Nadnacionalna identiteta

Današnjemu svetu globalizacije in hitrega tehnološkega in informacijskega napredka (razvitih držav) ter s tem povezanim spremembam institucionalnih, političnih, organizacijskih in ekonomskih ureditev se morajo ustrezno prilagajati tudi identitete posameznikov in skupin. Te namreč omogočajo tako posamezniku kot tudi skupini, da se umestijo v svoje okolje na eni strani skozi občutek podobnosti in pripadnosti (v svoji skupini) ter na drugi strani skozi občutek različnosti (z drugimi skupinami). Torej to diaklektično zaznavanje svojega ožjega in širšega okolja omogoča posamezniku (skupini) vzpostavitev svoje identitete oziroma pripadanja družbi in kulturi, v kateri se kot človeško bitje uresniči, dosega in presega (Južnič, 1993). Sam pogled na pojem identitete je pri različnih avtorjih različen, je pa vsem skupno razumevanje identitete kot dinamične strukture, torej bi bilo pravilneje reči, da posameznik (skupina) vzpostavlja svojo identiteto.

V drugem poglavju bo predstavljena posameznikova individualna identiteta, ki se sestoji iz občutenja lastne edinsvenotsti na eni ter odmere različnosti v odnosu do drugih na drugi strani. Posebej jo bom skušal predstaviti v vidu psihoanalize ter njenih prijemov v obravnavanju človekove osebnosti in njegovega obnašanja ter delovanja. Predvsem me bo zanimal ta odnos z vidika zavračanja teze, da je nezavedno (»id«) v posamezniku (na)gonski element človekovega vedenja in delovanja (Karuzo, 1969). Ne glede na ločeno predstavitev individualne identitete je nujno imeti v vidu, da te nikakor ne moremo ločiti od socialne identitete, ker ena drugo pogojujeta.

Naslednje poglavje bo obsegalo predstavitev skupinske identitete in človekovo skupinsko zavezanost, ki predstavlja njegovo družbeno sidrišče (Južnič, 1993). Le ta obsega mnoge t.i. kolektivitete (edukativno, politično, športno,…), ki vsaka v svojem vidiku zagotavljajo vzpostavljanje skupinske identitete. Nenazadnje pa je tu še ena ključnejših identitet, to je teritorialna identiteta, ki definira družbeni prostor, v katerem se odvijajo skupinski kontakti in skupinska dinamika. Ta bo podrobneje predstavljena v četrtem poglavju.

V četrtem poglavju bom skušal sintetizirati drugo in tretje poglavje v osrednji tematiki seminarja, torej nadnacionalni identiteti v najširšem pomenu besede. Zanimalo me bo, kako (če) nadnacionalnost podira »mejnosti« držav in zavesti posameznika, ki omogočajo samo vzpostavljanje identitete.

Ne glede na to, da bo pretežni del seminarja obravnaval identiteto v »razvitih« državah (sistemih), bom prav tako skušal (delno) paralelno v analizo vključiti tudi »primitivne« družbe.


2. IDENTITETA IN OSEBNOST

Uvodoma moram na kratko predstaviti telesno identiteto, ki ji v seminarju sicer ne bom namenjal posebnega poglavja. Telesna identiteta je izhodiščna identiteta, kajti brez nje ne more biti nobene druge identitete. Telo kot najzaznavnejši, najočitnejši, najvidnejši in najrazpoznavnejši indic vsake identitete je nekaj, kar je človeku dano z rojstvom, telesna identiteta pa je bolj ali manj nespremenljiva, za razliko od drugih, ter tako izhodiščna za vse ostale identitete (Južnič, 1993). Predvsem je tu pomembno poznavanje ambivalence, ko na eni strani človek je telo, na drugi strani pa ga ima na razpolago ter dualizma, ki strogo loči dve entiteti v človeku – telo in dušo. Prav tako posameznikovo identiteto močno definira napetost med realnim in idealnim telesom, ki je vir močne dramatike v človekovem iskanju identitete.

Najpomembnejši del telesne identitete pa je spolna identiteta, katere zapletenost predstavljajo različni koncepti spola: genetični spol, fizična spolna identiteta, »možganiski spol«, vedenjski spol, psihološki spol,… Prav na osnovi te identitete je utemeljitelj psihoanalize Sigmund Freud skozi spolni nagon definiral vpliv »nezavednega« na osebnost in vedenje posameznika (Karuzo, 1969).


2.1. Identiteta skozi psihoanalizo

Pri raziskovanju identitete si bom s psihoanalizo pomagal predvsem z njeno vejo, ki se ukvarja s teorijo osebnosti in njenih odnosov s svetom, torej ne bo me toliko zanimala psihologija nezavednega, ki je druga veja psihoanalize. Nadalje pa mi bo v pomoč tudi tretja veja, ki preučuje razširjanje osebnosti v družbi na eni in razširjanje družbe v kulturi na drugi strani.

