Balkan esperanto, iluzija ali realnost?

Na svetu obstaja okrog 6000 jezikov. Skozi zgodovino so se jeziki združevali, razdruževali in variirali, tako da se njihovo število ves čas spreminja. Posledično je vedno aktualen problem definicije jezika skupaj z določitvijo instance, ki dejansko odloči ali je nek jezik uradno priznan (standardni) jezik ali je to zgolj neka različica oziroma lokalna variacijo nekega “širšega” jezika. Kakorkoli namen spodnje razprave ni v vprašanje taksonomije jezikov, pač pa vprašanje o možnostih uvedbe svetovnega jezika kot prešitja vseh obstoječih kodov sporazumevanja s ciljem učinkovitejše komunikacije in posledičnih prednosti za čoveštvo kot celoto. V luči vedno intenzivnejše globalizacije in s tem komunikacije med različnimi deli sveta se vedno veča potreba po skupnem mednarodnem jeziku oziorma kodu sporazumevanja. Kljub temu, da obstajajo t.i. mednarodni jeziki kot npr. angleščina (oziorma kot je bila nekoč latinščina), ostajajo ti še vedno uporabljani v omejenem obsegu. Kot bomo videli v razpravi, jim manjkajo določene karakteristike, ki bi jim omogočile lažji razmah v smislu svetovnega jezika. Zato se bom osredotočil bolj na primer poskusa izdelave in vpeljave umetnega jezika esperanta, ki ima pretenzije postati mednarodni jezik. Konkretneje se bom osredotočil na razpravo o možnosti uvedbe balkan esperanta kot “lokalne” različice svetovnega jezika. Naslonil se bom na sociolingvistično perspektivo, ki jezikovno problematiko obravnava interdisciplinarno v okviru celostnega sistema (holizem). Fishman loči dva nivoja sociolingvistike. Mikronivo, ki se ukvarja z neposredno govorno komunikacijo pripradnikov jezikovne skupnosti, ter makronivo, ki obravnava jezikovne problematike kompletnih družbenih skupin, jezikovne kontakte, bilingvizem, kreolizacijo, standardizacijo, jezikovno planiranje, jezikovno kulturo, jezikovne politike ipd. Ker me bodo zanimali bolj sociološki aspekti in ne toliko jezikoslovni aspekt, bom obravnaval tematiko na makronivoju.

V prvem poglavju bom soočil umetni z naravnim jezikom. Izpostavil bom karakteristike standardnih jezikov na eni strani ter umetnega jezika esperanto na drugi. Regijo oziroma pojem Balkan bom za potrebe obravnavane tematike lingvistično in geografsko opredelil v drugem poglavju. V zadnjem pa bom razdelal koncept balkan esperanta in ga osvetlil tako z vidika zgodovinskih družbeno-političnega razvoja, kot tudi z vidika paralelnega razvoja jezika(ov) in jezikovnih politik na tem področju. Za zaključek se bom vprašal ali je balkan esperanto iluzija ali realnost?

1. Umetni vs. naravni jezik
Pri vprašanju jezika se srečujemo z eno osnovnih dialektik, ki jo tvori binarna pozicija med naravnim in umetnim jezikom. Torej kaj naredi jezik umetni/naravni oziroma kje je meja? Kot naravni jeziki so praviloma opredeljeni jeziki posameznih narodov oziroma etnij. To so torej jeziki, ki so nastajali bolj ali manj spontano v okviru posameznih družb, njihove specifike in variacije pa so tesno povezane s kulturami teh družb. Ko govorimo o umetnem in naravnem jeziku, predstavlja pomemben moment pojav pisanega jezika. Z njim se vzpostavi druga dialektična napetost med (pisanim) jezikom in govorico. Govorica namreč predstavlja individualno variacijo v okviru jezikovne neomejene produktivnosti, ki največkrat ni popolnoma v skladu s pisanim jezikom oziroma njegovo strukturo. Pisani jezik tako nakazuje neka pravila in smer, medtem ko govor predstavlja njegovo bolj ali manj “pravilno” uporabo.

Torej če se vrnem nazaj k dialektiki med naravnim in umetnim jezikom lahko opredelimo naravni jezik kot standardni jezik, oblikovan na osnovi pravil in zakonitosti govorice, medtem ko umetni jezik predstavlja neka umetno izdelana slovnična in pojmovna struktura. Kakorkoli, pa moram kljub vsemu izpostaviti dejstvo, da je edini naravni jezik govorjeni narečni jezik. Tako se nam pri standardnem jeziku odpira vprašanje njegove dejanske naravnosti. Vsak standardni (pisani) jezik namreč značilno oblikuje vpliven lingvistični strokovnjak ali skupina strokovnjakov, običajno skozi daljše obdobje. Tak jezik je naravni jezik v toliko, kolikor jemlje zakonitosti iz več podobnih variacij jezika, katere standardni jezik združi v enega. Takoj, ko se spustimo v konkretne slovnične in besedne variacije, pa se strečamo s problemom, katera variacija je “bolj pravilna” in je izbrana kot jedro takšnega jezika. Kaj ji daje prednost pred ostalimi variacijami, zakaj je bolj pravilna, po kakšnih kriterijih določiti “nad”variacijo? To so delikatna vprašanja, ki si zaslužijo pozornost, kakorkoli pa se bom za potrebe tega seminarju omejil na definicijo standardnega jezika kot naravnega jezika.

