To publish posts & Documentum access log on:username-antropoblogija;password:antropoblog

17. nov. 2008

Sinhroniciteta in teorija polja ničte točke

Sestavek je hevristični poskus dopolnilnega oz. drugačnega pogleda na sinhroniciteto in nekatere antropološke teme skozi prizmo dognanj skupine znanstvenikov iz vsega sveta v zadnjih tridesetih letih.
Znanstveniki, katerih dognanja so še vedno tarča ostrih kritik, so preko eksperimentov nekoliko odstrnili ‘racionalno’ zaveso iznad fenomena, ki je v fiziki znan pod imenom polje ničte točke.
Polje ničte točke deluje na način oz. ima karakteristike, da je v zvezi s pojmi, kot so npr. sinhroniciteta, šamanizem, magija, mistika in podobno, po vsej verjetnosti moč zastaviti vprašanje: kaj pa če je vse vsaj delno res?
Najprej bom predstavil koncept sinhronicitete C.G. Junga; glavni poudarek velja le – temu.
V nadaljevanju bom orisal osnovna teoretična dognanja o polju ničte točke, ter le –ta poskušal aplicirati na koncept sinhronicitete ter na nekatere antropološke tematike, katerih ‘značilnosti’ morda ‘izkoriščajo’ oz. odsevajo značilnosti le – tega.
Sestavek je poskus združitve znanosti duha in znanosti razuma oz. religije (magije, ‘nenavadnega’, transcendentnega) in kartezijanske znanosti; teza sestavka je, da teorija o polju ničte točke podkrepljuje domnevo o sinhroniciteti ter poleg uveljavljenih pogledov na magijo in šamanizem nudi primeren vzvod oz. oporno točko tudi za pogled s tega drugega, manj uveljavljenega zornega kota / toposa.


O Jungu in njegovi misli na slovenskem

Po pregledu virov o C.G. Jungu je moč reči, da ga slovenski prostor (vsaj zaenkrat) ni sprejel odprtih rok. O Freudu se v nasprotju z njim veliko piše in razglablja. Zakaj je temu tako, je težko reči; navsezadnje tako Freudova kot tudi Jungova ‘učenja’ niso ravno zgled objektivnosti oz. t.i. prave znanosti.
Del odgovora se najbrž skriva v dejstvu, da se za Freuda zdi, da je precej manj mističen oz. da sploh ni mističen, medtem ko je mistika skorajda Jungovo ‘drugo ime’, da je Freud bolj ‘preverljiv’ v svetu vsakdanjih izkušenj in doživljanj posameznika. Vprašanje, ki se postavlja v zvezi s tem je ali je Freud bolj razumljiv oz. dostopen a priori ali je bolj razumljiv preprosto zato, ker se o njem več piše in razmišlja, ker je bolj sprejet.

Zanimivo in izzivalno je razmišljanje B. Jurmana (2004), da dela nekega avtorja postanejo jasna šele takrat, ko odkrijemo njegova zamolčana izhodišča. Psihoanaliza, ki so ji temelje postavili Freud, Jung in Adler, nikakor ne izvira iz stališč Pinela, Mesmerja in Charcota (iz zgodnje psihiatrije), temveč iz Kabale (Lux 1982; po Jurman 2004), skrivnostnega nauka starih Hebrejcev, torej iz mistike. Tako izhodišče ni niti najmanj napačno, toda takratno občinstvo (in najbrž tudi današnje) bi z znatno večjimi pomisleki sprejemalo njihova dela, če bi poznalo to izhodišče.

Takšno domnevno, toda ne neverjetno ‘prikrivanje’ temeljev dotičnega vedenja je bilo potrebno zaradi ‘kartezijanske paradigme znanosti’; Descartes je ‘ločil’ razum od čustev; na tej delitvi je utemeljena znanost t.i. zahodnega sveta.
Naša socialna zgodovina je zaznamovana z razsvetljenjstvom, katere posledica je diskriminacija sentimentov napram razumu (Korun 2001).

Descartes je tisto, kar ni bilo v skladu z njegovo metodo sklepanja / ugotavljanja pravih razlogov, izločil iz resnice in znanja. Kartezijanski tip mentalitete ne priznava izkustev posameznika, ki jih ni moč formulirati vzročno. Ni naključje, da je Descartes iz svojega modela resnice izključil zgodovino, mite in legende (fable) ter poezijo. V zgodovini, v mitih in legendah ter v poeziji posameznik ne tvori dogodkov samo kavzalno, pač pa tudi v obliki sinhronicitete (Verene 2002).

Musek (1997) ugotavlja, da ljudje pogosto slutijo, da gre pri njegovem (Jungovem) pisanju za pomembne in globoke stvari, vendar imajo težave z njihovim razumevanjem in jih zato pogosto označujejo za spekulativne, mistične in celo za obskurne. Za boljše razumevanje temeljnjih Jungovih koncepcij, ki ustvarjajo največ težav – predvsem koncepcij nezavednega, arhetipov in sinhroničnosti – ni potrebno ne vem kakšno razglabljanje in poglabljanje, ampak je potreben neke vrste miselni preskok, bolj rečeno premik v naših gledanjih na duševno in duhovno stvarnost.

Ni odveč poudariti, da je realnost oz. konstrukcija realnosti družbeno pogojena (Berger, Lukmann 1988)…

V antropologiji kartezijanska ločitev razuma od čustev v zadnjem času postaja ‘problematična’. Suša (2002) ugotavlja, da za antropologijo ta ovira postaja nepremostljiva, zato ni čudno, da se spogleduje z novim valom znanstvenikov (Bateson, Maturana, Varela, Keeney itd.), ki poudarjajo potrebo po radikalnem epistemološkem preobratu, ki bi združeval epistemologijo srca in razuma.

Sinhroniciteta

Kar zadeva osnovne stvari,
ne moremo vedeti ničesar,
in šele, ko to priznamo,
se spet uravnovesimo.
Carl. G. Jung


Pod besedo / pojmom naključje si slovenci predstavljamo dva dogodka, ki sta se zgodila istočasno, glede teh dveh istočasnih dogodkov (koincidenc) pa smo najbrž v veliki večini primerov implicitno prepričani, da ta dva dogodka med seboj nista povezana oz. da sta se zgodila neodvisno eden od drugega. ‘Drugačno’ sporočilo besede se nam pokaže, če si jo ogledamo podrobneje; naključje je nekaj, kar se zgodi na – ključ; dve stvari se zgodita istočasno, ker sta zaradi nečesa povezani med seboj, ker med njima obstaja ‘sistemska’ oz. smiselnostna povezanost.

Nemška beseda za naključje je zufall oz. zu – fall; predlog zu pomeni proti, izraža smer, Fall pa primer, padec itd. (Jung, 1995 - opomba prevajalca). Zu – fall je tako kot Ein – fall (vpad, napad, domislek) izredno ilustrativen; gre za nekaj, kar se giblje k nečemu, kot da bi bilo od tega privlečeno.

O pojavu, ki ga je kasneje poimenoval sinhroniciteta, je Jung pričel razmišljati na podlagi izkušenj oz. poročanja pacientov, s katerimi je delal, na podlagi poročanja o takšnih izkušnjah s strani ‘objektivnih’ ljudi (znanstveniki, filozofi…), na podlagi lastnih ‘doživetij’ ter na podlagi proučevanja klasične kitajske filozofije.. Kot psihiater in psihoterapevt se je z omenjenim fenomenom pogosto srečeval in se lahko prepričal, kako pomembni so za notranje izkustvo človeka (Jung 1995). Ugotavlja, da gre pri tem večinoma za stvari, o katerih se na glas ne govori, da se ne bi izpostavljali nepremišljenemu posmehu. Vedno znova je bil začuden nad tem, koliko ljudi ima izkušnje te vrste in kako skrbno so skrivali to nepojasnljivost. Poudaril je, da pri njegovem razmišljanju o sinhroniciteti ne gre za popoln opis in pojasnitev zapletenega dejanskega stanja, temveč zgolj za poskus takšnega prikaza problema, da bodo postali jasni če ne vsi, pa vsaj mnogi njegovi aspekti in odnosi, s tem pa se bo, tako je upal, odprl dostop do še bolj ‘mračnega’ področja , ki je ogromnega pomena za pogled na svet.

