Sirota Jerica kot recept "pravljične" rešitve

Če je nekatere izmed nas v otroštvu preganjal materializirani "mali zeleni mož" iz Pravljice o zlatorogu, pa se vas velika večina zagotovo spominja Torklje – pošasti iz slovanske mitologije, ki kaznuje predico, če prede na določene dni, in tistega grozečega zvoka kolovrata iz Sirote Jerice in ki nam je številnim ponoči vzela spanec. Po več kot dvajsetih letih sem namreč pred spanjem ponovno poslušala kaseto s "pravljico" Sirota Jerica in moram priznati, da moj spanec, čeprav nisem več majhna deklica, ki v temni noči pogosto vidi stvari čudnih pojavnosti in oblik, sploh ni bil spokojen. Primarni strah pred strašljivo Torkljo in še grozljivejšim zvokom kolovrata, ki je potlačen bival pod tonami drugih spominov in vtisov, je zaradi zvokovnih asociacij ponovno vzniknil in v črnini moje spalnice povzročil sprva nelagoden občutek nespečnosti, zatem osuplo zgroženost, kakšne bridke in žalostne pravljice smo poslušali v otroštvu, končno pa razmišljanje, kakšen katalizator kulturne duše slovenskega naroda in odraz relacije odnosa moški-ženska je pravzaprav Sirota Jerica.

Sej veste, kako gre: Zgodaj zjutraj, še pred svitom, hudobna mačeha grobo prepudi Jerico in jo z bičem nažene gnat na pašo. Pred tem ji na silo počeše kite s strgalom (Pazite! S strgalom, ne glavnikom!!), tako da Jerica pri tem obupano prosi mačeho: "Nikar me ne strgajte po koži, saj mi teče rdeča kri." Mačeha jo nato zlobno nadere, kako jo je rajnka mati razvadila. Nato Jerica prosi za kos kruha, ker že od včeraj opoldne ni nič jedla in mačeha ji da iz pepela tako tanek košček, da Jerica skozenj vidi, kako sonce vzhaja, namesto mleka pa ji da piti studenčnico, ob tem pa ji zagrozi z bičem: "Marš, na pašo!"
Jerica oddide na pašo. Tam nabere šopek rož in jih odnese na materin grob, kjer vsa obupana in žalostna kliče svojo mamico, ji tarna, da ji ni več biti za doma, da je minilo leto in dan odkar so jo pokopali in da se je oče oženil, da je večkrat tepena kot sita, da ji zaradi česanja s strgalom gorka kri kite spenja in si zaželi "ko bi vsaj oče z mano držali".
Medtem mačeha pripravlja očetu večerjo in pogovarjata se o Jerici. Ščuva ga proti hčerki, češ, da je lena, razvajena, že pogleduje za fanti, oče pa jo miri. To mačeho razjezi, da začne jokati, ker on vedno potegne z njo. Oče ji pomirjujoče pravi, da ni tako.
Medtem Jerica na materinem grobu še vedno obupano kliče "mamica, mamica!", ko nenadoma zasliši glas svoje matere, ki ji pravi: "Jerica! Jerica! Pusti mi počivati. Zakaj me budiš iz večnega sna?". Ko ji Jerica pove, kako trpi, ji mati odgovori, naj se vrne domov, a Jerica noče oditi in hoče ostati pri njej. Mati pa s stavkom: "Mrtvi k mrtvim, živi k živim, otrok moj," Jerico pouči, da se mora naučiti ubogati mačeho, da jo mora spoštovati, kot svojo mater, da naj bo pridna in ubogljiva in naj potrpi. (Zanimiva «optimistična« nadgranja slovenske ljudske balade Sirota Jerica, v kateri Jerica po izgovorjenih besedah: "Boljša mati so mrtvà, kakor živa mačeha!" od vsega hudega tudi umre, saj ne vidi druge rešitve, ki bi jo odrešila trpljenja.) Jerica, ki ne ve, ali je res slišala materin glas ali so bile vse to samo sanje, se zave, da že zamuja domov. Ob spoznanju, da je sonce že skoraj zašlo, odhiti proti domu.
Ko se vrne, jo zaradi njene zamude razjarjena mačeha napodi presti prejo. Prestrašena Jerica se brani, da je zamudila, ker je obiskala mater na grobu (zaradi česar jo mačeha udari) in da ne more presti, saj je vendar kvatrna noč in bo prišla hudobna Torklja, ki zaduši predico, ki bi ob kvatrni noči predla. Mačeha z grozečim glasom grobo odvrne: »Ahh... To je stara vera, prazne marnje!«, vendar Jerica še vedno noče presti in ponižno pove, da jo je strah, mačeha pa se ji nato zlovešče posmehuje:«Straaaah? Prismoda neumna,« in jo nažene presti, rekoč, da mora bit vsa preja spredena do jutra in odide spat.
Jerica bojazljivo začne presti prejo in tukaj se oglasi tisti grozeč zvok kolovrata ob morbidni glasbeni spremljavi, ki mi še danes nažene strah v kosti. Ko med predenjem Jerica poje: »Boljša je mrtva mati, kot živa mačeha.« nenadoma zagleda bel obraz, ki gleda v izbo. Preneha in se tolaži, da mogoče Torklje sploh ni, ko spet nenadoma šine bela senca mimo okna. Nato se pojavi Torklja, presenečena, zakaj se ne upošteva starega pravila, vpraša Jerico, zakaj prede. Jerica jo prosi usmiljenja in odpuščanja. Pojasni, da ve, da ne sme presti, ampak da jo bo mačeha drugače pretepla z bičem in ponižno odvrne, da se je boji, ampak, da se mačehe boji še bolj. Torklja jo potolaži, da bo ona predla namesto nje (ob tem se srhljivo zakrohota) in ji zapove, naj gre spati.
Zaradi glasnega Torkljinega predenja se mačeha prebudi z besedami: »Kakšen hrup pa zganjaš, ti smrklja?!« in odide v izbo, kjer zagleda Torkljo, ki ji zvito odvrne: »Poglej, kakšno nit sem spredla. Ne pretanko, ne predebelo.« Mačeha jo prosi usmiljenja, a za kršitelja je že prepozno, Torklja ji izreče kazen: »Ne pretanko, ne predebelo. Kot nalašč, da ti jo okoli vratu ovijem, jo zategnem in zdaj odletiva skupaj na Hudičevo goro, tam boš lahko z vragom skupaj polko plesala.« Ob strašljivem Torkljinem krohotanju in temačni glasbi izgineta skozi okno.
Jerica se zjutraj prebudi, ne vedoč, ali je bilo srečanje s Torkljo samo del njenih sanj, ko ob vstopu v izbo, osupla vidi, da ni več kolovrata, ni več preje, mačehe ni nikjer, okno pa je odprto. Prebudi očeta, ki spozna, da je mačeha prisilila Jerico h preji kljub »prepovedi kavtrne noči«, da bi jo odnesla Torklja in ji reče: »Spet sva sama, Jerica. In ostala bova sama. Izučilo me je.« Ob sončnem jutru nato Jerica kuhinji obema pripravi zajtrk.

