To publish posts & Documentum access log on:username-antropoblogija;password:antropoblog

21. apr. 2008

Rasa in šport

Je res, da so športniki črne "rase" boljši od belih? Zakaj se ob gledanju velikih atletskih tekmovanj ne moremo znebiti občutka, da črni atleti dominirajo v nekaterih panogah? Se nam to samo zdi ali je na tem kaj več?
Statistični podatki, vsaj v nekaterih športnih disciplinah, ki od športnika zahtevajo hitrost, eksplozivnost, moč in hiter reakcijski čas, potrjujejo laično nocijo o "črni atletski superiornosti." To je dejstvo. Številke ne lažejo. A zakaj je temu tako? Gre za klasično dilemo v antropologiji, kaj je bolj pomembno oz. kaj je glavni pojasnjevalni dejavnik specifičnega človeškega fenomena, "nature" ali "nurture"?


ANTROPOLOGIJA IN ŠPORT

Povezovanje rasnih karakteristik in športnih dosežkov je še vedno občutljiva tema, saj posega globoko v temne, prepovedane predele (popularne) znanosti in vedno znova, kot mora vrača spomine na zmote raznih rasnih teorij 19. in 20. stoletja ter njihovih aplikacij v evgenki in politiki totalitarnih sistemov. Tudi antropologija, opremljena z znanstvenimi metodami, pri tem ni bila povsem nedolžna, nasprotno.
A razlike med človeškimi populacijami obstajajo. So rezultat evolucije, geografske izoliranosti, genetskega mešanja človeških skupin in (predvsem) socio-kulturnih dejavnikov. Antropologija je zbrala nemalo dokazov o človeški raznolikosti.
Laične in pol-znanstvene razdelitve in tipologizacije človeštva po različnih morfoloških značilnostih so stare vsaj toliko, od kar se je človek razselil po svetu in ponovno odkril "drugega". Težnja po znanstveni sistematizaciji človeških "ras" je bila odraz časa, ko se je antropologija kot veda šele uveljavljala kot samostojna znanstvena disciplina. Konec 19. stoletja so se uveljavile razdelitve na podlagi vidnih razlik v telesni zgradbi (barva kože, oblika lobanje in nosu, telesna višina,...). Barva kože je tako postala ena najbolj razširjenih in zakoreninjenih, pa tudi spornih delitev človeštva. Koncept rase kot zaprtega sistem je ovrgla sodobna genetika. V luči novih spoznanj je postalo jasno, da so genetske variacije večje znotraj posameznih velikih "ras", kot pa med njimi (Wells, 2002). Kljub temu je možno govoriti o verjetnosti pojavljanja posameznih tipičnih somato-genetskih značilnost posameznih populacij.

Veliki globalni športni dogodki, olimpijske igre, svetovna atletska prvenstva, itd. so prave eksibicije človeške bio-kulturne evolucije v vsej barvitosti oblik in pojavnosti. Že laično oko "somatotipizira" med tekmovalci in vleče korelacije med barvo kože na eni in rezultatih po športnih discipninah na drugi. Levi-Strauss je med drugim trdil, da je klasificiranje predmetov okoli nas na principu binarnosti, nasprotij med "nami" in "njimi", med "beli" in črnimi" inherentna značilnost človeških možganov (Levi-Straus, 1963). Tako se barva kože (poleg spola) v globalni areni kaže kot najbolj logična delitev, klasifikacija "drugih".
A kar je lahko opazovati, je težje kvantificirati in empirično preveriti. Število študij, ki so preučevale morfologijo športnikov, se je v zadnjem stoletju močno povečalo. V glavnem gre za študije in detajlne opise telesne zgradbe športnikov, primerjave v zgradbi športnikov znotraj in med disciplinami, povezave med fizično zgradbo in fiziologijo ter športnimi dosežki. Tittel & Wutscherk (1972) navajata preko sto takšnih študij iz "športne antropometrije". Obstaja najmanj štirinajst velikih monografij o antropometriji olimpijcev. Najzgodnejša študija je Knollova (1928), najnovejša Carterjeva (1984). Že leta 1887 je Sargent izvedel obsežne antropometrične in funkcionalne teste na študentih iz Harvarda (Carter & Honeyman Heath, 1990) in se spraševal, ali je možno napovedati izjemen športne rezultate na podlagi telesne zgradbe? So nekateri "narejeni da zmagajo"?
Dosedanja dognanja iz športne antropometrije potrujejo tezo o pomembnosti specifičnih telesnih značilnosti, razmerij, t.i. somatotipov za športno uspešnost. V dolgi zgodovini klasifikacij telesne postave se dandanes najpogosteje uporablja tipologija Barbare Honeyman Heath in Lindsay Carterja ( Carter& Heath, 1990).
Človeško postavo-somatotip, predstavlja razmerje med tremi spremenljivkami:
1. endomorfija ("zamaščenost") izraža delež podkožnega maščevja
2. mezomorfija ("mišičavost") izraža jakost razvitost mišičevja in kosti
3. ektomorfija izraža linearnost oz. gracilnost postave.

Vsak posameznik ima drugače izražene te tri komponente, ki se jo po določeni metodi dela s pomočjo 10 antropometričnih mer natančno izračuna. Vsak somatotip je izražen s tremi številkami, ki si sledijo v stalnem zaporedju: vrednost za endomorfijo, mezmorfijo in ektomorfijo. Vrednosti so predstavljene v posebno oblikovanem grafu-somatoplotu ali somatoskici.

Študije iz olimpijskih iger 1968 (De Garay et al., 1974) in 1976 (Carter, 1984) so pokazale, da je kar polovica somatotipov olimpijcev bila okoli povprečja vrednosti 2-5-2,5 za moške in 3-4-3 za ženske. Med moškimi atleti je bila mezomorfičnost nadpovprečno visoka v judu, rokoborbi in dvigovanju uteži in primerljivo nižja v športih kot košarka in sabljanje. Vsak šport torej izkazuje zaželene prevladujoče telesna razmerja.
Le posamezniki z točno določeno somatipizacijo torej izpolnjujejo pogoje postati vrhunski športniki. Potencialni šampijon se mora roditi s "primernim" telesom, oz. ga kar se da prilagoditi (trening, prehrana) pogojem za optimalen uspeh. Strnjena dognanja iz somatotipologizacije bi lahko strnili v naslednje točke ( po Carter, 1990):
1. V športnih disciplinah s poudarkom na hitrosti, moči, eksplozivnosti in vzdržljivosti najbolj "uspevajo" somatotipi kar najbolje prirojeni oz. prilagojeni omenjenih zahtevam.
2. Velika večina vrhunskih športnikov je bolj mezomorfična in manj endomorfična kot nešportne testne skupine.
3. Somatotipni spolni dimorfizem med moškimi in ženskami obstaja znotraj športne panoge in je podoben v razmerju in obsegu do nešportnih testnih skupin.
4. Za nekatere športne discipline je značilni zelo podobni somatotipi, za druge popolnoma drugačni.
5. V atletiki obstajajo občutne somatotipske razlike med samimi disciplinami (met krogle:tek na 5000 m).
6. Raznolikost somatotipov v ekipnih športih je ponavadi večja kot v individualnih, saj športniki igrajo različne igralne položaje (npr. center:branilec pri košarki).
7. Višja kot je raven tekmovanja, manjše so somatotipske variacije znotraj posamezne športne discipline.


ŠTEVILKE NE LAŽEJO

Trditi, da so športniki afriškega porekla preprosto boljši zaradi vplivov okolja in evolucije, je zmotno posploševanje. Šport je bio-socialni fenomen.
A fenotipske razlike, ki so odraz genotipskih variacij med populacijami, omogočajo nekaterim boljše dosežke v športu. Kulturno okolje (vzgoja, življenjske razmere,...) te razlike še dodatno okrepi ali zmanjša.
Azijci predstavljajo skoraj 60 % svetovne populacije, a praktično niso pomemben faktor v najbolj razširjenih športih kot so tek, nogomet in košarka. Športniki, ki po poreklu izvirajo iz pod-saharske Afrike, predstavljajo 12 % svetovne populacije, a so kljub relativni manjštevilčnosti mnogi od njih po rezultatih, v samem svetovnem vrhu, če že ne prav na vrhu. V ZDA predstavljajo ljudje afriškega porekla 13 % celotne populacije (VIR), a je ligi NBA (košarka) razmerje med kavkazijci in negroidi 20 : 80. Najboljši strelci in skakalci lige NBA so v veliki večini Afro-američani. Ženska profesionalna košarka je 70% "črna", NFL (ameriški nogomet) 65% (Entine, 2000). Podoben trend je zaslediti tudi v baseballu (James, 1987).
Afrika prav tako predstavlja velesilo v tekaških disciplinah. Da smo vajeni tekačev afriškega porekla videti na zmagovalnih odrih in podirati rekorde, se že dolgo zdi samoumevno. A "talent" ni enakomerno porazdeljen po afriškem kontinentu. Vsaka športna disciplina, tekaška razdalja, od športnika "zahteva" drugačno kombinacijo biomehanskih, anaerobnih in aerobnih zmogljivosti. Zahodnoafriške dežele ob Gvinejskem zalivu so izvorno "dom" najboljših šprinterjev in skakalcev, severna Afrika je "dom" tekačev na srednje proge, medtem ko so območja vzhodne Afrike (Etiopija, Kenija, Tanzanija, Burundi, Ruanda) izvorno kraj najboljših tekačev na dolge razdalje (Kenijski maratonci,...). Le eden izmed osmih ljudi na svetu je pripadnik "črne" rase,a je kar 70 % najboljših časov na svetu v lasti tekačev afriškega porekla (Entine, 2000).

