialna variacija. Sociolingvistiko zanimajo tako stilistične kot socialne variacije.
Cilj sociolingvistike (Coates 1993) ni samo opis lingvističnih variacij in socialnega konteksta, znotraj katerega se le- te pojavljajo, pač pa tudi demonstracija medsebojne povezanosti jezika in družbe. Sociolingvistične študije odkrivajo, da lingvistične variacije niso naključne, temveč strukturirane; strukturirane lingvistične variacije določajo in so določane s strukturiranimi socialnimi variacijami, ki jih je moč najti v govorni skupnosti.

Ko si pobliže ogledamo katerikoli jezik (Wardhaugh 2002), vedno znova odkrijemo, da v njem obstaja precejšnja interna variabilnost in da govorci konstantno uporabljajo mnogo različnih možnosti, ki jim jih le – ta nudi. Nihče ne govori enako ves čas in ljudje zaradi veliko različnih razlogov vedno ‘raziskujejo’ odtenke jezika, ki ga govorijo. Posledica tega ‘dogajanja’ je nekakšen paradoks ; medtem ko bi mnogi lingvisti najraje gledali na dotični jezik kot na homogeno celoto in na posameznega govorca kot na govorca, ki uporablja samo en govorni stil – z namenom kreiranja najmočnejše možne generalizacije -, bo ta jezik dejansko kazal precejšnjo interno variabilnost in govorca, ki bi uporabljal samo en govorni stil, ne bo moč najti (če pa že, se bo zdel v tem aspektu, če že ne v drugem, v veliki meri ‘abnormalen’).

V govoru posameznega govorca (Wardhaugh 2002) torej lahko obstajajo precejšnje variacije, toda obenem so možne interne variacije določenega jezika omejene z jasnimi / razločnimi mejami; nihče ni svoboden, da, kar se tiče jezika, počne vse, kar si zaželi. Besed ni moč izgovarjati na vsakršen način, ni moč drastično spreminjati besednega reda v stavkih glede na npr. razpoloženje. Če nekdo stori katero od naštetih stvari, bo rezultat nesprejemljiv, lahko celo žlobudranje.
Variacije, ki so dovoljene oz. sprejemljive, so omejene in meje je moč opisati s precejšnjo natančnostjo.

V vsaki skupini ljudi poleg drugih norm obstajajo tudi določene norme jezikovnega vedenja. Če član dotične skupine želi pripadati tej skupini, mora (med drugim) te norme upoštevati oz. uporabljati v svoji verbalni komunikaciji .

Jezik je v bistvu (Wardhaugh 2002) set predmetov (ang. items), ki jih Hudson (1996) imenuje ‘lingvistični predmeti’; to so zvoki, besede, slovnične strukture itd. Ti predmeti so predmet zanimanja jezikovnih teoretikov, kot je npr. Chomsky. Na drugi strani pa socialni teoretiki, še posebej sociologi, poskušajo razumeti, kako je strukturirana družba in kako ljudem uspe živeti skupaj. V tem smislu uporabljajo koncepte, kot so moč, razred, status, solidarnost, prilagajanje, obraz (ang. face), spol, vljudnost itd.

Jezik in družba (Wardhaugh 2002) sta povezana na veliko različnih načinov.
Med jezikom in družbo obstaja nekaj možnih povezav:
1. Ena je, da socialna struktura bodisi vpliva, bodisi določa lingvistično strukturo in / ali vedenje.
2. Druga je nasprotna prvi; lingvistične strukture in / ali vedenje bodisi vplivajo, bodisi določajo socialno strukturo – to je pogled, ki se ‘skriva’ za Sapir – Whorfovo hipotezo (glej poglavje Jezik), za trditvami Bernsteina in mnogih, ki trdijo, da je jezik prej kot govorci lahko seksističen
3. Tretja možna povezava je, da je le – ta dvosmerna; jezik in družba vzajemno vplivata en na drugega (dialektični pogled).
4. Četrta možnost je predpostavka, da med jezikovno strukturo in družbo ne obstaja nikakršna povezava, da sta ta dva ‘pojava’ neodvisna eden od drugega. Inačica tega pogleda bi bila trditev, da so ne glede na to, da takšna povezava morda obstaja, trenutni poskusi določiti le – to, bistveno prezgodnji z ozirom na to, kar vemo tako o družbi kot o jeziku.

Sociolingvistika (Wardhaugh 2002) poskuša razumeti, na kakšen način sta jezik in koncepti, kot so moč, spol, razred… povezani med seboj.

Gumperz (1971, po Wardhaugh 2002) je poudaril, da je sociolingvistika poskus poiskati / odkriti korelacije med socialno in lingvistično strukturo in opazovati kakršnokoli spremembo, ki se pojavi.
Korelacija pokaže samo odnos med dvema variablama – katera je vzrok kateri oz. katera primarno vpliva na katero, pa iz korelacije ni moč sklepati…

Nekateri raziskovalci (Wardhaugh 2002) so uvedli razlikovanje med sociolingvistiko oz. mikro – sociolingvistiko ter sociologijo jezika oz. makro – sociolingvistiko.
Coulmas (1997, po Wardhaugh 2002) piše, da mikro sociolingvistika raziskuje, kako socialne strukture vplivajo na način, na katerega ljudje govorijo ter kako jezikovne variacije in vzorci uporabe korelirajo z socialnimi atributi, kot so npr. razred, spol in starost. Makro sociolingvistika, na drugi strani, pa proučuje, kaj družbe ‘delajo’ s svojimi jeziki - proučuje odnose in povezanost, ki vplivajo na funkcionalno distribucijo jezikovnih oblik v družbi, jezikovne premike, vzdrževanje in nadomeščanje ter interakcije med govornimi skupnostmi.
Coulmas nadaljuje, da med tema dvema poljema zanimanja ni ostre ločnice, pač pa široko področje skupnega zanimanja. …vsakršno rigidno mikro - makro razločevnje se glede na trenutno stanje vedenja o kompleksnem odnosu med lingvistiko in socialnimi strukturami zdi precej umetno in nepotrebno. Doprinos k boljšemu razumevanju jezika kot nujnega pogoja in produkta socialnega življenja prihaja z obeh omenjenih področij.

Sociolingvistika (Wardhaugh 2002) je empirična znanost; kot taka mora temeljiti na primernih metodah oz. bazah podatkov. Podatke zajema iz širokega spektra virov, ki vključujejo popise, dokumente, ankete, intervjuje. Nekatere podatke raziskovalec pridobi z opazovanjem ‘naravno pojavljajočih se lingvističnih dogodkov’, t.j. pogovorov, druge pridobi z uporabo različnih ‘izvabljajočih’ tehnik ter različnih vrst eksperimentalnih manipulacij, npr. ‘prikriti eksperiment’ . Nekateri podatki zahtevajo uporabo različnih statističnih procedur, še posebej, če želimo podajati trditve o tipičnih načinih vedenja skupin oz. socialnih razredov. Spet drugi zahtevajo metode, kot so npr. risanje grafov, merjenje in kategoriziranje na ne – statističen način (kvalitativno raziskovanje)

Sociolingvisti (Coates 1993) so še posebej pozorni, oz. jih še posebej zanima t.i. domač govor (ang. vernacular), t.j. govor, ki ga ljudje, ki se med seboj dobro poznajo, spontano uporabljajo, ko komunicirajo med seboj.

Labov (1972, po Wardhaugh 2002) poudarja, da je namen lingvističnih raziskav izvedeti, kako ljudje govorijo, ko niso sistematično opazovani, toda podatki so dosegljivi samo preko sistematičnega opazovanja – ta paradoks je poimenoval kot opazovalčev paradoks. Pozornost govorcev je potrebno nekako odvrniti od dejstva, da so opazovani, tako da se v njihovi komunikaciji pojavi domač oz. vernakularni govor. To se zgodi, ko govorci postanejo emotivni. Labov je ugotovil, da vprašanja, kot so npr. “Ali ste se kdaj znašli v situaciji, ko je bilo vaše življenje resno ogroženo?” skorajda vedno povzročijo premik govornega stila od pazljivega (pravilnega) do vernakularnega in tako raziskovalcu ‘priskrbijo’ podatke, kakršne želi pridobiti.