1.1. Umetni jeziki
Umetni jezik je torej jezik, ki ima popolnoma oziroma v večji meri umetno postavljena slovnična pravila ter besedišče. Trenutno obstajata oziroma sta v uporabi dva (resna) mednarodna umetna jezika, ki sta nastala koncem 19. stoletja. To sta esperanto in volapik . Oba sta umetno izdelana, imata svojo slovnico, slovnična pravila in svoje besedišče. Osrednji cilj obeh (oziroma vseh umetnih jezikov) je zminimalizirati potrebno energijo za namene komuniciranja. Podobna sta si v tem, da imata poenostavljeno slovnico, ki izključuje vsakršne izjeme in tako omogoča enostavnejše in hitro učenje pravil. Razlikujeta pa se v pomembni lastnosti. Zamenhof, “oče” esperanta je namreč za besedišče svojega umetnega jezika izbral kot osnovo korene besed romansko-germanskih jezikov, medtem ko je avtor volapika Schleyer vpeljal popolnoma nove besede, ki so si poleg tega še velikokrat zelo podobne. Poleg drugih razlik omenjam zgolj to, ker je ključna za (relativni) uspeh prvega in neuspeh drugega. Četudi se je volapik pojavil prej, je esperanto zaradi te razlike hitreje učljiv tudi za manj šolane, lažje si je zapomniti besede, povrh vsega pa je bolj harmoničen in estetski (saj povzema naravne oblike). Posledično je esperanto izrinil volapik in si tudi pridobil na svojo stran njegove pristaše. Kljub temu prvi še vedno ostaja v uporabi, a v relativno omejenem, majhnem krogu uporabnikov .

1.2. Esperanto kot mednarodni jezik
Esperanto je torej umetni jezik, ki ga leta 1878 zasnoval poljski okulist in jezikoslovec-amater Ludwig Lazarus Zamenhof . Njegov cilj je zasnovati v narodnem smislu popolnoma nevtralen jezik, ki se poleg tega od standardnih razlikuje po naslednjih lastnostih/prednostih . Esperanto je presenetljivo lahek za učenje, po mnenju Zamenhofa vsaj petdesetkrat lažji od vsakega standardnega jezika. Slednji so namreč nastajali stihijsko v skladu s tekočo uporabo in potrebami sporazumevanja, vendar brez nekega načrta in pravil. Npr. Samostalnik “glava” ima različen spol v različnih jezikih, potem so tu nepravilne spregatve in sklanjatve, te v vseh možnih časih in sklonih itd., katere si je vse potrebno zapomniti (ker so izjeme). Medtem ko je so pri umetnem jeziku pravila jasna, končnice vedno enake, skratka ni izjem. Torej druga ključna razločujoča lastnost esperanta je njegova dovršenost, ki jo sestavljajo matematična natančnost, prožnost in brezmejno bogastvo. Kljub svojim jasnim pravilom umetni jezik ohranja prožnost in odprtost za nove besede; ostaja produktiven.

Kakorkoli pa ostaja odprto legitimno vprašanje, zakaj ne bi za mednarodni jezik izbrali enega od širše uporabljanjih standardnih jezikov kot npr. angleščino, španščino oziroma mrtvih standardnih jezikov kot npr. latinščine. Zakaj ne izbrati slednje za mednarodni jezik? Latinščina je bil v času svojega “življenja” v zelo široki uporabi in je imela prednost v svoji izgovorni in oblikoslovni jasnosti ter neznanskem zakladu že ustvarjene literature. Njen problem poleg tega, da je mrtev jezik in da ima komplicirano slovnico, je predvsem to, da je nevtralna samo za evropska ljudstva, nikakor pa tudi za vse človeštvo, nenazadnje pa je to tudi izrazito duhovni jezik krščanske religije. Esperant za razliko sovpada z idejo ekumenizma ozioram idejo o svetovni religiji oziroma bolje rečeno verovanju . Na drugi strani lahko kot potencialni mednarodni jezik izpostavimo angleščino, ki jo kot jezik sporazumevanja v veliki meri že uporabljajo(mo) širom po svetu. Problem angleščine je, da je enostavna na osnovne nivoju znanja ter zelo kompleksna in težavna na višjih nivojih, kar daje izključno komunikacijsko prednost (in s tem moč) “naravnim” govorcem. Slednji etnično-etični vidik je ključna slabost, ki zavira angleščino, da bi se prelevila v uradno priznani mednarodni jezik.

Zamenhof glede mednarodnega jezika in esperanta zaključuje, da je mednarodni jezik povsem možen in da bo prinesel človeštvu velikanske koristi ter da bo do uvedbe mednarodnega jezika prej ali slej prišlo v obliki umetnega jezika oziroma verjame da bo to esperanto: “Esperantu je mogoče nasprotovati iz interesa, nikakor pa ne iz logike in etike.” . Za njegovo ohranitev pa nadalje predvideva potrebo po instanci oziroma državi, ki bi ga vzela za svojega. Danes za razliko od časa ustvarjanja Zamenhofa je namreč takšna država možna v kontekstu brezmejne in brezozemeljske “cyber” skupnosti . Pri tem Wüsterja dodaja, da je za uspeh in legitimacijo esperanta potreben tudi paralelni preboj oziroma “globalizacija” verovanja oziroma ekumenizma, ki bi postavil osnovo za širitev in sprejem mednarodnega jezika .

