Baubo - La vulve mythique: Georges Devereux

Srž knjige je analiza grškega mita o Baubi (Jambi), ki je personifikacija ženskega spolovila kot je Falos personifikacija uda. Posebno pozornost Devereaux usmeri na dejstvo, da je Baubo označuje vulvo, medtem ko baubon označuje umeten ud (olisbos), predmet falosne oblike, katerega namen je »obsluževanje« vagine.
S personifikacijo uda se je v klinični praksi Devereaux pogosto srečal, s personifikacijo ženskega spolovila pa samo enkrat. Personificiranje vulve v grškem svetu je precej neobičajno, saj je bila v nasprotju z mišljenjem Rimljanov vulva pri Grkih slabo znamenje. Predmeti v obliki vulve so bili del svečanosti Haloa in Tesmoforija, pri skrivnih ženskih obredih v Sirakuzi so se nudili kolački v obliki vulve…Dejstvo, da se personifikacija vulve imenuje Baubo in umeten ud baubon, je zanetila razprave, ki jih analizira v delu. Deverauxjev lasten zaključek je, da je gesta izpostavljanja vulve falosne narave, čeprav vulva kot organ nima takšne konotacije. Ker so imeli vulva in predmeti v obliki vulve slab predznak, obredno izpostavljanje potrjuje njegovo tezo o falosnem značaju tega početja, ki lahko na ta način izniči negativno pomen. Vezo med baubo in baubonom jemlje samoumevno, saj sta vulva in falos povsem komplementarna.
Edina spona, ki še vedno povezuje modernega človeka z antičnim je ljudska psiha v kateri se menja samo zunanjost, fantazmatski substrat-Nezavedno je brezčasno. Grška civilizacija nam je danes dostopna samo preko empatije. Ne moremo vedno oponašati mišljenja Grkov (hinenindenken) vedno pa lahko delimo njihov način doživljanja (einfuhlen). To je tudi pozicija, iz katere Deveraeaux pristopa mitu o Baubi/Jambi in vsemu, kar ta na nivoju fantazem vključuje.

Bauba - personificirana vulva

Devereaux začne z razlago nemere svojega dela:
1. razlaga simbolizma ženskih spolnih organov z globinsko analizo personifikacije vulve v grškem mitu o Baubi
2. in posledično »rehabilitacija« vulve in vagine, katerih pomembnost za posameznika kot tudi kulture, je bila zanemarjena/potlačena na račun velike pozornosti, ki jo je bil/je deležen moški organ

Nadaljuje s kritiko novih psihoanalitičnih teorij o ženski spolnosti, ki so ne samo hipotetične ampak tudi nepravilne. Precej znano dejstvo je, da moški dojenček doživi erekcijo (zaradi strahu?) kadar se dojenje prekine, preden je sit. Ni pa bilo še preverjeno ali v istih okoliščinah nabrekne klitoris ženskega dojenčka, če vagina na frustracijo reagira z ritmičnim krčenjem ali s klitorisno vaginalno reakcijo. Za vaginalne reakcije v zgodnji otroški dobi sploh ne obstajajo izrazi oziroma se uporabljajo tehnično nepravilno. Tako se govori o reakcijah penisa moškega otroka, ne pa o »zavedanju« penisa fantka, medtem ko za ženskega otroka govori o »zavedanju« vagine v obdobju, ko se punčka začne »zavedait« vagine, ne pa o reakcijah vagine. Prav v tem se vidi tendenca odraslih, da občutke penisa jemljejo samoumevno, vaginalnih pa ne. Paradoksalno je to, da je pretirana pozornost k penisu in zanemarjena pozornost k vagini najbolj izrazita v prepričanju feministk o obstoju ene vrste ženskega orgazma, to je klitorisnega. Ta doktrina do skrajnosti reklamira, da ženski najbolj karakterističen organ, njena vulva, ni sposoben nuditi užitka, ki pa ji ga nudi njen »mini-penis«, klitoris.
Ta mit o supremaciji klitorisa odkriva falokratsko mentaliteto prav pri ženkah, ki se proti njemu borijo in verjamejo (potrjeno z laboratorijskimi poskusi), da vagina nima erotične funkcije. Navaja eksperimente Mastersove in Johnsona (Human Sexual Response, 1966); po teh avtorjih sta zgornji dve tretjini vagine »inertna materija« in tako neudeleženi v užitku ženske. Postavila sta tudi (napačno) tezo, da naj bi se moški orgazem, ko se enkrat začne, tudi končal s polnim užitkom, pri ženski pa končal, če pride do prekinitve stimulacije med njim. Avtor namreč iz dolgoletne klinične prakse in iz lastnih izkušenj navaja vrsto dokazov o obstoju tako klitorisnega kot vaginalnega orgazma (orgazmi v snu, spontani orgazmi…), ki potekata ločeno in ne istočasno, kot zagovarjajo določene feministke. Raziskovalcem spolnosti očita pomanjkanje tendence k psihološkim dimenzijam spolnosti.