Sinhroniciteto je označil kot načelo akavzalnega oz. nevzročnega povezovanja (Jung 1995).
Pojem se nanaša na smiselno povezovanje med seboj navidez nepovezanima psihičnim pojavom na eni ter sočasnim objektivnim pojavom na drugi strani.

Ljudje smo navajeni (Jung 1995), da se naključju na samorazumljiv način približamo z vzročno razlago in da je kot ‘naključje’ ali ‘koincidenca’ označeno samo zato, ker ni bila ali še ni bila odkrita njegova vzročnost. Ker je človek navadno prepričan o absolutni veljavnosti zakona vzročnosti, se mu takšna razlaga naključja zdi zadovoljiva. Toda, če je princip vzročnosti veljaven samo relativno , iz tega izhaja sklep, da navzlic vzročni razlagi pretežne večine naključij še vedno ostaja preostanek, ki je nevzročen. …v splošnem lahko torej predpostavljamo, da so vse koincidence naključni zadetki in zato nevzročna razlaga ni potrebna. Ta domneva lahko in celo mora veljati za resnično tako dolgo, dokler se ne najde dokaz za to, kako pogostost njihovih dogajanj prestopa mejo verjetnosti.

Jung kot enega izmed trdnih dokazov o obstoju nevzročnih dogodkovnih povezav navaja znane Rhieonove eksperimente (objava leta 1934), ki so bili izvedeni na primernem znanstvenem nivoju in proti katerim takrat (leta 1952) še ni bilo kritičnega argumenta, ki ne bi mogel biti zavržen (Jung 1995); šlo je za ugibanje geometričnih likov na kartah – poskusne osebe, ki so poskušale ‘razbrati’ motive na kartah, ki jih je ‘odpiral’ ekperimentator, so se nahajale v drugem prostoru kot le- ta. Veliko poizkusov se je končalo negativno, ker doseženi rezultat ni presegal verjetnega števila zadetkov ob predpostavki, da je poskusna oseba ugibala. Pojavili pa so se tudi izjemni rezultati, npr. mlad možak, ki je v številnih poizkusih dosegel povprečno deset zadetkov na 25 kart (torej dvakrat več od verjetnosti), je v nekem poskusu pravilno uganil vseh 25 kart; verjetnost, da nekomu takšen dosežek uspe naključno, je izjemno majhna.

Jung se torej problematike sinhronicitete ni lotil nekritično oz. neznanstveno; nepremišljenosti ali pavšalnosti mu ni moč očitati.

Zato (glede na zgoraj navedeno) morda ni slučaj, da se je C.G. Jung zamislil nad nenavadnimi in očitno nekavzalnimi koincidencami in da je pri razlagi teh koincidenc navezal stik z na Dunaju rojenim Nobelovim nagrajencem za fiziko Wolfgangom Paulijem (Musek 1997). Jung in Pauli sta domnevala, da lahko med pojavi obstajajo nevzročne povezave. V stvarnosti je dovolj prostora za povezovanje stvari, ki sicer niso v vzročni povezavi, je pa med njimi nekakšna smiselna povezava. Po Jungu in Pauliju se te akavzalne zveze kažejo kot sinhroničnost, sočasnost med smiselno povezanimi stvarmi – kot da bi določen psihični pojav s svojim smiselnostnim nabojem ‘izsilil’ še sočasni objektivni pojav. Toda ‘izsilil’ je napačni zraz, saj, kot rečeno, ne gre za kak vzročni vpliv. Prej bi lahko rekli, da gre pri obeh sinhrono povezanih pojavih za svojevrstno celoto – tako kot pri dveh polovicah predmeta, ki smo jih vrgli daleč narazen. Neumno bi bilo reči, da je ena polovica vzrok drugi polovici. Kot pravi Jung (1995), je sinhroničnost pojavljanje smiselne sovpadnosti v času.

Jung opozarja (1995), da je treba paziti, da ne bi vsakega dogajanja, ki mu ne vemo vzroka, razumeli kot brezvzročno. Poudarja, da je takšno lahko samo v tistih primerih, kjer se vzroka ne da niti zamisliti. Pogosteje kot se smiselne koincidence pojavljajo ter bolj kot je ujemanje večje in natančnejše, manjša je verjetnost, da so samo naključja in večja je njihova nemislivost (vzroka se ne da niti zamisliti) - ne morejo več veljati za naključja, ampak se morajo zaradi pomanjkanja vzročne razložljivosti razumeti kot red.

Loči (Jung 1989) med tremi vrstami smiselne sovpadanosti v času:
a. sovpadanje določene duševne vsebine z zunanjm dogajanjem, ki se odvija istočasno
b. sovpadanje osebnega psihičnega stanja z utvaro (sanje ali privid), za katerega se kasneje izkaže, da je (bil) bolj ali manj natančen odraz ‘sinhronističnega’ zunanjega dogodka, ki se je odvijal bolj ali manj istočasno, toda na določeni oddaljenosti .
c. isti primer kot pod točko b, samo da se opaženi pojav odvija v prihodnosti, v sedanjosti pa ga predstavlja samo utvara, ki se z njim sklada.
Ta sovpadanja očitno niso sinhrona, so pa sinhronicitetna, ker se doživljajo kot psihične slike v
sedanjosti, kot da bi se objektivni dogodek že zgodil.

Po njegovem mnenju se sinhroniciteta v nasprotju z vzročnostjo, ki takorekoč neomejeno vlada podobi makrofizičnega sveta, dokazuje kot fenomen, ki se zdi večinoma povezan s psihičnimi pogoji, namreč s procesi v nezavednem. Povzame (Jung 1995), da je fenomen sinhronicitete sestavljen iz dveh faktorjev:
1. nezavedna podoba (nezavedno velikokrat ve več od zavesti) prihaja do zavesti neposredno
(z besedo) ali posredno (simbolizirano ali naznačeno) kot sanje, domislica ali slutnja
2. s tako vsebino sovpade objektivno dejansko stanje.
Zelo različni in zapleteni aspekti tega fenomena se lahko dobro in popolnoma razjasnijo s predpostavko o psihično relativnem prostorsko – časovnem kontinuumu. Če kakšna psihična vsebina preseže prag zavesti, se njegov sinhronicitetni mejni fenomen izgubi. Prostor in čas prevzameta svoj običajni absolutni značaj, zavest pa pa je ponovno izolirana v svoji subjektivnosti.

Pri pojavljanju sinhronicitetnih fenomenov ne smemo zaobiti še enega pomembnega faktorja – emocij (Jerotić 1990). Empirično je moč potrditi, da je pojavljanje raznih sinhronicitetnih fenomenov povezano z arhetipskimi dogajanji, kot so npr. krize, bolezni, pojav psihoze, in še posebej smrt. Poznano je, da posameznik v arhetipskih situacijah reagira močno afektivno, zaradi česar se upravičeno postavlja vprašanje ali emocije, če že ne drugega, ne ‘pomagajo’ pri nastajanju sinhronicitetnih fenomenov. Za čas trajanja afektivnega stanja ali preko afektivnega stanja se prag zavesti spusti, tako da nezavedno in njegove vsebine, med katerimi so tudi arhetipi, lažje ‘pridejo na dan’.

Freudovo in Jungovo pojmovanje nezavednega se razlikujeta.