Skratka pri odločanju o naravnem (standardnem) oziroma umetnem jeziku kot mednarodnem jeziku se srečujemo z dialektičnim razmerjem med raciom (profit) in iraciom (kultura), kar odločitev oziroma rešitev dela tako težavno in kompleksno. Zamenhof namreč povdarja popolnost esperanta in veliko ekonomičnost umetnega jezika, kar je morda racionalno z vidika produktivnosti in dobička, ni pa nujno to to kar hočejo ljudje. Ljudje oziroma kultura namreč stremijo za “dramo”, privlači jih nepopolnost, nejasnost. Ljudem odgovarja kompleksnost s presežkom, v katerem se kaj skrije oziroma kaj zakrije in jo tako dela bolj privlačno.

2. Regija Balkan
Da bi lažje pojasnili koncept Balkan, moramo osvetliti termin tako z vidika lingvistične kot tudi z vidika geografsko-politične perspektive. Tako kot vsak koncept se je tudi Balkan oblikoval skozi daljše zgodovinsko obdobje, ker pa je jezik živa tvorba, pa se ta proces seveda nikoli ne zaključi. Sprva je beseda Balkan kot označevalec označevala gorovje v Bolgariji , ki je slednjo na severu ločevalo od Romunije. Prvi ki so v literaturi omenjali to ime, so bili popotniki in razni odposlanci oziroma pogajalci različnih centrov moči. Le-ti so v svojih zapisih med prvimi omenjali to gorovje z imenom Balkan, ki je v tistih časi pomenilo težavna gora. Geografsko bolj precizno pa je “Balkanski polotok” kot prvi opredelil nemški geograf August Zeune v svojem delu Goea leta 1908 (Todorova, 2001). In sicer je to območje, ki leži južno od gorovja Balkan. Torej se razteza od Črnega morja preko Bolgarije ter vse do Istrskega polotoka ob Jadranskem morju, ki se dotika vzhodnega dela Alp. Kasneje skozi geo-politične zasuke vplivov na tem področju pa je beseda Balkan dobivala vedno bolj politično konotacijo in označevala nekakšno “tampon cono” med Orientom in Evropo, kjer so se mešali vplivi tako ene kot druge strani, tako kot se mešajo tokovi in vetrovi ob stiku tople in hladne fronte, in ustvarjali nek nemiren presek dveh značilno različnih množic. Naj na tem mestu citiram Todorovo, ki zelo celostno in obenem jedrnato predstavi “usodo” Balkana:

“Balkan je lahko zaradi svoje geografske neločljivosti od Evrope in obenem zaradi kulturnega statusa “drugega” znotraj nje prevzemal številne politične, ideološke in kulturne frustracije, ki so izvirale iz napetosti in nasprotij, neločljivo povezanih s pokrajinami in družbami zunaj Balkana, te pa so jih odrinile prek svojih meja. Balkanizem je sčasoma postal prikladen nadomestek za čustveno razbremenitev, ki jo je ponujal orientalizem, in Zahod olajšal za bremena rasizma, kolonializma, evropocentrizma in krščanske nestrpnosti do islama.”

Na prelomu iz 19. v 20.stol. se je Balkana močno začel prijemati političen prizvok predvsem v slabšalnem smislu, kot opredelitev področja, kjer žive “necivilizirani” plemenski narodi, ki se med seboj krvavo bojujejo in cepijo. V tem kontekstu se tudi pojavi pojem “balkanizirati” in “najpogosteje označuje proces drobljenja prejšnjih zemljepisnih in političnih enot na nove majhne nacionalne države, katerih sposobnost za samostojno življenje je vprašljiva” ; Skratka v primeru balkanske regije termin označuje proces nastajanja novih držav na področju Otomanskega cesarstva. Kasneje so ta pojem celo začeli uporabljati širše, kot označevalec procesov političnega cepljenja na različnih koncih sveta. Da bi omilili negativno konotacijo terminov s korenom balkan- so predvsem evropski politiki poskusili uvesti bolj nevtralen termin jugovzhodna Evropa, ki se bolj ali manj geografsko ter politično ujema s pojmom Balkana. Ne glede na tovrstna prizadevanja pa Balkan ostaja močan označevalec opisovane regije.

Sam v razpravi regijo Balkana navezujem na njeno ontološko osnovo in jo tako tudi percipiram, in sicer kot področje, ki obsega vse države nastale iz bivše Jugoslavije, Albanijo, Bolgarijo, Romunijo, Moldavijo, Grčijo ter evropski del Turčije. Ne glede na to, da sem nasprotnik vsakršnih delitev in meja, menim, da je ta razmejitev kot predpostavka za potrebe logično zaključene izpeljave razprave nujno potrebna. Predstavlja namreč tako geografsko zaključeno celoto, kot tudi področje z bolj ali manj podobno zgodovino razvoja ter nenazadnje mentalitete prebivalcev .