Spol

Univerzalno najpomembnejši aspekt (Monaghan et Just 2000), ki določa, kako doživljamo sami sebe in kako nas vidijo drugi oz. kako ravnamo z drugimi in kako drugi ravnajo z nami, je spol.
Vsebina kategorij ‘moški’ in ‘ženska’ ni povsod (v vseh kulturah) enaka, prav tako ni enoznačnega odgovora, kakšen je ‘pravi’ moški in ‘prava’ ženska – spola nista vedno razumljena kot bipolarna in nespremenljiva delitev na moške in ženske.
Odnosi med spoloma glede moči in prestiža variirajo v veliki meri; od moške dominacije nad ženskami v politiki, pravu, religiji (t.i. patriarhalnost) do enakopravnosti med spoloma – te variacije so asimetrične v smislu, da razen v mitih in legendah ni znanih primerov dominacije žensk nad moškimi.

Na razlike med spoloma (Eriksen 1995) je moč gledati na dva fundamentalno različna načina:
- biološke razlike med spoloma (na tej ravni se običajno uporablja termin sex; ang.)
- v praksi so razlike med spoloma socialno in kulturno kodirane in institucionalizirane (uporablja se termin gender; ang.).
Spol oz. gender je bil v antropologiji dolgo časa zanemarjan; antropologov načeloma ni zanimal ženski pogled na stvar (ženske institucije…). V mnogih klasičnih študijah je socialna vloga žensk izenačena z moško vlogo – t.i. androcentrična perspektiva. … koncept spola (ang. gender) ni naravno dan, pač pa je socialno kreiran; to potrjujejo velike variacije glede konceptov in konvencij spola .
Ženske komunicirajo na drugačne načine (so tihe, mirne, težko jih je zaplesti v pogovor o stvareh, ki zanimajo antropologe) kot moški…

Raziskave (Goddard et Patterson 2000) konsistentno kažejo, da ljudje voljno in z lahkoto prepoznajo tipično moške in ženske karakteristike, ki pa imajo malo opraviti z aktualnimi atributi realnih posameznikov. Morgan (1986) je zabeležil precej kvalitet, ki so v zahodni družbi tipično asociirane z moškimi in ženskami. Moški so videni kot logični, racionalni, agresivni, izkoriščevalski, strateški, neodvisni in tekmovalni. O ženskah se razmišlja kot o intuitivnih, emocionalnih, podredljivih, empatičnih, spontanih, negujočih in sodelovalnih. …

… toda spol (Coates 1993) je moč bolje (kot dihotomijo), tako kot socialni razred ali starost, opisati v terminih kontinuuma oz. postopnega prehajanja od enega pola do / v drugega.

Jezik je eno izmed ‘programskih orodij’, preko katerih se vrši spolna tipizacija oz. preko katerih družba ‘programira’ tako moške kot ženske.

Goddard et Patterson (2000) preko različnih primerov tipičnega govora o spolih dokazujeta, da je jezik, ki ga uporabljamo, spolno ‘obtežen’. Način, na katerega govorimo o spolih, kaže, da vsi posedujemo (oz. le – ta poseduje nas) isti sistem referenc glede tradicionalnih spolnih vlog in glede tega, kaj se smatra za moško in žensko. Najprej, imamo spolno – ekskluzivno besednjak, jezik, ki se uporablja bodisi za opisovanje moških bodisi žensk (npr. ‘mišičast’ in ‘okrogel’). Drugič, jezikovni pomen nekaterih besed ostaja enak, pomen pa se spreminja glede na to, o katerem spolu govorimo. Primeri se lahko nanašajo na fizične atribute – npr. termin ‘dobro grajen’ ali na vedenjske poteze – npr. termin ‘agresiven’, ki ima lahko pozitivno konotacijo, ko se nanaša na moške (v športu ali v poslovnem kontekstu), ko pa se nanaša na ženske, ima samo negativno konotacijo. Tretjič, v jeziku so navzoče ostre razlike v aspektih, ki se pripisujejo moškim in ženskam (npr. moški so delavci, ženske so matere). Delimo si (pripadniki istega kulturnega kroga) predstave o tem, kako naj bi se moški in ženske vedle in o karakteristikah, ki naj bi jih ‘posedovali’. To deljeno vedenje je del socialnega znanja; t.j. okvir, ki ga uporabljamo pri interpretaciji sveta – vedenje, ki ga imamo glede tega, kako delovati v našem okolju, znanje o socialnih pravilih, ki so del naše kulture. To ni znanje v smislu dejstev in resnice, je bolj pragmatično zavedanje tega, kako funkcionirati znotraj družbe. Tega znanja se ne naučimo eksplicitno, niti ni konkretno in dokončno .

Kot primer spremenljivosti socialno predpisanega pogleda na svet je moč navesti postopne spremembe (najsi bodo razlogi za spremembe ‘feministični’ ali ekonomski ali kateri drugi) glede odnosov med spoloma.

V Evropi in Združenih državah Amerike (Monaghan et Just 2000) se dogaja radikalna revizija idej glede spola in spolnosti odnosov med spoloma – pojavlja se simetrija med moškimi in ženskami oz. pojavlja se vsaj v nekaterih segmentih socialnega življenja (npr. v zaposlovanju).

Jezik ni neposredni odraz naravnega reda (Goddard et Patterson 2000), pač pa dnevno ‘uprizarjanje’ socialnega. … ko govorimo, ne govorimo zgolj besed, ‘govorimo’ svojo kulturo.


Sociolingvistične razlike med spoloma ter možni razlogi zanje

Da med moškimi in ženskami obstajajo razlike, skorajda ni sporno (Wardhaugh 2002).
Medtem ko imajo moški kromosoma X in Y, imajo ženske dva X kromosoma; to je ključna genetična razlika in noben genetik te razlike ne obravnava kot nepomembne. V povprečju žensko telo sestavlja več maščobe in manj mišic kot moškega, ženske niso tako močne in tehtajo manj. Dozorevajo hitreje in živijo dlje. Ženski glas ima običajno drugačne karakteristike kot moški glas.
Pogosto ženske in moški izkazujejo različne ravni verbalnih spretnosti.

Wardhaugh (2002) ugotavlja, da so mnogi opazovalci opisali ženski govor kot različnega od govora moških.

Interes zgodnjih sociolingvistov (Coates 1993) je veljal predvsem lingvističnim razlikam med socialnimi razredi. Toda kmalu je postalo jasno, da so v strukturne lingvistične variacije vpletene tudi druge ne – lingvistične variable , kot npr. etnične skupine, starost in spol. V primeru spola se je izkazalo, da v mnogih govornih skupnostih ženske govorke uporabljajo sorazmerno več prestižnih lingvističnih form kot moški govorci. Z drugimi besedami, za prestižne norme se zdi, da imajo večji vpliv na ženske kot na moške.
Fonološke in slovnične razlike med spoloma

Ronald Macaulay (1977; 1978, po Coates 1993), ki je proučeval vzorce govora v Glasgowu, je ugotovil, da pripadniki določenega socialnega razreda v primerjavi s pripadniki socialnega razreda, ki se v socialni hiearhiji nahaja neposredno pod njihovim, v svojem govoru uporabljajo proporcionalno več prestižnih lingvističnih form.

Coates (1993) nadaljuje, da se je ob natančnejšem pregledu jezikovnih oblik, ki jih uporabljajo ženske in moški, nadalje izkazalo, da ženske v vsakem socialnem razredu v primerjavi z moški pripadniki istega socialnega razreda v svojem govoru uporabljajo več prestižnih lingvističnih form; ženske določenega socialnega razreda govorijo tako kot moški socialnega razreda, ki se nahaja nad njihovim; moški določenega socialnega razreda pa govorijo tako kot ženske socialnega razreda, ki se nahaja pod tistim, kateremu pripadajo.
Macaulay (1977; 1978, po Coates 1993) poudarja, da do večjega oz. glavnega premika v ženskem govoru prihaja med nižjim srednjim razredom in višjim delavskim razredom, medtem ko do večjega premika v govoru moških prihaja med zgornjim srednjim in nižjim srednjim razredom. Tako ženske, ki pripadajo nižjemu srednjemu razredu govorijo bolj kot pripadnice višjega srednjega razreda, medtem ko moški nižjega srednjega razreda govorijo bolj kot pripadniki višjega delavskega razreda.

Zanimivo je, da bolj pravilno kot je običajno glede na pripadnost določenemu socialnemu razredu govorijo samo ženske. Še bolj zanimivo pa je, da uporabljajo jezikovne oblike, značilne za neposredno višji socialni razred – očitno ne prihaja do večjih skokov na ‘kvalitativni’ lestvi; ženske glede na izvedene evidence ne uporabljajo govora, ki je značilen za npr. socialni razred, ki se nahaja dve stopnji nad tistim, kateremu pripoadajo. Zakaj je temu tako?
Ali ženske na ta način izražajo svoje nezadovoljstvo s pripadnostjo dotičnemu socialnemu razredu? Ali to pomeni, da je njihova želja po socialni mobilnosti v smeri bolj prestižnih razredov večja od želje oz. potrebe moških? Ali je to njihovo nezadovoljstvo utemeljeno v tem, da je njihov vzpon v primeru poroke s primernim moškim (ki je pripadnik višjega socialnega razreda) še vedno mogoč, medtem ko ima moški po vsej verjetnosti zelo majhne možnosti, da bi se zanj ‘ogrela’ ženska, ki ‘poseduje’ višji prestiž od njega?