Sigmund Freud je bil kot rečeno utemeljitelj psihoanalize. V skladu z njegovim vplivnim in odmevnim pogledom na delovanje osebnosti človeka, ki ima svoj (na)gonski moment v spolnem nagonu, si večina ljudi razlaga psihoanalizo zgolj kot preučevanje vpliva nezavednega na osebnost in ugotavljanje odklonov od »normalne« osebnosti. V resnici je psihoanaliza precej širša in se je skozi njen razvoj razvila v antropološko-humanistično teorijo in prakso ter si je zelo edina v razumevanju človeškega bitja tako bolnega kot zdravega. Skozi psihoanalizo človek lahko tako logično razume celovitost in medsebojno odvisnost bioloških, individualnih in društvenih vidikov svoje edinstvene ljudske narave (Karuzo, 1969). Na ta način je psihoanaliza doprinesla k učlovečenju in borbi proti odtujevanju in nečlovečnosti, kjer se srečuje z marksistično antropologijo in humanizmom. Psihoanaliza na eni strani pristopa k problemu človekove eksistence z vidika posameznika v družbi, medtem ko marksistična antropologija pristopa s stališča družbe sestavljene iz posameznikov. Pri tem se oba pristopa dopolnjujeta in nikakor ne izključujeta. Skratka kot vrhunec svojega doprinosa k humanističnem razumevanju je psihoanaliza doprinesla poznavanje najtežjih vidikov odtujenosti človeka in njegove izgube notranje svobode ter tako odprla pot za humanistične načine razodtujitve, osvoboditve in učlovečenja osebnosti v družbi. Vsekakor je sama po sebi nezadostna, lahko pa bistveno doprinese k širšim humanistično-družbenim dognanjem in spoznanjem (Karuzo, 1969).

Poleg psihoanalize nam pri preučevanju identitete izdatno pripomorejo še ostale veje psihologije: psihoanalitična antropologija, psihozgodovina, psihosociologija, klinična psihologija, psihologija osebnosti in druge.


2.2. Osebna identiteta

Identiteta je simbolična struktura s časovno dimenzijo, ki posamezniku zagotavlja občutek kontinuitete in konsistentnosti (Kumelj, 2002). Uveljavljanje lastne, osebne in zasebne identitete se sestoji iz dveh elementov:
- zaznavanje in občutenja lastne edinstvenosti in enkratnosti, in
- odmere te zasebnosti in različnosti v odnosu do drugih ljudi.
Torej je individualna identiteta »vsota« oz. sinteza človekove zasebne telesnosti in človekove družbenosti. »Razkorak med individualno in družbeno identiteto je vir mnogih napetosti, zlasti med občutkom posamičnosti in ločenosti od vseh drugih in pripadanjem skupnosti, ki individualnost utaplja v skupinskosti« (Južnič, 1993). Med tema identitetama se odvija človekova refleksivna zavest in usmerjanje identitete, seveda s soudeležbo družbenega vpliva. Tu je potrebno poudariti, da je posledica človekovega samozavedanja izguba neposredne povezanosti s svojo biološko zasnovo, ker se celo ta prevaja v njegovo zavest in zavedanje , ki pa je bistveni del identitete in ima povratni učinek na njeno telesno izhodišče. Tako samoprepoznavanje, ki si ga skozi prizmo družbenih vplivov oziroma »pomembnih ostalih« posameznik ustvari o sebi, in priznavanje drugih uveljavljata osebnost. Pomembna procesa pri tem sta socializacija (prevzem socialnih vlog) in inkulturacija (sprejemanje idejnih tvorb) posameznika kot interakcija med posameznikom in družbo oziroma kulturo, ki močno vplivata na izoblikovanje identitete. Pri tem je potrebno izpostaviti razliko med tradicionalno in moderno družbo. Pri tradicionalni je značilna močna skupinska identifikacija in vnaprejšnja definiranost statusov in vlog, kar posamezniku na eni strani olajšuje (skupinsko ) identifikacijo, medtem ko je v modernih družbah skupinska identiteta bolj ohlapna in omogoča večjo stopnjo individualizacije, vzporedno pa tudi več problemov oblikovanja stabilne identitete (t.i. »homeless mind« človeka).