Devereaux navaja tudi svojo zgodovino preokupacije s to tematiko, saj je študija o Baubi zaključek vsaj 50-letnega razmišljanja.


Mit o Baubi

V Homerjevi himni Demetri je opis Demetrinega objokovanja izgube hčere Persefone in Baubo (Jamba) jo s svojo obsceno šalo (pokaže ji vulvo) razvedri, Demetra spet je, pije in se veseli življenja… Iz Baubine vulve se prikazuje nasmejana glava in roka otroka Jakhe. Baubina gesta je obljuba povratka izgubljene hčere, saj Demetro spominja na njeno sposobnost rojevanja. Jakho je interpretiran kot personifikacija vulve (ženski falos=otrok), ker se prikazuje iz nje in ker obstaja mehanizem poistovetenja »vsebovanega in tistega, ki vsebuje« (o tem je v nadaljevanju še govora). Devereaux navede nekaj primerov ritualne povezanosti glave otroka in vulve in primere različic mita:

Bauba v Egiptu; Po Nillsonu ima Bauba egipčanski izvor. Po Murrayevi (Female fertility figures, 1934) bi lahko Bauba-Frina, Bauba-žaba, zaradi čepečega položaja teh kipcev imela povezavo z egipčansko boginjo-žabo Hekt, ki je bila tudi boginja rojevanja.
Bauba (Hekt?) tolaži Izido, ki objokuje svojega ubitega brata in moža Ozirisa z razkazovanjem svoje vulve. V Egiptu so našli mnogo kipcev tipa Baube. Uteha, ki jo prinese kazanje Baubine vulve Izidi (katere žalost je erotičnega porekla) je spolna.

Bauba-etruščanska Gorgona; podoba v sredini bronaste plošče, ščitniku sprednjega dela etruščanskega voza, ki naj bi nasprotnikom vlivala strah: zastrašujoča naga Gorgona z razklenjenimi nogami, ki razkrivajo vulvo, dolgim jezikom, ki sega do nje in z vsako roko kroti eno zver. Z Baubo je sorodna po izpostavljanju vulve, veliki materi bogov Demetri pa po držanju zveri za grlo. Za razliko od zastrašujočega učinka razprte vulve Gorgone, obsceno Baubino dejanje izziva smeh. Freud je dokazal, da se nagnjenje k smehu pojavi, kadar izgine nevarnost. Tako sta etruščanska Gorgona in grška Bauba psihološko komplementarni.

Bauba na Japonskem; Na začetku raziskovanja mita o Baubi Devereaux prevzame Nillsonovo tezo o egipčankem izvoru Baube. Po odkritju japonskega mita, zelo podobnega mitu o Demetri, začne razmišljati, da vrsta mita ali obreda »tolažečega« razkazovanja vulve ni vedno kulturna črta, ki se prenaša iz civilizacije v civilizacijo. Pogosto je posredi fantazmatski proizvod nezavednega, podvržen preobrazbi v kulturno črto, v kolikor sta si struktura (pattern) in tematika konkretnih kultur podobni.