MIT O ČRNI ATLETSKI SUPERIORNOSTI

4.1. Nekateri bio-medicinski dejavniki kot podlaga atletske uspešnosti (zahodno)afriških športnikov

Uspeh športnikov (zahodno)afriškega porekla v disciplinah, ki vključujejo hitrost in moč, po mnenju znanstvenikov temelji na:
1. biomehanskih in biokemičnih razlikah med njimi in ostalimi atleti.
2. biokemičnimi razlikami med njimi in ostalimi Afričani

Biomehanske prednosti Afričanov (to ne velja za vse populacije iz afriške celine):
1. manjši delež podkožnega maščevja-manjša endomorfija (Hunter, 1988),
2. daljše okončine in ožji boki (Nelson & Jacobsen & Barondess & Partiff, 1995; Metheny, 1939; Tanner, 1964),
ki vplivajo na boljše navorno razmerje (sila x vzvod) so znane in so posledica evolucije v tropskih področjih. To torej ni sporno.
Mnenja so deljena glede biokemičnih razlik oz. prednosti. Po eni hipotezi (Morrison, 2006) naj bi te razlike, predvsem razlike v pretvorbi glukoze med zahodnoafričani in ostalimi, vključno z ostalimi Afričani, bile posledica procesa "srpanja" (sickling) hemoglobina. Srpaste hemoglobinske celice so manj "gostoljubne" do plazmodija, povzročitelja malarije, zato naj bi ta mutacija v omejenem obsegu imela funkcijo obrambe pred le-to. Mutacija naj bi nadalje sprožila niz fizioloških sprememb, ki (nehote) ugodno vplivajo na nekatere atletske sposobnosti. Te spremembe oz. prilagoditve, znanstveno preverjene, so:
1. večji delež mišičnih vlaken tipa I,"hitrih vlaken" (fast-twitch fibers)
2. večja aktivnost v fosfagenični, glikolitični in laktat-dehidrogenazni metabolni poti
3. višja stopnja oksidacije
Vse te spremembe vplivajo na posameznikovo sposobnost skladiščenja in koriščenja energije, potrebne za krčenje skeletnih mišic, ter pospešujejo zmožnost izgradnje novih mišičnih vlaken. Povezava med atletskimi zmožnostmi športnikov, izvirajočih iz Zahodne Afrike in njihovim biološkim obrambnim mehanizmom proti malariji ni niti tako nova, kot tudi ne radikalna (Carlson, 1984).

Somatotip in genotip

Prvi indikatorji, da so fizične sposobnosti športnikov zahodnoafriškega izvora neke vrsta kompenzacijski mehanizem za negativne posledice srpanja rdečih krvnih celic, so prišli iz študije (Program of Genetics and Human Biology) več kot 1000 olimpiskijh atletov leta 1968 v Mexico Cityju (Caray, Levine, Carter, 1974). Za razliko od nekaterih starejših študij, ki so se osredotočale bolj na morfološke razloge športne uspešnosti, je ta zajela in analizirala vrsto genetskih dejavnikov in antropoloških karakteristik športnikov. Kot tudi Tannerjeva študija iz leta 1960, je tudi ta pokazala korelacijo med somatotipom in športnimi rezultati, kar sem že omenil, kot tudi razlike v telesnih proporcijih med negroidi in ostalimi. Antropometrična dognanja torej niso prinesla novih revolucionarnih spoznanj. Zanimiva dognanja so prišla na genetskem nivoju. Avtorji raziskave sicer niso uspeli najti neposredne povezave med atletskimi sposobnostmi in nekaterimi genskimi markerji (ABO, MN, Rh, ...), a so izrazili začudenje nad pomembno velikim številom negroidnih atletov z genom za anemijo srpastih celic, ki pa je v heterozigotnem stanju manj škodljiv kot v homozigotnem. Po vseh pravilih bi morali atleti z genom za srpanje celic zaradi velike potrebe po kisiku imeti manjšo zmožnost prenašanja kisika v tkiva, saj naj bi bil njihov sistem za prenos kisika slabši, a se to v realnosti ne dogaja. Leta 1975 je raziskava v ZDA (Garn & Smith & Clark, 1975), ki je vključevala več kot 30 000 posameznikov (deset zveznih držav in NYC) pokazala, da imajo ne le posamezniki z genom za srpanje krvnih celic nižje vrednosti hemoglobina, ampak da izkazujejo Afro-američani nasploh isto tendenco. Kako je torej mogoče, da potomci Afričanov shajajo s tem (navideznim) biološkim hendikepom? Sklep je bil, da morajo obstajati nekateri mehanizmi, ki izničujejo negativne posledice nižje ravni hemoglobina.
Dve desetletji po študiji iz Mexico Citya, ki je prva pokazala na genetske podlage razlik v metabolnih procesih med atleti, je neka druga študija (Ama & Lagasse & Bouchard & Simoneau, 1990) osvetlila problematiko različnih razmerij med tipi mišičnih vlaken in načinu, kako skletne mišice dobivajo energijo. Študija je pokazala razlike med kavkazoidnimi in negroidnimi študenti iz Kameruna, Sengala, Zaira, Slonokoščene obale in Burundija, v različnih deležih tipov mišičnih vlaken ("hitra in počasna vlakna"), kot tudi količini mišičnih encimov. Mišična biopsija je pokazala večji delež "hitrih" mišičnih vlaken in manjši delež "počasnih" (slow twitch fibres) pri tujih afriških študentih, kot tudi 30 do 40 % večjo učinkovitost v fosfagenični, glikolitični in laktat-dehidrogenazni metabolni poti, torej boljši izkoristek energije. Študija pa ni zajela afro-ameriške in afro-karibske populacije in tako zanemarila evgenične posledice trgovine s sužnji, kot tudi možne regionalne razlike v Zahodni Afriki. Možno je namreč, da so današnji najboljši atleti/športniki potomci populacije, ki izhaja iz relativno majhnega področja Zahodne Afrike (Davidson, 1970).

Biokemične razlike

Negroidni atleti, predsem zaradi večjega deleža "hitrih mišičnih vlaken, hitreje pretvarjajo glukozo v energijo (ATP-adenozin tri-fosfat) kot njihovi kavkazoidni vrstniki.
Prva stopnja tega cikla, glikoliza, proizvede dvakrat več molekul ATP, kot druga stopnja, ki se vrši v mitohondrijih. A glikoliza je energetsko manj učinkovita, saj iz ene molekule glukoze nastane malo uporabne ATP. Tako kavkazoidi in negroidi pretvarjajo glukozo v gorivo ATP po obeh poteh, z anaerobno glikolizo, kot tudi ob prisotnosti kisika v mitohondrijih. A razlike med obojimi so v energetski učinkovitosti teh dveh ciklov, kar lahko ima odločilne posledice ob fizičnih naporih, ko je poraba kisika in ATP največja.
Mišice so ključnega pomena za vsakega športnika. Skeletne mišice so sestavljene iz dveh tipov vlaken: hitrih (fast-twitch) in počasnih (slow-twitch), klasificiranih glede na hitrost krčenja, zmožnost porabe kisika in odpornost na utrujenost. Slow-twitch ali rdeča vlakna, z visokim delež mioglobina in posledično večjo zmožnost porabe kisika, proizvajajo ATP na počasen, a učinkovit način z aerobnim metabolizmom. Hemoglobin v erirtocitih "dovaža" kisik v mišice, mioglobin pa nato prenese kisik od celične membrane do mitohondrijev, kjer se kisik porabi.
Fast-twitch ali bela mišična vlakna so nasprotje rdečim. Zaradi manjše ravni mioglobina, so ta odvisna od glikolize (anaerobni metabolizem). To je ključnega fiziološkega pomena za aktivnosti, ki zahtevajo hitre, a kratke izbruhe energije (šprint).
Večja aktivnost v fosfagenični, glikolitični in laktat-dehidrogenazni metabolni poti, odkrita pri nekaterim negroidih, posledično ne pomeni zgolj hitrejše produkcije ATP, ampak tudi hitrejše in učinkovitejše regeneracije zalog ATP. Ko se zaloge ATP kritično zmanjšajo, mišice začnejo hitro porabljati energijo, ki nastane iz kreatin fosfata. Skeletne mišice pretvorijo kemično energijo v gibanje dokaj učinkovito; le 30-35 % se je izgubi v obliki toplote. Posledično so že majhne razlike v proizvodnji kemične energije fiziološko pomembne.
Hitrejša proizvodnja in povečana regeneracija zalog ATP pa ne more biti zadosten pojasnjevalni dejavnik Afro-ameriške biokemične superiornosti v športih, ki zahtevajo hitrost in moč. Obstaja tudi občutno učinkovitejša in povečana aktivnost v laktat-dehidrogenazni metabolni poti, ki zmanjšuje mišično utrujenost s pretvorbo mlečne kisline nazaj v glukozo za hrano mišicam. Ta ciklični niz kemičnih reakcij, iz mišic v jetra in nazaj v mišice, se imenuje Corijev cikel in je izjemno pomemben med intenzivno fizično aktivnostjo. Pretvorba odpadnih snovi (mlečne kisline) nazaj v glukozo je ključna, saj bi se mišice drugače morale "zanašati" zgolj na glukozo iz krvi (hrane) ali maščobe, ki pa ni najbolj učinkovito gorivo. Raven glukoze v krvi ob povečanih naporih bi lahko nevarno padla in ogrozila delovanje živčnega sistema (Po Morrison, 2006).

Motorični geniji

Dokazi znanstvenikov so pokazali, da so otroci črne polti v prvih dveh letih življenja motorično bolj razviti, kot njihovi beli sovrstniki (Capute, 1953; Williams & Scott, 1953; Cintas, 1988, Kilbride et al., 1970). Afro-ameriški četrto, peto in šestošolci dosegajo hitrejše rezultate v teku na 35 jardov (Malina. 1969; Nelson & Nelson, 1986). V ameriških srednjih šolah so bile izmerjene razlike v višini vertikalnega odriva med črnimi in belimi učenci. Pregled študij med leti 1938 in 1976, ki so se ukvarjale z motoričnimi razlikami med belo in črno raso ter te razlike tudi potrdile, je leta 1988 objavil Malina ( Malina, 1988) v Canadian Journal of Sport Sciences.