Ključni element osebnega identificiranja je kot smo že omenili telo, od katerega pa se človek bolj ali manj odmika, ko prihaja do neskladnosti med njegovo zasebnostjo (telesom) in njegovo odtujenostjo od telesa (ima telo na razpolago). Principi, ki jih pri tem uporablja so precej različni: oblačenje, mimika, telo prekomerno obremenjuje, izsiljuje (droge) ali razkazuje (eksibicionizem), igranje (kameleonstvo). Tako človek svoje telo usklajuje in podreja družbi in kulturi. Družbe pa so tudi zelo različne v dovoljevanju večje ali manjše individualizacije svojih članov oziroma pripoznavanjo različne stopnje »ekscentričnosti« kot (ne)normalne. Npr. v neki plemenski skupnosti Nove Gvineje je morda tekanje gole osebe po vasi nekaj vsakdanjega, kar je v kakem evropskem mestu označeno za popolnoma nenormalno, ekscentrično. Vsekakor je za posameznika individualizacija pomembna za samoizpopolnjevanje, po drugi strani pa predstavlja nevarnost, da se tako preveč oddalji od skupnosti, ki pa je zanj eksistencialističnega pomena.


3. SKUPINSKA IDENTITETA

Kot rečeno skupinska identiteta predstavlja posamezniku družbeno sidrišče, pri čemer izhaja iz občutka pripadnosti, zagotovil varnosti in vključenost. Skupinska identiteta pomeni, da si delimo številne značilnosti oziroma, da so dogodki, ki so pomembni za skupino, pomembni tudi za posameznika. Zavedati se moramo, kot je tudi mnenje večine avtorjev, da skupinske in individualne (posameznikove) identitete nikakor ne smemo ločevati. Skupinska identiteta ima dva vira na eni strani družba ponuja zagotovljenost identitete posamezniku, na drugi strani pa od njega zahteva zavezanost in občutenje pravic in dolžnosti do skupnosti. Torej je vsebina skupinske pripadnosti odvisna od interakcije med posameznikom in družbo, kar prevajamo v status oziroma vlogo (kot dinamični vidik statusa) (Južnič, 1993).

Poznamo različne vrste skupinskih oziroma socialnih identitet: etnična, religiozna, politična, stigmatizirana, vojaška, itd. Vsaka oseba prevzema v različnih socialnih situacijah različne identitete; integracija vseh posameznih socialnih identitet v celoto pa je izraz zdrave in razvite osebnosti. V nasprotnem primeru lahko pride do krize identitet, kar ima lahko za posameznika tudi usodne posledice (npr. samomor). Tu pa se nam odprejo področja individualne psihologije (klinična psihologija, psihologija osebnosti) v primeru posameznikove identitete ter socialna psihologija pri obravnavi skupinske identitete (Kumelj, 2002).

Posameznik oziroma skupina značilno oblikuje svojo identiteto tudi preko svojega t.i. neposrednega miljéja oziroma sfere svojega vsakdanjega življenja. Slednji ima izrazita teritorialna obeležja (teritorialna identiteta) ter na drugi strani predstavlja tudi človekov duhovni svet. Torej človek se vsekakor močno identificira s prostorom in v njem (npr. domovina). V moderni družbi predstavlja ta miljé v največji meri država oziroma narod, četudi v večini primero ta ni etnično »čista«. O tem aspektu identitete bo več govora v nadaljevanju razprave.


4. NADNACIONALNA IDENTITETA

4.1. Nacionalna identiteta

Da bi lahko obravnavali nadnacionalno identiteto, se moramo najprej seznaniti z nacionalno identiteto, ki je eden ključnih pogojev za možnost obstoja nadnacionalne identitete. Pri ukvarjanju z nacionalno identiteto moramo najprej razčistiti pojma etnična in nacionalna oziroma narodna identiteta. Pojma sta izraziti skupinski identiteti in eni najpomembnejših identitet sploh. Pojem etnične identitete se veže predvsem z štirimi kontinuitetami: bivalno ali teritorialno, biološko-genetično, jezikovno in politično. Sama etnija pa je kot kontinuiteta v času močno premakljiva. Predvsem velja to za politično kontinuiteto oziroma obstoj politične organiziranosti etnije oziroma organiziranosti v državo. Tako Musek definira (razlikuje) narod kot etnijo, ki je dosegla raven samorefleksije (samoozaveščenosti) in ki je dosegla državnost, ali pa si vsaj zavestno prisvaja pravico do državnosti in ima tudi možnost to pravico uresničiti (Musek, 2002). Prav ta razkorak je bil v preteklosti ter najverjetneje še bo v prihodnosti vir napetosti, ko etnija na vsak način skuša najti svoj politični izraz oziroma državnost, da bi tako postala narod. To se kaže v etnocentrističnem izražanju ter različnih oblikah nacionalizma. Zavedati se moramo tudi dejstva, da večino držav ne tvori narod, ki bi vseboval »čisto« etnijo, pač pa vsebuje oziroma se prepleta v večini držav več etnij. Tako Angel Rosenblat v tem kontekstu duhovito pravi, da je nacija »skupek (zbir) oseb, ki so združene zaradi splošne napake glede svojega izvora in okoli skupne averzije (nenaklonjenosti) sosedom.«. Zelo dober primer za to so balkanske države oziroma balkanska regija.