Bauba-etimologija

Ime ženske, ki je končala Demetrino žalost, pomeni vulva. Večina filologov to besedo povezuje z baubon, ki pomeni umeten ud. Baubon in olisbos označujeta izključno umetne ude, namenjene ženskam, predmete, ki jih najdemo v primitivnih kulturah (umetni falos, ki ga Dioniz vstavlja v svoj anus, se nikoli ne imenuje tako).

Bauba = bau-bau (onomatopaeja lajanja), je po Rohde-ju prava etimologija besede baubon, Devereaux kritizira tezo zato, ker Rohde ni psihoanalitik in zato ne pozna fantazme v katerem je glas simbol falosa, še posebej »ženskega« falosa. Vezo med glasom in ženskim falosom podkrepi tudi že omenjeni etruščanski relief. Znano je, da kazanje vulve izziva strah pri dečkih, Meduzina glava (Meduza je ena izmed Gorgon) tudi izziva panični strah

2. del : Interpretacija mita o Baubi

Nevrotični eksibicionizem je omejen skoraj izključno na moške, vendar se ne pojavlja na enak način po svetu. Obredni eksibicionizem (penis/umetni falos) je bil in je še precej razširjen.
Nevrotični eksibicionizem ženske, v smislu kazanja vulve, pa je izredno redek.

Učinki razkazovanja vulve

Murray in Yates sta potrdili da:
1. falosni kipci v ženskah zbujajo gnus ali v najboljšem primeru radovednost.
2. kipci tipa Bauba ali Sheile na Gig jih spolno vzburjajo. Izgleda, da so to zgodi zaradi poistovetenja s kipci, katerih razširjena bedra kažejo žensko pripravljenost, da sprejmejo moškega

V grobem Devereaux predpostavi, da bi si lahko ženske, vključene v ta eksperiment Murray in Yates-ove zamišljale, da je v razprti vulvi kipcev skrit ženski falos; če ta predpostavka drži, potem bi bilo spolno vzburjenje izzvano ne samo z poistovetenjem s »pripravljeno« žensko ampak tudi z fantazmo o skrivnem ženskem falosu. V tem kontekstu zaključi, da je Baubina gesta lahko spolno stimulirala Demetro v žalovanju.

»Poticanje« na spolnost

Predmeti v obliki vulve so kot obredne obscenosti imeli pomembno vlogo v slavnostih čaščenja Demetre. Kipci tipa Sheila-na-Gig nikoli ne prikazujejo lepe ženske, tudi prikaz vulve ni estetičen. Grški so lepši. Maslow pravi, da je samo spolno dominantnim osebam spolovilo enega ali drugega spola lepo, estetsko. Znano je tudi, da razvrednotenje spolovila pri ženskah pogost pojav. Tudi moški skoraj nikoli ne pripisuje estetske kvalitete svojemu udu. Lahko se sicer hvali z velikostjo, vendar je to pripisovanje agresivnih lastnosti (izzivanje strahu) kot tudi, če se ženska navdušuje nad velikostjo uda svojega parterja je to v zadovoljstvo pretvorjen erotizirani strah. Malinowski opisuje, da se mladi Trobriandci ugodne fizične privlačnosti s dostopom do mladih deklet ne branijo spolnosti s starejšimi in grdimi ženskami, kar pripisuje slabemu telesnemu kontaktu med svojstvenim položajem koitusa Trobriandcev.