Wardhaugh (2002) ponuja možno razlago za ta fenomen preko različnih pozicij, ki jih ženske in moški zasedajo v družbi. Moški imajo več moči in so lahko oz. jim je dovoljeno, da so bolj asertivni, ženske se ponavadi ‘drži’ na ‘njihovem’ mestu, toda precej pogosto hrepenijo (ang. aspire) za drugačnim in boljšim mestom oz. pozicijo; ženske naj bi bile zaradi tega bolj dovzetne za uporabo jezika, ki ga asociirajo s to boljšo pozicijo, se pravi s tistimi, ki jih smatrajo za socialno superiornejše.

Vesna Godina v članku Drugost ženskega pogleda, ali zakaj nisem feministka (1995) piše o tem, da otroke v vseh kulturah socializirajo oz. inkulturirajo h kulturno prestižnim objektom in ciljem. In ti so, ne glede na kulturo (kar pomeni, ne glede na možno matrilinearnost, matrilokalnost in celo matrifokalnost ) zmeraj moškega spola.

Moškim je vedno dodeljena prestižnost z razlogom, da drugače (če bi bili neprestižni), ne bi bili zanimivi za pripadnice nasprotnega spola … Če pa mora biti moški prestižen, da je zanimiv za žensko, je najbrž na mestu eventuelna ženska želja po moškem s čim več socialnega prestiža in posledično njeno nezanimanje za moškega, ki ji kot pripadnik socialnega razreda, ki je nižji od tistega, kateremu pripada ona, (v večini primerov) ne more ponuditi prestiža, zaradi katerega bi bil zanjo zanimiv.

Možni razlog za neuporabo prestižnih jezikovnih oblik, ki so značilne za socialne razrede, ki se nahajajo več kot eno ‘stopnjo’ nad tistim, ki mu govorke pripadajo, pa je, da prevelika socialna mobilnost ni sprejemljiva s strani družbe, saj bi v tem primeru najbrž obstajala velika verjetnost ‘sesutja’ utečenega družbenega reda, ki v tem primeru ne bi bil več ‘ugoden’ samo za vrhnje socialne razrede, pač pa bi dopuščal neke vrste enakost oz. vsaj možnost zanjo …
… družbena realnost (Godina 1986), ki se s socializacijo prenaša na vedno nove generacije posameznikov, je v razrednih družbah razredno določena in opredeljena… po tej poti se reproducira tudi ta razredno opredeljena realnost.

Raziskava Marka Newbrooka (1982, po Coates 1993), ki jo je izvedev na področju Zahodnega Wirrala, je pokazala, da se pri večini izmed mnogih fonoloških variabel, ki jih je podrobneje proučeval, pojavijo razlike v njihovi uporabi med ženskimi in moškimi govorci. Pri večini variabel se pojavi pričakovani vzorec; ženska izgovorjava je bližje prestižnemu standardu kot moška. Še več, pokazalo se je, da je tudi razpon razlik znotraj istega spola različen; tipični rezultat moškega pripadnika delavskega razreda je bil mnogo nižji od tipičnega rezultata moškega iz srednjega razreda, medtem ko razlike med ženskimi pripadnicami istih dveh razredov niso bile tako obsežne – bile so precej bolj ‘ozke’. Iz tega je moč sklepati, da je socialni razred bolj pomemben faktor v določanju moškega govora kot ženskega – vsaj v Zahodnem Wirralu.

Obenem z razlikami v govoru med spoloma je Newbrook (1982, po Coates 1993) ugotovil, da obstajajo tudi razlike v govoru med pripadniki različnih starostnih skupin; starejši govorci so uporabljali več prestižnih jezikovnih form kot mlajši . Razlika med ženskami in moškimi obstaja tudi v kontekstu starosti – pripadnice določene starostne skupine konstantno govorijo bolj pravilno kot moški pripadniki te iste skupine.

Mlajši na ta način najbrž izražajo pripadnost svoji vrstniški skupini oz. manifestirajo distanco od svojih staršev oz. od starejših ljudi v smislu iskanja lastne identitete in svojega prostora pod soncem….

Zgoraj navedeni študiji (Coates 1993) sta bili izvedeni v Veliki Britaniji in obedve sta se ukvarjali z fonološkimi variacijami. Zdi pa se, da je spolno – različen jezik oz. jezikovna raba fenomen, ki je razširjen po celem svetu in ni vezana samo na izgovorjavo.

Edina Eisikovits (1987; 1988, po Coates 1993) je proučevala govor adolescentov, živečih v okolju delavskega razreda v Sydneyu. Osredotočila se je na slovnične variacije. Ugotovila je, da je ženski govor bliže slovničnim standardom, moški pa konsistentno uporabljajo več slovnično nestandardnih oblik.

Predstavljene študije so bile izvedene na angleško govorečih populacijah. Možno je, da ugotovitve veljajo samo za anglofonske kulture, toda zelo verjetno jih je, vsaj kar se tiče t.i. zahodnega sveta, posplošiti na širše kulturno ozadje. Tudi za govor žensk v Sloveniji se zdi, da je bolj ‘fin’ od govora moških… Morda pa je fenomen univerzalen…

Coates (1993) povzema, da se zdi, da je uporaba nestandardnih, neprestižnih jezikovnik oblik, asociirana ne samo z govorci iz delavskega razreda, pač pa tudi z govorci moškega spola.

Mogoče se z uporabo bolj pravilnih jezikovnih oblik ženske ‘uklanjajo’ socialnim pravilom o tem, da mora biti ženska mila, nežna, neagresivna… v smislu razločne distinkcije med spoloma (da se svet vrti naprej…). Mogoče ženske uporabljajo bolj pravilen govor zaradi otrok oz. zaradi želje, posredovati materin jezik otrokom v čim pravilnejši obliki…

Razlike med spoloma v komunikacijski kompetenci

Komunikacija med ljudmi ni omejena samo na verbalno modalnost. Ljudje se pogovarjamo s svojim celotnim bitjem.
Pogled na jezik kot na sklop fonoloških in slovničnih pravil je v sociolingvističnem kontekstu preozek.

Sociolingvist (Coates 1993) ima opravka z ‘živimi’ lingvističnimi podatki, zbranimi v mnogo različnih situacijah; vsakdo, ki se je kdaj ukvarjal z govornimi interakcijami, ve, da se z njimi ni moč primerno spopasti, če se omeji samo na njihov fonološki in slovnični vidik.
Koncept, ki označuje zanimanje za jezik v njegovem najširšem smislu, je komunikativna kompetenca.
Termin je prvi uporabil Dell Hymes (1972, po Coates 1993). Po njegovem mnenju je ključno, da se v lingvistični opis vključi tudi socialne in kulturne faktorje. Otrok, ki se uči govoriti, ne osvoji samo slovničnih pravil, pač pa tudi občutek za primernost. Za otroka ni dovolj, da postane lingvistično kompetenten; če želi funkcionirati v realnem svetu, se mora naučiti tudi, kdaj govoriti, kdaj ostati tiho, o čem govoriti – in kako govoriti o tem – v različnih okoliščinah.
Komunikativna kompetenca je vedenje o tem, kako se jezik uporablja v dotični družbi.

Za moške in ženske (Coates 1993) se zdi, da se razlikujejo v pojmovanju, kaj je za njih kot govorce primerno oz. kaj pritiče tako enim in drugim, kar se tiče uprabe v govoru. Na tem področju je bilo opravljenega veliko dela - nekateri izsledki so kontradiktorni; dognanja so v nekaterih primerih zgolj sugestivna, ne pa dokončna.

Zimmerman in West (1975, po Coates 1993) sta v kavarnah, trgovinah in na drugih javnih mestih v študentskem naselju Kalifornijske Univerze posnela enaintrideset pogovorov, v katerih sta bila udeležena po dva govorca. Predvsem ju je zanimal mehanizem izmenjave govorcev (ang. turn – talking); kako govorci vedo, kdaj so oni na vrsti za govorjenje? Zdi se, da temu služijo semantični in sintaktični ključi – govorci na podlagi teh ključev predvidijo, kdaj so oni na vrsti za govorjenje - menjavanje govorcev običajno poteka tekoče in gladko ter v skladu z določenimi pravili.