Musek (1997) poudarja, da je Jung Freudovo pojmovanje nezavednega še poglobil. V svoji praksi je postal pozoren na dejstvo, da se nezavedno najbolj značilno prebija v vsebinah in podobah, ki imajo veliko skupnega. V posameznikovih sanjah dominirajo ‘prizori’ in ‘scene’, ki spominjajo na vsebinske teme in dominante mitskega, religioznega in drugega človeškega kolektivnega, transkulturnega izročila. To je Junga prepričalo, da je najpomembnejši del nezavednega skrito, vendar kolektivno, vsem pripadnikom človeške vrste lastno duševno prizorišče. Izvor človekovega delovanja je torej orjaško območje kolektivnega nezavednega, nekak nezavedni rezervoar globinske modrosti celega človeškega rodu, ki ga, neznano kako, podeduje vsak posameznik. V duševnosti posameznika vznika ta nezavedna dediščina v obliko mogočnih podob, ki jih je Jung poimenoval arhetipi.
Jung (1995) predlaga dopolnitev klasične triade (prostor, čas in vzročnost) za razumevanja sveta s faktorjem sinhronicitete v tetrado, ki bi omogočala celovito sodbo oz. celovit pogled na stvarnost.

Paranormalni pojavi so po vsej verjetnosti (tudi glede na empirično zbrane podatke) resnični ravno tako kot tisto, kar je očem vidno.

Peruš (1995) meni, da je neznanstveno vnaprej odklanjati resničnost parapsiholoških pojavov. Za misticizem ni prav nobene znanstvene (niti fizikalne) prepreke ali neverjetnosti. Možno je, da so naše teorije in modeli še preveč delni.

Musek (1997) razmišlja, da bi bilo gotovo nerazumno, če bi zanikali paranormalne pojave in njihovo smiselnostno sovpadanje. Nadaljuje, da se zdi, da je teorija sinhroničnosti za sedaj še bolj poskus klasifikacije določenih pojavov, ki sodijo v skupno kategorijo ‘smiselnostne sovpadnosti’, kakor pa razlaga, ki bi nudila nek pojasnjevalni mehanizem. Prava teorija, ki ki bi pojasnila samo sinhroničnost, se mora šele razviti. Se morda pojasnilo skriva v delovanju duhovnih, še posebno nezavednih struktur, ki presegajo individualno ločenost in morda celo ločevanje med telesnim in duhovnim – v arhetipih kolektivnega nezavednega? Gre za pojave, ki v okviru našega skupnega duhovnega prostora na nek način ‘sovpadejo’, ne da bi bili pri tem povezani z mehanskimi vezmi, pač pa z vezmi, ki izhajajo iz še ne povsem jasnih zakonitosti kolektivne duhovne stvarnosti.

Jung ponudi razlago za pojave, za katere ni dosegljive vzročne razlage, preko koncepcije mane.
Pojem mane (Jung 1994) razume v smislu, da v zunanjem svetu obstaja nekakšna razprostranjena sila, ki ustvarja vse te učinka, ki se nam zdijo nenavadni. Vse, kar obstaja, deluje in vpliva, kajti sicer ne bi bilo resnično. Resnično je samo zaradi svoje inherentne energije. Bivanje je energetsko polje. Sklene, da ima ‘primitivna’ koncepcija mane, kakor lahko vidimo, naravo grobe teorije o energiji.
Jung (1994) nadaljuje, da lahko do sem tej ‘primitivni’ ideji sledimo brez težav. Težava nastane, ko skušamo slediti njenim implikacijam, ki postavljajo na glavo procese psihične projekcije. Ta implikacije so naslednje: ni moja domišljija ali moj strah tisto, kar iz vrača naredi čarovnika; narobe – on je čarovnik in projecira namen svoje magične moči. Duhovi niso moje duševne halucinacije, temveč se mi prikazujejo po svoji lastni volji… Čeprav so taki sklepi logično izpeljani iz ideje o mani, jih ne sprejmemno ravno radi in se raje pričnemo ozirati okrog za našo pomirjujočo teorijo psihične projekcije. Vprašanje namreč ni nič manj kot to: ali psiha – to je, duh ali nezavedno – izvira iz nas samih ali pa je na zgodnjih stopnjah zavesti dejansko zunaj nas v obliki samovoljnih sil z njihovo lastno intencijo, potem pa se med procesom psihičnega razvoja sčasoma preseli v nas?

Doživljajski svet nas ljudi je bogat, prepoln čudes. Smo čarobna bitja, v svojih globinah nedoumljivi samim sebi. Bivamo v čudovito skrivnostnem svetu. Zavedamo se samih sebe in zavedamo se sveta okoli nas. Oživljajo nas čustva in občutja. Glava presoja in razlaga, toda brez telesa ne bi imela o čem razmišljati - nenazadnje glava stoji na telesu in ne obratno.
Ljudje zahodnega (in najbrž tudi kakšnega drugega) sveta v veliki meri živimo v raciu – živimo v svetu, kjer so intelektualne racije prej pravilo kot izjema; doživetja, fenomene itn., ki se ne skladajo z našimi kognitivnimi predstavami o ustroju sveta in o tistem, kar se nam dogaja, prestrežemo in ignoriramo oz. jim napovemo ‘vojno’.

Občutki ne varajo, občutki so taki, kot so. Problem ni v njih, ampak v človekovem predstavnem sistemu (Bošnjak – Orešnik 1995).


Veliko kultur pozna oz. priznava drugačne koncepcije resničnosti od naše, znanstvene;
Magija izvira iz predstave (Fiebag et al 2004), da je vse v vesolju prežeto s transcendentno močjo.
Taoisti so prepričani (ibid.), da obstaja univerzalna povezanost vsega bivajočega.

Avstralski Aborigini (Marshall 1978; v uvodu J.Wright) vedo oz. čutijo, da so planine, zvezde, mesec in sonce, drevesa in živali njihovi sorodniki – verjamejo, da je vse povezano z vsem.
Poglavitni element njihovega kozmološkega sistema je t.i. dreamtime oz. sanjski čas;
The Dreaming (Hume 2004), expressed through myth, ceremony, and song cycless, demonstrates that the cosmos constitutes a living sistem. The goal of this system as a whole is to reproduce itself as a living system, and this goal is attained by each part of the system maintaining a balanced
relationship with all other parts. The balance is achived by each part being aware of the other parts and acting morally toward one another.

Platon je bil prepričan v obstoj sveta idej. Resnični svet (Sruk 1980), bit, je za Platona in platoniste svet idej, pravih, večnih, negibnih, nespremenljivih, absolutnih pravzorov; tako je resničnost transcendentna, onstranska. Izkustveni svet je le odsev, kopija, senca onstranskega sveta idej. V izkustvenem človekovem svetu je vse minljivo, relativno.

Možni mediator za ‘udejanjanje’ oz. ‘materializacijo’ sinhronicitete ter za razlago transkulturnega prepričanju o tem, da za materialnim videzem stvarstva obstaja še nekaj, je zaradi svojih delovanjskih značilnosti kvantno polje oz. polje ničte točke.



Teorija polja ničte točke

Znanost brez religije
je hroma, religija brez
znanosti pa je slepa.
Albert Einstein


Znanstveniki v zadnjem času radovedno stopajo na doslej ‘prepovedana’ področja znanstvenega zanimanja.

Biologija in fizika sta še danes služkinji pogledov, ki jih je zagovarjal Issac Newton, oče sodobne fizike (McTaggart 2004). Vse predstave o svetu in našem mestu v njem izvirajo iz zamisli, ki so se izoblikovale že v sedemnajstem stoletju, a še vedno tvorijo srčiko sodobne znanosti – teorij, po katerih so vsi elementi v vesolju drug od drugega izolirani, ločljivi in docela neodvisni.