Analiza kipcev Baube: Kipci prikazujejo izključno izpostavljeno vulvo, ostanek telesa je le nakazan. Prepričanje žensk, da je njihov spolni nagon odbijajoč so opisali Freud in njegovi učenci (fantazma »odbojne« vulve). Gnus ženske do svojega organa se pojavi, ko se ji gnusi moški, ki želi vanjo prodreti. Ta gnus se lahko prenese na celo telo (posledica je lahko obsesivna potreba po lepšanju telesa, da ga naredi privlačnejšega). Tendenca zahodne ženske že iz antične dobe je, da so ženske spolne potrebe zanemarljive in da s pristankom na koitus dela moškemu nesebično uslugo. Kipi tipa Baube vzburjajo puritansko nastrojene ženske zaradi poistovetenja z odbojnim in obscenim izgledom teh kipcev. Kipi tipa Baube v grškem svetu so veliko bolj fino izdelani kot Sheila-na-Gig in niso odbojni. Prav nasprotno so celo »humoristični«, odražajo verbalno in gestualno obscenost žensk v slavljenju Demetrinih misterijev. Humor dela obscenost sprejemljivejšo in lahko izzvove tudi spolne nagibe.
Demetra-spolno precej spontana boginja, je predisponirana, da reagira z erotičnim vzburjenjem na obscenost, ki ji jo je prikazala Bauba.
Devereauxjev cilj ni psihoanalizirati osebo izmišljene boginje, ampak koherentnost in obdržanost fantazem, ki so jih Grki na njo projicirali.

Bauba-osvoboditeljica spolnosti ter Žalovanje in spolnost

Znano je, da v depresiji upade libida, oseba pa je hkrati med procesom žalovanja lažje zapeljana. Baubina gesta je bila več kot opominjanje Demetre, da lahko ima še otroke, ampak je služila kot spodbujanje spolnega nagona. Funkcionira kot tolažba in mobilizacija libida.


3. del

V 3. delu Devereaux razpravlja, kako lahko vulva doseže svojstva falosa in obratno. To dejstvo ne bi smelo nikogar presenetiti, pravi Devereaux. Že 1932. leta so namreč njegovi njegovi Mohave informatorji poročali, da Mohave transvestit svoj anus imenuje vagina, testise ustnice in penis klitoris. 1953 je Leo Rangell opozoril, da fantazmatika in simbolno pogosto tretirata falos in žensko spolovilo kot medsebojno zamenljiva. Freudovski psihoanalitiki kljub poznavanju fantazme falosne matere ne pomislijo na možnost, da bi falos simboliziral vulvo, piše Eichingfer-Ferro Luzzijeva, a Devereaux ji očita površno branje Freuda.

Ženska falos

Fantazma, v kateri ženska=falos je čisto drugačna od tiste v kateri ima ženska falos ali je falos svojega očeta ali spolnega partnerja, je odkritje Fenichla. Fantazma ženska=falos se pojavlja tudi pri moškem, Devereaux podpre z 2 kliničnima primeroma.

Bauba-falosna ljudožerka

To lastnost Baube je dobro opazila M. Delcourt. Razkazovanje razprte vulve ima falosne značilnosti (kako konkavno simbolizira konveksno razdela v nadaljevanju) in prav z razkazovanjem dobi falosno značilnost, ker se ponavadi razkazuje falos.

Pubisne dlake in ženski falos
Navaja klinične primere za razlago

Recipročnost vagine in uda

Možnost preobrazbe enega v drugo je ključna točka za razumevanje mita o Baubi po Devereaux. Ekvivalentost vsebovanega in tistega, ki vsebuje, je zelo važen dokaz etimološke sorodnosti besed baubo in baubon. Navaja primer prolapsus uteri, ko cervix pogleda iz vagine. Obstaja nezavedna fantazma penisa, skritega v vagini. Baubino spolovilo, iz katerega se pomika gornja polovica otroka, ima falosni izgled.
Zaradi vidnega dela Jakha Baubina vulva izgleda falosno, Baubina nosečnost (=ženski falos) je potolažila Demetro, spominjajoč jo na nedotaknjenost njenih moči (lahko rodi še »drugo« Persefono). V nadaljevanju navaja primere vaginalizacije uda (penis tertiran kot vagina) iz etnografskega materiala, klinične prakse in mitov…npr. prepucij kot moška vagina, spolni partner kot vrh penisa…

4. del

Obraz in spolni organ

Trebuh-obraz je ena od inačic ekshibicionizma tako pri moških kot ženskah. Pripisovanje lastnosti obraza trebuhu/zadnjici izvira iz zgodnjega obdobja psiho-spolnega razvoja.
Enačenje abdomna ali spolnega organa z obrazom je precej razširjeno. Freud in Ferenzi sta glavo Meduze tolmačila kot falosno dlakavo vulvo, ki okamenjuje moške, torej izziva erekcijo. Labia so lahko tudi fantazmatsko preoblikovane v izenačevanje spolovila in obraza.