3. Balkan esperanto
V skladu z zgornjo opredelitvijo regije Balkan se bom v svoji razpravi o možnostih nastanka balkan esperanta omejil na področje slovansko govorečega življa (bivša Jugoslavija, pogojno Bolgarija) na tem območju, čigar jeziki so si med seboj najbolj podobni. Slednje predstavlja dobro osnovo za zasnovanje jezika tipa balkan esperanto, ki bi se ga zlahka naučili in uporabljali vsi prebivalci področja.

Dejstvo je, da so na področju Balkana geneološko različni jeziki prešli na številne skupne lastnosti. Jezikovna konvergenca je privedla balkanske jezike do mnogih skupnih potez, čeprav so si različni po izvoru: novogrški, albanski, romunski, bolgarski, makedonski ter tudi srbski, če gledamo širše, medtem ko so si podobnosti med jeziki narodov na področju bivše Jugoslavije še večje. V širšem pogledu lahko med skupne poteze štejemo zapostavljen (postpozitivni) določni člen, splošna izguba nedoločnika, ta se ohranja le pod vplivom hrvaščine, nadalje je skupen način tvorjenja prihodnjega časa (predvsem s pomožnim glagolom hoteti), skupno odpravljanje sklonov ter sintetična sklanjatev, ki se je zamenjala z analitično .

Vsak jezik ima svojo razvojno dinamiko, pri čemer pri vsakem obstajata nasprotujoča si procesa jezikovne konvergence in jezikovne divergence. Posledično se jeziki v času preoblikujejo, si med seboj sposojajo, se oddaljujejo, ko jih govorci oblikujejo tako, da bi za sporazumevanje porabili čim manj energije ter obenem zadovoljivli potrebe kulturnih dinamik. Ne glede na to dinamiko, so se v času izoblikovali standardni jeziki, preko katerih se formirajo jezikovne skupnosti (narodi). Slednje ima na eni združevalno vlogo, na drugi strani pa ločevalno v odnosu do drugih jezikovnih skupnosti ter tako vzpostavlja pomemben aspek identitete neke skupnosti. Standardni jeziki so nastajali prek procesa koineizacije, kot imenujemo jezikovno konvergenco. Koineji so nadlokalni jeziki sporazumevanja med govornimi skupnostmi, ki govorijo sorodne jezike. Nastajali so zaradi različnih razlogov kot so gospodarski razvoj, trgovske poti, večja upravna središča skratka skozi potrebo po različnih interakcijah in sporazumevanju. Nastanek standardnega jezika je nadalje pogojen s političnim poenotenjem in konsenzom. Kljub standardizaciji pa ostajajo znotraj posameznega jezika diatropske, diastratske različice in idiolekti, katere veže skupaj ta standardni jezik .

Koncept balkan esperanta, ki bi povezoval področje balkana in omogočil enostavnejšo in efektivnejšo komunikacijo se pomembno razlikuje od procesa koineizacije in samih standardnih jezikov. Cilj izdelave in uvedbe balkan esperanta ni konvergenca obstoječih jezikov, temveč izdelava jezika, ki bi na eni strani pomenil prešitje obstoječih jezikov (v smislu podobnosti v besedišču) ter na drugi strani postavitev ene slovnice, poenostavljene in brez izjem po vzoru esperanta, kar bi omogočalo učinkovito in lažje sporazumevanje. Prav tako ni potreben predpogoj političnega potenotenja oziroma je potreben v zelo omejeni meri, saj ne ukinja ali prepisuje obstoječih standardnih jezikov, pač pa uvaja umetni jezik, ki ni »last« nikogar. Sam koncept balkan esperanta tako ni v navzkrižju z naravno-kulturnimi silnicami, saj ne ukinja obstoječih jezikov, kultur in narodov, temveč predstavlja zgolj dodatno “orodje” in dodano vrednost prebivalcem tega področja.

3.1. Jezik in identiteta na Balkanu
Identiteta posamezniku oziroma skupine tem omogoča, da se umestijo v svoje okolje na eni strani skozi občutek podobnosti in pripadnosti (v svoji skupini) ter na drugi strani skozi občutek različnosti (z drugimi skupinami). Torej to diaklektično zaznavanje svojega ožjega in širšega okolja omogoča posamezniku (skupini) vzpostavitev svoje identitete oziroma pripadanja družbi in kulturi, v kateri se kot človeško bitje uresniči, dosega in presega . Identiteta je dinamična struktura, torej govorimo o tem, da posameznik (skupina) vzpostavlja svojo identiteto. Poznamo različne vrste skupinskih oziroma družbenih identitet: etnična, religiozna, politična, stigmatizirana, vojaška, jezikovna itd. Vsaka skupnost se za svoj obstoj in kohezivnost opira na različne skupinske identitete oziroma družbena sidrišča (z vidika posameznika), pri čemer izhaja iz občutka pripadnosti, zagotovil varnosti in vključenosti.