Čeprav teorija gravitacije izjemno točno napoveduje, kako se telesa gibljejo pod vplivom le - te, pa ne daje nobenega odgovora na vprašanje, kaj gravitacije je. Problema posredniškega medija gravitacije se je Newton dobro zavedal (Green 2004). Zdelo se mu je nepredstavljivo, da mrtva surova snov brez posredovanja nečesa drugega, ki ni snovno, deluje ter vpliva na drugo snov brez medsebojnega stika. Da je gravitacija snovi lastna in vrojena vanjo, tako da eno telo deluje na drugega na daljavo in skozi vakuum brez posredovanja nečesa, kar bi to delovanje in sile prenašalo vedno znova na drugo telo, je bil zanj tak absurd, da mu noben človek, ki je sposoben filozofske misli, ne sme podleči. Menil je, da mora gravitacijo povzročati posrednik, ki nenehno deluje skladno z nekaterimi zakonitostmi. Bralcu je prepustil v razmislek, ali je ta posrednik snoven ali nesnoven.

Zahodni svet se šele začenja zavedati neznanskih kapacitet subtilnih energij (Tošič 2003). Raziskovanje parapsiholoških pojavov je bilo včasih s stališča uradne znanosti rezervirano za čudake in ekscentrike. Toda časi se spreminjajo. Danes najbolj prestižne znanstveno raziskovalne inštitucije sveta, kot sta denimo Stanfordski raziskovalni inštitut (SRI) in Laboratorij za raziskovanje anomalij na Univerzi v Princetonu (PEAR), potihoma stopajo na čelo proučevanja parapsihologije. Člani laboratorija PEAR so z raziskavami dokazali, da človeški um lahko vpliva na grobo materijo in da je ta vpliv mogoče statistično izmeriti. PEAR – ov profesor Jahn je ob nekem eksperimentu komentiral:”vse fizikom znane sile, kot je denimo gravitacija, z razdaljo izginjajo. Nobena fizična sila nima takšne sposobnosti izogibanja času, kot prav psihična. Videti je, da lahko zavest nekako širi svoj vpliv zunaj prostora in časa. Ta pojav zagotovo predstavlja izziv za znanost, ki si ne more več privoščiti, da bi ga ignorirala. Poleg tega gre za zares razburljiv izziv našemu celotnemu pojmovanju fizičnega sveta.”

Glavna predpostavka (McTaggart 2004), ki so jo najprej preko enačb kvantne fizike, ki so jih zaradi ‘nezaželjenih’ posledic praviloma vsi izpuščali (renormalizacija), ter nato preko eksperimentov ‘poglabljali’ nekateri raziskovalci (fiziki, biologi, psihologi…) v zadnjih tridesetih letih je, da je sama osnova našega vesolja valujoče morje energije, eno samo ogromno kvantno polje; enačbe opredeljujejo t.i. polje ničte točke – morje mikroskopskih vibracij v prostoru med stvarmi. Če to drži, potem je vse povezano z vsem ostalim, kot nekakšna nevidna mreža.
Ugotovili so tudi, da smo vsi iz istega osnovnega materiala. Na naši najbolj temeljni ravni smo živa bitja, vključno z ljudmi, skupki kvantne energije, ki nenehno izmenjuje informacije s tem neizčrpnim morjem energije. Žive stvari oddajajo šibko sevenje, kar je ključni vidik bioloških procesov. Izkazalo se je, da skladno s kvantnimi procesi deluje celo človekov um, ki naj bi bil povsem zunaj zakonov materije. Misli, občutki in vse druge višje kognitivne funkcije so povezane s kvantnimi informacijami, ki sočasno pulzirajo skozi naše možgane in telo. Naše zaznavanje je posledica součinkovanja med podatomskimi delci naših možganov in morjem kvantne energije. Ljudje dobesedno utripamo z našim svetom.

Bohm (v Lorimer 1998) piše, da vsa snov leži na tem ogromnem oceanu energije kot nekakšna motnja, ki se giblje kot jadrnica na morju. Na žalost še nimamo naprav, ki bi zmogle direktno izmeriti te energije ravno zaradi njene ogromne moči.

Zohar in Marshall (2000) teorijo kvantnega polja označujeta kot najbolj dovršeno fiziko vesolja, ki jo zaenkrat premoremo.
Raziskave so dokazale (McTaggart 2004), da smo na najbolj bazični ravni vsi povezani med seboj in s svetom. Eksperimenti so pokazali, da utegne obstajati življenjska sila, ki preveva celotno vesolje – ki jo nekateri imenujejo kolektivna zavest, teologi pa sveti Duh. Podali so verjetno razlago mnogih pojavov, v katere človeštvo verjame že stoletja, a zanje doslej ni bilo trdnih dokazov in primerne razlage: od delovanje alternativne medicine in molitve do življenja po smrti. V nekem smislu bi lahko rekli, da so nam dali znanost o religiji.
Odkritja so tudi znanstveno dokazala resničnost starih modrosti in izročil tradicionalnih kultur. Nove teorije so dale znanstveno veljavo mnogim legendam in religijam, v katere ljudje že od vekomaj verjamejo, a so doslej morali vanje zgolj verovati. Dejansko so samo dali znanstveni okvir za vedenja, ki jih najmodrejši ljudje že dolgo poznajo.
V preteklosti so posamezniki naključno izpričali določene sposobnosti – slutnje, spomine na prejšnje življenje, jasnovidnost, zdraviteljski dar – ki jih je uradna znanost hitro odslovila kot igro narave ali goljufijo. Delo novih znanstvenikov pa govori, da te sposobnosti niso niti nenormalne niti redke, temveč obstajajo v vsakem človeku. …Ljudje smo veliko več kot sami mislimo.

McTaggart (2004) nadaljuje, da bi koncept polja ničte točke nemara lahko podal znanstveno razlago za mnoge metafizične predstave, kot je denimo verovanje Kitajcev v življenjsko silo ali či, ki je v starih besedilih opisana kot nekaj podobnega energijskem polju.

Kakor podatomski delci (McTaggart 2004), iz katerih smo sestavljeni, ne morejo biti ločeni od prostora in delcav okoli njih, tako tudi živa bitja ne morejo biti izolirana drugo od drugega. Živi sistem večje koherence lahko izmenjuje informacije ter ustvarja ali obnavlja koherenco v neurejenem, naključnostnem ali kaotičnem sistemu (zdravljenje). Naravno stanje živega sveta je red, podnet k večji koherenci. Negativna entropija je očitno močnejša sila od entropije. Z opazovanjem in usmernjenim namenom lahko v svet razširjamo neko vrsto supersevanja.
Naše sanje, pa tudi trenutke naše budnosti lahko delimo med seboj in z vsakomer, ki je kdaj živel. Med nami in poljem ničte točke poteka nenehen dialog, v katerem polje bogatimo in jemljemo iz njega. Mnogi največji dosežki človeštva so morda nastali tako, da so posamezniki v trenutku ‘navdiha’ nenadoma dobili dostop do skupne zbirke informacij; kolektivnih dosežkov v polju ničte točke. ‘Genialnost’ je mogoče samo večja sposobnost za dostop do polja. V tem smislu naša inteligenca, ustvarjalnost in domišljija niso zakljenjeni v naših možganih, temveč obstajajo v interakciji s poljem.

Ker med nami in poljem ničte točke nenehno poteka dialog na energetski, kvantni ravni, je moč preko tega ‘dialoga’ razložiti oz. bolj razumeti nekatere ‘neverjetne’ zmožnosti nas ljudi.