Tipologija kipov tipa Baube

Margaret Murray, ki je preučevala v največji meri prikaze žensk z razkrečenimi nogami in pretirano izpostavljeno vulvo, razlikuje 3 tipe kipov plodnosti:
1. tip univerzalne matere (Isis), ki se prikazuje na 3 načine:
• Obilnega oprsja, tudi z več dojkami (polimastija)
• z otrokom v rokah
• v visoki nosečnosti
2. tip »božanske« ženske (Ishahar) prikazuje lepo dekle, bodisi nago, zakrito ali oblečeno, poudarek je na spolni privlačnosti
3. tip »personificirane« vulve (»Bauba«), ki povdarja spolovilo, celota ni ne erotična ne lepa. Roke in noge so kratke v primerjavi z velikostjo bokov, glava je mala in komaj nakazana, vulva je vedno v pretiranih dimenzijah. Prsi so ponekod zelo majhne, ta podrobnost izpostavi, saj na Irskem to vrsto kipov imenujejo Sheila na Gig (»Prsata Cecilija«). Murrayeva pravi, da so prikazi personificirane vulve obstajali tudi v Babiloniji, reproducira pa tudi številne kipce, ki so jih našli v starih cerkvah na britanskem otočju.

Fantazma Baube obseda torej še naše stoletje, v delu s primeri iz psihoanalitične prakse kako baube vseh vrst bivajo, ustvarjene v našem času.


Georges Devereaux: 1908-1985, etnolog in psihoanalitik, pionir etnopsihoanalize, učenec M. Maussa, terensko delo pri Mohave indijancih, Sedong Moi v Indoneziji. Prav Mohave, ki dajejo veliko pozornosti sanjam, naj bi ga »spreobrnili k Freudu«. Med doktoratom je sodeloval z Alfredom Kroeberjem. Glavno metodološko delo „From anxiety to method in the behavioral sciences” je iz 1967.

Pika Klančnik
Več o tem...

Komplemetarna etnopsihoanaliza: Georges Devereux

Devereuxovo delo, če izhajamo že iz samega naslova, ne gre razumeti kot posrečen poizkus združitve dveh v osnovi naspotujočih si diskurzov, ki so v jedrne komponente antropološkega proučevanja človeškega fenomena, to je psihologije in sociologije, temveč nasprotno, izpostavi ravno princip komplentarnosti znastvenih disciplin, katerih cilj je opisati isto, a z drugimi sredstvi in po drugačnih poteh. Zbirko esejev napisanih med 1940 in 1975 lahko razumemo v prvi meri kot metodološki napotek, ki osvetljuje nekatere epistemološke probleme, ki so vsekakor relevanti za antropologijo, če le ta želi biti celostna veda o človeku. Devereux opozori na pasti t.i. interdisciplinarnosti, ko znanstveniki v upanju po preboju problemske blokade, posegajo po rešitvah, ki se resda zdijo primerne, celo monumentalne, a so to koncepti povsem drugega reda in zato nekompatibilni. »Jabolk in hrušk« v resni znanosti ne gre mešati. Uporaba npr. psiholoških in socioloških konceptov je pravilna in plodna torej le, če jih nujno ne uporabljamo istočasno, ampak vzporedno. Nujna je torej pluralnost disciplin in ne interdisciplinarnost. Psihologija ne more pojasniti socioloških fenomenov in obratno. Isto dejsto, npr. samomor je moč videti kot dokaz izhajajoč iz enega ali drugega izhodišča. To in prav to pretvori golo dejstvo v sociološki ali psihološki podatek, relevanten v okviru ene ali druge znanosti. A zgolj ene.