Razlike v dihanju

Študija State University of New York iz Buffala (Damon, 1966) je pokazala, da je izkazovala preučevana skupina negroidov in kavkazoidov razlike v pljučni kapaciteti in vzorcih dihanja.
Negroidna skupina je imela povprečna manjšo pljučno kapaciteto, a je bila pri njih presenetljivo absorpcija kisika višja kot pri belcih. To naj bi bila posledica drugačnega načina dihanja, višje frekvence dihanja, ki je bila dosežena z sorazmernim krajšanjem inspiratornega in ekspiratornega cikla.

Kosti

Večja gostota telesa, torej večja mezomorfičnost pri Afro-američanih je verjetno posledica večje gostote njihovih kosti. Močnejša konstrukcija lahko na sebi "nosi" več mišic. Študije so pokazale (Heaney, 1995), da imajo le-ti gostejše/težje kosti od ostalih v vseh življenjskih obdobjih, kljub velikemu deležu laktozne intolerance, ki preprečuje vnos kalcija v telo z mlečnimi izdelki.

Hormoni

Testosteron deluje kot anabolik v odnosu do mišic in katabolik, ko gre za maščobo. Nekaj redkih študij dokazuje majhne, a opazne razlike (3-19%) v ravni hormona testosterona med črno in belo raso (James, 1993).


ZAKLJUČEK

Opisani niz evolucijskih somato-genetskih posebnosti, izraženih v anatomski sestavi mišičnih vlaken, biokemičnih metabolnih poti, pulmonarne fiziologije, boljši motoriki, višji ravni testosterona ter višji gostoti kosti naj bi potomcem nekaterih afriških populacij in današnjim Afričanom omogočale boljše rezultate v športnih disciplinah, kjer so potrebni moč, hitrost, vzdržljivost in koordinacija. Te posebnosti naj bi bile po teoriji odgovor na negativne posledice anemije srpastih celic, ki jo ima le ta na transport kisika v telesu. O tem pričajo številke, ki se na barvo kože ne ozirajo.
Kaj daje torej črnim športnikom prednost na igrišču, stezi ali dvorani? Je res vse zgolj stvar biologije? Odgovor na vprašanje, kaj je pomembnejše, narava ali nurtura, je tak kot na vsako vprašanje, kjer se moramo odločati med dvema skrajnostima. Resnica je nekje vmes. Vrhunski športniki se rodijo, a tudi "naredijo". Njihove telesne predispozicije bi lahko primerjali s kvalitetno glino, ki pa je neuporabna, če je ne oblikuje mojster. Kultura in biologija sodelujeta v dinamičnem ravnovesju; druga drugo večno vzajemno "poganjata", kot dve veliki zobati kolesi v veličastnem mehanizmu stvarstva.
Ideja za tekst se mi je utrnila ob branju navidez nedolžnega članka z naslovom: The Chase (Lov), E. Adelsona. A čar le-tega je v tem, da nehote osvetli prav dilemo nature-nurture in se hkrati posredno dotakne tudi moje teme. Članek pripoveduje zgodbo o majhnem odmaknjenem kraju na Floridi, ki je poznavalcem znan kot ..."the fastest place in the entire country...". To revno, po večini Afro-ameriško okrožje ob obalah jezera Okeechobee, kjer živi zgolj 35 000 prebivalcev, je v svoji zgodovini osvojilo tri državne (floridske) srednješolske naslove v ameriškem nogometu, kar je glede na število prebivalcev in priljubljenost tega športa izjemno. V zadnjih 29 letih, je kar 28 mladeničem iz Muck (blato) Citya uspelo podpisati milijonske pogodbe in zaigrati v profesionalni ligi NFL. To je skoraj eden na leto. Ameriški nogomet je šport, kjer štejejo hitrost, moč, koordinacija in zmožnost sprejemanja odločitev v delcih sekunde. In prav hitrosti fantom iz Muck Citya ne manjka. Kaj torej dela te mladeniče, potomce afriških sužnjev, ki so morali stoletja prisilno delati na okoliških plantažah sladkornega trsa, boljše od ostalih? Razlog je dokaj banalen. Območje spada med ekonomska izredno šibka; veliko ljudi še danes dela na plantažah in industriji pridelave sladkorja. Da bi zaslužili nekaj dodatnega denarja za preživetje, fantje že več generacij, od malih nog naprej, "honorarno" lovijo zajce po poljih. In jih tudi ulovijo. Brez pripomočkov. Z golimi rokami, zgolj z tekom. Ni potrebno zgubljati besed, o zahtevnosti tega početja.
V tem vidim možen mehanizem nastanka razlik med belimi in črnimi športniki, vsaj kar se tiče razmer v ZDA. Dokazane so prirojene somato-genetske adaptacije ljudi (zahodno)afriškega porekla, katerih potomci so Afro-američani. Nadalje je treba upoštevati posledice trgovine s sužnji, neozirajoč se njeno nehumanost, nemoralnost in neetičnost. V tem pogledu je bila trgovina s sužnji neke vrste evgenično sito, kjer so morali preživeti le najboljši, najvzdržljivejši in za suženjsko fizično delo najprimernejši osebki. Prirojene fizične prednosti so se tekom stoletij še "izkristalizirale" in okrepile. Potem je tu še umestitev športa v kontekst današnjih kulturnih in socio-ekonomskih razmer, bodisi ko gre za košarkarje lige NBA, odraščajočih na uličnih igriščih v urbanih džunglah ameriških velemest ali za lovce na zajce po močvirjih Evergladesa, ki bodo nekoč lovili okroglo usnje pred nabito polnimi štadioni lige NFL.
Kultura in evolucija tako sodelujeta kot usklajeno moštvo, kjer ima vsak člen (igralec) svoje mesto. Končni rezultat pa je vedno pisan po meri zmagovalca.

Lenart Kodre

Ama, PFM., Lagasse, P., Bouchard, C., Simoneau, JA. Anaerobic Performances in Black and White subjects. Med Sci Sports and Exer 1990; 22: 508-11.

Capute, A. J. et al. Normal gross motor development: The influences of race, sex and socioeconomic status. Dev Med Child Neurol 1953; 24: 103-121.

Caray AL., Levine, L., Carter, IEL. Genetic and Anthropological studies of Olympic Athletes. Academic press, 1974.

Carlson, DG. African Fever: A study of British Science, Technology and Politics in West Africa, 1787-1864. Science History Publications, 1984.

Cintas, HM. Cross-cultural variation in infant motor development. Physical and Occupational Therapy in Pediatrics 1988; 8(4): 1-20.

Damon, A. Negro-white differences in pulmonary function ( vital capacity, timed vital capacity and expiratory flow rate). Human Biology 1966; 38: 381-93.

Davidson, B. The African Slave trade. Little, Brown and Co. Boston, 1970.

Entine, J. Taboo: why black athletes dominate sports and why we`re afraid to talk about it. PublicAffairs, New York, 2000.

Garn, S., Smith, N., Clark, D. Lifelong differences in hemoglobin levels between Blacks and Whites. Journal of National Medical Association 1975; 67: 91-6.

Heaney, RP. Bone mass, the mechanostat and ethnic diferences. Jornal of Clinical Endocrinology and Metabolism 1995; 80 (8): 2289-2290.

Hunter, DW. A comparison of anaerobic power between black and white adoloscent males. Doctoral Dissertation. Ohio State University, 1988.

James, WH. Causes of racial differences in testosterone levels of men. Journal of the National Cancer Institute 1993; 85(6): 506.

James, B. Bill James Historical Baseball Abstract. Random House, New York, 1987;55-71.

Kilbride, J.E. et al. The comparative motor development of Baganda, American white and American black infants. An Anthropologist 1970; 72: 1422-1428.

Levi-Strauss, C. Structural Anthropology. New York in London, 1963.

Malina, R. Racial/ethnic variation in the motor development and performance of American children. Canadian Journal of Sport Sciences 1988; 13(2): 136-148.

Malina, R. Quantification of fat, muscle and bone in man. Clinical Orthopaedics and related Research 1969; 65: 9-38.

Metheny, E. Some differences in body proportions between American negro and ehite male college students as related to athletic performance. Research Quarterly 1939; 10:41-53.

Morrison, A. Some bio-medical mechanisms in athletic prowess. West Indian Medical Journal 2006; Vol. 55, no. 3.
Nelson, JK., Nelson, KR. Skinfold profiles of black and white boys and girls ages 11-13. Human Biology 1986; 58(3):379-390.

Nelson, DA., Jacobsen, G., Barondess, DA., Partiff, AM. Ethnic differences in regional bone density, hip axis lenght and lifestyle variables among healtha black and white men. Journal of Bone & Mineral research 1995; 10(5): 782-7.

Tanner, J. The Physique of teh Olympic Athlete. George Allen and Unwin. London, 1964.

Wells, S. Odiseja človeštva. Učila International, zbirka Žepna knjiga, 2005.

Williams, JR., Scott, RB. Growth and development of Negro infants. Child Development 1953; 24: 103-121.

Internetni viri

Adelson, E. The Chase. Objavljeno na http:// sports.espn.go.com, april 2007.
Wang et al. Regulation of Muscle Fiber Type and Running Endurance by PPARδ. Public Library of Science. August 24, 2004. Dostopno na:
http://www.pubmedcentral.nih.gov/articlerender.fcgi?tool=pubmed&pubmedid=15328533

Statistični podatki:
www.iaaf.org
www.nba.com
https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook
http://www.hkpe.net
http://www.bio.davidson.edu/
http://blog.oregonlive.com/tailgate/
http://www.alexrudloff.com
library.thinkquest.org/.../bsickleintro.html


Več o tem...