Na področju Balkana je bil jezik pomemben element za vzpostavljanje in utrjevanje identitet, kakorkoli pa praviloma predvsem kot opora in kot posledica oblikovanju različnih religioznih in etničnih identitet. Predvsem v obdobju 18. in 19. stoletja je skupna jezikovna identiteta predstavljal pomemben element poskusov utrjevanja enotne jugoslovanske nadnacionalne identitete v obliki vzpostavljanja srbo-hrvaškega jezika kot državnega jezika. Posamezni dialekti v regiji so si v zelo veliki meri podobni, enotni in razumljivi, vendar pa se določeni (Slovenščina, Makedonščina, sploh pa Albanščina) med seboj tudi pomembno razlikujejo. V tem pogledu združevanja jezikov v svetu obstaja veliko standardnih jezikov, ki so pluricentrični , torej imajo več središč razvoja, še vedno pa so tretirani v okviru enega standardnega jezika (npr. angleščina in ameriška angleščina, standardni nemški jezik ter dialekti posameznih nemških pokrajih pokrajin, Švice in Avstrije, ter mnogi drugi kot so hindu, kitajski, norveški itd.). Problem pri poskusu vzpostavljanja enotnega »jugoslovanskega« jezika so bili nenehni pritiski na popolno »zlitje« jezikov (dialektov) področja v en skupni standadni jezik. Podpirala ga je Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti (JAZU, ust. 1867), na drugi strani pa ga je vsiljevalo državno totalitarno vodstvo (najprej kralj Aleksander po 2. svet.voj. pa Tito). Skratka ni bilo dovolj maneverskega prostora za ohranjanje in paralelno uporabo lokalnih različic in razlikovanja. Zaradi vzporednih pritiskov po nadnacionalnem poenotenju so se jugoslovanski narodi čutili preveč ogrožene, kar je vodilo v vedno večje težnje po kolektivnih identitetah z nacionalizmi na čelu in tako v propad projekta.

Skozi t.i. proces balkanizacije je prišlob tudi do vedno večje (namerne) divergenca jezikov. Balkanizacija pomeni proces delitve regije ali države na manjše regije ali države, ki so si med seboj običajno sovražne in nekooperativne . Termin se je oblikoval in najprej uporabljal za konflikte med narodi na območju Balkana v 20. stoletju (Balkanske vojne in nato še Jugoslovanske vojne in razpad Jugoslavije na več nacionalnih držav), danes pa se uporablja tudi širše. Proti koncu 20. stoletja se torej srečujemo delitvijo in nestabilnostjo Balkana, ki najverjetneje še ni končana . Vzporedna posledica tega procesa je oblikovanje štirih standardnih jezikov (hrvaški, srbski, črnogorski in bosanski poleg obstoječega slovenskega in makedonskega) iz enega skupnega (srbo-hrvaškega jezika) .

3.2. Jezikovno planiranje in jezikovna politika
Greenberg loči tri paradigme jezikovnega planiranja (»modele jezikovne enotnosti«). Prvo je enotnost nadzirana iz središča (npr. JAZU), potem enotnost postavljena s strani oblasti (npr. kralj Aleksander, Tito) in kot tretja pluricentrična enotnost. Prvi dve sta bili izrazito značilni za področje Jugoslavije z omenjeno institucijo JAZU in na drugi strani jezikovno planiranje s strani oblasti, o tretji policentrični paradigmi je bilo v omejenem obsegu, predvsem pa prepozno, govora v okviru Novosadskega dogovora lega 1954. Specifičen problem srbo-hrvaškega jezika je bil, da so jezikoslovci in književniki, ki so oblikovali skupni jezik leta 1850, imeli za cilj uporabo jezika kot združevalne sile za ljudi na določenem govornem področju. S tem pristopom k začetni standardizaciji so uničili nekaj stoletij naravnega paralelnega razvoja jezika pravoslavnih in katoliških južnih Slovanov. Medtem ko je edini dialektalni predlog skupnega jezika propadel koncem 19. stoletja ter razne oblike vsiljene enotnosti v 30 letih 20. stoletja, je povojni režim še zadnjič poskušal formalizirati jezikovno »bratstvo in enotnost« s pomočjo Novosadskega dogovora podpisanega med Zagrebom in Beogradom leta 1954 . Koncept je bil zasnovan lahko rečemo precej »liberalno« in je dopuščal veliko fleksibilnosti v standardih in uporabi jezika; uvajal je neke vrste policentrični sistem. Kakorkoli ta v praksi nikoli ni resneje zaživel, njegov propad pa je bil simptomatičen za druge spremembne, do katerih je začelo prihajati znotraj jugoslovanske federacije od 60. let naprej. Vzporedno s separatističnimi težnjami konstitutivnih narodov federacije so se kot podkrepitev teh pojavljale tudi težnje po narodnih standardizacijah in diferenciacijah jezika. Vloga jezika kot krepitelja identitete naroda v kontekstu minimiranja notranjih in maksimiranja zunanjih razlik, je tako povzročila razpad ideje o jezkovni enotnosti in s tem tesnejši povezanosti in sodelovanju južnih Slovanov. Tako je jezikovna avtonomija konstitutivnih narodov Jugoslavije potrjena (dovoljena) z ustavo SFRJ leta 1974. S tem je nastala aktualna slika standardnih jezikov držav nastalih ob razpadu Jugoslavije (slovenski, hrvaški, bosanski, srbski, črnogorski in makedonski jezik).

Jezikovne kodifikacije kot rečeno se izvajajo povsem namerno. V Evropi 19. stoletja so standardne jezike kodificirale skupine pisateljev in intelektualcev, narodu pa so to predstavili kot naraven in nujen proces. Identično velja za področje Balkana oziroma konkretneje področje držav bivše Jugoslavije, kjer so v tej vlogi nastopali npr. Irili na Hrvaškem, Vuk Stefanović Karađić v Srbiji ter Miklošič v Sloveniji .