Devereux izpostavi posameznika kot edini legitimni objekt antropološkega proučevanja. Vsak posameznik predstavlja popolni repertoar človeškega vedenja.
A hkrati opozori na dejstvo, analogno Heisenbergovemu načelu nedoločljivosti v fiziki (hitrosti in lokacije elektrona). Opazovanja so pokazala, da se nekateri kvantni delci med opazovanjem »obnašajo« drugače, kot običajno, oz. »vedo«, kako naj bi se obnašala v teoriji (Einstein-Podolsky-Rosen paradoks), kar opazovanje z udeležbo postavi v povsem nov (in problematičen položaj) in hkrati potrdi znano antropološko krilatico, da opazovanci na terenskem delu govorijo eno, delajo pa drugo. Devereux nasploh uporablja veliko primerov iz naravoslovnih znanostih, kar pa ne čudi, saj je v Parizu študiral fiziko in kemijo z Marie Curie.

Nevarnost znanstvenega ekspirementa vidi v tem, da le-ta pokvari pojav, ko se ga poizkuša analizirati preveč od blizu in podrobno. Pretirano pojasnjevanje vodi v tavtologijo, trivijalno za novo razrešitev problema, golo dejstvo tako hitro postane prikladen manjkajoči zidak, ki zapolni luknjo v majavem »stoplu neke paradigme«. Ko s pojasnjevanjem zaidemo predaleč, izgubimo pravi predmet našega preučevanja, na njegovo mesto pa avtomatično stopi predmet, ki pripada drugemu, komplementarnemu diskurzu.

Etnopsihoanalitični pogledi na sorodstvo (1965)