Toda pogovor ne teče vedno v skladu s temi pravili. Avtorja sta detektirala dve možni odstopanji od pravil za vodenje ‘vzajemno upoštevajočega dialoga’; to sta prekrivanje in prekinitev.

Prekrivanja (Coates 1993) so primeri rahlega prehitevanja predvidevanja s strani drugega udeleženca v pogovoru, da je on na vrsti za govorjenje; namesto da bi pričel govoriti neposredno po ‘zaključku’ govorjenja trenutnega govorca, drugi govorec prične govoriti rahlo pred zaključkom govorjenja le – tega, tako da namesto njega pove zadnjo besedo.
Prekinitve pa so kršitve pravil menjavanja govorcev v pogovoru. Naslednji govorec prične govoriti, medtem ko trenutni govorec še vedno govori – na točki, ki je glede na pravila ni moč prepoznati kot njegove zadnje besede. Prekinitev poruši simetrijo konverzacijskega modela.

Zimmerman in West (po Coates 1993) sta odkrila velike razlike med konverzacijami, ki so vključevale dva govorca istega spola ter onimi, ki so vključevale govorca različnih spolov.
V primeru pogovora med dvema moškima se prekinitve skorajda niso pojavljale, ravno tako se skorajda niso pojavljale v pogovorih med dvema ženskama, medtem ko je bilo v pogovoru med moškim in žensko prisotnih veliko prekinitev; za vse prekinitve so bili ‘zaslužni’ moški – prekinjali so ženske sogovornice. Ti rezultati nakazujejo, da v pogovorih med spoloma moški posegajo v pravice ženske do govorjenja, specifično v njeno pravico, da zaključi svojo misel (ang. turn).
Ženske v pogovorih z moškimi niso uporabljale prekrivanj (v pogovorih z drugo žensko so jih nekaj uporabile) – to nakazuje, da ženske pazijo na to, da ne posegajo moškemu v besedo, pač pa počakajo, da preneha govoriti.

Minimalne reakcije (ang. minimal response), kot so npr. mhm ali ja ter paralingvistični znaki, kot npr. smehljanje, kimanje in obrazna mimika (Coates 1993), so način, na katerega poslušalec izkazuje svojo pozitivno pozornost govorcu; poslušalčeva vloga v pogovoru je aktivna, ni pasivna.

Zimmerman in West (1975, po Coates 1993) sta v svoji raziskavi nadalje ugotovila, da v pogovorih med spoloma moški pogosto časovno ‘zamaknejo’ svoje minimalne reakcije. Z drugimi besedami, mhm ali ja rečejo na primerni točki v pogovoru, toda s kratkim zamikom (v spolno ne – mešanih pogovorih tega zamika skorajda ni).
Tako kot dobro tempirana minimalna reakcija demonstrira aktivno pozornost s strani poslušalca in njegovo podporo govorčevi temi, tako minimalna reakcija z zamudo signalizira pomanjkanje interesa in podpore govorčevim besedam.

Pamela Fishman (1980, po Coates 1993) je ugotovila , da ženske v pogovorih petkrat pogosteje kot moški uporabljajo you know (veš?). You know se je v posnetih pogovorih pojavljal neposredno pred ali pred premolkom, na točki pogovora, kjer bi ženske lahko pričakovale (pa je ne ‘dočakajo’) moško reakcijo. Uporaba You know je znak za motnjo v menjavi govorcev; zamenjava govorcev se ne odvije, ker moški ne sodeluje v pogovoru (zavrača temo, o kateri pogovor teče). Uporaba you know s strani žensk v spolno – mešanih pogovorih priča o delu, ki ga morajo opravljati ženske v smislu vzpodbujanja nadaljevanja pogovora.

Nadzor nad temami (Coates 1993) v pogovoru je običajno enakomerno razporejen med obema udeležencema pogovora. V pogovorih med govorcema istega spola kaže, da je temu tako, medtem ko so v spolno – mešanih pogovorih moški nagnjeni k dominaciji (tudi) na tem področju – nagnjeni so k pogovorni dominaci (ang. conversational dominace). Faktor, ki tudi vpiva na tendenco k pogovorni dominaci, je še znanje oz. strokovno znanje. Helena Leet – Pellegrin (1980) je, analizirajoč jezikovne pojave, kot so zgovornost, prekinitve, prekrivanje in minimalnie reakcije, ugotovila, da sta bili v pogovorih, ki jih je posnela, variabli spol in znanje dober prediktor dominace – govorci, ki so bili tako moški kot tudi dobro obveščeni, so bili nagnjeni k temu, da so v pogovoru dominirali. Govoril so več in bolj pogosto so posegali v besedo sogovorniku oz. ‘prevzemali’ njegov pogovorni prostor. Na drugi strani pa so govorci, ki so bili tako ženke kot tudi neinformirani, govorili manj in uporabljali več minimalnih reakcij ter drugih suportivnih lingvističnih vedenj. Dobro informirani moški govorci so v pogovoru dominirali, ker so uporabljali stil interakcije, temelječ na moči (uveljavljali so neenako pravico do govora in kontrole nad tematikami), medtem ko so dobro informirane ženske govorke dajale prednost stilu interakcije, ki je temeljil na solidarnosti in podpori.

Spol in pogovorni stil

Trditev (Coates 1993), da moški in ženske tipično uporabljajo različna lingvistična stila, je predmet raziskav številnih študij.

Zgovornost
V marsikateri družbi (Coates 1993) je mnenje, da ženske govorijo več kot moških, široko razširjeno -
ugotovitve številnih raziskav konstantno ‘dokazujejo’, da ta stereotip ne drži. Pokazalo se je, da moški v tako različnih situacijah, kot so sestanki osebja (Eakins et Eakins 1978), diskusije na televiziji (Bernard 1972), eksperimentalni pari (Argyle et al. 1968), e - mail diskusije preko računalnika (Herring 1992) in tudi v spontanih pogovorih med možem in ženo (Soskin et John 1963) govorijo več kot ženske.
Ko so bili naprošeni, naj opišejo tri slike, so moški preizkušanci za to potrebovali povprečno 13 minut, medtem ko so preizkušanke ženskega spola opis v povprečju podale v času 3.17 minut – moški so govorili skorajda štirikrat več (Swacker 1975).

Spender (1980, po Coates 1993) trdovratnost mita o zgovornih ženskah pojasnjuje z možno razlago, da do moških in ženskih govorcev gojimo različna pričakovanja; medtem ko imajo moški pravico govoriti, se od žensk pričakuje, da so tiho – govorjenje žensk katerekoli dolžine je torej percipirano kot kot zgovornost.
Spender je hipotezo postavil po izvedeni študiji, ki se je ukvarjala z elektronsko debato (razprava preko računalnikov) med akademiki v Združenih državah Amerike. Med razpravo o ‘moški literaturi’, ki je trajala pet tednov, je ženski prispevek samo v dveh dneh presegel moškega; moški so prispevali 70% odstotkov vseh besed v diskusiji. Večji prispevek žensk je povzročil motnjo – moški so trdili, da so bili ‘utišani’ in so grozili, da se bodo ‘izpisali’ iz mreže. To dogajanje napeljuje k domnevi, da moški in ženske nimajo enake pravice govoriti.

Čeprav so k debati prispevale več samo začasno… so ženske v skupini prekršile neizgovorjeno pravilo, da imajo pravico da nadzora nad javnim razpravljanjem moški (Herring, Johnson et DiBenedetto; v tisku, po Coates 1993).

Beseda klepet Coates 1993), ki se jo skorajda vedno uporablja za ženske, ima dve glavni semantični komponenti: zgovornost in trivialnost. K vzpostavljanju mita o ženski zgovornosti je po vsej verjetnosti pripomoglo mišljenje, da ženske razpravljajo o temah, ki so v bistvu trivialne, saj je pogovor trivialnih zadevah veliko lažje označiti za ‘odvečnega’.

Evidence kažejo (Coates 1993), da ženske in moški tako kot dekleta in fantje res preferirajo različne pogovorne teme – Coatesova kritično zaključi, da je dejstvo, da so teme, kot so šport, politika in avtomobili videne kot resne, medtem ko so teme, kot so npr. vzgoja otrok in odnosi med ljudmi označene za trivialne, zgolj odsev socialnih vrednot, ki tisto, kar počnejo moški označujejo za pomembno, tisto, kar počnejo ženske pa za manj pomembno.