Totem in tabu Reloaded


«Totem in tabu« je eno najljubših Freudovih del. Nanj je nenehno opozarjal in ga navajal. Delo je pomembno tudi za antropologijo, saj predstavlja tekst vpogled v nekatere ključne psihoanalitične koncepte, aplicirane na arheološke, predzgodovinske in socialnoantropološke teme. Hipotezo o prahordi in uboju praočeta, je kasneje Freud razvil v teorijo, katero naj bi bilo moč uporabiti za razlago prenekaterih socialno-kulturnih institucij.
Delo je poizkus prenosa dognanj iz psihoanalize na razreševanje (takrat) nerazrešenih problemov t.i. »psihologije ljudstev«, o kateri sta pisala že Wundt in Jung. Freud vidi ključ do razumevanja geneze človeške družbe in njenih občih zakonitosti v skupnem delu klasičnih antropoloških znanosti in psihoanalize, ki prva ponudi metodo za razumevanje posameznika in njegovih zavednih in nezavednih motivacij delovanja.
Tabu vidi v smislu kantovskega »kategoričnega imperativa«, nekaj kar teži k prisilnemu ravnanju in odklanja zavestno motivacijo, totemizem pa kot arhaično in infantilno socialno-religiozno tvorbo, ki jo je povozil obči kulturni in tehnološki napredek. »Primitivci«, »divjaki« in njihovo duševno življenje predstavljajo predstopnjo našega lastnega razvoja. V tem smislu ostaja Freud trdno zavezan evolucionistični paradigmi, »duhu časa« v katerem je deloval in živel.

Totem in tabu je prvi resen poizkus uporabe psihoanalitičnih konceptov v družbenih vedah. Zakaj torej psihoanaliza in kaj lahko le-ta ponudi antropologiji? Pomemben je njen metodološki pristop k razumevanju posameznika in posebna perspektiva, gledišče, ki človeka vidi v drugačni, predvsem bolj demistificirani, banalizirani luči.
Prav ta »uvid po ovinku« ali »pogled s strani« je eno od pomembnih izhodišč psihoanalize. Kar se nam na prvi pogled dozdeva kot smiselna in objektivna realnost, je v resnici, (skozi prizmo Želje) že deformirana slika le-te. Psihonaliza je izbrala pot do »resnice« po stranskih poteh, ne po osvetljenih avenijah faktične in navidezno nekompliciranee stvarnosti, ampak po ovinkih, stranskih in temačnih ulicah psihe, kjer se nikoli ne ve, kaj se skriva za naslednjim vogalom. Kdor bi lahko razumel, kako si smiselno »realnost« ustvari »norec«, pri katerem je argumentacija realnosti predimenzionirana, prepotencirana in posledično še bolj razgaljena, očitna ter primerna za analizo, bi potemtakem razumel tudi logiko zakonov, ki funkcionirajo med »zdravimi«, prištevnimi posamezniki. Psihoanaliza, še bolj kasneje lacanovska, je induktivno zavrtala prav v krvave temelje, korenine argumentacije realnosti. Prav v tem je (teoretična) psihoanaliza lahko v pomoč tudi antropologiji, če si le-ta prizadeva pojasniti Človeka kot totaliteto na relaciji biološko-psihološko-družbeno.
Freudovo delo je napisano v evolucionističnem duhu. Temu se ne gre čuditi. Kar je bila Newtonova fizika do Einsteina za naravoslovje, je pomenila evolucija za družboslovje od časov razsvetljenstva do prvih desetletij 20. stoletja.
Odnos Zahodnjaka do primitivnega Neevropejca je kolonialno pokroviteljski. »Primitivom« je po Freudu potrebno pripisati večjo mero čustvene ambivalence, torej čustvene nestabilnosti; nihanja iz ene skrajnosti v drugo, iz ljubezni v sovraštvo. So kot otroci, nezreli in nespametni. Nenazadnje so z načinom življenja bolj »izpostavljeni tveganju«. Ta nocija o t.i. čustveni nestabilnosti še danes velja v Zahodni družbi za ženski spol. Ženska naj bi bila bolj čustvena kot moški. Amplituda in frekvenca razpoloženjskih stanj je pri njej večja in višja; niha med evforijo in jokom brez razloga. Je torej iracionalna, bolj primitivna in posledično bližje Naravi. Je patološka. Potrebno jo je civilizirati.
Ne gre pa zgolj za uporabo pojmov, kot so »primitiven«, «zaostal«, »arhaičen«, gre za logiko, ki jo lahko sledimo od začetko moderne evropske znanosti naprej, preko Humea, Kanta in končno do socialnega darvinizma Herberta Spencerja, enega najvplivnejših intelektualcev druge polovice 19. stoletja. Spencer je bil izjemen polimat, genij, starosta viktorijanske inteligence. Neposredno je vplival na Durkheimovo teorijo o arhaičnih in modernih družbah in nenazadnje na celotno strukturalistično/funkcionalistično antropološko misel. H.G. Rivers je na npr. terensko delo, ekspedicijo Torres Strait s seboj vzel zbrana dela H. Spencerja. Spencerjeva je teorija o univerzalnem, enotnem principu evolucije, po katerem se ravnajo vsi sistemi v naravi, od možganov, živalskih in rastlinskih vrst, do človeških skupnosti. Vsem sistemom je skupna dinamika spremembe od manj kompleksnih do bolj, pri kateri je »arhaično« ali povsem transformirano ali pa inkorporirano v »modernem«. Vsaka stopnja predstavlja evolucijsko prilagoditev in je funkcionalna v danem zgodovinskem obdobju. Tem »arhaičnim ostankom«, prežitkom, ki jih zabriše časovni vektor, je mogoče slediti v preteklost kot geološkim plastem in iz hierarhične strukture posledično sklepati o posameznih vmesnih, razvojnih stopnjah. Preteklost torej zares nikoli ni nekaj, kar se je končalo na neki oddaljeni točki časovne premice. Je konstituitivni del sedanjosti. Iz te logike je izšla Haeckelova komparitivna embriologija, model možganov Johna Hughlinsa Jacksona, Spencerjeva dediščina, ki je danes po stotih letih »spet« referenca za t.i. »revolucijo v nevroznanosti«. Sociobiologija, evolucijska psihologija/psihiatrija so neposredne naslednice evolucionistične ideje.
Freudova vizija družbenega ustroja in dinamike je brez dvoma spencerijanska. Aborigini predstavljajo »časovno okno« v našo paleolitsko preteklost in v tem gledanju Freud nikakor ni originalen. Celotna njihova družbena ureditev in nezadnje njihov psihični ustroj je adaptacija na »okoljske pritiske« in lovsko-nabiralniški način življenja. Kot tak ustreza »naravnemu stanju stvari«. Današnja evolucijska (paleo)psihopatologija vidi današnjega, modernega, človeka kot ujetega v telesu in umu v obdobju, ki se je končalo pred 5 mio let. Današnje nevropatologije so zgolj odmev, ostanek arhaičnih evolucijskih adaptacij. Freud tako direktnega preskoka ne naredi, čeprav se ponuja sam po sebi. Vidi zgolj podobnost v formi. Zaveda se svoje inferiorne sociološke/etnološke teoretske podkovanosti, zato ponudi skromno analogijo s simptomi »modernih« obsesivno-nevrotičnih bolnikov in »življenjem divjakov«.
Eleganca Freudove » vaje iz antropologije« je v vpeljavi, za psihoanalizo ključnega, stičnega razlagalnega elementa med psihičnim razvojem individuuma (otroka) in začetki človeške družbe. Ta moment Freud imenuje Ojdipov kompleks. Totemizem in religija nasploh so tako zgolj mutirane posledice človeške krivde, izhajajoče iz prastare krvave razrešitve le-te - uboja Praočeta, alfa samca prahorde, s strani oblasti željnih mladcev. To teorijo kasneje nadaljuje v svoji zadnji napisani knjigi, Mož Mojzes in monoteistična religija. V nasprotju z darvinističnim duhom dela, pa se zdi duh umorjenega Očeta s strani patricidne bratovščine, ki »straši« preko religije, bolj analogen lamarckovskem filogenetskemu (kulturnemu) spominu.
Moderna kultura civiliziranega človeka je ta interni ambivalentni konflikt med željo in prepovedjo, ki jo izvaja avtoriteta, odpravila. Tabu je nepotreben. Le psihično bolni ljudje, nevrotiki ohranjajo te vzorce reševanja osebnih konfliktnih situacij, ki so bile nekoč v preteklosti ali med primitivci formalizirane in konstruirne v obliki družbenih regulacijskih mehanizmov, kot je npr. totemizem. Primitivi so torej posameznikove infantilne konfliktne situacije izhajajoče iz ambivalentnih odnosov ugodje-neugodje povzdignili v družbeni zakon.
Totemizem pa ni sama prepoved želje, je način kako prepoved zaobiti in se karseda približati realizacije želje, pa čeprav nikoli popolnoma. Želja nikoli ne more biti realizirana. Še pomembneje, Želja ne sme biti realizirana, sicer bi to pomenilo konec civilizacije in vrnite v primordialno kraljestvo, kjer vladajo nagoni, kjer vlada Nezavedno. Človek postane nazaj žival, če se vsak gon zadovolji takoj in neposredno.