Prav tako zelo pomembna kontinuiteta etnije oziroma naroda je teritorialna ali bivalna. Nacija naj bi imela določeno ozemlje oziroma domovino, na osnovi katerega se ta definira in si vzpostavlja teritorialno identiteto. Slednja je zelo pomembna za posameznikovo oblikovanje individualne identitete. Meje oziroma razmejitve, pa naj bodo to simbolične, abstraktne ali pa fizične, so produkt človeka in temu omogočajo definiranje sebe in svojega bivanjskega prostora. Poleg tega pa na drugi strani zadovoljuje človeško težnjo po obvladovanju nekega teritorija z ekonomsko in politično močjo. Skozi to si posameznik oziroma družba zagotavljajo občutek varnosti in eksistenčnih pogojev.

Kot naslednjo močno kontinuiteto naroda je vsekakor potrebno izpostaviti jezik v njegovi komunikacijski vlogi. Glede na to, da se kultura kot ključni nosilec človekove evolucije prenaša s pomočjo simbolov, tradicije, ritualov, ki omogočajo medgeneracijski prenos kulture in njen razvoj, igra pri tem jezik pomembno sporazumevalno vlogo kot nosilec kulture. V tem pogledu je značilnost naroda, da si deli skupni (svoj) jezik. Ne glede na to lahko uporabljata dva naroda isti jezik, kot npr. Srbija in Hrvaška (srbo-hrvaški jezik ), vendar pa ju kot naroda na drugi strani izrazito ločuje pripadnost različnim religijam; Hrvaška s katoliško vero in Srbija s pravoslavno. Torej je med drugim tudi religiozna identiteta močan dejavnik pri konstituiranju naroda.

Slednja izmed kontinuitet, biološko-genetska, pa ima svoje izhodišče v biološkem izvoru in se navezuje predvsem na telesno identiteto. V ospredju te so najpomembnejše razločevalne značilnosti rase in rasne razlike.

Na narodno zavest in identiteto lahko gledamo iz več vidikov. Združuje splet prepričanj in predstav, čustvene asociacije in motivacijske elemente (Kumelj 2002). Tako ločimo socialni, emocionalni, motivacijski, moralni, kognitivni in metafizično-trascendentni vidik (Musek, 2002). Socialna komponenta tako izraža občutja pripadnosti nacionalni sredini in delitve nacionalnih atributov , emocionalni vidik se kaže v čustveni naravnanosti do svojega naroda, motivacijski deluje predvsem v težnji oziroma želji, da bi kot narod delovali složno in imeli usklajene interese, kognitivno komponento tvorijo misli, predstave, sodbe in ocene o značilnostih narodne skupnosti in njenih pripadnikov, moralna komponenta se nanaša na občutek odgovornost in dolžnosti v odnosu do lastnega naroda ter metafizično-transcedentalna, ki se pojavlja predvsem kot duhovni vidik nacionalne identitete oziroma kot občutje nacionalnega duha.

Narodna zavest, ki se oblikuje skozi samorefleksijo naroda, vsebuje prvine rodovne, plemenske in etnične zavesti, a jih tudi presega, s tem ko zajema tudi prvine državne zavesti; ima izdelano narodno identiteto kot svojevrsten kompleks skupnih predstav in značilnosti, s katerimi se pripadniki istovetijo. Tako jo moramo na eni strani razlikovati od etnične zavesti, kjer istovetenje ne vsebuje prvin državnosti in je tako manj določno, kot seveda tudi na drugi strani od nadnacionalne, človečanske zavesti, kjer občutenje pripadnosti ni omejeno na nacionalne, etnične in plemenske vsebine (Musek, 2002).


4.2. Nadnacionalna identiteta

Nacionalna zavest je torej sinteza etnične zavesti z državno zavestjo. V današnjem obdobju se srečujemo z dvema (paradoksalno) vzporednima procesoma na eni strani z nastajanjem političnih integracij oziroma nadnacionalnih tvorb, katerih ideja je med drugim ideja o Združeni Evropi ter na drugi strani pospešeno uveljavljanje zadnje faze skupinske identitete, torej prehod iz etnične identitete v nacionalno identiteto. Povedano drugače: v obdobju, ko se večina držav še sooča z dokončnim vzpostavljanjem nacionalne identitete, se pojavljajo nadnacionalne in celo multinacionalne identitete. Dejstvo je, da je polna državnost in polna nacionalna identiteta pogoj, da narod lahko suvereno in svobodno sodeluje pri oblikovanju nadnacionalnih političnih supertvorb (Musek, 2002). Predvsem so to pokazale izkušnje v primerih Avstro-Ogrske, Rusije, Jugoslavije in drugih. Pomembnost doseganja popolne nacionalne identitete dokazujejo tudi javnomnenjske raziskave , ki kažejo na to, da je zelo malo verjetno, da bi državljani katerekoli EU države bili pripravljeni se popolnoma integrirati v supranacionalno, federalno državno tvorbo. Adam in Makarovič sta v svoji ekspertizi mnenja, da bo kulturno-nacionalna identiteta in z njo država kljub svoji zgodovinski variablinosti in ambivalentnosti uspešno kljubovala konkurenčnim ponudbam regionalizma, kozmopolitizma ali evropske identitete . Funkcije države torej ostajajo, vendar pa bo sama v prihodnosti morala biti precej bolj odprta in fleksibilna (Adam, Makarovič, 2001) .