Previdno izražanje (ang. hedges)
Ženski govor (Coates 1993) je pogosto deležen oznake oklevajoč oz. neodločen; razlog za takšen stereotip je mišljenje, da ženske v večji meri kot moški uporabljajo lingvistične forme, kot so npr. mislim, prepričana sem, veš, recimo in mogoče, ki izražajo govorčevo gotovost oz. negotovost o tzrditvi, okoli katere se vrti razgovor. Robin Lakoff (1975) eksplicitno povezuje žensko uporabo previdnega izražanja z neasertivnostjo. Na podlagi empiričnih evidenc trdi, da ženski govor vsebuje več ‘previdnih’ jezikovnih oblik, kar razlaga z dejstvom, da so ženske socializirane v prepričanju, da močno asertivno uveljavljanje samih sebe ni prijetno oz. da ne pritiče dami ali celo, da ni ženstveno.
Holmes je izvedla obširno raziskavo na isto temo. Ugotovila je, da so ženske v primerjavi z moškimi v pogovorih res uporabljale več veš jezikovne forme, toda ne v smislu izražanja negotovosti, pač v smislu izražanja gotovosti. Njena senzibilna analiza je pokazala, da je ‘previdni govor’ multi – funkcionalen.

Uporabo previdnega govora je raziskovala tudi Coatesova ( 1993); osredotočila se je na pogovore med dvema ženskama. Ženske, ki jih je proučevala, so se pogosto pogovarjale o zelo občutljivih temah; ugotovila je, da res veliko uporabljajo ‘previdni govor’, predvsem v smislu ublažitve povedanega - uporaba ‘previdnega govora’ preprečuje, da bi takšen pogovor postal preveč ogrožujoč za govorca.

Možni razlog (Coatres 1993) za to, da moški domnevno uporabljajo manj ‘previdnega govora’ kot ženske, je njihov izbor tem pogovorov – za razliko od žensk se moški izogibajo samo – razkrivanja in rajši govorijo o neosebnih stvareh. Povedano z drugimi besedami, primerjava med moškim in ženskim govorom je pogosto primerjava med pogovorom o neosebnih stvareh (potovanja, šport, aktualni dogodki) ter pogovorom o zelo osebnih stvareh, ki vključuje medsebojno samo – razkrivanje.


Sklepna vprašanja (vprašanja na koncu stavka)
Sklepna vprašanja so vprašanja, ki se pojavljajo na koncu stavkov.

Primer stavka brez sklepnega vprašanja (Coates 1993): Kriza na srednjem vzhodu je strašna.
Primer stavka z sklepnim vprašanjem: Kriza na srednjem vzhodu je strašna, kajne?

Siegler et Siegler (1976, po Coates 1993) sta študentom predstavila šestnejst stavkov, od katerih so štirje izražali ugotovitve, na koncu pa so vsebovali sklepna vprašanja. Preizkušancem sta povedala, da so stavki vzeti iz pogovorov njihovih študijskih kolegov – prosila sta jih, naj ugibajo, katerega od stavkov je izgovoril moški in katerega ženska. Stavki s sklepnimi vprašanji so bili najpogosteje pripisani ženskim govorkam, medtem ko so močne ugotovitve (stavke brez sklepnih vprašanj) študentje najpogosteje pripisali moškim govorcem.

Te ugotovitve seveda ne potrjujejo, da ženske uporabljajo več sklepnih vprašanj – potrjujejo samo, kakšna so pričakovanja ocenjevalcev.

Holmes (1984, po Coates 1993) je ugotovil, da ženske v skorajda dvakrat večji meri kot moški uporabljajo sklepna vprašanja – toda ne v smislu npr. izražanja negotovosti, pač pa v smislu vzpodbujanja pogovora (npr. izražanje podpore sogovorcu; primer: Kokoš je rjava, mar ne?) , medtem ko moški v skorajda dvakrat večji meri kot ženske sklepna vprašanja uporabljajo v smislu iskanja potrditve za izraženo trditev (primer: Prišla bo okoli poldneva, kajneda?).

Ko se v obzir (Coates 1993) vzame odnos med udeleženci pogovorov, postane jasno, da sklepna vprašanja v večji meri uporabljajo vzpodbujevalci / pospeševalci pogovorov (pojem vzpodbujevalec se uporablja za opisovanje tistega, ki je v pogovoru ‘zadolžen’ za to, da pogovor teče tekoče (tisti, ki intervjujajo, vodje diskusnih skupin, učitelji, gostitelji…).


Vprašanja
Fishman (1980, Po Coates 1993) je analizirala transkripcije konverzacije parov tako glede uporabe ja / ne vprašanj (vprašanja, na katera je najpogostejši odgovor ja ali ne); ženske v njeni raziskavi so uporabile trikrat več ja / ne vprašanj kot moški.
Ugotovitve raziskave o lingvističnem vedenju ljudi, ki so kupovali vozne karte na glavni železniški postaji v Amsterdamu (Brouwer et al. 1979), potrjujejo, da ženske postavljajo več vprašanj kot moški, še posebej, ko se obračajo na moške prodajalce kart. Zakaj je temu tako? Ali so moški doživljani kot shrambe znanj, ženske pa kot nevednice? Morda so ženske manj inhibirane, kar se tiče postavljanja vprašanj, saj to ni v nasprotju z družbeno predpisano spolno vlogo.

Morda ženske veliko sprašujejo moške, ker to od njih zahteva njihova družbeno predpisana ‘spolna’ vloga v smislu pritegniti pozornost moških; ravno tako kot moški (poskušajo) pritegniti žensko pozornost na druge načine (vpadljivo vedenje, nastopaštvo, športni dosežki…)?

Coatesova (1993) piše, da Fishman preferira razlago tega fenomena preko lingvističnih terminov; vprašanja so del pogovornega sistema vprašanje + odgovor. Vprašanja in odgovori so v pogovoru medsebojno povezani; vprašanje zahteva odgovor od tistega, ki mu je bilo vprašanje namenjeno. Glede na to (v smislu interakcije) so vprašanja močnejša od odgovorov, saj tistemu, ki vprašanje postavi, dajo moč za izvabiti / izsiliti (ang. elicit) odgovor.

Dosedanje ugotovitve raziskav (Coates 1993) sugerirajo, da ženske v pogovorih uporabljajo več vprašalnih oblik kot moški in da je to lahko odraz njihove relativne šibkosti v situacijah interakcije; vprašanja in sklepna vprašanja uporabljajo z namenom vzdrževanja pogovora.

Ali so pa preprosto bolj radovedne… Možni odgovor na vprašanje, zakaj so bolj radovedne od moških, če ta široko razširjeni stereotip seveda drži, je, da je to najbrž v njihov ’krvi’ oz. na seznamu veščin, ki jim jih ‘zapovedujeta’ biologija in družba v skladu z njihovo vlogo mater – otroka je zaradi njegovih emotivnih in kognitivnih potreb v odraščanju potrebno vpletati v pogovor, se pogovarjati z njim, poizvedovati, kaj se dogaja z njim, ali ga kaj boli, o čem razmišlja… Matere v interakciji z otroci uporabljajo zelo veliko vprašanj.
Takšne potrebe imajo seveda tudi (čeprav najbrž predvsem v emotivnem smislu) odrasli – tako moški kot ženske. To možno razlago je seveda glede na to, da ženske postavljajo več vprašanj, moč uporabiti tudi za ‘dokazovanje’ tega, da so vsi moški veliki otroci; če je temu tako, je na mestu ugotovitev, da imajo pri tem vsekakor ‘prste vmes’ tudi ženske oz. matere…

Nekatere vrste vprašanj (Coates 1993) so povezane z ‘močnimi’ govorci; s tistimi, na strani katerih je tekom pogovor moč (moč v smislu družbene moči ); Coatesova navaja študijo jezika uradov in sodišč Sandre Harris, katere ugotovitve podkrepljujejo to trditev. Njen sklep je, da so vprašanja ključni vir za ‘močne’ udeležence v pogovorih, saj vprašanja tistega, ki so mu namenjena, zavežejo k temu, da oblikuje odgovor in da oblikuje odgovor, ki je pogovorno relevanten; vprašanja določajo, kaj bo tisti, ki nanje odgovarja, povedal.
Do podobnih ugotovitev so pripeljale tudi raziskave nekaterih ostalih asimetričnih razgovorov; npr. interakcija doktor – pacient (Todd 1983; West 1984), interakcija učitelj – učenec (Barnes 1971; Stubbs 1983) – vprašanja uporabljajo predvsem govorci, na strani katerih je socialna / družbena moč.
Ukazi in direktive
Direktivo je moč (Coates 1993) definirati kot govorni akt, s katerim se poskuša nekoga pripraviti do tega, da bi le – ta nekaj storil.