Pri razpravi o jezikovni politiki ne moremo mimo kulturne politike, kjer lahko povzamemo, da so obstajali tri pomembnejši možni načini oblikovanja Jugoslovanske kulture, torej narodni preporod in gibanja, drugi način predstavlja oblikovanje skupne jugoslovanske identitete ter kot tretji uresničitev panslovanske ideje . Skratka spekter vse od kulturne divergence do kulturne konvergence. Paralelno s kulturo velja podobno za jezikovne politike in smer njihove kodifikacije. Dejstvo je, da bi bilo poenotenje “treh plemen” kot so si jo zamišljali kulturniki in intelektualci ob nastajanju in razvoju Jugoslavije, možno zgolj s silo, poleg tega pa bi bilo popolnoma nenaravno. Jugoslavija za razliko od drugih Evropskih držav (Nemčije, Italije, Francije,...) ni imela istega jezika, na drugi strani pa, kar je tudi izredno pomemben faktor, ni imela ene same religije . Za poenotenje sta ji tako manjkala dva ključna elementa oziroma kozmološki silnici.

Precej bolj konstruktivno povezovanje so si kljub temu zastavili v Ilirskem gibanju v začetku 19. stoletja, katerega cilj je bilo politično in jezikovno poenotenje področja Jugoslavije . Leta 1913 se je tako izoblikoval t.i. veliki kompromis med narodi za skupen jezik z ekavsko izgovorjavo in latinsko pisavo. Torej Srbi so se bili pripravljeni odreči pisavi v cirilici, v zameno za uveljavitev ekavskega narečja namesto ljekavskega. Realizacijo ideje je prehitela 1. svetovna vojna, ki je skupaj z drugo precej spremenila kulturno-politično sliko področja. Ne glede na to so problem možnosti jezikovne konvergence poleg kulturnih oteževale tudi družbeno-politične specifike. Evropske države se namreč v osnovi razlikujejo v dveh družbeno-političnih linijah. Ene so ustrojene bolj po kolektivistično-avtoritarnem modelu (npr. nemške dežele), medtem ko so druge bolj individualistično-libertarne (npr. Velika Britanija). Jugoslovanski narodi so bili ustrojeni po “nemškem” modelu s kolektivističnim mišljenjem, od Evrope pa so obenem prevzeli idejo o modelu “čiste” nacionalne države, kar je rezultiralo v partikularističnem nacionalizmu. Kombinacija kolektivizma z nacionalizmi je zahtevala minimiranje notranjih in maksimiranje zunanjih razlik ter s tem oblikovanje močnih skupinskih (nacionalnih, religioznih, jezikovnih) identitet. Nadalje je s političnega vidika pomembno dejstvo, da je Jugoslavija “zamudila” ero nastajanja nacionalnih držav v zahodni Evropi. Zaradi večstoletne nadvlade različnih cesarstev Vzhoda in Zahoda tudi niso imeli svojih (intelektualnih) elit, kar pomeni, da niso imeli pravega gibala za nadnacionalne ideje. K slednjim pa seveda spada tudi ideja o poenotenju jezika.

3.3. Balkan esperanto, iluzija ali realnost?
Vse te družbene specifike na področju slovanskih narodov Balkana pa niso nujno v nasprotju s konceptom t.i. balkan esperanta. Dejstvo je, da cilj izdelave in uvedbe balkan esperanta ni konvergenca obstoječih jezikov, temveč izdelava jezika, ki bi na eni strani pomenil prešitje obstoječih jezikov (v smislu podobnosti v besedišču) ter na drugi strani postavitev ene slovnice, poenostavljene in brez izjem po vzoru esperanta, kar bi omogočalo učinkovito in lažje sporazumevanje. Sam koncept balkan esperanta ni v navzkrižju z naravno-kulturnimi silnicami, saj ne ukinja obstoječih jezikov, kultur in narodov, temveč predstavlja zgolj dodatno “orodje” in dodano vrednost prebivalcem tega področja.

Za nastanek standardnega (naravnega) jezika so potrebni državna in politična enotnost, kulturna enotnost, zaščita s strani (intelektualnih) elit, skupna birokracija ter akademska »zaščita« in razvoj jezika . Problem Balkana in jezikovnih vprašanj je bila sama turbolenca dogajanj v kontekstu političnih (nad)oblasti in posledično nenehnega iskanja identitete ter sidrišča formirajočih se narodov. Področje Balkana je enostavno »zamudilo« ero vzposatavljanja nacionalnih držav in posledično standardizacij jezikov, ki so se dogajali drugje v (zahodni) Evropi. Ti vplivi in zgledi so, kljub sorodnostim in skupnem poličnem okviru, »silili« narode k formiranju širše priznanih (čistih) oblik družbeno-politične ureditve t.j. »čistih« nacionalnih držav. Kot posledica teh procesov je po obdobju večjih konfliktov nastala aktualna slika standardnih jezikov držav nastalih ob razpadu Jugoslavije (slovenski, hrvaški, bosanski, srbski, črnogorski in makedonski jezik). Zanimivo pa ostaja, da se predstavniki teh narodov med sabo v praksi še vedno sporazumevajo v neki obliki »jugoslovanskega« jezika, predvsem pa da se med sabo razumejo. Kljub podobnosti med jeziki narodov na področju bivše Jugoslavije, pa med njimi vseeno obstaja nekaj značilnih razlik. Zahodni del govori štokavsko narečje z ekavsko izgovorjava in pisavo v cirilici, medtem ko vzhodni del govori kajkavsko narečje z ijekavsko izgovorjavo in latinsko pisavo. Ob vsem tem so tako na vzhodu kot zahodu določena področja, kjer uporabljajo drugo oziroma obe rezličici; sploh je to značilno za področje Bosne in Hercegovine. Naslednja specifika Balkana je ta, da ima zaradi večstoletne tuje nadvlade zelo omejeno elito in prevladujejo srednji, predvsem pa nižji sloji, ki imajo večje varietete jezikovnih variant in se jih bolj trdno (konzervativno) oklepajo. Nenazadnje so na tem relativno majhnem področju zelo raznolika kulturno-religiozna ozadja različnih etničnih skupnosti, ki v medsebojni interakciji z jezikom tega značilno oblikujejo in zaznamujejo.