Znanstvenika Puthoff in Targ sta se ukvarjala z rigorozno metodološko načrtovanimi eksperimenti glede gledanja na daljavo. Zmožnost gledanja na daljavo sta razložila z nelokalnimi učinki polja ničte točke.
Ugotovila sta (McTaggart 2004), da imajo vsi ljudje, talentirani ali ne, latentno sposobnost, da vidijo kamorkoli in na katerokoli razadaljo. Najbolj nadarjeni gledalci na daljavo lahko vstopijo v posebno stanje zavesti, ki jim omogoča opazovanje prizorov kjerkoli na svetu. Neizogiben sklep njunih poskusov je bil , da je tega zmožen vsak, samo če je poučen o postopku, vključno z ljudmi, ki v celo stvar močno dvomijo. Najpomembnejši pogoj je sproščeno, celo igrivo ozračje, ki pri preizkušancih izključi živčnost in napeto pričakovanje; poleg tega je potrebno samo še malo vaje.

Nekateri (na začetku skeptični) znanstveniki so izvajali eksperimente z gledanjem na daljavo v preteklost in prihodnost.
Charles Honorton (McTaggart 2004) je naredil skupni pregled vseh zelo različnih znanstvenih poskusov s področja gledanja v prihodnost, ki so bili dovolj kvalitetni. V teh poskusih so udeleženci ‘ugibali’, katere lučke se bodo prižgale, kateri kartični simboli bodo izbrani, kakšen bo seštevek meta kock in celo kakšno bo vreme. Združil je rezultate dveh milijonov poskusov petdeset tisoč udeležencev v tristo devetih raziskavah, katerih časovni razpon med ‘ugibanjem’ in dogodkom je bil od nekaj milisekund do celega leta. Izračunana verjetnost, da so bili uspešni rezultati teh raziskav slučajni, je bila ena proti deset milijonov milijard milijard.

Zgoraj naveden prikaz nekaterih primerov ‘učinkovanj’ polja ničte točke po vsej verjetnosti daje kredibilnost fenomenu sinhronicitete, kot ga je opisal C.G. Jung. Če smo preko polja ničte točke res povezani z vsem in je univerzum celota, potem se stvarstvo odziva na nas – na naše misli, občutenja, delovanja…, mi pa se odzivamo in imamo dostop do te celote oz. njegovih posameznih delov, dogodkov itn. Pogled na fenomen sinhronicitete skozi to perspektivo jo pokaže v luči verodostojnosti.

Razlika med znanstvenimi poskusi in Jungovo sinhroniciteto je v tem, da so bili opisani eksperimenti stvar namere oz. načrtovanja, se pravi, stvar usmerjene pozornosti, Jung pa je opisoval neželjene, nehotene, nenameravane oz. so se kot taki zdeli, dogodke; ljudje, ki so se jim takšni dogodki zgodili, se niso zavestno trudili za njihovo udejanjanje, so jih pa opazili… Proučevanja skupine znanstvenikov so s fenomenov sinhronicitete snela ‘plašč’ neverjetnosti, eksotičnosti in redkosti.

Magija

We are all logical
where we can be,
and we fill the rest
with magic.
Edward Sapir


Magija je v primerjavi z religijo, ki je splošna in kontemplativna, partikularna, praktična in pragmatična
(Cazeneuve 1986; po Korun 2001).

Bolj kot religijsko mana označuje vse magijsko oz. magijski korpus idej o nadnaravnem (Šterk 1998)??
Mauss (1982; po Šterk 1998) poudari, da svet magije stoji nad tem svetom, se pa od njega ne ločuje… kot da je utemeljen v neki četrti dimenziji prostora, katerega skrivnostni obstoj izraža pojem mana.

Magija prvotno obravnava nenavadno, vse, kar ni urejeno v predstavi; konceptualno to zapopademo z naključji. Torej z neredom, ki se poraja v občutku nenavadnega (Evans – Pritchard 1972; po Cazeneuve 1986; po Korun 2001).

Namesto da magijo in znanost postavljamo drugo drugi nasproti, bi ju bilo torej boljše postavljati vzporedno, kakor dve modaliteti znanja, ki nista enaki glede na svoje teoretične in praktične rezultate…, ampak glede na zvrsti mentalnih operacij, ki jih obe predpostavljata, saj se te ne razlikujejo toliko po naravi kot z ozirom na tipe fenomenov, na katere se nanašajo (C. Levi – Strauss 2004).

Nič ne govori v prid tezi, da bi primitivni človek mislil, čutil ali zaznaval bistveno drugače kot mi. Njegova psiha deluje v osnovi enako – le njegove predpostavke so drugačne (Jung 1994)

Za Evans – Pritcharda (Suša 2002) je bila magija za razliko od Malinowskega, ki jo je postavil v opozicijo religiji, sestavni del religije in kulture in so jo Azandi (Witchraft, Oracles and magic among the Azande 1939), skupaj s čarovništvom in in preroštvom (oracles), jemali kot normalen del narave in družbe. Ti različni fenomeni (čarovništvo, preroštvo, magija) pa naj bi oblikovali zaprt logičen sistem, v katerem vsak izmed posameznih fenomenov potrjuje drugega in poskrbi za njegovo racionalno razlago. Smrt je tako posledica čarovnije, maščevana je z magijo, dosežek magije pa je dokaz prerokbe.

Medtem, ko se vsa znanost, tudi tista najbolj tradicionalna, smatra za pozitivno in eksperimentalno, je verovanje v magijo vedno a priori. Vera v magijo je vedno pred izkušnjo (Mauss 1982; po Korun 2001).

Toda ali to, da je vera v magijo vedno pred izkušnjo le –te, pomeni, da je zato manj resnična oz. da učinkuje samo zaradi prepričanja njenih ‘uporabnikov’ v njeno dejansko uporabnosti?

Antropoloških viri se z magijo ukvarjajo predvsem v smislu družbene funkcije oz. mesta v družbeni strukturi le –te; ob prebiranju o magiji se ni moč izogniti vtisu, da je v vsem napisanem implicitno prisotno videnje, da magija v bistvu ne deluje. Ali si tega vprašanja nihče od antropologov ni zastavil, ker so bili preokupirani z njeno umestitvijo v socialni okvir, pač v skladu z duhom časa ali pa takšnih pogledov na problematiko niso imeli s čim podkrepiti?
Vsekakor imata tako magijska kot znanstvena misel svojo družbeno funkcijo oz. svoje mesto v organizaciji družbenega življenja - se pravi, sta ena izmed faktorjev vzpostavljanja reda.

… nenazadnje bi lahko predpostavili (Šterk 1998), da so sistemi magije, religije (pa tudi znanosti) le različni diskurzi ter oblike vzpostavljanje reda. Vsak red je slab; a vsak red je boljši kot nered. Red kot strukturna integracija kontinuitete, predikabilnosti in vzajemne povezanosti relevantnih elementov je človeku in kulturi temeljna orientacija in osnova vsakega razumevanja, tolmačenja in prisvojitve sveta.
Vsak od omenjenih sistemov po svojih najboljših močeh preprečuje dezintegracijo, anomijo in kaos. Racionalno. Logično in normalno je tisto, kar je definirano in ima svoje mesto (ne pa tisto, kar je objektivno empirično preverljivo). Tudi empirična preverljivost je, kot magija in religija, kulturno specifična stvar konsenza, definicije in verovanja.

Taylor (Suša 2002) je npr. imel magijo za eno najbolj pogubnih iluzij, ki so kdajkoli vznemirjale človeštvo.

Toda takšni pogledi na magijo najbrž še ne pomenijo, da je celotna vsebina magijskih malh / magijskega kozmološkega sistema samo v funkciji vzpostavljanja reda oz. ‘predstava’ za ljudi ali samo velik placebo učinek.
Pripadniki ‘primitivnih’ družb se zavedajo vzročnih razlogov za določeno dogajanje (vsaj tistih, ki so za njih aktualne in na katere so posledično pozorni – tako kot pripadniki ‘modernih’ družb), obenem pa je njihovo dojemanje dopolnjeno z mislijo o magijskem delovanju / o magični naravi sveta oz. o ‘mani v akciji’, če je moč tako reči.