Po Devereuxu razlaga pojma sorodstva, kot »menjave žensk«, še zdaleč ni zadostno. Problem poroke in sorodstvenih sistemov poskuša razumeti skozi diskurz psihoanalize in tako preseči sociološki referenčni okvir.
Ponudi povsem izvirno in osebno interpretacijo pojava, po njegovem prezrto s strani antropologov, sociologov in psihoanalitikov. Sledi tradiciji Freudovega Totema in tabuja, ki je v glavnem posvečen prav vprašanjem sorodstva, a se hkrati strinja s Levi-Straussom v tezi, da je Freudova napaka v tem, da svoje metofologije ni razvil do konca. Freud se ujel v latno past empirizma, ki se je v mnogih primerih izkazal za znanstvenega, v temeljni hipotezi pa iz nič ustvarja mit, da bi pojasnil nekatera dejstva, namesto obratne poti, od izkušenj do mita in od mita na strukturo.
Osnova Devereuxove študije sorodstva so bili podatki iz njegovih kliničnih interakcij s pacijenti, običaji različnih zgodovinskih in sodobnih družb in nekatera psihološka in kulturološka dejstva.
Njegova hipoteza ne zanika Levi-Straussove teze o sociološkem pomenu sorodstva za skupine, ki povezuje menjavo žensk s splošnim pojavom recipročnosti; postavi le nekoliko bolj drzno trditev. Vsekakor je Ojdipov kompleks nedeljivo povezan s sorodstvo, misliti enega brez drug ne gre. Ojdip je predvsem psihosocialni pojav, a po Devereuxu ne smemo spregledati njegove fiziološke dimezije, namreč specifičnosti ženske seksualnosti, kjer lahko vzporedno obstajata materinska in senzualna dimezija, česar pri drugih sesalcih ni zaslediti. Kar je moč sklepati na podlagi številnih primerov iz etnologije je, da nezavedno zameša, celo pretopi po eni strani generacije (stare starše, starče in otroke) ter krvne in nekrvne sorodnike po drugi strani. Zatrta želja po kršitvi tabuja incesta se manifestira v različnih oblikah: kot ljubosumje brata ali očeta do sestrinega izbranca, kot tudi ljubosumje moža do soproge, ki je simbolno zgolj zamenjava za mater, sestro ali hči.
Za Devereuxa je glavno pravilo, ki ureja sorodstvene odnose zakon maščevanja, ki zahteva povračilo v smislu oko za oko, ženska za žensko, tvoja sestra za mojo. Spati z žensko naj bi bila nujno tudi stvar njenega brata. S spolnim odnosom je ženska onečaščena, a ne samo ona, onečaščeni so tudi njeni moški sorodniki. Ženska je tista, ki »svoje« moške poniža s svojim (seksualnim) vedenjem. Moški, nesposoben obraniti svojo žensko, se maščevati in zahtevati povračilo, se v nekaterih primitvnih družbah (lahko) počuti družbeno degradiranim in simbolno kastriranim. Moški, ki »prepusti« svojo sestro ali hči, katere mu prepoveduje tabu krvoskrunstva, je namreč kar dvakrat oškodovan: prvič oškodovan je užitka in drugič, od tujca ne dobi v zameno nič.
Analize sanj in asociacije pacijentov pa so Devereuxa napeljale še do klučnejšega uvida, namreč da le-te izražajo neko fantazmo: spolni odnos z žensko pomeni posredno spolni odnos z njenim možem, očetom, bratom, to pa pomeni ponižati jih, kastrirati in feminizirati, simbolno ubiti. V psihoanalitični literaturi ne manjka referenc na misel, da se homoseksualni odnos odnos z moškim posredno vrši preko njegove žene ali ljubice.
Glavni cilj zakonske zveze ni vez med moškim in žensko, niti zveza med njunima družinama. Njen namen je , da z vzpostavitvijo recipročne zveze prikrije sovražnost med » dajalci« in »prejemniki« žensk. V družbah, kjer zakonska zveza vključuje tudi pojem lastništva, pa četudi omejenega, je ritual poroke manifestacija potrebe, da se na nivoju čustev in fantazem opraviči in maščuje tisto, kar se v praksi ne da. Poročne alianse med skupinami izhajajo torej iz homoseksualnih in ne iz heteroseksualnih spodbud. Name institucije poroke ni razrešitev nekega heteroseksualnega problema na družbeno sprejemljiv primer, ampak da odstrani preteči privid latentne homoseksualnosti, ki je proizvod Ojdipovega kompleksa.