Esperanto za razliko od standardnih jezikov zgoraj omenjene zahteve za nastanek standardnega jezika zrelativizira oziroma omehča, ko se distancira od sidrišč kot je država, kultura, birokracija ipd. S tem, ko se dviga nad politično ureditev posameznih držbenih skupin (držav) in nad kulturno specifične karakteristike, transcendira na nevtralno povezovalno raven in izgublja subjektiven in »pristranski« naboj. S tem se rešuje problematika etnije in etike, vendar pa se nam na drugi strani odpre vprašanje sidrišča. Torej v konkretnem primeru, katera instanca lahko oblikuje in vzpostavi sam jezik balkan esperanto, ter katera instanca ga v prihodnje zastopa ohranja in nadgrajuje. Za razliko od standardnega t.i. naravnega jezika, je esperanto v osnovi objektiven umetni jezik izdelan s strani relativno nevtralne instance, naj si bo to jezikovna avtoriteta ali institucija s področja Balkana ali pa neka svetovna avtoriteta. Za namene ohranjanja, promocije in razvoja balkan esperanta bi ga morala pod svoje okrilje vzeti neka nevtralna institucija (npr. Združeni narodi, OVSE, ali pa ustanovljena meddržavna komisija). Za razliko od poskusa uvedbe enotnega “jugoslovanskega” jezika, ki bi pomenil zlitje ostalih jezikov (oziroma dialektov pretendentov za standardne jezike), bi uvedba balkan esperanta pomenila neokrnjeno ohranjanje naravnih jezikov. Vzpostavljen bi bil paralelno z njimi z jasnim ciljem vzpostavitve relativno nevtralnega jezikovnega koda za namene čim enostavnejšega in efektivnejšega sporazumevanja med posamezniki tega področja.

Zakaj sploh balkan esperanto, če pa že obstaja esperanto z velikim “E”, ki ima podobne tendence? Dejstvo je, da je glavna prednost esperanta pred drugimi umetnimi jeziki ta, da ohranja stik z naravnimi jeziki prek uporabe besednih korenov iz romansko-germanskih jezikov. To na eni strani omogoča enostavnejše učenje in pomenenje besedišča, na drugi strani pa ohranja nek presežek nad popolno umetnostjo jezika. Ta prednost pa na drugi strani predstavlja tudi slabost, saj njegove pretenzije, da postane svetovni jezik sporazumevanja avtomatsko izključujejo oziroma postavljajo v slabši položaj skupnosti iz govornih področij, ki nimajo nobene zveze z »evropskim« govornim področjem. Torej nosi v sebi nekakšen paradoks. Balkan esperanto bi bil primernejši korak v smislu “obvladljivejšega” vzorčnega primera uporabe esperanta. Taktika postopne vzpostavitve skupnega svetovnega (umetnega) jezika bi lahko tako z morebitnimi uspešnimi primeri večih regionalnih različic lažje utemeljevala potrebo in prednosti uvedbe tovrstnega koda sporazumevanja. Esperanto bi se tako lahko obogatil oziroma črpal iz teh posameznih regionalnih različic in se tako razvil v bolj nevtralno različico mednarodnega jezika. Balkanski narodi bi bili kot prvi deležni prednosti, ki jih prinaša povezovalen jezik kot bi bil balkan esperanto, v zameno za težave, ki so jih imeli kot posledico spopada med zahodnimi in vzhodnimi cesarstvi na njihovih plečih.

O načinih, stopnjah in metodah vpeljave balkan esperanta je nehvaležno govoriti, zato bi morda omenil eno od možnih izhodišč. Balkan esperanto bi bil lahko uveden pod pokroviteljstvom in sponzorstvom Evropske Unije, kot geste za njen interes za čim prejšjo vključitev t.i. Zahodnega Balkana oziroma njegovo »de-balkanizacijo«. Vzpostavila, oblikovala in zastopala bi ga (novoustanovljena) mednarodna nevladna organizacija v sestavi lingvistov Evrope, Balkana in esperantistov. V prvi fazi bi lahko vpeljali balkan esperanto v okviru Bosne in Hercegovine kot jezik prešitja v njej živečih narodov. Najprej bi jezik uvedli v “tehnični” del družbe torej v administracijo oziorma upravo, potem pa postopoma v ostale družbene institucije oziroma “kulturni” (mehki) del družbe kot so mediji, gospodarstvo, itd. Proces implementacije balkan esperanta bi se nato postopoma širil v regiji in postal eden uradno priznanih jezikov v EU. Podobne regionalne esperante bi se po uspešni uvedbi na Balkanu potem postopoma uvedlo v drugih regijah, v naslednji fazi, pa bi lahko vsi ti »lokalni« esperanti transcendirali v mednarodni svetovni (umetni) jezik enostavnega in učinkovitega sporazumevnaja s paralelno funkcijo prešitja in transcendence humanizma.

