Luxuria et Superbia

"Moški in ženske grešijo na različne načine," je pred kratkim v vatikanskem L'Osservatore Romanu zapisal papežev osebni teolog, Wojciech Giertych. "Ko pogledate na grehe s stališča težav, ki jih prinesejo, ugotovite, da moški eksperimentirajo drugače kot ženske." Trditev temelji na izsledkih raziskave, ki jo je naredil 95-letni jezuit Roberto Busa. Študija je pokazala, da je na moški lestvici grehov prva pohota, na ženski pa je na prvem mestu ošabnost (Vir).

Pohotna in ošabnost oz. napuh sta torej tisti človeški lastnosti, ki vsaj v aktu greha, najbolj reprezentirata vsakega od spolov. Sta tisti temeljnji slabosti, tisti modus prepovedanega uživanja, ki leži v sami srčiki obeh logik, moške in ženske.

Kar je po mojem mnenju lepota te raziskave, znanstvene ali ne, cinizem je tu odveč, ni nek revolucinarno nov pogled v bistvo moškega in ženske, ampak sam iskreni način, kako je partikularnost moškega in ženskega greha, tu uporabljena za legitimacijo oz. konformacijo neke dogme. Tiste o komplementarnosti moškega in ženske, dopolnjujočih se polovicah, ki le združena v harmonično celoto kot mož in žena lahko izpolneta svoje tuzemsko poslanstvo. Moški gori v sli, (predvidoma) po Ženski, medtem ko se Ženska utaplja v lastni prevzetnosti, ker ve, da je objekt moškega poželenja; še v grehu se dopolnjujemo. Jin in jang.

Za poglavitni moški greh, pohoto, je torej značilna prekomerna privlačnost do mesenega užitka, ki moškega začara in ga uklene v Asmodejeve spone. Ta pozicija utesnjuje, saj iz začaranega kroga pohote in nenehnih ponavljajočih se mislih na vse možne načine in oblike konzumacije popredmetenega užitka ni izhoda. Ženska oz. drugi subjekt je zanj zgolj sredstvo do lastnega užitka, ki v svoji repeticiji in gonji po zadovoljevanju, drugega mortificira in postavlja na raven objekta.

Ženska napuha se z želečim Moškim vselej igra igro mačke z mišjo. Okupira jo misel, kako si jo Moški želi, a svojo željo vselej ohranja nezadovoljeno. Ne prepusti se toku. Ostaja izmuzljiva in noče biti zgolj meseni objekt užitka Moškega. Pozicija, katero ima do želje Moškega, jo v njunem odnosu postavlja v položaj, ki dopušča manipulacijo in je pozicija moči. Zavedanje lastne pozicije, ki jo ima v fantazmi Moškega oz. druge ženske in izkoriščanje le-te na škodo bližnjika je njen greh pred Bogom. Njena želja je želja po nezadovoljenem užitku, »bi-ne bi«, ki moškega drži na mučni distanci. In prav ta modaliteta užitka je njena strategija do lastnega užitka.

Že Levi-Strauss in še prej strukturalna lingvistika so pokazali, da se razlika med dvema elementoma nujno vzpostavi v odnosu do nekega tretjega (Leach, 1974). Če imamo torej opraviti med dvema opozicijama, moškim in žensko, kaj je potem tisti tretji mediator, ki je glavni označevalec razlike? Za odgovor na vprašanje grešnega in zato nujno ekcesnega izberimo kot interpretativni okvir psihoanalizo kot ekcesno teoretsko tvorbo par excellence.

V psihoanalizi je ta tretji element, ki konstituitira razliko, falos. Če je Freudov poudarek še vedno na telesnem razlikovalcu med spoloma, imeti-ne imeti penis, je kasneje v lacanovski šoli falos interpretiran ne kot anatomski del telesa, ampak bolj kot čisti koncept, ki operira v jeziku, sferi inteligibilnega. Falos kot kratek stik telesa (penis) in sim-bolnega, ki dodeli poseben, skoraj misteriozen pomen vsemu, s čimer pride v stik.
Spol v (lacanovski) psihoanalizi nima zveze z biologijo, ampak spada izključno v domeno jezikovnega, lacanovskega Velikega drugega oz. določenega priviligiranega označevalca - falosa, do katerega pozicijo subjekt z vstopom v govorico zavzame.
Označevalec je konstitutivna enota simbolnega reda. Gre za element (beseda, fomen ali morfen, fraza, stavek), ki jemlje svoj pomen izključno iz relacijske pozicije do drugih označevalcev v simbolni mreži. Lacan v svoji modifikaciji Saussurjeve sheme znaka postavi primat označevalca S, odstranjena sta krog in puščici, ki kažeta na urejeni, enakovredni in fiksni odnos med obema. Po Lacanu je ta odnos nestabilen; označenec je zgolj posledica, metafora, igra označevalcev. Hkrati predpostavi obstoj reda “čistih označevalcev” (označevalcev brez označencev), kjer le-ti obstajajo že pred označenci; to je red čiste logične strukture Nezavednega. Ta definicija pomeni konec Saussurjevega koncepta znaka, saj za Lacana jezik ni sestavljen iz znakov, ampak iz nizov označevalcev (Evans, 1996).