O vplivu togih in kulturno pogojenih načinih mišljenja na oblikovanje znanstvenih teorij piše v eseju »Vpliv kulturnih modelov mišljenja na primitivne in moderne psihiatrijske teorije« (1958). Vsaka etnična skupina in vsako zgodovinsko obdobje privilegira določene modele mišljenja, ki vse znanstvene teorije prikrojijo po vnaprej definiranem kroju, čas pa ponavadi pokaže, da niso več kot modne muhe. Poglavitni dejavniki, ki pogojujejo določeno miselno paradigmo so struktura in besedišče jezika in družbena struktura (grški antropomorfični Olimp, trobriandska zoološka znanost, nemško/francoske pojmovne sheme:anglosaški materijalni mehančni modeli). Klasični newtonovski fizik ni mogel odkriti teorije relativnosti, kljub temu, da je za to imel vse potrebne pogoje, saj je ostal ujetnik povsem različnih miselnih navad. Paradigemski preboj v neki znanosti ponavadi pride od zunaj.
Pogosto je primer, da se starodavnemu avtorju pripisuje odkritje povsem modernih psihiatričnih mehanizmov, v resnici pa gre po Devereuxu v anticipaciji modernega načina mišljenja zgolj za intuiticije, prazne fantazme, ki niso del razumske koherente sheme. Ti »uvidi« so očitno strukturirani po neznanstvenih, kulturno pogojevanih miselnih modelih, naj si bo to animizem ali teorija šamanskih moči. V praksi morda celo delujejo, a zgolj zaradi nečesa, kar Devereux imenuje »umetna koherentnost«. Indijanke iz plemena Menomini poznano recept, po kateri mešanica medvedje masti in zmlete jelenje dlake iz repa jelena povzoči splav. Njihovo razumevanje ne temelji na poznavanju farmakdinamičnih zakonitosti, ampak na magijskem prepričanju, da jelenja dlaka predstavlja majhne puščice, ki zadevajo vse, kar se nahaja znotraj maternice. Podobno je moč reči za moderno farmakologijo, ki daje rezultate pri zdravljenju nekaterih psihičnih oboljenj, a natačnih teorij o vzrokih pojava ne da.
Mohavski šamani (psihoterapevti) preučujejo sanje svojih pacientov, a to izključno da bi identificirali nadnaravni agens, odgovoren za bolezen. Razdelano imajo teorijo depresije pri svojcih nedavno preminulih, ki pa se kljub navidezni modernosti navezuje na eshatološka (ob/po/smrtna) verovanja o zapeljevanju senc pokojnikov.
Kritizira tudi nekatere moderne psihiatrične teorije, med drugim organicizem in Freudov instinkt oz. gon smrti. Organizicizem poskuša vse psihološke motnje podvreči organski etiologiji, in prodreti v globine psihe skozi vrata laboratorija, namesto, da bi raje izprašali lastno podzavest, kot pravi Devereux. Psihiatri se vse prerado zgledujejo in identificirajo z doktorji medicine in biologi, da bi potrdili svoj družbeni status kot znanstvenika, iskalca Absolutne resnice. Ali kot to pove Devereux: »Mnogi humanistični znanstveniki trpi, ker niso pravi znanstveniki, resnični učenjaki z zagotovljeno etiketo ekzaktnosti. Da bi popravili to »žalostno stanje« stvari, pišejo kupe člankov in knjig polnih psevdomatematike in okitene s perjem, posojenim pri eksaktnih znanosti«. S tem pozabljajo na dejstvo, da so fizikalni pojavi neštetokrat preprostejši od psiholoških in socioloških, z apliciranjem »fizicističnih« metodologij, kontaminiranih s fizikalnimi tehnikami brcajo v temo. Newtona je deducirati iz Einsteina, obratno pa ne gre. Kljub temu pa ta kvaziekstrapolacijski postopek v psihiatriji pogosto gre prav v to napačno smer in vztraja pri izpeljavi psiholoških zakonov iz fizioloških.
Devereux podobno kritično ocenjuje koncept instinkta smrti, ko pokaže vzročno zvezo med pojavljanjem omenjenega koncepta v psihoanalitičnem diskurzu skupaj s hipotezami o nadnaravnem (telepatija). Hipotezo o instinkt smrti vidi kot začetek progresivnega enačenja, v začetku ikonoklastičnega in kulturno nevtralnega nazora psihoanalize, z nekaterimi od največjih dogm zahodne kulture. Ne pozabimo, da je Freud izpeljal koncept, potem, ko nekaterih sanj ni mogel klasificirati kot izpolnitev želje. Instinkt smrti je postal tako primerno mašilo, mana psihoanalitičneha diskurza. Vsem znanstvenim paradigmam je skupno, da prehajo skozi faze t.i. dekulturacije in rekulturacije, da sčasoma zaidejo v nevarnost, da izgubijo svoje celovito, objektivno in avtentično usmeritev, ko se »mitologizirajo«, zavijejo v avro misticizma in postanejo orodje specifične idelogije. Arabci so osvojili antično grško znanost brez grških kulturnih konotacij, a so jo na koncu pokvarili s islamskih misticizmom. Podobno se je zgodilo z renesančno znanostjo, naslednico grško-arabske tradicije, katero je racionalizem dekulturiral na raven idola, samemu sebi namen. Nevarnost preti tudi psihoanalizi, da postane preveč respektabilan, sam svoj idol, da preneha biti objektivna disciplina in postane le še eden od mitov zahodne znanosti.

Devereux, G. 1990. Komplementaristička etnopsihoanaliza. Zagreb: August Cesarec.

GeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereux

Več o tem...