4.2.1. Teritorialni vidik

M. Vranješ (2002) v svojem preučevanju prostorske oziroma teritorialne odprtosti lokalnih skupnosti nasprotno kot Adam in Makarovič (2001) ugotavlja, da je v svetu modernih družb vedno večja tendenca po odpravljanju meja oziroma »mejnosti«. Nadnacionalna integracija, pravi, je namreč drugo ime za takšno ali drugačno odpiranje oz. odpravljanje nacionalnih meja. Posledica tega bo kot ugotavlja in izhaja iz sistemske teorije, določena stopnja centralizacije in homogenizacije funkcij v okviru nadnacionalne tvorbe. Ne glede na to pa je pomembno dejstvo, da so meje produkt človeka in pomemben faktor pri oblikovanju posameznikove identitete, katerega predstavlja teritorialna identiteta. Ta se udejanja v interakciji z drugimi ljudmi in okolji ter si tako zagotovi nadzor oziroma dostopnost do nekega ozemlja. Družba prihodnosti naj bi bila družba naraščajoče mobilnosti in krepitve raznih regionalizmov in lokalizmov (kot nadomestek za državo). Pripadnost določeni teritorialni enoti v razvitih družbah, tako Vranješ (2001), naj bi praviloma vedno manj sooblikovala značilnosti posameznika ali skupine, kar bi lahko poimenovali kot proces de-teritorializacije. Torej star lokalizem, ki je temeljil na načelu izolacije, bo torej nadomestil novi lokalizem na osnovi intenziviranja povezovanja v širšem smislu.

4.2.2. Psihoanalitični vidik

Nastanek nadnacionalne identitete je pomembno pogojen z nadindividualno ali človečansko zavestjo, kjer mora biti v polni človečanski misli obsežena človekov odnos do narave, do duhovnega sveta in do transcendence. Človečanska zavest je za marsikoga preveč abstraktna in neživljenjska ter nima prave diferencialne vsebine, katera človeku omogoča njegovo umestitev v svetu in izoblikovanje njegove identitete. »Nadnacionalna človečanska zavest se redko pojavlja tako intenzivno in emocionalno polno kot etnična in nacionalna zavest in tako osebnostno eksistencialno kot individualna zavest« (Musek, 2002). Vse to nas vodi do vprašanja, kakšna je psihološka vsebina (nad)nacionalne zavesti? Ljudje po naravi čutimo, da smo nekaterim ljudem podobni ali enaki, po drugi strani pa, da smo nekaterim bolj podobni kot drugim, iz česar izhajajo različne oblike skupinskih identitet. Tu pa se nam poraja vprašanje kaj nam je v osnovi bolj pomembno; je to občutek podobnosti oziroma pripadnosti neki skupini ali bolj občutku, da se ti pripadniki razlikujejo od drugih skupin? Zgodovinske izkušnje nam v tem primeru dokazujejo, da občutje različnosti do drugih skupin pogosto prevlada nad občutjem podobnosti znotraj skupine. Pri tem občutju gre v večji meri za zavestne kognitivne sheme, ki v posameznikovi samopodobi (njegovem »jazu«) povezujejo njega z bistvenimi potezami narodnostne skupine: z jezikom, kulturo, zgodovino, etnično pripadnostjo, sorodstvom itd. (Musek, 2002). Torej posameznik čuti do referenčne narodnostne skupine bistveno večjo in intimnejšo psihološko bližino kot do drugih skupnosti.