Magija ne razlaga kavzalnosti, razloži koincidenco (Evans – Pritchard 1976; po Šterk 1998), pojasni, ne zakaj se stvari dogajajo, ampak zakaj se dogajajo tukaj in ne tam, zdaj in ne prej ali pozneje .

Magija (Šterk 1998) ne substituira naše ‘racionalne’ argumentacije, temveč ji je komplementarna. Moderne družbe takega komplementarnega vidika argumentacije (uradno) ne priznavajo, čeprav vsi mi prakticiramo vrsto postopkov in ceremonij, ki so neracionalne, in pri tem računamo na boljši potek dogodkov. Na problem sudanskih domačinov (glej opombo pod črto št. 15) pa ne moremo odgovoriti drugače, kot da se sklicujemo na naključje ali usodo. Obe besedi pa vršita isto funkcijo kot magija. V tem kontekstu sta celo dva sinonima funkcije mana.

Ker pri pripadnikih tradicionalnih ljudstev sentimenti niso ločeni od razuma, je njihovo dojemanje v primerjavi z našim racionalističnim vsaj drugačno, če že ne holistično (če je moč uporabiti ta izraz).

Mentalni ustroj drugih kultur temelji na sentimentih (Levi – Bruhl 1985, po Douglas 1992; po Korun 2001), naša pa na utalitarnih načelih (Heidegger 1997, po Korun 2001), ki rezultirajo v konceptualnem umu.

Čustva so elementarna človekova izkušnja (Korun 2001). Na podlagi čustev posameznik intepretira vse, kar ga obdaja… Človek je s čustvi lahko komuniciral, preden je konstituiral semantično polje širše od jezika; še preden je svet zapopadel v pojmih, je lahko preproste, življenjske stvari dopovedal ostalim v rodu.

‘Moderni’ ljudje smo tisti, ki smo v veliki meri ločeni od svojih občutij v smislu razlage sveta oz. naj bi bili ločeni – vraževerje, prerokovanje, verovanje v transcendentno, zaupanje v astrologijo itn. so še kako prisotni v naših življenjih…

Že večkrat smo doživeli (Jung 1995), da so vsebovale t.i. praznoverne ideje kanček resnice, vredne spoznanja. Prav lahko bi bilo, da izvoren magijski pomen besede ‘wunschen’ (želeti), ni zgolj želenje v smislu hrepenenja, ampak izraža tudi magično učinkovanje, podobno kot pradavno verovanje v dejavnost molitva temelji na izkustvu sinhronicitetnih vzporednih pojavov.

Magično dogajanje, kot npr. zaklinjanje oz. ples vrača za dež spominja na sinhronicitetno (aktivno povzročeno) dogajanje.
Jung je nagnjen k razmišljanu (Jerotić 1990), da t.i. prava magija, ki jo ‘uporabljajo’ oz izvajajo npr. vrači v ‘primitivnih’ plemenih, bazira na znanstveno še ne dokazani sposobnosti hotenega generiranja zelo močnih emocij, ki so idelana priprava za nastop sinhronicitetnih fenomenov.

Če so nekatera psihična stanja, kot predlaga Jung, res povezana z objektivnimi pojavi oz. če nekatera naključja niso zgolj samo to, potem je fenomen sinhronicitete po vsej verjetnosti zgolj vrh ledene gore ‘neobičajnega’ – znotraj te gore svoje mesto najbrž zasedajo t.i. simpatetična magija (lovska, plodnostna, uničevalna…), šamanistične prakse, intuicija, telepatija, telekineza, gledanje na daljavo, bioenergetsko zdravljenje, zdravljenje na daljavo, napovedovanje prihodnosti, vplivanje na vreme, vizije… – z eno besedo vsi t.i. parapsihološki ali psi pojavi.

Pozitivistična znanost nam je dala mnogo odgovorov, veliko nas je naučila. Morda je sedaj čas, da pričnemo gledati na svet z drugačnim pogledom in svoje vedenje oplemenitimo

Šamanizem

… hočem raziskovati neznano in biti vir svojih odkritij.
naj bo spoznano moja osvoboditev, ne moje suženjstvo…
Maturana; Učenčeva molitev

Definicij o tem, kaj je in kaj ni šamanizem, je veliko (Suša 2002), razlikovanja znotraj njih pa so povečini malenkostna. Glede na številne vire pa je moč ugotoviti, da da se proučevanje šamanizma pojavlja v širokem razponu med magijskimi praksami, religijo in konec koncev tudi znanostjo.

Eliade (1990) piše, da magijo in mage (ljudi, ki se ukvarjajo z magijo) srečamo skorajda povsod po svetu, medtem ko je za šamanizem značilna posebna magijska ‘specializacija’: obvladovanje ognja, magijski let… vsak mag ni šaman. Vsak medicine man je zdravnik, zdravilec, šaman pa se poslužuje metod, ki so samo njegove.

Beseda šaman izhaja iz tungus mongolščine (Suša 2002) in je oznaka za tistega, ki ‘vidi’ ali ‘ ve’. Šamanizem naj bi sobival z drugimi oblikami magije in religije, razlika med šamanom in čarovnikom pa naj bi se kazala v nekaterih magijskih posebnostih, kot so magijski let, gospodarjenje z ognjem itd.

Šamanizem (Clottes, Lewis – Williams 2003) je sistem verovanj s številnimi sestavinami. Vključuje zdravilske tehnike, obvladovanje živali, obrede, s katerimi želijo vplivati na na podnebne razmere, prerokbe, iskanje videnj, magične prakse, izventelesna potovanja in druge dejavnosti.

Glavna in vsem oblikam šamanizma skupna sestavina je torej operiranje in poseganje na nivo spiritualne sfere, torej na nivo metafizike, (Suša 2002). Zaradi tega se pogosto pojavljajo razne terminološke dileme. Koncepti, kot so bog, duh in podobno so lahko zavajajoči in mnogokrat neustrezni, zato nekateri avtorji predlagajo, da se ob proučevanju tovrstnih fenomenov namesto koncepta duha uporabi koncept numinozno (sveto).

Šamani (Fiebag et al 2004) zaradi temeljitega poznavanja bogov in demonov znajo razlagati prihodnost. Voljo bogov razberejo iz naključnih – se pravi, prav njim ‘namenjenih’ – razpok v kamnih, šelestenja listja v vetru, iz ptičjega leta ali žuborenja gozdnih potokov (te sposobnosti oz. zmožnosti v veliki meri spominjajo na ‘zavestno’ – v smislu pozornosti; kot aktivna uporaba vedenja o fenomenu - sinhroniciteto…). V transu vidijo kraje, kjer bodo lovci našli divjad, sposobni pa so tudi ozdraviti bolne in začarati zdrave.


Akademsko etnološko raziskovanje (ibid.) je magične sposobnosti šamanov ocenjevalo v glavnem kot samosvoja praznoverna opravila, šamane same pa je le redko razumelo kot raziskovalce zavesti, ki obvladajo paranormalne moči. Raziskovelci so natančno opisali oblačila šamanov, njihove barve, okrasje, in značilnosti, prešteli so pripomočke, ki so jih uporabljali, zapisali vse, kar so povedali, in poročali o vseh njihovih opravilih. Toda ali so bili njihovi obredi uspešni, jih skoraj nikoli ni zanimalo. Šele v zadnjem času so nekateri znanstveniki ugotovili, da šamanska magija res deluje. Očitno se za nenavadnimi šamanskimi obredi, zamaknjenostmi in petjem skriva prastaro vedenje o tehniki, s katero je mogoče doseči magične učinke.