Jezik je tako kot za na primer Sapirja (Po Godina, 1998) za Lacana ključen.

Interakcija med dvema subjektoma, kateregakoli spola oz. med subjektom in svetom nikoli ni zares povsem direktna, saj je vmes vedno še nek tretji mediator, dimenzija jezika, kolosalen simbolni kod, ki je subjektu vselej ne-lasten, tuj in vsiljen. Subjektu je drugi (subjekt) vedno posredovan kot Drugi jezika, oz. sam subjekt se vzpostavi v razmerju do Drugega kot njegova razlika, ki v svojem bistvi nosi zev, lasten manjko celosti.Vsak subjekt želi biti objekt želje drugega subjekta zaradi strukturne nujnosti, v kateri se govoreči subjekt znajde, ko stopi v govorico; biti tisti manjkajoči košček sestavljanke, ki bi lahko tvoril harmonično celoto.
Še posebno velja to za negovorečega infanta. Predpostavlja se, da je dilema, ki v celoti zapolnjuje otrokov miselni horizont, kaj želi najpomembnejša in najmogočnejša entiteta v njegovem zgodnjem življenju, mati. Otrok želi biti v celoti objekt njene želje, le-ta pa vselej seže nekam onstran in ostaja otroku nedoumljiva, nedostopna in skrivnostna.

Ta, sprva imaginarni in predjezikovni objekt materine želje je falos, označevalec Želje. »Ljubezenski trikotnik« predojdipalne faze med otrokom, materjo in falosom kot označevalcem Želje, prvič kastrira oz. razdre šele zunanja intervencija funkcije imaginarnega Očeta, ki razbije iluzijo o možnosti istosti z imaginarnim falosom in hkrati postavi misli, besede in dejanja matere v domeno spoštovanja zakona, ki ji preprečuje dostop do falosa. Simbolno dejanje kastracije je tista točka »normalizacije«, ko se posameznik zave, da nikoli ne more biti in hkrati posedovati imaginarni falos - biti materin objekt Želje. Zadnja stopnja v ojdipovem kompleksu je intervencija realnega očeta, ki subjekta dokončno razbremeni stremenja k »biti tisto matere« in pokaže, da je oče tisti, ki poseduje falos.
Subjekt se mora odpovedati določenemu užitku, to pa šele omogoči subjektu, da spozna logiko funkcioniranja Želje – da se nauči želeti in postane funkcionalen pripadnik skupnosti človeških osebkov, tistih zavestnih in nazavednih praks, ki v veliki meri regulirajo vsakdanje življenje in hkrati osmišljajo in polnijo s pomenom svet. Kastracija je tista zev, ki subjekt hkrati ločuje in povezuje z njegovim užitkom in/ali simbolnim pomenom (Zupančič, 2004, str. 215). Označevalec kastracije je simbolni falos, ki se razlikuje od imaginarnega iz predojdipalne faze.

Kastracija je tista pozicija, ki človeško kar najbolje predstavlja in združuje. Razmerje subjekta do užitka ni enostavno in enoznačno organsko. Obstaja nekaj, kar pride med človeka in užitek. Po teoriji spet falos, kot označevalec prav tega razmika. Falos ni zgolj simbol neke specifične, kulturne, religiozne in umetnostne prakse, temveč ravno obratno. Ni pa ga za razumeti kot nek nevtralni simbol, na katerega psihoanaliza kaže s prstom »tako pač je...«, ampak prav kot pripetje označevalca kastracije na materialno, na anatomski del telesa, katerega misinterpretacija je proizvedla »učinke sublimnega pomena«. Falos ni samo označevalec, ampak je tudi tisto, kar uhaja samemu označevalcu, kot objektni presežek označevalca, »tisto, kar vznikne skupaj z označevalcem, vztraja ob njem in se mu hkrati vselej izmuzne« (Zupančič, 2004, str. 240).