Zanimiv pri tem pa je odnos med zavednimi in nezavednimi prvinami občutja pripadnosti, kjer se v oblikovanje identitete vpletajo psihoanalitični aspekti. Kot je ugotavljal že S. Freud (Karuzo, 1969) in kot so nadaljevali njegovi nasledniki človekovo delovanje poleg nezavednega (»ida«) prav tako močno usmerja zavedno (»jaz«). Slednje skozi kulturno evolucijo človeka vedno bolj pridobiva na pomembnosti pri oblikovanju posameznikove in družbene identitete. Mnoge prvine nacionalne identitete so nezavedne, pridobljene zelo zgodaj skozi učenje, inkulturacijo in socializacijo. Odrasli posamezniki pa tudi zavestno presojajo svojo narodnostno pripadnost ter zavestno oblikujejo svojo narodno zavest in identiteto. Pomembno na to vplivajo tudi družbene spremembe, kot ugotavlja Riesman. Pri preučevanju Ameriškega spreminjajočega se nacionalnega karakterja (Barnouw, 1985) se distancira od vzgojnih tehnik kot ključnih za oblikovanje posameznikove identitete in se naslanja predvsem na naravo populacijske krivulje. Slednja je lahko v fazi hitre rasti prebivalstva, kar usmerja družbo k stimuliranju individualne idnetitete, in obratno v fazi stagnacije števila prebivalcev, ko družba stimulira bolj izrazito skupinsko identiteto . Po drugi strani Bronfenbrenner razlaga ta odmik od vzgojnih tehnik v smeri medgeneracijskega razkoraka v ZDA, ko otroci preživijo bistveno večji del svojega časa z vrstniki in pred televizijo kot pa s starši. Tako naj bi družina vedno bolj izgubljala pomen pri oblikovanju posameznikove identitete (Barnouw, 1985).

4.2.3. Multikulturacijski vidik

Preko informatizacije in neštetih komunikacijskih kanalov ter mobilnosti družbe se dogaja vedno večja difuzija različnih kulturnih prvin, kar vodi v vedno večjo multikulturacijo družbe in nastajanja t.i. multiple (»razcepljene«) identitete. Slednja je dolgo časa veljala za nenormalno, marginalno psihično stanje posameznikove osebnosti. Posameznik, ki je »proizvod« multikulturalizma, naj bi bil hendikepiran. Kljub temu pa, da tak posameznik psihično »trpi«, pa lahko s tem postane bolj neodvisna in bolj modra oseba in tako prispeva k dolgoročnemu napredku družbe. Za to obstajata vsaj dva argumenta (Musek, 1995). Prvi argument je, da stanje multiple osebnosti ni nič posebnega, če ga že samo primerjamo s kompleksnostjo različnih vlog, ki jim mora posameznik igrati v življenju: družinske, poslovne, religiozne, športne. Kot drug argument pa je dejstvo, da multipla osebnost sploh nima nujno negativnih posledic za integriteto in vrednote posameznika. V smislu nezmožnosti kompatibilnega sprejemanja večih identitet lahko pride do negativnih učinkov, na drugi strani pa, če družba to dovoljuje, se lahko razvije dobro integrirana multipla osebnost. Na osnovi psiholoških raziskav je bilo izdelanih pet modelov akulturacije: model asimilacije, model akulturacije, model alternacije, multikulturni model ter model zlitja. Po vsakem izmed njih posameznik na različne načine in v različnem obsegu prevzema in integrira v svojo osebnost »drugo(e)« kulturo(e) . Torej se kljub močni zasidranosti držav in nacionalnih identitet, kažejo pogoji in možnosti za nastanek nadnacionalnih tvorb. To naznanjajo tako nastajajoče nadnacionalne politične in ekonomske integracije, kot tudi nastajajoči nadnacionalni instrumenti fizične prisile (primer Mednarodnega sodišča in ideje o neodvisnem evropskem obrambnem sistemu) in nenazadnje kulturna difuzija ter kot posledica multiple identitete.


4.2.4. Vidik skozi prizmo sistemske teorije razvitih družb

Seveda pa sam sistem modernih družb in njegov razvoj ter obstoj ni samoumeven. Vsak sistem namreč lahko razpade, tako kot razpadajo države (npr. Rusija ali nenazadnje rimski imperij), podjetja, ustanove itd. V tem pogledu se nam kot teoretsko orodje za razumevanje te kompleksnosti in predvidevanje njenih slabosti z možnostjo pravočasnega ukrepanja v pomoč ponuja sistemska teorija razvitih družb (Willke, 1993). Ključna problematika, ki jo ta teorija obravnava je problem vzpostavljanja organizirane kompleksnosti. Zanimajo jo pogoji možnosti obstoja družbe v vsej njeni kompleksnosti. Kritično pomembno dejstvo v modernih razvitih družbah je neverjetna razširjenost in razvoj komuniciranja v najširšem pomenu besede, ki omogoča njihov obstoj in ohranjanje normalnosti kaosa skozi simbolne sisteme in abstrakcije. Sistemska teorija v osnovi skuša predstaviti funkcioniranje celote, da bi lažje razumeli funkcioniranje njenih delov (npr. ekonomskega sistema, vojaškega sistema itd.) in je razpoložljiva kot orodje za interdisciplinarno preučevanje družbenih fenomenov. V tendenci modernih družb po individualizaciji in neodvisnosti in v končni fazi liberalizmu v najširšem pomenu besede, se tudi posamezni družbeni podsistemi oblikujejo kot zaprti sistemi (s svojimi pravili), ki pa so kljub temu močno povezani s svojim okoljem. Ta primat funkcionalno diferenciranih podsistemov kot samoreferenčnih funkcionalnih sistemov za posamezne vidike družbene celote Willke vidi kot problem oblikovanja identitete razvitih modernih družb , pri čemer politično-teritorialna definicija (oz. država) družbe izgublja pomen. Moderna družba se sooča z vedno večjo diferenciacijo, ki zopet omejuje možnost oblikovanja njene identitete. Vedeti moramo, da se kompleksnih modernih družb ne more več označevati z identiteto posameznih podsistemov družbe npr. država, ekonomika, pravni sistem, vzgojni sistem, ampak se mora njihova identiteta izoblikovati iz komunikacijskega sodelovanja njihovih avtonomnih in medsebojno odvisnih podsistemov. Na drugi strani pa je pogoj obstoja moderne družbe čim večja neodvisnost sistema od negotovega individualnega razuma (posameznika), ki (pod)sistem lahko ruši.