Goodwin (1980; 1988; 1990, po Coates 1993) je opazoval skupinsko igro fantov in deklet na ulicah Philadelphie. Opazil je, da fantje uporabljajo drugačno vrsto direktiv kot dekleta. Fantje so uporabljali eksplicitne ukaze (npr. daj mi, umakni se mi…) – direktive so preferirali eksplicitno z namenom vzpostavljanja statusnih razlik med udeleženci igre. Dekleta pa so nasprotno tipično uporabljala blažje direktive (npr. ang. let’s - pojdimo, ali ne bi šli…) – jezikovna oblika let’ s v predlagano akcijo vključuje tudi govornika. Goodwinova poudarja, da uporaba različnih vrst direktiv pri dekleti in pri fanti ne pomeni, da so dekleta nezmožna uporabe odločnejših direktiv v drugačnih kontekstih (npr. v debatah med moškimi in ženskami). Trdi, da uporabljene lingvistične forme odražajo socialno organizacijo skupine; fantovska skupina je organizirana hiearhično, skupina ima vodje, ki uporabljajo zelo močne direktive, s katerimi le – ti demonstrirajo nadzor nad ostalimi člani, medtem ko dekliška skupina ni organizirana hiearhično; vsa dekleta na enakovrednih temeljih sodelujejo pri odločanju.

Marianne Engel (1980, prav tam) je pri opazovanju igre staršev z njihovimi otroci ugotovila, da se očetje nagibajo k dajanju direktiv; ne samo, da so bili očetje bolj direktivni kot matere, bili so tudi bolj direktivni do svojih sinov kot do svojih hčera. Te lingvistične razlike ponovno odražajo razlike v organizaciji; matere doživljajo interakcijo kot priložnost za učenje otrok, kako naj se odločajo, očetje so bili manj zavzeti za otrokove želje, predstavljali so nove ideje.

Iz zgoraj navedenega je moč potegniti sklep, da očetje in matere tokom vzgoje vršijo do neke mere drugačno didaktično poslanstvo, ki je po vsej verjetnosti utemeljeno v (vsaj v nekaterih osebnostnih karakteristikah) drugačni osebnostni strukturi tako moških kot žensk. Ta drugačnost je ‘zapovedana’ s strani družbe in se prične uveljavljati z drugačnimi vzgojnimi pristopi in pričakovanji, ki jih starši gojijo do deklic in fantov – in krog transmisije ‘kulture spolov’ je sklenjen – takšna delitev vlog je po vsej verjetnosti funkcionalna, drugače se ne bi vzpostavila in obdržala. Vprašanje pa je, kakšne vrste funkcionalnost to je? Ali bi bili moški in ženske še vedno zanimivi eni drugim (kar je očitno funkcionalno, kar se tiče nadaljevanja vrste), če med spoloma sploh ne bi bili drugih razlik kot bioloških?

Preklinjanje in tabu jezik
Gomm (1981, po Coates 1993) je posnela štirinajst pogovorov med mladimi angleškimi govorci; udeleženci so bili v petih primerih pogovorov samo ženske, v petih primerih pogovorov samo moški, v štirih primerih pa so bili skupine govorcev sestavljene tako iz moških kot iz žensk. Zabeležena uporaba kletvic je pokazala razliko v frekvenci le – teh med moškimi in ženskami: moški govorci so preklinjali bolj pogosto kot ženske govorke. Še več, tako moški kot ženske so preklinjali bolj pogosto v prisotnosti lastnega spola; moška uporaba kletvic je dramatično padla v primerih spolno – mešanih pogovorov… Te ugotovitve je potrdila tudi študija Emmeta Hudsona (1992, prav tam).

Zakaj v primerih pogovorov med spoloma moški uporabljajo manj prepovedanih besed? Očitno se glede na to, da ženske na splošno uporabljajo manj le – teh, prilagodijo ‘nežnejšemu’ spolu; ali to kaže na to, da je (vsaj kar se tiče komunikacije), prava moč v ženskih rokah? Ali je (tudi) to dokaz za to, da je dominanten spol v bistvu ženski spol, moški pa so zgolj prestižni spol v smislu, da če jim družbeno ne bi bila pripisana prestižnost, za dominantni spol ne bi bili privlačni (glej tudi poglavje Fonološke in slovnične razlike med spoloma)?

Vseeno pa obstajajo evidence (De Klerk 1992, po Coates 1993), da govorke poznajo širok spekter ‘prepovedanih’ besed in da uporaba le - teh med njimi narašča. Še več, raziskave, ki so se osredotočile na ženske pripadnice delavskega razreda iz revnih mestnih četrti (Hughes 1992, prav tam), so dognale, da je uporaba tabu besed med takšnimi govorkami pogosta.

Ali je možno, da so se te ženske sprijaznile z brezizhodnostjo svojega položaja v smislu napredovanja v višji socialni razred in na ta račun ‘znižale merila’ za uporabo prestižnih besednih form (glej poglavje Fonološke in slovnične razlike med spoloma)?

Poklon, pohvala
Raziskave na Novi Zelandiji, v Združenih državah Amerike in v Veliki Britaniji kažejo na to (Coates 1993), da ženske dajejo in sprejemajo več komplimentov kot moški.
Komplimenti, ki jih ženske dajejo drugim ženskam, se od tistih, ki jih moški dajejo drugim moškim razlikujejo tako v tonu kot tudi v namenu (ang. topic). Za ženske v družbi drugih žensk dajanje in prejemanje komplimentov ni nič posebnega oz. nenavadnega, je vsakdanje dogajanje. Ženske so nagnjene k temu, da pohvalijo izgled ena druge. Moški za razliko od žensk neradi dajejo komplimente drugim moškim. Za razliko od žensk tudi ne hvalijo izgleda eden drugega, pač pa se komplimenti med njimi nanašajo na lastnino in spretnosti.

Komplimenti običajno delujejo kot pozitivne strategije vljudnosti (Coates, prav tam) – ‘poskrbijo’ za potrebe sogovornika v smislu priznanja, odobravanja.

Zanimiva je ‘distribucija predmetov’ pohval med spoloma – na to, čemu pripadniki istega spola namenjajo svoje vzajemne komplimente, je moč gledati kot na potrditev stereotipov o tem, da je ženskam zunanji izgled res zelo pomemben; moškim pa lastnina in spretnosti. Zakaj je temu tako? Ali se poglavitni razlog skriva v ‘očeh’ nasprotnega spola; lepa in urejena ženska pritegne moški pogled , premožen in spreten moški pa ‘ujame’ ženski pogled? Vsakodnevne izkušnje glede dinamike odnosov med spoloma kažejo, da temu je tako…

Vljudnost
Da so ženske bolj vljudne od moških (Coates 1993) je del ljudskega vedenja, prav tako pa to trdijo tudi lingvisti.

Penelope Brown (1980, po Coates 1993) je proučevala jezik žensk in moških v skupnosti Mayanov v Mehiki; testirala je hipotezo, da so ženske vljudnejše od moških. Avtorica trdi, da je raven vljudnosti, ki pritiče dotični interakciji, odvisna od socialnih odnosov udeležencev le – te. To z drugimi besedami pomeni, da naj bi bila raven vljudnosti dober indikator socialnih odnosov.
V vsakem jeziku obstajajo členki, s pomočjo katerih je možno modificirati moč govornega akta. Uporabljeni členki bodisi ojačajo bodisi oslabijo izrečeno. V angleškem jeziku govorec lahko uporabi npr. modalne pomožnike may, might, in could ter modalne prislove perhaps, possibly, maybe kot ‘orodje’ za previdno izražanje – kot taki delujejo v smisli negativne vljudnostne strategije.
V jeziku Tzeltal, ki ga govorijo Mayani, ravno tako kot tudi v vseh drugih jezikih, je govor moč ‘naglasiti’ bodisi v smislu pozitivne kot tudi v smislu negativne vljudnosti;

Ob primerjavi (Coates 1993) števila uporabljenih členkov je ugotovila, da jih ženske očitno uporabljajo v večji meri kot moški – ženske so v skupnosti Mayanov vljudnejše od moških.
Brownova je zaključila, da se ženski in moški govor, kar se tiče vljudnosti, sistematično razlikujeta med seboj. Zdi se, da se ženske zavedajo, da je lahko tisto, kar izrečejo, za sogovornika ogrožujoče, s povedanim se mu lahko zmanjša ugled (ang. it is face trethening). Moški govor je manj vljuden, je bolj ‘stvaren’ oz. neposreden (ang. matter – of – fact).

Jezik moči in jezik ne – moči?