Kot je bil v Pravljici o zlatorogu zaradi kršitve univerzalne zapovedi kaznovan trentarski lovec, je tudi tukaj kršitelj kaznovan s smrtjo. Torklja, ki je Pravo – Red – Tradicija pa zaradi kršitve pravila »ob kvatrni noči se ne sme presti« ne kaznuje neposrednega kršitelja (Jerice), pač pa tistega, ki je le-tega z mučenjem in poniževanjem prisilil k kršitvi (mačeho) in je tako tukaj nadgrajena z moralno-etičnim mimimumom.Torklja, katere zapovedim vsi sledijo, se nam razkrije več kot zgolj argument moči in strahu. Razodene se nam kot Pravičnost. Tako je tudi tukaj sporočilo jasno in nedvoumno – kdor krši pravilo, je kaznovan.
Nič novega, boste rekli. Vsakdo ve, da vsaka pravljica, basen, pripovedka etc. nosi sporočilo, da je potrebno spoštovati pravila. Pa vendar nam Sirota Jerica ponuja še nekaj drugega - vpogled v kulturno percepcijo relacije večnega nerešljivega odnosa moški-ženska. Oče (moški) - slabič, ki sicer ljubi Jerico, pa se mačehi čeprav se ves čas zaveda, kako le-ta ponižuje Jerico, ne zoperstavi. Na drugi strani pa imamo mačeho (ženska 1), ki odkrito sovraži Jerico, jo trpinči, manipulira moža in ga ščuva proti hčerki, ter Jerico (ženska 2), ki kljub nerazumnemu ravnanju z mačehine strani in očetovi pasivnosti ostaja vdana očetu, ubogljiva, pridna, ponižna ter skromna. Torej so ženske, kakršne SO (mačeha) in ženske kakršne NAJ BI BILE (Jerica), kot SO BILE včasih (Jeričina pokojna mati). Ta na tradicionalno pravljično črno-beli tehniki zgrajen trikotnik (oče-mačeha-Jerica) simbolizira željo naše kulture; željo moških po bolj vdanih, ubogljivejših, prijaznejših ženskah in hrepenenje žensk po močnejših, aktivnejših moških, ki bi bili vrednih njihovega spoštovanja (»ko bi vsaj oče z mano držali«). Sterotipna slika slovenske družine torej, kjer moški pasivno »ljubi« ženko, ker noče, ne more, se mu ne ljubi, ni sposoben drugače, posledično pa je vse manj vreden spoštovanja celotne družine in kjer ženska zaradi nezadovoljenosti, postaja vedno manj spoštljiva, vedno bolj tečna, vedno bolj zoprna, vedno bolj zlobna, vedno bolj »čarovniška«, ob tem pa še vedno vztraja v bolečem odnosu (ker »se je treba naučiti ubogati, biti priden in ubogljiv, potrpeti«).
Kako rešiti ta večni krog zapletenosti med moškim in žensko? Da bi se oče uprl mačehi? Ali pa da mačeha že v osnovi ne bi bila (postala) tako zlobna? Pravljica nam ponuja drugačno rešitev - Torkljo. Kaj je Torklja? Višja sila? Bog? Univerzum? Red? Zakon? Družinski terapevt? Psihiater? EU? ... Pravljica pušča vsakomur odprto polje interpretacije, kar pa vedno znova ostaja presenetljivo, je, da slovenska kultura očitno še vedno ne priznava sooblikovalnega elemetna Realnosti, ampak utemeljuje svoj vrednostni sistem na pasivnost. Kajti rešitev obstaja kot »nekaj od zunaj«. Ob tem pa se utrne še ena misel – očitno so ženske (ne moški) tiste, ki prevesijo odnos bodisi v dobro (Jerica) bodisi v slabo (mačeha). Moški samo so. In to je dovolj. Hm... zato, drage moje, je »z nekaj malega pomoči od zunaj« konec koncev vendarle vse odvisno od nas. Pravljice že vedo, ali ne? :-)

Kaddy