4.2.5. Razvojni vidik

Razvoj človekove »organizirane« skupinske identitete naj bi torej šel od plemenske identitete, ki jo danes najdemo pri primitivnih ljudstvih, katerih značilnost je močna skupinska zavest, isti jezik ter oddaljenost drugih plemen. Naslednja stopnja je etnična identiteta, katera ima še vedno relativno močno skupinsko zavest in identiteto, ob kateri se začenja vzpenjati tudi individualna, značilen pa je skupen jezik in neka teritorialna ločenost od »drugih«. Tretji nivo predstavlja nacionalna identiteta, ki nadgrajuje etnično s tem, da je organizirana v okviru države. Zanjo je že značilna močna individualna identiteta z nekaj aspekti skupinske identitete. Običajno se identificira z skupnim jezikom , lahko pa vsebuje več etnij. Nadnacionalna identiteta predstavlja naslednjo stopnjo razvoja »organizirane« identitete, kjer se nad individualizem povzdigne nadindividualna ali človečanska zavest, kjer mora biti v polni človečanski misli obsežena človekov odnos do narave, do duhovnega sveta in do transcendence. Mogoče malo v razmislek, bi lahko razvoj še stopnjevali v smeri planetarne (zemeljske) identitete in nadalje identitete osončja, galaksije itd., kar pa bi za naše današnje vidno polje prihodnosti bila že neke vrste znanstvena fantastika.


5. PREDSTAVITEV LITERATURE in DEKONSTRUKCIJA VIROV

Kot osrednjo literaturo za raziskovanje koncepta (nadnacionalne) identitete sem si izbral tako nekatere teoretske monografije (Južnič, 1993, 1998; Willke 1993; Karuzo, 1969; Barnouw, 1985) kot tudi različne konkretnejše razprave in ekspertize (Musek, 1995, 2002; Adam, Makarovič, 2003; Vranješ, 2000; Klinar, 1995; Tomašič, 1990 idr.).

S pomočjo osrednjih teoretskih monografij sem predstavil koncepte osrednje tematike, torej koncepte različnih vrst identitet. Predvsem sem si pri tem pomagal z monografijo Staneta Južnica, Identiteta. Pri slednjem sem pogrešal predvsem izpeljavo pojma identitete v smeri nastajajočih nadnacionalnih oziroma multikulturnih tvorb. Te koncepte sem tako oblikoval predvsem na osnovi omenjenih razprav in ekspertiz. Glede na to, da so posamezne izmed njih različno interpretirale možen razvoj družbe v smeri nastajanja nadnacionalne identitete sem te skušal v svoji razpravi kritično soočiti v obliki argumentiranega diskurza, kar upam da bo v bralcu vzbudilo občutek kompleksnosti obravnavane problematike in težavne napovedljivosti njihovega obstoja in prihodnjega razvoja. S problematiko sistemske teorije razvitih družb, t.j. problem vzpostavljanja organizirane kompleksnosti (Willke, 1993), sem skušal še dodatno poudariti samo kompleksnost razvitih modernih družb in tveganj njenega »razkroja«. Nenazadnje pa je vsaka družba sestavljena iz posameznikov, individumov, ki skupaj definirajo in oblikujejo njeno delovanje in v končni fazi njeno identiteto. Kakšen je (možen) vpliv posameznika na družbo, sem s pomočjo psihoanalitičnih (Karuzo, 1969) in psiholoških razprav (Musek, 1993, 2002) prav tako vkomponiral v celoto kompleksnosti problema.




6. DODATNA VPRAŠANJA

Pri raziskovanju koncepta (nadnacionalne) identitete se odpre še cela množica vprašanj, na katere odgovore bi bilo možno vključiti v razpravo. Vendar pa bi v tem primeru potrebovali precej večji obseg obravnave.