Sodobne etnološke raziskave (Clottes, Lewis – Williams, 2003) so pokazale, da večina tradicionalnih družb preko določenih obredov poskuša vplivati na potek dogodkov, da bi si olajšali vsakdanje življenje – obrede uporabljajo za izogibanje katastrofam, za obnavljanje ravnovesja v naravi, za pomoč pri ponovnem vračanju letnih časov ali za plojenje divjadi, za ozdravitev bolnih in kaznovanje sovražnikov. To zatekanje k ‘drugim’ silam, do katerih nimajo dostopa vsi, je del univerzalij človeške misli.
Po njunem mnenju sega izročilo zamaknjenih stanj, ki so značilna za šamanske prakse in ki ‘prinašajo’ razodetja in videnja (takšna razodetja in videnja v zamaknjenem stanju so sestavni del tudi judovsko – krščanskega izročila od stare zaveze naprej) globoko v prazgodovino, v čas prvih modernih ljudi (Homo sapiens). V vseh časih in na vseh koncih so ljudje poznali ekstatično in frenetično stanje spremenjene zavesti in halucinacije. Zmožnost hotenega ali nehotenega prehoda iz enega stanja zavesti v drugo je univerzalni del človeškega živčnega sistema. Vse kulture z mlajšim paleolitikom vred so se tako ali drugače srečevale z vprašanjem različnih stanj zavesti. Nekatere – seveda ne vse – so narodile šamane.

V samem osrčju šamanizma, gledano z nevropsihološkega zornega kota, je povsod po svetu uporaba in izraba stanju spremenjene zavesti in njihovo obvladovanje (Clottes et Lewis – Williams 2003).
Stanja spremenjene zavesti so povezana, saj prehajajo iz ene oblike v drugo, zaradi česar jih je težko opredeliti. Kljub temu je moč reči, da so del nepretrgane celote (ali kontinuuma). Na enem koncu je tisto, kar bi lahko poimenovali – grobo rečeno – ‘budna zavest’, na sredini kontinuuma se nahajajo sanje, na drugem koncu je globoki trans.

Človek, ki pada v čedalje globji trans (ibid.), t.j. v halucinantno stanje na koncu kontinuuma, prehaja preko različnih stopenj transa – laboratorijske nevropsihološke raziskave so dokazale, da je moč razločiti tri; le – te se včasih lahko prekrivajo. Za vsako stopnjo so značilna določena doživetja (le – ta zadevajo vse čute), katerih pojavnost je univerzalna.

Clottes in Lewis – Williams (ibid.) preko analize slik po jamah in spodmolih, ki so jih ustavarili naši predniki (prikazana so doživetja z vseh treh stopenj transa) dokazujeta, da so bile šamanistične prakse v ‘naših vrstah’ zelo verjetno prisotne že zelo dolgo nazaj.

Šamanizem (Clottes, Lewis – Williams 2003) je bil v lovskih in nabiralskih skupnostih vseprisoten. V takšnih družbah so po vsem svetu in na vseh celinah živeli zdravilci, ki so iskali stanje spremenjene zavesti v religioznem okviru, in sicer zato, da bi opravljali najrazličnejše naloge.

Za šamane je najbrž moč reči, da je vse, kar so počeli, odraz napačnega pogleda na svet. Toda ali je naš pogled na svet zaradi tega, ker smo nekaj deset tisoč let ‘starejši’ od njih, kaj bolj resničen od njihovega? Kaj če je bolj pravi samo v eno smer, v smer racionalne misli…

Najbrž je moč reči, da je vse, kar so šamani izkušali in o čemer so poročali, odraz delovanja podzavesti. Toda ali takšni odgovori resnično odgovorijo na vprašanje o tem, kaj stoji v ozadju njihovih praks, ali zgolj ‘prenesejo odgovornost’ za razlago na področje, za katerega se nam zdi, da ga razumemo, ker imamo pač besedo zanj, sama narava podzavesti pa nam je v bistvu nepoznana? Nesporno je, da se v podzavesti nahajajo posameznikove potlačene vsebine, kot je trdil Freud, toda to dejstvo po vsej verjetnosti v večji meri kot na vprašanje o tem, kaj podzavest je, odgovarja na vprašanje o naravi družbe in procesih socializacije. Tudi Jungov pogled na nezavedno (arhetipi, kolektivno nezavedno, popolno uresničevanje potenciala, ki ga premore naše sebstvo…) ne odgovarja na vprašanje o naravi podzavesti.
Enako je z zavestjo; opis delovanja možganov kot prenosa električnih impulzov preko nevronskih sinaps ne odgovarja na vprašanje, kaj zavest je.

Fiziki npr. vedo, kako se vedejo svetloba, gravitacija in elektrika, z matematičnim jezikom natančno opisujejo njune lastnosti, s tehnologijo jih znajo proizvajati itn., toda na vprašanje, kaj je njihova narava, kaj v svojem bistvu te ‘sile’ so, nimajo odgovora.
Jung (2003) navaja komentar ameriški znanstvenika Josepha Campbella k znamenitim risbam v votlini, ki so jih odkrili v Franciji. Dejal je:”V Lascauxu je upodobljen šaman, ki leži v transu. Na sebi ima ptičjo masko, ob njem je palica s ptičjim likom. Sibirski šamani še danes nosijo takšne ptičje kostume in za mnoge od njih velja prepričanje, da je njihova mati potomka ptičev … Zato šaman ni le navaden domačin, pač pa občudovani potomec tistih prostranstev moči, ki so nevidna naši normalni budni zavesti. Vsakomur so sicer za kratek hip dostopna v prebliskih videnj, on pa se lahko po njih sprehaja kot gospodar.”

Ptica (Jung 2003) je gotovo najprimernejši simbol transcendence. Predstavlja nenavadno naravo intuicije, ki deluje preko ‘medija’, se pravi posameznika, ki si lahko v nekakšnem transu pridobi vedenje o oddaljenih dogodkih ali dejstvih, o katerih zavestno ne ve ničesar.

Raziskave, ki so bile izvedene v zadnjem času (glej poglavje Teorija polja ničte točke), in katerih raziskovalni protokoli so zadostili vsem potrebam skeptične misli, potrjujejo učinkovitost nekaterih delovanj, ki sodijo v repertoar praktikantov šamanizma; eno izmed njih je npr. zdravljenje. Učinkovitost zdravljenja in celo učinkovitost zdravljenja na daljavo razlagajo preko učinkov polja ničte točke oz. teorije o polju ničte točke.

Raziskave so pokazale, da je človeški namen (McTaggart 2003) možno uporabiti kot izjemno močno zdravilno silo. Zdi se, da ljudje lahko ustvarimo red v naključnih fluktuacijah polja ničte točke in to izkoristimo za vzpostavitev večjega ‘reda’ v drugih. Zaradi te sposobnosti lahko nekdo deluje kot zdravilni kanal, preko katerega polje ponovno uglasi strukturo nekoga drugega. Človeška zavest morda deluje kot namig za obnovitev koherence v drugi osebi.

Če deluje zdravljenje na daljavo, potem po vsej verjetnosti delujejo tudi šamanistične prakse, ne glede na to, kako se takšnemu pogledu na stvar upira zdrav razum. Zelo verjetno je, da so šamani poznali te in tudi druge podobne ‘nemogoče’ učinke ter jih s pomočjo oz. preko stanj spremenjene zavesti uporabljali oz. izkoriščali.

Zaključek

Za tematiko, ki se jo je sestavek zgolj dotaknil, vsekakor ni moč a priori reči, da je arhetipska izmišljotina. Svoje čase se je trdilo, da je Zemlja ravna površina in da Sonce kroži okoli nje…
Realnost, v kateri živimo ljudje, je predvsem družbeno posredovana in šele nato objektivna. Da je realnost družbeno posredovana pomeni, da je le - ta ‘filtrirana’ in omejena glede na potrebe in interese določene družbe v določenem času ter kot taka težko spremenljiva, kar pa še ne pomeni, da objektivna realnost ni lahko nekaj (celo povsem) drugega, kot tisto, o čemer nas družba, v katero se rodimo, ‘prepriča’ preko procesov inkulturacije.