Če je za Freuda spol določen z identifikacijo s spolom enega od staršev v ojdipovem kompleksu, je po Lacanu razmerje do tega priviligiranega označevalca, falosa, tisto, kar govoreči subjekt konstituira kot »moškega« ali »ženskega«. Vsaj v teoretski psihoanalizi. To razmerje je določeno z »imeti« ali »ne-imeti« falos, predpostavka, ki v celoti akt simbolnega. Ker biološke razlike med spoloma same po sebi niso garant moške oz. pozicije v simbolnem, kot temeljnega registra subjektovega obstoja, označevalca spolne razlike za žensko pozicijo pa ni, je edini spolni označevalec lahko le falos, le-ta pa je vedno v lasti Očeta, torej na moški poziciji. Ta fundamentalna disemetrija v označevalnem redu je tista, ki vodi v disimetrijo v ojdipovem kompleksu pri dečkih in deklicah. Medtem, ko deček želi starša nasprotnega spola in se identificira s staršem istega, je pri deklicah situacija drugačna, saj želijo starša istega spola in so se primorane identificirati s paternalnim objektom nasprotnega spola.
Kaj pomeni biti ženska predstavlja težavo vsem; tako ženskam samim, kot moškim. Prav dejstvo, da uganka Ženske nima rešitve, ker ne obstaja čisti označevalec le-te, postavlja oz. sili Žensko v posebeno pozicijo in dvojen odnos do simbolnega reda. Po eni strani fantazma o »tisti« Ženski zapolnjuje horizont moške Želje in je lahko interpretirana kot objekt družbene izmenjave, ki ustvarja zavezništva med skupinami moških (Levi-Strauss, 1949), po drugi strani pa del Ženske simbolnemu uhaja. Če je moška pozicija utemeljena izključno na falični binarni logiki, po kateri je moški subjekt v ojdipovem kompleksu sprejme dejstvo oz. obljubo, da bo nekoč posedoval falos, tako kot oče, ob pogoju, da obstaja ali je nekoč obstajala izjema, Praoče, ki ga je prepoved incesta obšla (Freud, 2007) je ženska pozicija preko-falična. Če je užitek Moškega izključno faličen, užitek mesa, organa-pohota, je užitek Ženske poleg faličnega, vedno užitek neke ekstatične, misteriozne dimenzije neizrečljivega. Ženska uživa dvakratno: s tem, ko je zavzema pozicijo »biti falos« moškemu, ki misli, da ga«ima« in drugič, ko status sebe kot želečega subjekta vzdržuje še onkaj falosa. Skrivnostna so pota Ženskega užitka...

Po opisu temeljnjih grehov obeh spolov, pohote in prevzetnosti oz. ošabnosti, je moč obe kategoriji zlahka pripisati obsesivnemu-moškemu in histeričnemu-ženskemu subjektu, kakor sta le-ta opisana v psihonalizi.
Za razliko od »normalnega« histeričnega subjekta, ki sebe vselej dojema kot žrtev okoliščin, »grešna« ženska zavzame aktivno pozicijo, saj se zaveda, da je označevalec Želje Moškega. In kaj je ta pozicija, ki jo želi Ženska zavzemati oz. »biti tisto«? Biti falos moškemu.
Isti ekcesen, aktiven angažma je moč pripisati obsesivnemu moškemu, ki svojih fantazij ni uspel razumno omejiti na svoje interne psihične procese in jih prekomerno manifestira v realnosti. Če je vse zapisano res in se moški oz. ženski subjekt ali drugače rečeno, obsesivna in histerična struktura vzpostavita le v razmerju do falosa, potem je mit komplementarnosti Moškega in Ženske zgolj to - mit.

Instiktivnega, naravnega odnosa med spoloma ni, ker je med njima vedno posredstvo jezika. Simetrija med spoloma je iluzija, ker je sam simbolni red asimetričen; označevalca za Žensko ni, kot je to falos za Moškega. Zato tudi o harmoniji med spoloma le težko govorimo, to ve vsak, ki je kdaj bil v razmerju z nasprotnim spolom. «Seksualnost je ločena od kateregakoli naravnega objekta in prepuščena fantazmi, in prav s tem začne obstajati kot seksualnost« (Miller, 1983, str. 17). Ljubiti pomeni verjeti, od tu do norosti pa ni daleč.
Če kaj, potem ta »raziskava« kaže, da harmoničnega razmerja med spoloma ne more biti, saj oba tipična greha implicirata mediacijo tretje pozicije, ki nujno razceplja, a je po drugi strani tudi res, da v Genezi ne piše, da sta bila zemeljska Adama in Eva ustvarjena hkrati, nasprotno, kar vsekakor ne more biti začetek komplementarnega oz. enakopravnega razmerja in pritrjuje falični, Adamovi funkciji kot primarni.

P.S. Le kako grešijo čambulske ženske?


lenartkodre




Reference na:

Evans, D. (1996). An Introductory Dictionary of Lacanian Psychoanalysis. London and New York: Routledge.

Freud, Sigmund. (2007). Spisi o družbi in religiji: Totem in tabu. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo.

Godina, V.Vesna. (1998). Izbrana poglavja iz zgodovine antropoloških teorij. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Lacan, Jacques. (1998). On feminine sexuality, The limits of love and knowledge, 1972-1973. New York & London: W.W. Norton & Company Inc.

Leach, Edmund Roland (1974). Claude Levi-Strauss. Chicago: University of Chicago press.

Levi-Strauss, Claude. (1949). The Elementary Structures of kinship. Boston: Beacon press, 1969.

Miller, Jacques-Alain. (1983). Pet predavanj o Lacanu v Caracasu. V Žižek, Slavoj (ur.): Gospostvo, vzgoja, analiza, 6-108, Ljubljana: Dopisna delavska univerza Univerzum.

Zupančič, Alenka. (2004). Poetika. Druga knjiga. Ljubljana: Analecta.
Več o tem...