?Vprašanja?:

- Kako (če) se oblikuje identiteta državljana(ov) Evropske Unije, kot nadnacionalne, multikulturne tvorbe?
- Kako se bo v posameznikovi in družbeni zavesti v prihodnosti razvijal koncept teritorialne identitete in kakšen bo njen pomen (dinamika identitete)?
- Kateri modeli pridobivanja »druge(ih)« kultur(e) izmed petih modelov akulturacije se bo uveljavil kot najučinkovitejši v kontekstu multinacionalnih združb in kako bo ta oblikoval posameznikovo in skupinsko identiteto?
- Kakšna je zveza med liberalizacijo sveta in vzpostavljanjem socialne identitete na eni ter možnost nastajanja motene (premakljive) identitete posameznika (»homeless mind« modernega človeka)?
- Kakšne so nevarnosti v skladu s teorijami kulturne difuzije, da bi moderne družbe povzročile še večji »razkroj« identitet primitivnih družb, kot so ga že?
- Kakšna je možnost razširitve diferencialističnega (modernega) rasizma in ksenofobije, katerega osnova niso rasne razlike, temveč bazira svojo ideologijo na osnovi kulturnih razlik?
- Se bo moderna družba razvijala v smeri naraščajočega nacionalizma, kot kažejo uspehi nacionalističnih političnih opcij na EU politični sceni ter tudi razmere na »žarečem« Balkanu, ali pa se bo šel razvoj v smeri multikulturacije in medsebojne tolerance ter sprejemanja (oziroma celo cenjenja) drugačnosti?
- Kako uspešno se bosta v EU stapljala dva velika kulturna pola na eni strani Slovanov Vzhodne in Srednje Evrope ter na drugi strani Zahodnih Evropejcev z relativno različnimi kulturami, pri čemer se prvi bolj identificirajo z »biti kot« (emotivne vrednote), medtem ko se slednji bolj identificirajo z »imeti kot« (materialne vrednote)?
- Kako pomembna in upoštevana bo v prihodnje sistemska teorija razvitih družb kot orodje za razumevanje organizirane kompleksnosti sveta in za odkrivanje družbenih tveganj v najširšem smislu?

avtor: Klemen Fajmut



7. LITERATURA

Adam Frane in Makarovič Matej (2003): Nacionalna država in EU: demontaža ali fleksibilna prilagoditev?, Evropski izzivi, str. 218-233; Nova revija, Ljubljana.

Barnouw Victor (1985): Culture and Personality, University of Wisconsin-Milwaukee; The Dorsey Press, Homewood Ilinois.

Južnič Stane (1998): Človekovo telo med naravo in kulturo; Fakulteta za družbene vede za založbo Ivan Hvala, Ljubljana.

Južnič Stane (1993): Identiteta; knjižna zbirka Teorija in praksa, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.

Južnič Stane (1989): Politična kultura, Sociološka in politična knjižnica; Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo Univerze Edvarda Kardelja; Založba Obzorja, Maribor.

Karuzo Igor A (1969).: Socijalni aspekti psihoanalize; Kultura, Beograd.

Klinar Peter (1994): O nacionalni identiteti in etnonacionalizih – Slovenija v tranzicijskem obdobju, Dokumenti SJM, Slovenski izziv II., str. 31-51; Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Ljubljana, november.

Košir Manca (2002): Kultura kot pot k osebnosti in skupnosti, Sodobna pedagogika, str. 132-146; Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije. Letnik 53 (119), številka 4, Ljubljana, oktober.

Musek Janek (1995): The psyhological basis of multiple identity; European project: Overlapping cultures and plural identities, The multiple identity: what is it and how does it work?; Slovenian National Comission for UNESCO and Institute for Ethnic Studies, str. 9-28, Ljubljana.

Musek Janek (2002): Psihološke prvine narodne identitete in analiza slovenske samopodobe, [http://www.educy.com/jmusek/Teksti/Psiholo%9Ake%20prvine% 20narodne%20identitete.pdf], Ljubljana.

Sokolov E.V. (1977): Kultura i ličnost; Prosveta, Beograd.

Supek Rudi (1981): Psihologija i antropologija; Nolit, Beograd.

Tomašič Dinko (1990): Balkan: Osebnost in kultura v vzhodnoevropski politiki; Nova revija, mesečnik za kulturo, Cankarjeva založba. Letnik IX, Ljubljana, januar-februar.

Vranješ Matej (2000): Nekateri vidiki preučevanja prostorske odprtosti lokalne skupnosti; diplomska naloga, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Nova Gorica – Bovec.

Willke Helmut (1993): Sistemska teorija razvitih družb; Znanstvena knjižnica, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.