Vsekakor je to polje človeške izkušnje vznemirljivo in čarobno ter na široko odprto za nadaljnje proučevanje. V končni fazi se sicer lahko v smislu znanstvenosti izkaže za neplodno miselno smer (kar je glede na vse navedeno v pričujočem tekstu po vsej verjetnosti malo verjetno), toda to njene privlačnosti ne zmanjšuje.

Musek (1997) opozarja, da je osebnost presečišče dveh svetov, telesnega in duhovnega. S stališča naše eksistence nimamo nobenega razloga, da bi dajali prednost tistemu ‘svetu’ ali bolje načinu bivanja, ki se nam kaže v običajni budni zavesti. Kot ne moremo ‘resničnosti’ transpersonalnega sveta dokazati, tako je ne moremo zanikati. Če je empiričnost merilo realnosti, tedaj se moramo sprijazniti z dejstvom, da tostranska realnost ni naš edini izkustveni univerzum. Na tem mestu se mora racionalno dokazovanje umakniti posebnim izkustvanim spoznanjem in veri. Znanost na njihove ontološke izzive ne odgovarja, lahko pa povsem legitimno raziskuje in ugotavlja njihove značilnosti.

Mogoče je nezavedno v določeni meri strukturirano preko polja ničte točke, kaže pa se v obliki psihične enosti človeštva, preko arhetipskih vsebin in še kako drugače. Mogoče se celo zavedne vsebine v določeni meri konstituirajo preko vplivanja polja ničte točke na posameznika…

Raziskovalci si (Tošič 2003) npr. pričenjajo postavljati vprašanja, ali je inteligenca res nujno povezana z možgani. Dr. John Lorber z Univerze v Sheffieldu, ki se ukvarja s proučevanjem povezave med inteligenco in možgani, vse dosedanje teorije o inteligenci postavlja na glavo. Njegove raziskave kažejo, da inteligenčni kvocient ni nujno odvisen od možganov.
Po vsej verjetnosti svet okoli nas preko fenomena sinhronicitete ‘komunicira’ z nami; sinhroniciteta, kot jo je opisal Jung (1995) je smiselno sovpadanje psihičnega pojava / psihične vsebine na eni strani ter objektivnega pojava na drugi strani.

Na podlagi vsega navedenega v pričujočem tekstu je najbrž na mestu sklep, da si ljudje kreiramo (vsaj delno) realnost, v kateri živimo. Takšna kreacija realnosti poteka najbrž preko misli, ki jih mislimo / ne mislimo in čustev, ki jih čutimo / ne čutimo. Vsaj za del stvarnosti, v kateri živimo, smo tako odgovorni sami.

Takšna perspektiva je glede na trenutno prevladujoče dojemanje sveta, ki nas obdaja in katerega del smo, precej nenavadna – jo je pa moč, če že ne trdno dokazati, pa vsaj v veliki meri podkrepiti z izkušnjami velikega števila ‘običajnih’ ljudi, z izkušnjami mistikov, vzporednice je moč najti v veliko različnih religioznih / filozofskih tradicijah (vedsko znanje, klasična kitajska filozofija, katoliška cerkev ta del objektivne realnosti posredno priznava preko institucije svetništva…).

Skozi takšno prizmo gledanja je tako najbrž moč reči, da so mana vsakega človeka njegove misli, njegova čustva, občutki, doživljanja, z eno besedo njegova zavest, in delovanje, ter da tradicionalna vedenja, za katere sicer (še) nimamo popolnoma trdnih znanstvenih dokazov, zelo verjetno niso iz ‘trte zvita’.


Peter Gabor

Uporabljeni viri

Bošnjak – Orešnik, M. (1995). Vloga psihologa pri redukciji ontološke negotovosti. Magistrska naloga. Ljubljana, Filozofska fakulteta.

Clottes, J. et Lewis – Williams, D. 1996 (2003). Šamani iz prazgodovine; Trans in magija v okrašenih jamah. Ljubljana, Studia Humanitatis.

Eliade, M. 1932 (1990). Šamanizam. V: Davy, M. Enciklopedija mistika, I. Svezak. Zagreb, Naprijed.

Fiebag, P. et al 2002 (2004). Skrivnosti vzhoda. Ljubljana, Mladinska knjiga (Zbirka enigma).

Green, B. 1999 (2004). Čudovito vesolje; superstrune, skrite dimenzije in iskanje končne teorije vsega. Tržič, Učila International.

Hume, L. (march 2004). Accesing the Eternal: Dreaming ‘The Dreaming’ and Ceremonial Performance. Zygon; Journal of religion et Science; vol. 39, no. 1, 237 - 258

Jerotić, V. (1990). Jung izmedu istoka i zapada. Beograd, Prosveta.

Jung, C.G. 1971 (1989). Spomini, sanje, misli. Ljubljana, Državna založba Slovenije.

Jung, C.G. 1933 (1994). Sodobni človek išče dušo. Ljubljana, Julija Pergar.

Jung, C.G. 1952, 1954, 1976 (1995). Arhetipi, kolektivno nezavedno, sinhroniciteta; izbrani spisi. Maribor, Katedra.

Jung, C.G. 1964 (2003). Človek in njegovi simboli. Ljubljana, Mladinska knjiga.

Jurman B. (2004). Inteligentnost, ustvarjalnost, nadarjenost. Ljubljana, Center za psihodiagnostnična sredstva.

Korun, M. (2001). Magijska mentaliteta. Diplomsko delo. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede.

Levi – Strauss, C. 1962 (2004). Divja misel. Ljubljana, Krtina (knjižna zbirka Temeljna dela).

Lorimer, D. (ed.), (1998). The spirit of Science. (povzel Stepančič, I.)
http://lkm.fri.uni-lj.si/xaigor/slo/povzetki/spiritscience.htm

Marshall, A. (1978). People of the Dreamtime. Melbourne, Hyland House Publishing PTY Limited.

McTaggart, L. 2002 (2004). Polje; Po sledi nevidnih sil v vesolju. Ljubljana, Ara.

Musek, J. (februar 1997). Problemi razumevanja C.G. Junga. V: Dialogi, let. 33, št. 1 – 2.

Peruš, M. (1995). Vse v enem, eno v vsem. Ljubljana, Državna založba Slovenije.

Škamperle, I. (februar 1997). Anima in animus v Jungovi psihologiji. V: Dialogi, let. 33, št. 1 – 2.

Sruk, V. (1980). Filozofsko izrazje in repertorij. Murska Sobota, Pomurska založba.

Šterk, K. (1998). O težavah z mano; Antropologija, lingvistika, psihoanaliza. Ljubljana, Študentska organizacija Univerze, Študentska založba (zbirka ŠOU).

Suša, M. (2002). Magijska misel, šamanizem in teoretske metamorfoze. Magistrsko delo. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede.

Tošič, M. (2003). Prerokbe iz Ved. Ljubljana, Veda, Quest International.

Trismegist, Hermes 1960 (2001). Corpus hermeticum. Ljubljana, Nova revija (Zbirka Hieron).

Verene, D.P. (2002). Coincidence, historical repetition, and self – knowledge: Jung, Vico, and Joyce. V: Journal of Analitical Psychology; 47, 459 - 479

Vezjak, B. (februar 1997). O simbolih, simbolizmu in simbolizaciji. V: Dialogi, let. 33, št. 1 – 2.

Žižek, S. (1985). Patološki narcis kot družbeno nujna forma subjektivnosti. V: Družboslovne razprave, let. II, št. 2, str. 105 – 141.

Ni komentarjev: