Totem in tabu Reloaded

«Totem in tabu« je eno najljubših Freudovih del. Nanj je nenehno opozarjal in ga navajal. Delo je pomembno tudi za antropologijo, saj predstavlja tekst vpogled v nekatere ključne psihoanalitične koncepte, aplicirane na arheološke, predzgodovinske in socialnoantropološke teme. Hipotezo o prahordi in uboju praočeta, je kasneje Freud razvil v teorijo, katero naj bi bilo moč uporabiti za razlago prenekaterih socialno-kulturnih institucij.
Delo je poizkus prenosa dognanj iz psihoanalize na razreševanje (takrat) nerazrešenih problemov t.i. »psihologije ljudstev«, o kateri sta pisala že Wundt in Jung. Freud vidi ključ do razumevanja geneze človeške družbe in njenih občih zakonitosti v skupnem delu klasičnih antropoloških znanosti in psihoanalize, ki prva ponudi metodo za razumevanje posameznika in njegovih zavednih in nezavednih motivacij delovanja.
Tabu vidi v smislu kantovskega »kategoričnega imperativa«, nekaj kar teži k prisilnemu ravnanju in odklanja zavestno motivacijo, totemizem pa kot arhaično in infantilno socialno-religiozno tvorbo, ki jo je povozil obči kulturni in tehnološki napredek. »Primitivci«, »divjaki« in njihovo duševno življenje predstavljajo predstopnjo našega lastnega razvoja. V tem smislu ostaja Freud trdno zavezan evolucionistični paradigmi, »duhu časa« v katerem je deloval in živel.

Totem in tabu je prvi resen poizkus uporabe psihoanalitičnih konceptov v družbenih vedah. Zakaj torej psihoanaliza in kaj lahko le-ta ponudi antropologiji? Pomemben je njen metodološki pristop k razumevanju posameznika in posebna perspektiva, gledišče, ki človeka vidi v drugačni, predvsem bolj demistificirani, banalizirani luči.
Prav ta »uvid po ovinku« ali »pogled s strani« je eno od pomembnih izhodišč psihoanalize. Kar se nam na prvi pogled dozdeva kot smiselna in objektivna realnost, je v resnici, (skozi prizmo Želje) že deformirana slika le-te. Psihonaliza je izbrala pot do »resnice« po stranskih poteh, ne po osvetljenih avenijah faktične in navidezno nekompliciranee stvarnosti, ampak po ovinkih, stranskih in temačnih ulicah psihe, kjer se nikoli ne ve, kaj se skriva za naslednjim vogalom. Kdor bi lahko razumel, kako si smiselno »realnost« ustvari »norec«, pri katerem je argumentacija realnosti predimenzionirana, prepotencirana in posledično še bolj razgaljena, očitna ter primerna za analizo, bi potemtakem razumel tudi logiko zakonov, ki funkcionirajo med »zdravimi«, prištevnimi posamezniki. Psihoanaliza, še bolj kasneje lacanovska, je induktivno zavrtala prav v krvave temelje, korenine argumentacije realnosti. Prav v tem je (teoretična) psihoanaliza lahko v pomoč tudi antropologiji, če si le-ta prizadeva pojasniti Človeka kot totaliteto na relaciji biološko-psihološko-družbeno.
Freudovo delo je napisano v evolucionističnem duhu. Temu se ne gre čuditi. Kar je bila Newtonova fizika do Einsteina za naravoslovje, je pomenila evolucija za družboslovje od časov razsvetljenstva do prvih desetletij 20. stoletja.
Odnos Zahodnjaka do primitivnega Neevropejca je kolonialno pokroviteljski. »Primitivom« je po Freudu potrebno pripisati večjo mero čustvene ambivalence, torej čustvene nestabilnosti; nihanja iz ene skrajnosti v drugo, iz ljubezni v sovraštvo. So kot otroci, nezreli in nespametni. Nenazadnje so z načinom življenja bolj »izpostavljeni tveganju«. Ta nocija o t.i. čustveni nestabilnosti še danes velja v Zahodni družbi za ženski spol. Ženska naj bi bila bolj čustvena kot moški. Amplituda in frekvenca razpoloženjskih stanj je pri njej večja in višja; niha med evforijo in jokom brez razloga. Je torej iracionalna, bolj primitivna in posledično bližje Naravi. Je patološka. Potrebno jo je civilizirati.
Ne gre pa zgolj za uporabo pojmov, kot so »primitiven«, «zaostal«, »arhaičen«, gre za logiko, ki jo lahko sledimo od začetko moderne evropske znanosti naprej, preko Humea, Kanta in končno do socialnega darvinizma Herberta Spencerja, enega najvplivnejših intelektualcev druge polovice 19. stoletja. Spencer je bil izjemen polimat, genij, starosta viktorijanske inteligence. Neposredno je vplival na Durkheimovo teorijo o arhaičnih in modernih družbah in nenazadnje na celotno strukturalistično/funkcionalistično antropološko misel. H.G. Rivers je na npr. terensko delo, ekspedicijo Torres Strait s seboj vzel zbrana dela H. Spencerja. Spencerjeva je teorija o univerzalnem, enotnem principu evolucije, po katerem se ravnajo vsi sistemi v naravi, od možganov, živalskih in rastlinskih vrst, do človeških skupnosti. Vsem sistemom je skupna dinamika spremembe od manj kompleksnih do bolj, pri kateri je »arhaično« ali povsem transformirano ali pa inkorporirano v »modernem«. Vsaka stopnja predstavlja evolucijsko prilagoditev in je funkcionalna v danem zgodovinskem obdobju. Tem »arhaičnim ostankom«, prežitkom, ki jih zabriše časovni vektor, je mogoče slediti v preteklost kot geološkim plastem in iz hierarhične strukture posledično sklepati o posameznih vmesnih, razvojnih stopnjah. Preteklost torej zares nikoli ni nekaj, kar se je končalo na neki oddaljeni točki časovne premice. Je konstituitivni del sedanjosti. Iz te logike je izšla Haeckelova komparitivna embriologija, model možganov Johna Hughlinsa Jacksona, Spencerjeva dediščina, ki je danes po stotih letih »spet« referenca za t.i. »revolucijo v nevroznanosti«. Sociobiologija, evolucijska psihologija/psihiatrija so neposredne naslednice evolucionistične ideje.
Freudova vizija družbenega ustroja in dinamike je brez dvoma spencerijanska. Aborigini predstavljajo »časovno okno« v našo paleolitsko preteklost in v tem gledanju Freud nikakor ni originalen. Celotna njihova družbena ureditev in nezadnje njihov psihični ustroj je adaptacija na »okoljske pritiske« in lovsko-nabiralniški način življenja. Kot tak ustreza »naravnemu stanju stvari«. Današnja evolucijska (paleo)psihopatologija vidi današnjega, modernega, človeka kot ujetega v telesu in umu v obdobju, ki se je končalo pred 5 mio let. Današnje nevropatologije so zgolj odmev, ostanek arhaičnih evolucijskih adaptacij. Freud tako direktnega preskoka ne naredi, čeprav se ponuja sam po sebi. Vidi zgolj podobnost v formi. Zaveda se svoje inferiorne sociološke/etnološke teoretske podkovanosti, zato ponudi skromno analogijo s simptomi »modernih« obsesivno-nevrotičnih bolnikov in »življenjem divjakov«.
Eleganca Freudove » vaje iz antropologije« je v vpeljavi, za psihoanalizo ključnega, stičnega razlagalnega elementa med psihičnim razvojem individuuma (otroka) in začetki človeške družbe. Ta moment Freud imenuje Ojdipov kompleks. Totemizem in religija nasploh so tako zgolj mutirane posledice človeške krivde, izhajajoče iz prastare krvave razrešitve le-te - uboja Praočeta, alfa samca prahorde, s strani oblasti željnih mladcev. To teorijo kasneje nadaljuje v svoji zadnji napisani knjigi, Mož Mojzes in monoteistična religija. V nasprotju z darvinističnim duhom dela, pa se zdi duh umorjenega Očeta s strani patricidne bratovščine, ki »straši« preko religije, bolj analogen lamarckovskem filogenetskemu (kulturnemu) spominu.
Moderna kultura civiliziranega človeka je ta interni ambivalentni konflikt med željo in prepovedjo, ki jo izvaja avtoriteta, odpravila. Tabu je nepotreben. Le psihično bolni ljudje, nevrotiki ohranjajo te vzorce reševanja osebnih konfliktnih situacij, ki so bile nekoč v preteklosti ali med primitivci formalizirane in konstruirne v obliki družbenih regulacijskih mehanizmov, kot je npr. totemizem. Primitivi so torej posameznikove infantilne konfliktne situacije izhajajoče iz ambivalentnih odnosov ugodje-neugodje povzdignili v družbeni zakon.
Totemizem pa ni sama prepoved želje, je način kako prepoved zaobiti in se karseda približati realizacije želje, pa čeprav nikoli popolnoma. Želja nikoli ne more biti realizirana. Še pomembneje, Želja ne sme biti realizirana, sicer bi to pomenilo konec civilizacije in vrnite v primordialno kraljestvo, kjer vladajo nagoni, kjer vlada Nezavedno. Človek postane nazaj žival, če se vsak gon zadovolji takoj in neposredno.

Če je totemizem zgolj simptom regulacije želje »ne ubiti totemsko žival« in »ne imeti spolnih odnosov s totemskim partnerjem«, je deduktivno stopnja nižje obča prepoved ubijanja in svobodne spolnosti s sorodniki. Razumemo lahko, zakaj je logika, ki iz povedanega sledi, naletela na marsikatero nasprotovanje. Freudove teorije so poleg Darwinove evolucije in Kopernikovega heliocetrizma le ena izmed velikih »ponižanj« Človeka, ki jih je morala prebaviti judeo-krščanska civilizacija. Psihoanaliza ima globoke epistemološke in nenazadnje moralno-politične implikacije. Čista psihoanalitična teorija je v srži ateistična, v njej ni mesta za Človeka kot božansko stvaritev, v kateri Bog zre svojo zrcalno podobo. Človek je banaliziran, vržen s prestola stvarstva. Njegovo bistvo ni Dobro, ženejo ga egoistični motivi po zadovoljitvi internih potreb, o katerih ne ve nič. Je igrača v rokah nagonov in zunanjih okoliščin. Človek, njegovo organsko telo, je zgolj bojni stroj v borbi »sebičnih genov«, katerih cilj je zgolj večno reproduciranje, podvajanje in rekombiniranje. (pre)Živeti je treba za vsako ceno; to je človekovo poslanstvo.
Osebki, s katerimi vsak posameznik pride najprej v stik, so njegovi najbližji, niti ne nujno genetski sorodniki. Osebki istega spola (očetje, bratje) ponavadi predstavljajo primarno konkurenco za najbolj očitno izbiro spolnega partnerja (matere, sestre), preko katerega se bo Življenje nadaljevalo. Življenje se ne sme nikoli končati, pa četudi je cena smrt drugega organizma. Življenje je torej kot fizikalna konstanta. Samo Je. Je dejstvo, nespremenljivo, večno in nič drugega. Biološka variabilnost je zgolj preobleka te sile, katere edini cilj je, da zgolj Je. Namen tega »gona po življenju« ni njegova dokončna satisfakcija, ampak je njegovo bistvo, da se sizifovsko ponavlja v krožnem gibanju - od rojstva do smrti. Vedno znova se vrne nazaj kot zombi, kot živi mrtvec iz hollywoodskih grozljivk. Kljub navidezni dinamičnosti je »cilj« Življenja nekakšen status quo, stanje mirovanja. To stremljenje k mirovanju, ki je pa je v celoti realizirano samo v smrti, imenuje Freud gon smrti, princip Tanatosa. Je torej kategorija nad biološkim življenjem in fizično smrtjo. Molekula DNK, kot nosilka življenja sledi istim zakonom, ki veljajo za materijo skoraj povsod v vesolju, vsaj na makro nivoju. Življenje je torej zgolj ena od oblik organiziranja energije-snovi, atomov. Nima »višjega« ali pomembnejšega mesta v širši sliki.