Če je totemizem zgolj simptom regulacije želje »ne ubiti totemsko žival« in »ne imeti spolnih odnosov s totemskim partnerjem«, je deduktivno stopnja nižje obča prepoved ubijanja in svobodne spolnosti s sorodniki. Razumemo lahko, zakaj je logika, ki iz povedanega sledi, naletela na marsikatero nasprotovanje. Freudove teorije so poleg Darwinove evolucije in Kopernikovega heliocetrizma le ena izmed velikih »ponižanj« Človeka, ki jih je morala prebaviti judeo-krščanska civilizacija. Psihoanaliza ima globoke epistemološke in nenazadnje moralno-politične implikacije. Čista psihoanalitična teorija je v srži ateistična, v njej ni mesta za Človeka kot božansko stvaritev, v kateri Bog zre svojo zrcalno podobo. Človek je banaliziran, vržen s prestola stvarstva. Njegovo bistvo ni Dobro, ženejo ga egoistični motivi po zadovoljitvi internih potreb, o katerih ne ve nič. Je igrača v rokah nagonov in zunanjih okoliščin. Človek, njegovo organsko telo, je zgolj bojni stroj v borbi »sebičnih genov«, katerih cilj je zgolj večno reproduciranje, podvajanje in rekombiniranje. (pre)Živeti je treba za vsako ceno; to je človekovo poslanstvo.
Osebki, s katerimi vsak posameznik pride najprej v stik, so njegovi najbližji, niti ne nujno genetski sorodniki. Osebki istega spola (očetje, bratje) ponavadi predstavljajo primarno konkurenco za najbolj očitno izbiro spolnega partnerja (matere, sestre), preko katerega se bo Življenje nadaljevalo. Življenje se ne sme nikoli končati, pa četudi je cena smrt drugega organizma. Življenje je torej kot fizikalna konstanta. Samo Je. Je dejstvo, nespremenljivo, večno in nič drugega. Biološka variabilnost je zgolj preobleka te sile, katere edini cilj je, da zgolj Je. Namen tega »gona po življenju« ni njegova dokončna satisfakcija, ampak je njegovo bistvo, da se sizifovsko ponavlja v krožnem gibanju - od rojstva do smrti. Vedno znova se vrne nazaj kot zombi, kot živi mrtvec iz hollywoodskih grozljivk. Kljub navidezni dinamičnosti je »cilj« Življenja nekakšen status quo, stanje mirovanja. To stremljenje k mirovanju, ki je pa je v celoti realizirano samo v smrti, imenuje Freud gon smrti, princip Tanatosa. Je torej kategorija nad biološkim življenjem in fizično smrtjo. Molekula DNK, kot nosilka življenja sledi istim zakonom, ki veljajo za materijo skoraj povsod v vesolju, vsaj na makro nivoju. Življenje je torej zgolj ena od oblik organiziranja energije-snovi, atomov. Nima »višjega« ali pomembnejšega mesta v širši sliki.

»Spogledovanje« psihoanalize in antropologije je nekoliko kasneje predstavljal Malinowski in šola biološkega funkcionalizma, čeprav je oče moderne metode terenskega dela to zanikal. Kultura je mehanizem, ki brzda takojšnjo zadovoljitev človekovih primarnih bioloških potreb. Človek s kulturo izstopi iz Narave, kjer se Življenje udejanja v čisti in direktni obliki, s tem, ko si sam postavi meje zadovoljevanja svojih primarnih potreb, ki mu jih narekuje njegov biološki ustroj. Postane sam svoj stvarnik, Oče, avtoriteta, ki je sebi uvedla Zakon koga ali kaj jesti-ubiti-ljubiti. Pravila poročanja, ki v veliki meri prepovedujejo poroko in spolnost med ožjimi sorodnki, so le en tak indikator človekovega sestopa v Kulturo. Če je človeška žival želela postati Človek, je moral eden izmed prvih korakov na tej poti avtokracije biti prepoved spolnosti z lastno materjo/očetom.
Strogo freudovska razlaga kulture bi nadalje bila, da je človeška kultura kot regulator primarne potrebe po preživetju, v jedru podobna nevrozi, ne v kliničnem smislu, ampak funkcionalnem. Kultura v najširšem smislu je »nevrotična« v svojem bistvu. Primarno željo po preživetju in njena stranska produkta - nezavedno željo po uboju najdirektnejšega konkurenta (očeta) in repredukcijo z najdirektenjšim spolnim partnerjem (materjo), v kulturi zamenjujejo druga dejanja, objekti (npr. šport), ki so zgolj substitut osnovne Želje in se zgolj na trenutke približajo prvotnemu prepovedanemu dejanju. Lacan je prišel do podobnega zaključka: simbolni red (Veliki Drugi) ni konsisteneten in zaprt sistem; ima paranoidno konstitucijo. Z namenom, da reši brezupno situacijo konca sveta, da ozdravi zlom simbolnega reda, ustvarja nadomestne formacije.

Kot odgovor na kritike Ojdipovega kompleksa in uporabe koncepta v teoriji o razvoju človeške družbe Žižek (Žižek, 1991) loči med Ojdipovim mitom in mitom o Praočetu.
Ojdipovski oče je avtoriteta simbolnega reda, ki prepove užitek (z mamo). Le-ta vlada kot »Ime očeta« (Name-of-the-father). »Ime očeta« predstavlja fiksiran označevalec v množici drugih, prostih, preskakujočih označevalcev, ki označujejo »simbolnega očeta«. »Simbolni oče« je lahko katerakoli avtoriteta, ki otroku uvede Zakon. A le točno določen označevalec, z (osebnim) imenom lahko izvaja absolutno avtoriteto. Vsak se lahko spomne tiste brezkompromisne utemeljitve ukaza: «....ker je oče tako rekel...«. In ve se, kateri oče je to rekel: oče z imenom in priimkom.
Sinovi pa z odstranitivijo Praočeta ne dosežejo nič, prav nasprotno. Užitek, do katerega naj bi imel neomejen dostop ta »Uživajoči oče (Father-of-enjoyment)«, je za njih še vedno nedostopen, ničen. Oče se zmagoslavno vrne kot Ime očeta v socio-religioznih institucijah, ko sinovi uvidijo svojo napako.
Ampak, če je bil Oče ovira do svobodnega užitka, lacanovska psihoanalitična teorija nadalje pravi, da je popoln užitek kot tak, že v osnovi nedostopen govorečemu subjektu. Mit o Praočetu je tako komplementaren oz. suplementaren Ojdipovem. Če je ultimativni užitek že v osnovi nedosegljiv, je figura očeta- Father-of-enjoyment, iluzija, fantazija. Oče nikoli ni obstajal oz. je bil mrtev že od samega začetka. Svojo avtoriteto izvaja zgolj kot a priori predpostavka. Kdo lahko prepove Užitek? Le tisti, ki ga »poseduje« v celoti, tisti, ki pozna vse trike in zakonitosti užitka, prvi uživač-«, subject-supposed-to-enjoy. Varuh simbolnega reda (Ime Očeta) je torej možen le ob predpostavki te obscene verzije uživaškega Očeta, ki je vzpostavil red v predojdipalni »polimorfni perverziji.« Prahorda in dominantni samec sta tako za pojasnitev geneze pozicije Očeta-Zakonodajalca (Ime Očeta) v simbolnem redu lahko brez problema fiktivna pojava, zgodovinsko nepotrebna in marginalna.

LenartKodre LenartKodre LenartKodre LenartKodre LenartKodre LenartKodre LenartKodre LenartKodre LenartKodre LenartKodre LenartKodre LenartKodre LenartKodre LenartKodre



REFERENCE:

1. Freud, Sigmund: Spisi o družbi in religiji: Totem in tabu. Društvo za teoretsko psihoanalizo. Ljubljana, 2007.
2. Žižek, Slavoj: Looking awry: an introduction to Jacques Lacan through popular culture. The MIT press. Cambridge, London, 1991.
3. Harris, Marvin and Johnson, Orna: Cultural Anthropology-5 th edition. Allyn and Bacon, 2000.
4. Young, Allan. Predavanja na ZRC SAZU, v okviru seminarja: Antropologija in nevroznanost: integriran pristop k človekovim univerzalijam, kulturnim razlikam in evoluciji človekovega uma. April, 2008.
Več o tem...

Zakaj po pivu boli glava?