Strukturne socialne variacije (Coates 1993), ki jih je najti v govornih skupnostih, je moč interpretirati na več kot en način. Ženske kot socialna skupina so povsem jasno različne od moških. …dva poglavitna pristopa k spolno pogojenim razlikam v jeziku odražata dva različna pogleda na status žensk kot skupine.
Prvi – pristop preko dominance – vidi ženske kot zatirano skupino ter posledično lingvistične razlike med moškim in ženskim govorom interpretira v terminih moške dominance in ženske podrejenosti. Raziskovalci, ki so nagnjeni k uporabi tega modela, želijo pokazati / dokazati, kako je moška nadvlada ‘posredovana’ preko jezikovne prakse. ‘Delati’ moč je pogosto način ‘delanja spola’ (glej poglavje Spol). Še več, vsi udeleženci v diskurzu, tako ženske kot moški, preko jezika, ki ga uporabljajo, sodelujejo v ohranjanju in posredovanju moške dominance in ženske podrejenosti…
Drugi pristop – pristop preko razlik – poudarja idejo, da moški in ženske pripadajo različnima subkulturama. Ta pristop je relativno nov. Zdi se, da je ‘odkritje’ moške in ženske subkulture, ki se med seboj razlikujeta, neposredni odraz upora žensk temu, da se jih tretira kot manjšinsko oz. podrejeno skupino. Ženske sedaj poudarjajo, da imajo drugačen ‘glas’, drugačno psihologijo ter drugačno izkušnjo ljubezni, dela in družine kot moški (Humm 1989, po Coates 1993). Razlike med moškim in ženskim govorom so v lingvističnih terminih interpretirane kot odraz in vzdrževanje ‘spolno’ specifičnih subkultur.


Glede na nekatere ugotovitvi o sociolingvističnih razlikah med ženskami in moškimi oz. o njihovih različnih vlogah v komunikaciji, ki so navedene v pričujočem tekstu, je na mestu vprašanje: ali so ženske v družbenem življenju res brez vsakršne moči oz. ali je moč, ki jo one ‘držijo v rokah’ občutno manjša od moči, ki se nahaja na strani moških? Vsaj kar se tiče pogovarjanja (in najbrž še česa), je najbrž moč trditi, da ženske niso brez vsakršne moči – toda njihov moč je drugačne narave kot moč moških: bolj so dovzetne za potrebe sogovornika, so bolj vljudne, uporabljajo več vprašanj (nadzor poteka pogovora) in sklepnih vprašanj (vzpodbujanje pogovora), manj preklinjajo in moški manj preklinjajo v njihovi bližini… Moč žensk resda ni tako vidna oz. opazna kot moč moških (potreba po dominanci v pogovoru, prekinjanje sogovornic…), toda to še ne pomeni, da je ni.

Na moško ‘glasnost’ in na žensko ‘tihost’ je moč gledat tudi kot na komplementarnost. V večini družb so moški pomembni v ‘zunanjem’ (javnem) svetu, ženske pa v ‘notranjem’ (privatnem) . Tako eni kot drugi so nosilci moči, čeravno ne moči enake vrste.

Prava, ‘temeljna’ moč je običajno skrita, neopazna, ni je čutiti in zaznati…

Ženske imajo (Godina 2005) zaradi pozicije prvih in izvornih objektov nege otrok neko izjemno dominantno pozicijo v libidinalni ekonomiji. To pozicijo je Jacques Lacan označil z ugotovitvijo, da je Bog ženskega spola. …na osnovi vsebinske analize kulturnih procesov je mogoče uvideti, da v tradicionalnih družbah položaj žensk nikakor ni bil tako slab, kot so si laični zahodnjaki in feministke praviloma predstavljali. …če analiziramo, denimo bolj temeljito obrede poročanja, je povsem jasno razvidno, da je bil položaj žensk v resnici nadrejen moškemu. Da so bile ženske vredne bistveno več kot moški. …ko so moški vstopali v poročne menjave, so praviloma vedno morali sami sebi dodajati še zunanjo vrednost. …v vsaki družbi so morali sebi dodati tisto, kar je bila točno v tej družbi najvrednejša dobrina. …šele tako oboroženi z ustrezno količino najvrednejših dobrin so lahko upali na nevesto. …moški so bili vredni natančno toliko, kolikor so bile vredne dobrine, ki so si jih dodali. Torej sami niso bili vredni nič.

V današnjem času glede ‘bazičnega’ vrednotenja spolov prihaja do nekaterih premikov.

Godina (2005) piše, da se ob upoštevanju zgoraj navedenega tranzicija ženske vloge, povezana s pohodom žensk v sfero zaposlovanja, politike in javne moči, pokaže v kaj zanimivi luči. Kajti danes si moški praviloma več ne dodajajo zunanje vrednosti zato, da dobijo nevesto. Kar pomeni, da vstopajo v menjavo za žensko le oni sami. Kar je bil prej privilegij žensk. To pomeni, da so moški očitno pridobili na vrednosti. … jasno je, da je ženska vrednost in s tem ženski položaj padel.

Ženska gibanja so v zadnjem stoletju stopila v boj za pravice žensk, toda ‘problematike’ si očitno niso pogledala dovolj natančno oz. globoko. Kot kaže, je bila prejšnja sistemska ureditev oz. uravnilovka med spoloma na nek način (vsaj do določene mere) vzpostavljena ‘pošteno’; neprimerno ravnanje (v nasprotju s pričakovanji žensk) moških z ženskami (kjer se je pojavljalo), in neprimerno ravnanja (v nasprotju s pričakovanji moških) žensk z moškimi (kjer se je pojavljalo) je seveda stvar drugačne oz. razširjene razprave – toda tudi tu po vsej verjetnosti ni moč predpostaviti a priornega nasilnega vedenja moških nad ženskami in obratno… Tematika zelo verjetno ni tako enostavna, kot se zdi na prvi pogled…

Torej, ali stereotipi o jezikovnih razlikah med spoloma držijo?

V pričujočem tekstu so predstavljene nekatere sociolingvistične razlike med moškimi in ženskami ter podane nekatere možne razlage le – teh oz. vzroki za njihovo pojavljanje.

Za dodatni / podrobnejši / z drugačnih perspektiv pregled razlik v komunikaciji med moškimi in ženskami glej tudi npr. Gray, John (1992): Moški so drugačni, ženske tudi; Tannen, Deborah (1990): You Just don’t Understand - Women and Men in Conversation; npr. ‘pomenskih razlik’ med spoloma, če jih je moč tako poimenovati, t.j. razlik v razumevanju povedanega, v razumevanju sporočil med vrsticami, podajanjem le – teh… se sestavek ni dotaknil .

Z namenom umestitve tematike v širši okvir so bile najprej na kratko predstavljeni komunikacija, jezik, znanstvena disciplina sociolingvistika ter (koncept) spol kot (vsaj delno) družbeni konstrukt.

Velika večina navajanih avtorjev v sestavku, ki so se raziskovalno ukvarjali s problematiko sociolingvističnih razlik med spoloma, je ženskega spola. To najprej pove, da jih ta problematike iz določenih razlogov očitno bolj zanima kot moške; bodisi jim je ta aspekt družbenega življenja bližji a priori, bodisi v lingvistični asimetričnosti med spoloma vidijo problem. Ali pa temu sploh ni tako in je izbor avtorjev narejen z nesrečno (pristransko) roko…
Zaradi pretežno ženske strukture navajanih avtorjev je možno, da so podane ugotovitve (nekoliko) pristranske. Ta pomislek navedenim ugotovitvam in sklepom ne jemlje verodostojnosti, saj so podatki oz. evidence pridobljene v tolikšni meri na objektiven način, kot je to le možno.
Do določene mere so po vsej verjetnosti pristranska tudi razmišljanja avtorja pričujočega teksta; ali je popolna objektivnost in tako tudi spolno nevtralni diskurz o problematiki spolov sploh možen?...

V pretežni meri so bile navedene sociolingvistične razlike med spoloma ugotovljene na primerih govora angleških in ameriških govorcev oz. skupin govorcev. Po vsej verjetnosti so ugotovitve (vsaj v določeni meri) prenosljive tudi na naš kulturni milje. Če ne drugega, so tudi v naši kulturni sredini prisotni zelo podobni stereotipi o razlikah med moškimi in ženskami, kar zgoraj navedeni trditvi podeljuje določeno mero veljavnosti…, nenazadnje pa tudi mi sodimo v t.i. zahodni svet – smo dediči podobnih vrednost in pogleda na stvarnost.