»Spogledovanje« psihoanalize in antropologije je nekoliko kasneje predstavljal Malinowski in šola biološkega funkcionalizma, čeprav je oče moderne metode terenskega dela to zanikal. Kultura je mehanizem, ki brzda takojšnjo zadovoljitev človekovih primarnih bioloških potreb. Človek s kulturo izstopi iz Narave, kjer se Življenje udejanja v čisti in direktni obliki, s tem, ko si sam postavi meje zadovoljevanja svojih primarnih potreb, ki mu jih narekuje njegov biološki ustroj. Postane sam svoj stvarnik, Oče, avtoriteta, ki je sebi uvedla Zakon koga ali kaj jesti-ubiti-ljubiti. Pravila poročanja, ki v veliki meri prepovedujejo poroko in spolnost med ožjimi sorodnki, so le en tak indikator človekovega sestopa v Kulturo. Če je človeška žival želela postati Človek, je moral eden izmed prvih korakov na tej poti avtokracije biti prepoved spolnosti z lastno materjo/očetom.
Strogo freudovska razlaga kulture bi nadalje bila, da je človeška kultura kot regulator primarne potrebe po preživetju, v jedru podobna nevrozi, ne v kliničnem smislu, ampak funkcionalnem. Kultura v najširšem smislu je »nevrotična« v svojem bistvu. Primarno željo po preživetju in njena stranska produkta - nezavedno željo po uboju najdirektnejšega konkurenta (očeta) in repredukcijo z najdirektenjšim spolnim partnerjem (materjo), v kulturi zamenjujejo druga dejanja, objekti (npr. šport), ki so zgolj substitut osnovne Želje in se zgolj na trenutke približajo prvotnemu prepovedanemu dejanju. Lacan je prišel do podobnega zaključka: simbolni red (Veliki Drugi) ni konsisteneten in zaprt sistem; ima paranoidno konstitucijo. Z namenom, da reši brezupno situacijo konca sveta, da ozdravi zlom simbolnega reda, ustvarja nadomestne formacije.

Kot odgovor na kritike Ojdipovega kompleksa in uporabe koncepta v teoriji o razvoju človeške družbe Žižek (Žižek, 1991) loči med Ojdipovim mitom in mitom o Praočetu.
Ojdipovski oče je avtoriteta simbolnega reda, ki prepove užitek (z mamo). Le-ta vlada kot »Ime očeta« (Name-of-the-father). »Ime očeta« predstavlja fiksiran označevalec v množici drugih, prostih, preskakujočih označevalcev, ki označujejo »simbolnega očeta«. »Simbolni oče« je lahko katerakoli avtoriteta, ki otroku uvede Zakon. A le točno določen označevalec, z (osebnim) imenom lahko izvaja absolutno avtoriteto. Vsak se lahko spomne tiste brezkompromisne utemeljitve ukaza: «....ker je oče tako rekel...«. In ve se, kateri oče je to rekel: oče z imenom in priimkom.
Sinovi pa z odstranitivijo Praočeta ne dosežejo nič, prav nasprotno. Užitek, do katerega naj bi imel neomejen dostop ta »Uživajoči oče (Father-of-enjoyment)«, je za njih še vedno nedostopen, ničen. Oče se zmagoslavno vrne kot Ime očeta v socio-religioznih institucijah, ko sinovi uvidijo svojo napako.
Ampak, če je bil Oče ovira do svobodnega užitka, lacanovska psihoanalitična teorija nadalje pravi, da je popoln užitek kot tak, že v osnovi nedostopen govorečemu subjektu. Mit o Praočetu je tako komplementaren oz. suplementaren Ojdipovem. Če je ultimativni užitek že v osnovi nedosegljiv, je figura očeta- Father-of-enjoyment, iluzija, fantazija. Oče nikoli ni obstajal oz. je bil mrtev že od samega začetka. Svojo avtoriteto izvaja zgolj kot a priori predpostavka. Kdo lahko prepove Užitek? Le tisti, ki ga »poseduje« v celoti, tisti, ki pozna vse trike in zakonitosti užitka, prvi uživač-«, subject-supposed-to-enjoy. Varuh simbolnega reda (Ime Očeta) je torej možen le ob predpostavki te obscene verzije uživaškega Očeta, ki je vzpostavil red v predojdipalni »polimorfni perverziji.« Prahorda in dominantni samec sta tako za pojasnitev geneze pozicije Očeta-Zakonodajalca (Ime Očeta) v simbolnem redu lahko brez problema fiktivna pojava, zgodovinsko nepotrebna in marginalna.

LenartKodre LenartKodre LenartKodre LenartKodre LenartKodre LenartKodre LenartKodre LenartKodre LenartKodre LenartKodre LenartKodre LenartKodre LenartKodre LenartKodre



REFERENCE:

1. Freud, Sigmund: Spisi o družbi in religiji: Totem in tabu. Društvo za teoretsko psihoanalizo. Ljubljana, 2007.
2. Žižek, Slavoj: Looking awry: an introduction to Jacques Lacan through popular culture. The MIT press. Cambridge, London, 1991.
3. Harris, Marvin and Johnson, Orna: Cultural Anthropology-5 th edition. Allyn and Bacon, 2000.
4. Young, Allan. Predavanja na ZRC SAZU, v okviru seminarja: Antropologija in nevroznanost: integriran pristop k človekovim univerzalijam, kulturnim razlikam in evoluciji človekovega uma. April, 2008.