Alkohola ne prenašam najbolje. To še predobro vedo moji najbližji. Mogoče je razlog v mojih nesfriziranih metabolnih poteh, netolerantnih na alkohol, genetski odmev mojih stepskih prednikov, po katerih sem podedoval B krvno skupino. Kakorkoli, po pivu me boli glava. Po Laškem še posebej. Vedno. Zadnjič sem po dolgih letih po naključju spet našel stare kasete s posnetimi pravljicami iz otroštva – Sirota Jerica, Pravljica o Zlatorogu, Žogica nogica, Hojladrija, Pekarna mišmaš, Maček Muri etc. Cela škatla. Porumenili ilustrirani ovitki so aktivirali najbolj skrite sinapse in priklicali v življenje določene pasuse, značilne zvoke, besede in nenavadno realistična občutja. A mnoge t.i. otroške pravljice, ki s svojim imenom obljubljajo nedožnost, otroško lahkotnost bivanja, so me kot otroka navdajale s strahom, celo neko primordialno grozo, ki jo hollywoodskim novodobnim grozljivkam tipa Krvavi hostel še nikoli ni uspelo poustvariti. Tam je vse transparentno. Še zdaj pa me zmrazi, ko se spomnem ponavljajočega zvoka Torkljinega škripavega kolovrata, demonske babe, ki je ugrabljala kršitelj zapovedi, da se na kvatrno noč ne sme presti. Tudi pravljica o Janku in Metki ne skopari z nasiljem in smrtjo. Uboga otročka ulovi čarovnica, ki otroke zmami v svojo kočuro s skadkarijami in sladkimi besedami. Babura med drugim iz čiste hudobije mori otročad v svoji krušni peči. Po današnjih standardih res nadvse primerna vsebina za otroke. Blair witch po ljudsko. Na sploh imajo mnoge, še posebej ljudske, pravljice tendenco, da nespoštovanje zakona Avtoritete sankcionirajo z najhujšimi možnimi kaznimi. Krvi in trupel ne manjka. V pripovedkah je koordinatni sistem pravljičnega sveta premaknjen, prepotenciran, izkrivljen, deformiran. Ta sanjski svet poseljujejo nešteta bizarna bitja in entitete, živali govorijo, umrli se čudežno vrnejo v živlenje, stvari imajo obraten pomen, nešteto je nelogičnosti in nekonsistentnosti. Na videz vse neurejeno, nekoherentno, kot sanje. Samo na videz. Kaj je torej namen tega zastraševanja? Pravljice za otroke so orodje procesa t.i. akulturacije. So transfer in povezava med živimi in umrlimi predniki. Otrok se tudi preko pripovedk, nenazadnje risank, etc. uči temeljnjih božjih zapovedi človeške organizacije, uči se pravil igre - kulture, da bo le »normalen« pripadnik plemena. Večini uspe to znanje osvojiti. Da pa bi se to vedenje karseda vtisnilo v mlade možgane, je nujno izbrati najbolj emotivno nabite primere, takšne, ki nas navdajo z ekstremno pozitivnimi (radost) ali negativnimi občutji (tesnoba, groza).
Vsako zgodovinsko obdobje prinese s seboj tudi simbolno prevrednotenje realnosti. Označevalci pomenov zamenjajo svoja nefiksna mesta v verigi pomenov; prevrednoti se celoten sistem, celotno simbolno svetovje se zamakne. Premik v Simbolnem se odraža v opazljivih formah: v vrednotah, normah obnašanja, odnosu do eksistencialnih vprašanj etc. torej v celotnem kozmološkem sistemu. Ta se kaže v javnih in formaliziranih manifestacijah le-tega, pa tudi »po ovinkih«; v majhnih, banalnih stvareh, v šalah, pravljicah, običajih, v ekscesih, ambivalentnem odnosu do Drugega. Enkrat je vrednota »solidarnost«, drugič »individualizem«. Potemtakem so ljudske pravljice analogne vzorcem ledu, ki jih znanstveniki vrtajo na ledenikih, plasti sezonskega snega pa so kot časovne kapsule, ki omogočajo vpogled in rekonstrukcijo preteklosti. Pravljice so zaledenele časovne kapsule, ki na mladi rod prenašajo sporočilo prednikov. Če je sporočilo dovolj splošno in univerzalno, bo preživelo stoletja. Posnet bo film, posneta bo radijska igra. A posamezne lokalne, regionalne, nacionalne pravljice, basni, pripovedke, ljudske pesmi povedo tudi kaj o piscih. Če so ljudske pravljice brez avtorja, so kulturni konsenz skupine ljudi, kaj se mora ohraniti za prihodnje rodove. Kot take se mi zdijo blazno zanimive za poglobitev. Kaj učijo otroke? Se »glavna tema«, ideološko ozadje pravljic spreminja? Zagotovo se, ampak zdi se, da so ideje prednikov še vedno med nami, čeprav živimo v času postmoderne družbe, svetu visoke tehnologije, svetu po "koncu ideologij", svetu ateističnega potrošništva, navidezne svobode, demokracije, pluralne družbe etc... Do Starih imamo skeptičen odnos. Stari so bili vraževerni, nevedni, iracionalni,...Ravno to je ideologija v čistem pomenu besede - počnemo nekaj, kar sploh ne vemo, da počnemo in zakaj. Ideologija se samo pakira v drugačno embalažo.
Kaj lahko o slovenski kuturi pove pravljica o Zlatorogu?:
Pravljica o Zlatorogu
Planina Jezerca in skalovita Komna sta bili njega dni planinski raj. Tam so prebivale bele žene, bitja milega, usmiljenega srca, ki se jih ljudstvo hvaležno spominja še dandanes. Pogostoma so zahajale v dolino, da so pomagale siromakom v sili. Otročnicam so bili v podporo dečki, ki so jih te povile z njihovo pomočjo, so bili vse žive dni v varstvu belih žena. Pastirje so učile spoznavati zdravilne moči posameznih zelišč. Na golih gorskih pečinah je po njih volji klila čvrsta trava, da so koze siromašnih ljudi lahko dobivale hrano. Ljudski zahvali so se odtezale in če je kdo drznil v bližino njih planine, so mu grozile in pretile z rokami, naj ne hodi dalje. Če je kdo zašel ali se drznil v bližino njih bivališča, so ga z gosto kamenito točo, z močnimi nalivi in viharji, ki so se usuli z gora, nagnale nazaj.



Na gorskem grebenu, katere stene vise strmo v Soško dolino, so se pasle njih bele koze in stražile dohod. Če se je kdo približal nepozvan, so te koze neutegoma lomile skale z gorskega robu. Vodil jih je postaven kozel z zlatimi rogovi Zlatorog po imenu. Bele žene so ga začarale zoper vsako poškodbo. Najsi bi ga zadela strelčeva krogla, kamor je kanila samo ena kaplja njegove krvi, bodisi na golo skalo ali na ledeni sneg, tam je zdajci priklila iz nje zel čudovite zdravilne moči, TRIGLAVSKA ROŽA.
Ko je kozorog použil list te zeli, je takoj ozdravel in najsi bi ga bila krogla zadela v srce. Še večji je bil čar njegovih rogov. Komur bi se posrečilo ubiti Zlatoroga in zaseči enega njegovih zlatih rogov, bi imel ključ do vseh zakladov zlata in srebra, ki jih mnogoglava kača straži v gori Bogatinu.
Benečan, ki je iztikal po zlatu, je prežal ob vhodu Bogatinove jame. Videl je, kako se je Zlatorog s svojim rogom dotaknil kače, brž je bila krotka kakor jagnje ter mu pustila, da si je v zlatem potoku, ki teče skozi jamo, porosil zlata rogova. Benečan je pozneje dobile iver zlatega roga, ki si ga je bil Zlatorog oddrgnil ob skali. Z njo je lahko dvignil vse zaklade sveta, vse žive dni je potem nosil vreče zlata iz Bogatina na Laško.
Tako srečen kot ta Benečan pa ni bil lovec iz Trente, nehvaležnost in pohlepnost ljudi je vso dolino belih žena izpremenila v kamenito puščavo. To se je zgodilo takole:
Takrat na bovških dneh še ni bilo cest, samo gorska steza je držala iz Kobarida prek Bovca v Trbiž. Tam so mule laških tovornikov prenašale bogate benečansko blago na Nemško. Kjer se izliva Koritnica v Sočo, je stala krčma, ki so tovorniki radi ostajali v njej. Izborna krčmarica je bila visoko v časteh, z dobro jedjo in rujnim vinom je vedela slajšati počitek. Še bolj je ugajala vsakomur njena hčerka. Ta je bila krepostna in najlepša deklica v dolini. Imela je mnogo snubačev, toda izbrala si je mladeniča iz Trente, ki je slovel daleč naokrog za najboljšega lovca, imenovali so ga trentarskega lovca. Ta je bil sin slepe vdove in na njena stara leta je skrbel zanjo z zvesto otroško ljubeznijo, tudi so vobče govorili, da je v varstvu belih žena. Poznal je vse steze po gorah, lahko je hodil na najvišje vrhove, pa se mu ni bilo treba bati kamenite toče. Marsikaterega tolstega kozla, marsikaterega divjega petelina in dosti cvetličnih šopkov je prinesel v tovorniško krčmo ter si tako pridobil dekličino ljubezen. Toda kakor zlato in lišp marsikomu zamotita glavo, tako se je tudi z dobrikanjem in laskanjem prišlih kramarjev deklici naselil napuh v srce. Neko nedeljo, ko je bilo že skoro pozimi, so prišli trgovci z bogatimi tovori iz Benetk v krčmo. Eden izmed njih, bogat mlad gospod, je poizkušal z zlatom in obljubami preslepiti deklico. Nataknil ji je zlate obročke na prste in ji obesil niz biserov okoli vratu, gostom je plačeval laško vino in velel godcem, da so igrali za ples.
Zdajci je prišel tudi trentarski lovec v družbo. Ko je svojo deklico pozval na ples, se je zelo kujala, in ko ji je oponesel zlati tujčev nakit, je dejala zasmehoma, da so prišli prikupni gospodje, dosti prikupnejši od njega, ki vendar pozna vse zaklade v gorah, pa ji doslej še triglavske rože ni prinesel.
In kako zasmeh ne seže dalje nego od usten do srca, tako je občutil mladenič v srcu želo teh besed.
Na zasmeh ošabnega dekleta je odgovoril z enakimi besedami. Vem tudi, je dejal, kje se najde ključ do Bogatina, in če ga dobim, bom kralj proti tvojemu kramarju, ti pa mu lahko ostaneš za točajko.
Globoko užaljen je odšel iz krčme. Na poti ga je srečal oduren nepridiprav, »zeleni lovec«, ki so vobče govorili o njem, da je že marsikaterega vrlega fanta spravil v večnost. Ta mu je vedel mnogo pripovedovati o zakladih v Bogatinu in o lepih dekletih na Laškem, prikupil se jim je že marsikdo, ki je iztikal po zakladih. Še ponoči sta krenila v gore, da bi zadela Zlatoroga, saj je trentarski lovec vedel za njegovo najljubše bivališče. Zalotila sta ga že dopoldan. Strelčeva krogla je zadela Zlatoroga, hudo ranjen se je splazil na ozko polico, ki se je končavala ob nepristopni skalnati steni. »Za menoj,« je zaklical zeleni lovec »ključi od Bogatina so najini«. Zdajci je zagledal mladenič ob nevarni stezi med ledom in snegom najlepše rože in med njimi tudi očnico. To je pogostoma trgal v mladih letih, da je iz nje kuhal materi vodo za oči. Spomin na mater, njegov angel varuh sta mu klicala: »Nikar dalje, naj ti bodo dovolj triglavske rože, osramočena te bo klicala tvoja ljubica, naj ji odpustiš, ker se ti je rogala. Zeleni lovec pa je vzkliknil: »Še je čas, da ukrotiva Zlatoroga, preden se navžije rože čudotvorne. Osreči se, bogatejši boš od vseh kramarjev, ki so tvojo ljubico zavedli v nezvestobo!«
Tedaj je zmagal glas zla. Po sledi krvavečega kozla, zaznamovanem z rožami, sta plezala lovca po stezi med življenjem in smrtjo. Tofa Zlatorog se je okrepil s čudotvorno rožo, na novo oživljen se je pognal proti svojima preganjalcema po ozki stezi. Rogova sta se mu bleščala v soncu krasneje kot kdaj, omamljen od bleska je pogledal trentski lovec v brezdaljno globel, že se je opotekel. Zdajci še en skok Zlatorogov, pa je izgubil tla pod seboj in se zvrnil v brezno. Zeleni lovec pa se je zakrohotal za njim: »Srečno pot na Laško!« V tem je bridek kes obšel dekletu srce. Strahoma je čakala, kdaj se vrne lovec. Šele ko so se vrnile lastovice in je Soča narasla do razstopljenega snega v gorah, je priplavalo po reki truplo trentarskega lovca. V roki je držal šopek triglavskih rož.
Ko so pozno poleti pastirji prišli na Jezersko planino, so ugledali pusto skalnato krajino. Bele žene so se bile za vselej ločile od tega kraja in z njimi bele koze, o nekdanjem planinskem raju ni smel ostati niti najmanjši sled. Zlatorog je bil razkačen, razril lepe travnate pašnike, še dandanes se vidijo v skalnatih tleh vtisi njegovih zlatih rogov.
V tej pripovedki tiči spomin na tiste čase, ko je še dobrodejna moč doline branila ljudi pred pogubnim vplivom visokih gora, pozneje pa je človeška pohlepnost prirodnim silam na stežaj odprla vrata.
Po pravljici, objavljeni l. 1868, odpira Zlatorogov zlati rog zaklade v Bogatinu. Bohinjci pa trde, da odpira vrata do Bogatinovih zakladov »roža mogota«, ki raste visoko gori pod Triglavom. Doslej teh čudežnih zakladov še nihče ni našel, in nikoli jih ne bo, ker so skrite v lepoti Triglavskega pogorja.
Tisto, kar išče trentarski lovec je njegov Objekt - razlog želje - bogastvo Bogatina, ključ do večne sreče in do srca "keš" dekline. Zamegli mu um, razmišlja samo še o tem, počuti se čudno, prežet z demonsko energijo, s katero bi lahko gore premikal, tudi ubijal. Lovec ni čisto "pri sebi", je v tistem blaženem psihotočnem stanju, ki se mu reče zaljubljenost. Utelešenje njegovega sizifovskega gona po posesti Objekta - razloga želje je zlobni zeleni lovec (zeleni škrat), sam zlodej, ki nesrečnika zvabi v nerazumno in že vnaprej obsojeno početje. Zelena barva ga označuje kot gozdnega duha, kar kaže na njegovo staro poreklo v ljudskem izročilu. Izraz »ta zelen« še vedno poimenuje satana.
Kar je želela ošabnica, je bilo materialno, »od tega sveta«. "Zlato, srebro, dukati", katere ji je obljubljal kramar - popotnik, mešetar, tujec, ki ne živi od plodov zemlje, ampak od špekulantske trgovine, iščoč dobiček za vsako ceno, večni Jud, simbol novih časov, napredka, ki bo iz tirov vrgel podalpsko agrarno pravljico. Tragični lovec si je želel povrniti njeno ljubezen, želel jo je imeti za sebe, zgolj za sebe. Lovčev cilj je bil uresničljiv edino pod pogojem, da je nesrečnik igral po njenih pravilih igre, če je bil Želja Drugega. Želja po Zlatorogovem bogastvu torej ni lovčeva pristna želja. Bila je to Želja pokvarjenega, razvajenega dolinskega dekleta, ki ga je uročil preračunljivi kapitalist. Uresničitev te zle, nenaravne Želje je v nasprotju z božanskim zakoni Narave, katere čuvar je Zlatorog. Ta Želja se ne sme nikoli uresničiti, za tako ni mesta pod s snegom pobeljenimi vršaci, v kraljestvu gorski vil, kjer veje čisti božanski Duh. Kdor se zakonom kraljestva Zlatoroga ne pokorava in s pregrešimi tuzemskimi nagoni kali in ruši Red, avtoriteto Gospodarja, bo pogubljen. Kdor ne zna brzdati svoje človeške narave, bo plačal. Si preobremenil svoj organizem z psihoaktivno strupeno kapljevino? Evo ti glavobol. Za kazen.
Zanimivo pa je, da Zlatorogovo prekletstvo ne velja za Benečana - tujca, ki zaklade iz Bogatina nosi na Laško, v Benetke in nadalje na Nemško. Etični kodex Sončne planine - Dežele na sončni strani Alp, idealiziranega, harmoničnega, planinskega raja, kjer vladajo večni, božanski zakoni, v skladu z večno skromno slovensko zadružno logiko "večni hlapci tujcem, ki nas izkoriščajo, ampak tako pač je...Je že tako prav, če so, gospoda tako rekli" ne velja za tujca.
Slovenci smo v tem pogledu globoko submisivni, narod, ki globoko spoštuje avtoriteto - Očeta (Triglav, germanski paternalni kaizerji, Kristus kralj, maršal Tito, Janez Drnovšek), a ga hkrati nezavedno sovraži, kar je normalno, saj je Oče uvedel Zakon, vse mogoče križe in težave, ki grenijo to našo ubogo življenj v dolini solz. Smo hvaležen narod, dobra investicija za potencilane tirane s človeškim obrazom. Pridni, skromni, pohlevni in neambiciozni. Težko se nas zmotivira k revoltu, če že, mora biti razlog visoko idealističen, mesijanski. Žuljave roke Slovenca težko ziritirajo, nenazadnje rad dela. Ni čudno, da se je socializem pri nas hitro hitro »prijel«. Solidarnost, delo, medčloveški odnosi, samoupravljanje, enakost - to so vrednote lastne slovenskemu človeku.
Sočasno v Slovencu živi nostalgični cankarjanski spomin na ljubo Mater, na svetniško požrtvovalno mati, dobro kot topel koruzni kruh iz krušne peči, na brezijansko Marijo, kraljico Slovencev, na ljubo slovensko zemljico, najlepšo in najrodovitnejšo na celem širnem svetu, pravi rajski vrt na Zemlji, kjer je na vsakem gričku lična cerkvica, kjer uspeva dobra kapljica in kjer so dekl`ce fletne, ko' sam hudič.
Ta pol-erotični, ojdipovsko nerazrešen odnos Slovencev do
Matere - zemlje, tega stanja vzajemne soodvisnosti, kjer mati svojo hvaležnost vrača z ugodjem - obilno letino, je viden v ljudski pesmi, danes pa kot avatar, strašilo iz zgodovine odzvanja v formi novodobnih, impotentnih in kilavih reprodukcijah t.i. turbo folka in besedilih medijsko preforsiranih alpsko-germanskih polka viž. Gre za kulturni relikt, zamrznjen zeitgeist že dolgo mrtvega časa, slavospev kmečki ruralni idili in prvim nacionalističnim artikulacijam 19. stoletja. Živela Zedinjena Slovenija, Na Zdravje! Pa po pameti....
Lenart Kodre
Več o tem...