Iz navedenih sociolingvističnih razlik med spoloma v sestavku je moč potegniti sklep, da moški in ženske (sicer) govorijo isti jezik, toda uporabljajo ga na različne načine. Razlike so fonološke, slovnične, besednjaške oz. slovarske (razlike v ‘uporabljanju’ besed), pojavljajo se v komunikacijski kompetenci, v govornem stilu…
Ženski govor je moč (do neke mere) opisati kot govorico solidarnosti oz. (vzajemne) pomoči, moški govor pa je moč (do neke mere) opisati kot govorico tekmovalnosti in hiearhije; to ločevanje ni mišljano ostro, sploh pa vse kaže na to, da v do sedaj tipično žensko govorico (vsaj v zahodnem svetu) postopoma ‘vstopajo’ elementi moškega govora in obratno… Ta razlika zelo verjetno (vsaj v določeni meri) odraža (zaenkrat še) večjo vrednost žensk (glede na dominantno pozicijo v libidinalni ekonomiji zaradi pozicije prvih in izvornih objektov nege otrok (Godina 1995); glej poglavje Jezik moči in jezik nemoči?)…

Wardhaugh (2002) povzema rezultate različnih študij o sociolongvističnih razlikah med spoloma
z ugotovitvijo, da evidence v veliki meri kažejo na to, da se moški in ženske razlikujejo glede na jezik, ki ga uporabljajo, ker moški in ženske v družbi pogosto vršijo različne vloge. Moč je pričakovati, da bolj kot so te vloge različne, večje bodo razlike; navedeni sklep podkrepljujejo evidence, da se največje razlike v uporabi jezika med moškimi in ženskami pojavljajo v družbah, v katerih so vloge moških in žensk najbolj jasno razlikovane – fante se vzgaja, da se vedejo kot moški, dekleta se vzgaja, da se vedejo kot ženske.

V (vsaki) družbi (poleg ostalih, npr. etničnih, medgeneracijskih…) obstaja precej stereotipov , ki zadevajo vedenje oz. značilnosti tako moškega kot ženskega spola. Za veliko večino oz. vsaj za ‘najbolj močne’ izmed njih (npr. ‘ženske ne povejo nič pametnega’, ženske govorijo več kot moški’, ‘moški izkoriščajo ženske tudi na pogovornem področju’, ‘moški se ne znajo pogovarjati’…) se izkaže, da ‘držijo’ samo glede na uporabljeni zorni kot (stereotipi o ženskah so bolj ali manj ‘uporabni’ samo dokler so opazovalci žensk moški in obratno; stereotipi o moških so bolj ali manj ‘resnični’ samo dokler so njihovi opazovalci ženske); glavno gibalo za takšno dogajanje je po vsej verjetnosti iskati v moško oz. ženskocentričnosti…
Sploh pa vsakršne vrste generalizacij po pravilu zajamejo ne ravno velik del predmeta zanimanja…

Negodovanje nad nasprotnim spolom (nad razlikami!) je značilnost tako moških kot žensk. Oni so prepričani, da bolj negodujejo one, one so prepričane, da v večji meri godrnjajo oni… Kaj bi se zgodilo, če tega negodovanja ne bi bilo več? Kaj bi se zgodilo, če bi bil svet naseljen z androginimi ljudmi? Ali bi se prenehal vrteti okoli svoje osi? Ta scenarij je po vsej verjetnosti tudi eden izmed (bolj) možnih…
Odnos moški – ženska / ženska – moški je gibalo našega sveta (vsaj zaenkrat še). V smislu komplementarnosti so moški (v veliki večini primerov) potrebni ženskam, ženske pa moškim; kot (eno izmed) bazičnih motivacijskih sil nas ljudi je moč prepoznati libidinalno energijo…

Rešitev za bolj strpne odnose med spoloma je vzajemno zavedanje ter spoštovanje teh razlik; pogosto se dogaja, da marsikdo (tako moški kot ženske) izsiljuje svojega partnerja v smislu, da mora biti vse po njegovem, da je edini pravilni pogled na stvarnost bodisi moški bodisi ženski. Na takšno gledanje se zelo hitro nacepijo nerealna pričakovanja in zahteve – in vojna med spoloma je tu. In potem je vsaka peta pretepena… in vsak peti ‘kastriran’…

Vemo, da smo si moški in ženske med seboj različni biološko; to nam doma in v šoli povedo. Kdo pa nam eksplicitno pove, da svet in svoje mesto v njem (vsaj do določene mere) doživljami v različni luči? In da smo do te različnosti ‘upravičeni’ in da je možno, da ta različnost ne bi bila ogrožujoča? Največkrat je ta nekdo izkušnja lastne kože (če smo seveda odprti do njenih sporočil…).

Temeljni kamen antropologije je koncept (med)kulturnega relativizma.
Kulturni relativizem (Barfield 1997) je ideja, da je moč prepričanja in prakse drugih (tistih, ki so od nas različni) najbolje razumeti v luči dotične kulture, kateri le – ti pripadajo; način (Eriksen 1995), na katerega živimo / živijo, je samo eden izmed mnoštva načinov, ki so jih razvili oz. sprejeli ljudje.
Ideja temelji na evidencah, da so si kulture med seboj različne. Njena moralna aplikacija pa je, da nobena kultura ni večvredna od druge oz. edina prava in edina ‘resnična’; ali lahko katerakoli družba (Monaghan et Just 2000) zahteva monopol nad moralno resnico v smislu, da je odkrila superiorni set norm in pravil?

Ali lahko katerikoli spol zahteva od drugega spola, naj se podredi njegovemu videnju stvarnosti, njegovim potrebam, željam in zahtevam? Upoštevanje oz. ‘življenje’ (med)spolnega relativizma je še kako na mestu… Pričakovati, da bodo moški kadarkoli res razumeli ženske in da bodo ženske kadarkoli res razumele moške (ne glede na to, kaj pravijo…), je najbrž precej utopično. Zavedanje razlik med spoloma ter posledično ‘medspolno’ spoštovanje in temu primerni odnosi med tema dvema različnima kulturama oz. svetovoma pa so izvedljivi…

Določena vrsta (socialne) moči se nahaja na moški strani, določena vrsta moči pa na ženski… Zdi se, da je vpeljani družbeni sistem (vsaj kolikor toliko) uravnotežen ali celo pošten…

Nenazadnje, kaj je bolj pomembno, pogovarjati se o medsebojnih odnosih ali o avtomobilih in športu?
V naši (in najbrž že v marsikateri) kulturi so enako pomembni tako pogovori prve kot tudi pogovori druge vrste. Karikirano rečeno; če se ženske (v večji meri kot moški) ne bi pogovarjale o tistem, o čemer se pogovarjajo in na način, na katerega se pogovarjajo, svet po vsej verjetnosti ne bi bil tako prijeten, kot zna biti, če pa se moški (v večji meri kot ženske) ne bi pogovarjali o stvareh, o katerih se pogovarjajo oni in na način, na katerega se pogovarjajo, bi najbrž še vedno hodili peš…

Zdi se, da se moški in ženske v zadnjem času vsaj v naši, t.i. zahodni kulturi vedno bolj ‘znajo’ pogovarjati tudi o tematikah, ki so bile še do predkratkim v večinski domeni nasprotnega spola…

Sploh pa, zakaj smo namesto na podobnosti med spoloma osredotočeni predvsem na razlike?...

Peter Gabor



Uporabljeni viri

B.T. (brez letnice). Strukturalizem: Claude Levi – Strauss in nastanek strukturalne antropologije. Sneto s spleta aprila 2005; http:/www.fhs-kp.si.

Barfield, T. (ed. 1997). The Dictionary of Antropology. Malden, Oxford, Victoria, Berlin; Blackwell Publishing.

Bernstein, B. (1979). Jezik i društvene klase. Beograd, Beogradski izdavačko – grafički zavod.

Bošnjak – Orešnik, M. (brez letnice). Osnove komuiciranja. Ljubljana, PTT srednješolski center.

Brake, M. (1984). Sociologija mladinske kulture in mladinskih subkultur. Ljubljana, Republiška konferenca ZSMS in Univerzitetna konferenca ZSMS.

Coates, J. (1993). Women, Men and language; A Sociolingvistic Account of Gender Differences in Language. Harlow, Pearson Education Limited.

Dobzhansky, T. (1982). Evolucija čovečanstva. Beograd, Nolit.

Eriksen, T.H. (1995). Small Places, Large Issues; An Introduction to Social and Cultural Antropology. London. East Haven; Pluto Press.

Goddard, A. et Patterson, L.M. (2000). Language and Gender. London and New York, Routledge.

Hymes, D. (1980). Etnografija komunikacije. Beograd, Beogradski izdavačko – grafički zavod.

Južnič, S. (1983). Lingvistična antropologija. Ljubljana, Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, Dopisna delavska univerza Univerzum.

Leach, E. (2002). Kultura i komunikacija. Beograd, Biblioteka XX vek.



Več o tem...