Povzetek
Za esperanto lahko rečemo, da je kompatibilen z razvojem in razmahom globalizacije. Njegova ključna prednost je, da lahko maksimalno zmanjša napore v sporazumevanju ter zagotovi prešitje in transcendenco humanizma. Obstaja pa na drugi strani močan odpor ali bojazen za njegovo uveljavitev, saj jeziki predstavljajo močno sociokulturno komponento in vzvod identifikacije posameznih skupin. Tako obstaja bojazen, bi esperanto sčasoma nadomestil naravne jezike in bi tako “oropal” jezik njegovega (kulturnega) presežka oziroma bi ga osiromašil za emocionalno komponento, za katero ljudje poleg racionalne tudi hrepenimo. Te bojazni so v določeni meri neupravičene, saj smo ljudje “dvokomponentna” bitja, ki vedno bolj ali manj težimo k vzpostavljanju ravnovesja med razumom in emocijami. Neogiben obstoj slednjih nam zagotavlja ohranitev dialektov, narečij in drugih jezikovnih različic. Še noben proces koineizacije do sedaj namreč ni uspel popolnoma zbrisati dialektov. Največ kar je, so se v medsebojni interakciji med standardnimi jeziki in dejanskimi naravnimi jeziki, ki so lokalne variacije in dialekti, ene z drugimi spreminjale in dopolnjevale po naravni poti. Identično velja za področje Balkana in uvedbo balkan esperanta. Takšen jezikovni kod bi pospešil “de-balkanizacijo” in povezavo področja s pomočjo združevalnega skupnega koda sporazumevanja.

Kakorkoli, esperanto prej ali slej prihaja, a zaradi specifična občutljive etnično-etične komponente prihaja bolj med zadnjimi aspekti globalizacije. V kakšni obliki in s kakšno taktiko ter stopnjami bo ta uveden ostaja vprašanje nadaljnega razvoja na tem področju ter nadaljnega razvoja in oblikovanja globalne družbe.

Avtor:Klemen Fajmut




Literatura

Bugarski Ranko (1997): Jezik u kontekstu. Čigoja Štampa: XX vek, Beograd.

Chomsky Noam, Beletti Adriana, Rizzi Luigi (2002): On Nature and Language. Cambridge University Press, Cambridge.

Čolović Ivan: Mit o duhovnom prostoru na »uspeh duhovnog«. Balcanis, revija za kulture. Št. 2, letnik 2, 2002, Ljubljana.

Eco Umberto (2000): Kant and the Platypus. Essays on the Language and Cognition. A Harvest Book, Harcord Inc., New York.

Fishman A. Joshua (1978): Sociologija jezika; Interdisciplinarni društvenonaučni pristup jeziku u društvu. Igkro »Svjetlost« OOUR Zavod za udžbenike, Sarajevo.

Greenberg Robert D. (2004): Jezik i identitet na Balkanu, raspad srpsko-hrvatskoga. Srednja Europa, Zagreb.

Jezernik Božidar, Muršič Rajko, Bartulović Alenka (2007): Europe and its Other: Notes on the Balkans. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana.

Južnič Stane (1983): Lingvistična antropologija. Dopisna delavska univerza Univerzum, Ljubljana.

Južnič Stane (1993): Identiteta. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.

Lencek L. Rado, Magner F. Thomas (1974): The Dilemma of the Melting Pot: The Case of the South Slavic Languages. The Pennsylvania State University Press, University Park and London.

Močnik Rastko (1985): Beseda...besedo. Založba Škuc, Ljubljana

Ošlak Vinko (2003): Mednarodni jezik, realna ali nerealna utopija?. Orbis, Ljubljana.

Radovanović Milorad (1979): Sociolingvistika. Beogradski izdavačko-grafički zavod, Beograd.

Ramet Sabrina P. (2005): Balkanski Babilon: raspad Jugoslavije od Titove smrti do Miloševićeva pada, Zagreb : Alinea.

Tišljar Zlatko (1996): Učbenik mednarodnega jezika, Esperanto, osnovna stopnja. Inter-kulturo, Maribor.

Todorova Marija Nikolaeva (2001): Imaginarij Balkana, Ljubljana : Inštitut za civilizacijo in kulturo – ICK.

Todorova Marija Nikolaeva (2004): Balkan Identities: Nation and Memory, London: Hurst.

Vjekoslav Perica (2006): Balkanski idoli : religija i nacionalizam u jugoslovenskim državama, Beograd : Biblioteka XX vek : Knjižara Krug.

Wachtel Baruch Andrej (2003): Ustvarjanje naroda, razbijanje naroda; Književnost in kulturna politika v Jugoslaviji. Aleph/79, Ljubljana.
Več o tem...