"Big brOther" - reality show kot vstop v kulturo


Glas Velikega brata je naš glas, glas nas, ki gledamo skozi oblake na tisti umetni košček trave in odločamo o usodi junakov. Mi, glas z neba glasujemo, kdo bo izgnan iz raja, tekmovalcem se dopušča le navidezna svobodna volja. Končno besedo ima Veliki Drugi, gospodar življenja in smrti. Reality showi niso torej zgolj opazovanje nesvobode posameznika, povedo nam več o našem odklanjanju svobode. Svobode se niti ne želimo, ker je neznosna, kot deževen popoldan v hiši Velikega brata. Hiša je mikrokozmos, zrcalo našega bivanja, naš privatni peskovnik, kjer se lahko igramo Boga. Zakaj torej resničnostni šovi? Da bi človeško obličje uzrlo Človeka.

Resničnosti šovi so popularne zabavne oddaje. Slovenci jih radi gledamo, tako kažejo statistike. Uvodno oddajo druge sezone Velikega Brata naj bi gledalo kar 40% vseh gledalcev, starih od 18-49 let, takrat zbranih pred malimi zasloni (Vir: AGB Nielsen Media Research: 17. marec 2007 - 14. marec 2008).
Fenomen t.i. »resničnostne TV« je dokaj nov. A nenazadnje je tudi TV zares zaživela šele po Drugi vojni. Prvi moderni resničnosti šovi, kot se jih predstavljamo danes, so nastali v 70.letih prejšnjega stoletja. An American family iz 1973 naj bil konceptualno eden prvih. Forma, ki je danes standard – junaki šova se pred kamero izpovedujejo in pojasnjujejo ozadje zgodbo za nazaj etc., pa naj bi se uveljevila z nizozemskim Nummer 28 (1991) in MTV-jevim Real Worldom (1992). Sledila je »kambrijska revolucija« neštetih serij, ki so navadnega smrtnika iz ulice povzdignile v medijsko zvezdo, če je le sodeloval v najrazličnejših insceniranih avanturah: v raznih tekmovanjih (Najšibkejši člen, Kdo želi biti milijonar?), v nenavadnih okoljih (Survivor), na delovnem mestu (American Chopper), se potegoval za naklonjenost osebka nasprotnega spola (Sanjska ženska/moški), iskanju nove službe (Top model, The apprentice), osebne psiho-fizične metamorfoze (Extreme makeover), renovaciji osebne lastnine (Pimp my ride), talk showih (remember Sally Lowenthal aka Sally Jessy Raphael?, Jerry Springer, Ricki Lake), zmenkih na slepo, itd. Tega je bilo v zadnjih letih ogromno.
Licenčni slovenski Bar, Kmetija, Big Brother so kalupirani po istem principu. Skupini posameznikov se omeji svoboda, le za pokušino pa ostane lažen občutek svobodne volje. Pravila igre vseskozi postavlja nevidna avtoriteta, ki budno spremlja in beleži dogajanje v hiši ter po potrebi »čudežno« interevenira, če stvari uidejo iz rok. Zunanji opazovalci opazujemo, kako se bodi trpini odzvali na nesvobodo. In se naslajamo. Zabavamo. Prav spočijemo si duha ob gledanju tega nesmisla po napornem dnevu. Osebnostno analiziramo vsakega akterja; poznamo njegove strahove, strasti, ambicije. V primerjavi z nami se nam zdijo mnogi »prebivalci hiše« neumni, iracionalni, nesposobni, leni, dolgočasni...povprečni. Mi bi v dani situaciji reagirali boljše. Vemo, kdo bo naslednji zapustil Hišo, anticipiramo njegovo virtualno smrt. Prepoznamo ustvarjalni potencial posameznikov in modrujemo: »...iz te pa še bo nekaj...« Vse nam je jasno, situacijo beremo kot odprto knjigo. Uživamo.
Ta Starim tovrstna zabava ne diši preveč. Ne razumejo, zdi se jim zguba časa. Kje je tu zabava in smisel? Saj se vendar nič ne dogaja! Če že, potem rajši gledajo dokumentarne oddaje o afriški savani, poročila in Maria. Fejst fant je, prijazen in pameten. Mladina je nasploh tako zelo drugačna kot nekoč. Ne pozna manir, govori in vede se prostaško, uživa mamila, posluša satanisično glasbo, ne spoštuje starejših, skrbi jih le za lastno rit. Sami zabušanti, faliranci in jebivetri. Povrh je tu še tehnološki prepad med generacijami-mobiteli, računalniki in tiste male stvari, ki jih ima mladina v ušesih, ko na avtobusu srepo gleda predse in pozabi odstopiti sedež veteranu španske državljanske vojne. Mladina se le še redko identificira s tradicionalnimi verskimi formami, k maši hodi le še iz navade, pa še to bolj poredko. S srcem »niso pri stvari«. Cel svet drvi k vragu; narava je uničena, vedno več je nasilja, revščine, pokvarjenih politikov, goljufov in kriminala. Potem so tu še teroristi, tisti mohamedanski, Al kajda. Za nameček pa vsa ta kri, smrt in banalizacija svetega človeškega življenja dnevno v konjskih dozah prihaja v naše domove preko televizijskih ekranov. Pametni izstrelki, evtanazija in resničnostni showi; svet je postal brezbožen, nič ni več sveto.

Taka črnogledost je odveč. Bog je živ in zdrav, pa četudi ga ohranjamo pri umetnem življenju z aparati. Bog je stopil s križa, v korak s časom, njegova podoba se nam zrcali preko televiziskih ekranov. Kljub kaotičnim in težkim časom, ko Človeku na videz zmanjkuje vere v višji smisel, je ta še kako prisotna, celo bolj kot izgleda na prvi pogled.

Kaj je glavno sporočilo Velike brata? Da obstaja Red, Avtoriteta, ki od zunaj vleče niti stvarstva. Ni se nam treba bati (smrti), saj je vedno je nekdo »tam gori«, ki bdi nad nami. Vse se odvija po vnaprej napisanem scenariju, znotraj katerega je nekaj maneveskega prostora za bitja s svobodbo voljo, a smernice so začrtane. Celoten kozmos tiktaka v harmoničnem ritmu na veke vekov, dokler se ne dopolni čas časov - vesoljna poslednja sodba.
Red. Gospodar. Učitelj. Bog.
Ta Bog je izhodiščna točka tradicionalne judeo-krščanske ideologije. (Post)moderni svet, visokotehnološki svet, kjer vlada Znanost, s takim dogmatskim okvirjem nima nič skupnega. A kdor želi, bo našel to logiko, katere temeljni dokument je Biblija, tudi na mestih, kjer je ne bi pričakovali. Na primer v resničnostnih showih tipa Big brother.
Za »komparativni etnografski material« vzemimo judovsko kabalo, mistični nauk, ki je na žalost med ljudstvom zaslovel z rdečimi trakci, Britney Spears in Maddonino Kabbalah water. Če se zdi svetopisemska zgodba nekoliko pusta in enoznačana, ponuja kabala tolkienovsko razlago stvarstva. Osredotočimo se zgolj na zgodbo, brez moralno- etičnih in političnih implikacij: Bog je Bog. Je Nič (Ajin) in hkrati Neskončno vse (Ain Sof). Zakaj je Bog ustvaril svetovje? Da bi »obličje motrilo obličje«. Božji akt začetka stvarstva je dejanje čiste volje. V aktu popolne svobodne volje je Bog umaknil (cimcum) aboslutno Vse, da se je pojavila praznina, v kateri se je lahko razodelo zrcalo bivajočega. Božji žarek (Ajjin Sof Or), ki je prodrl v to praznino se je nato razodel, razpršil v 10 božjih emanacijah, temeljnih principih stvarstva, ki jih simbolizira deset sefir, razporejenih v logično strukturo, znano kot Drevo življenja. Svet materije, atomov, pa ni edini svet, ki ga je Bog ustvaril. Proces rojstva stvarstva se je udejanil postopoma, v stopnjah: imenovanja, stvarjenja, upodobljenja in narejenja. Tem ravnem bivanja so analogni štirje svetovi, štiri naddimenzije, od katerih je naš vidni kozmos le najbolj groba oblika. Vso svetovje je v harmonični povezanosti in soodisnosti. Vso svetovje funkcionira po istih 10 principih, ki so atributi Božjega. Tudi Človek je nastal »v fazah«. Prvi človek, Človek »najvišjega« sveta je Adam Kadmon, zasnovan na človeškem liku, vsebuje vse, kar je potrebno, da se dopolni naloga božjega odseva. Adam Kadmon se je nato razodel v nižji svet (ločitev na moški in ženski princip), nato še nižje, v tretji svet, svet upodobljenja-»edenski vrt«, iz katerega sta bila izgnana Adam in Eva in nazadnje poslana v najnižji svet, kjer sta dobila«obleko iz kož«. V božjem načrtu ima človeštvo ključno vlogo. Vsak posameznik je poslan na svet, da izpolni svojo »karmično« nalogo, povezano s posebnim vidikom celotne sheme. Nič ni naključno, vse ima svoj namen, tudi zlo. Delo stvarjenja bo dopolnjeno, ko se bo zadnji polno uresničeni človeški duh združil nazaj v Adama Kadmona in bo ta božja podoba zrla v zrcalo bivajočega, da v polnem izkustvu človeštva ugleda odsev svojega lastnega Božanstva. Popolnost bo v trenutku dosežena v zedinjenju s svetim imenom »Jaz sem, ki sem«, ko bo Bog motril Boga. V žarenju te dopolnitve se bo podoba strnila z resničnostjo, da bi se razpustila v Ajin Sof in znova izginila v Ajin. Iz Nič v Nič. Prah si in v prah se povrneš.

Kakšna je »kozmologija« Velikega brata? Tekmovalci so izbrani po posebnem ključu, ki ga definira skupina strokovnjakov. Ta proces se začne dolgo preden se show začne predvajati na sporedu. Izbrani so tisti, ki po svojih osebnostnih lastnostih najbolj odgovarjajo filozofiji showa. Morajo biti čim bolj zanimivi, različni. V Hišo so poslani s posebnim namenom, da nas pritegejo k gledanju. Ko se materializirajo » v oblačilih iz kože« pozabijo na življenje zunaj, »v raju« . Začne se čas preizkušenj, solz in smeha. Začne se Življenje v skrajšani, instant verziji. Oder resničnostnega šova je karseda nazoren približek , pomanjšana različica sveta zunaj. Vse je navidez običajno, na trenutke profano, takšen kot zna biti ljubi vsakdanjik. Posamezniki stopajo in izstopajo v ljubezenska razmerja, se sporečejo zaradi hrane, se dolgočasijo, gleda se jih v kopalnici, ko spijo, se zabavajo in delajo Nič. Ko na sporedu niso predvidene, od zunaj delegirane aktivnosti in zadolžitve, so »prebivalci«, kar nekam letargično zgubljeni, manjka inciative, vlada status quo, stanje latentnega nereda. Potem se zasliši glas z neba in kolesje stvarstva se premakne. »Junakom« se nalaga preizkušnje, katerih se ne bi sramovala niti Gilgameš ali Jazon. Glas je »prvi gibalec«, ki vzpostavi red sistema in pravila igre. Je čisti imperativ, božanska zapoved: »..naredi to, ali pa boš pogubljen – izgnan iz raja«. Angel smrti (uniformirana oseba, ki pričaka izpadle tekmovalce) odvede poražence iz njihovega mikrokozomosa v onostranstvo, v svet«zunaj«. Tam jih pričakajo svojci, ki se veselijo ponovne združitve z dragimi.
Tisto, kar se dogaja po Hiši je seveda igra, to se zavedajo tudi tekmovalci. Glavna nagrada pa ni »od tega sveta«, sveta za zaprtimi zidovi, smisel njihove kalvarije, njihovega večmesečnega trpljenja, se nahaja zunaj, ko preživijo preizkušnjo tamzemskega življenja. Nagrada je vsekakor vredna truda.
Glas Velikega brata je naš glas, glas nas, ki gledamo skozi oblake na tisti umetni košček trave in odločamo o usodi junakov. Mi, glas z neba glasujemo, kdo bo izgnan iz raja, tekmovalcem se dopušča le navidezna svobodna volja. Končno besedo ima Veliki Drugi, gospodar življenja in smrti. Reality showi niso torej zgolj opazovanje nesvobode posameznika, povedo nam več o našem odklanjanju svobode. Svobode se niti ne želimo, ker je neznosna, kot deževen popoldan v hiši Velikega brata. Hiša je mikrokozmos, zrcalo našega bivanja, naš privatni peskovnik, kjer se lahko igramo Boga. Zakaj torej resničnostni šovi? Da bi človeško obličje uzrlo Človeka.

Nič brezbožnega ni v resničnostnih TV oddajah. Nasprotno, so odraz globoke vere v Boga.

Pa se kot dodatek: Ce so razni nacionalizmi in vsi možni šovinizmi lakmusov papir stanja duha in ksenofobija slovenske družbe, so se boljši "field cases" reality showi, kot odraz tipične, "kot da" povprecne kulture naroda oz. vsaj njenih trenutnih tendenc. Slovenci in nasploh vsa Zahodna civilizacija podzavestno še vedno stavimo na« mora biti nekaj več«, čeprav mogoče tega ni moč čutiti neposredno. Smisel , kot je prikazan v filmu bratov Cohen, No country for old men, se še vedno zdi pregrozljiva in preveč očitna opcija.

Sodeč po spodnjem videou, se v ruski druzbi dogajajo velike spremembe. Redifinicija. Če sta bila prej prej moc in nasilje skoncentrirana v totalitarni Državi, v Velikem Drugem, je z razpadom le-te prišlo tudi do redifinicije ekonomije nasilja. Svoboden trg, demokracija, osebna svoboda - nasilje na razprodaji. Zeleli ste imejte.
Več o tem...