To publish posts & Documentum access log on:username-antropoblogija;password:antropoblog

11. nov. 2010

Družbene korenine samomorilnega vedenja


Lahko bi pričeli z marsičem. Verjetno bi bilo najprimerneje predstaviti pričujoči tekst sistematično, torej bralcu nakazati, kaj lahko pričakuje od njega. Torej povedati to in ono, kot se za strokovni tekst spodobi. Pa vendar področje, ki sem si ga izbrala, ni prav nič sistematično ali celo znanstveno. Smrt to nikoli ni. Freud je nekoč, ko je razmišljal o družbenem odnosu do smrti dejal, da naše razmerje do smrti ni iskreno. Vemo, da je smrt neizogiben izid vsega živega, v vsakdanji stvarnosti pa se vedemo popolnoma drugače. Smrt radi potiskamo vstran, jo želimo izključiti iz naših življenj, ne želimo razmišljati o njej, jo tabuiziramo. Še več. Izmislili smo si transcendentnost, vero v onostranstvo in religijo, saj nam razum ne dopušča, da pristanemo na dejstvo svojega lastnega konca, svoje smrti.

Kako nenavadno in zanimivo postane to spoznanje ob dejstvu, da si človek zmore zavestno in po svoji lastni volji in želji povzročiti smrt. Storiti samomor. Šele sedaj se fenomen smrti paradoksalno zaostri in se nam razodene v vsej svoji fatalnosti. Samomor s svojo večplastnostjo kar kliče po multidisciplinarni obravnavi in celostnemu pristopu. Genetika se, denimo, ukvarja z vprašanji, kako lahko genetski dejavniki povečajo verjetnost samomorilnega vedenja, kakšen je vpliv genetskih dejavnikov pri samomorilnem vedenju, kako ga sooblikujejo dejavniki okolja oziroma t.i. envirom, kako se genom in envirom prepletata in tako naprej.
Psihologijo na drugi strani zanima, ali lahko psihološke značilnosti posameznika obravnavamo ločeno od bioloških mehanizmov, raziskuje psihološke dejavnike samomora, kot so depresija , impulzivnost in agresivnost. Duševna motnja predstavlja enega najpomembnejših napovednih dejavnikov za samomor, med katerimi so depresivna motnja, motnja odvisnosti od alkohola in shizofrenija, med najpomembnejšimi napovednimi dejavniki te kategorije. Duševne motnje povečujejo verjetnost obupa, impulzivnosti in agresivnosti, ki nato povečajo verjetnost samomora.
Biologija se ukvarja z raziskovanjem biološke podlage samomorilnega vedenja, torej s samomorilno dispozicijo, kot izrazom nekih biokemičnih posebnosti. Sociologija išče razloge za samomor v družbeni strukturi ter se osredotoča na iskanje družbenih dejavnikov tveganja za nastanek samomora.

Videti je, da na samomor ne vpliva le en dejavnik, temveč je potrebna interakcija več dejavnikov hkrati, torej gre za preplet bioloških, socioloških, psiholoških in ostalih elementov. Samomor je star, kot je človeštvo samo, je medkulturna univerzalija. Različna obdobja človeške civilizacije so do tega pojava zavzemala različna stališča; od skrajnega zavračanja do polnega priznanja. Zanj so se zanimale različne stroke in vede, ga preučevale na vse možne načine in iz različnih zornih kotov in tako na prehodu iz 19. v 20 stoletje postane samomor objektivni predmet preučevanja znanstvenih disciplin. Toda prva disciplina, ki je pričela znanstveno preučevati samomorilno vedenje, je bila, zahvaljujoč Emilu Durkheimu, sociologija.
V svojem delu Samomor iz leta 1897, ki velja za eno temeljnih in klasičnih družboslovnih del, Durkheim razkrije, da je stopnja samomorilnosti odvisna od intenzivnosti (dez)integrativnih in anomičnih druženih procesov, v katere je vpet posameznik. Izviren in zanimiv je tudi zato, ker ubere obratno pot, kot je pri raziskovanju samomora znana, torej ne prične s fenomenološko analizo posameznih primerov, temveč se osredotoči na družbeno samomorilne tokove, s čimer skuša na metodološki ravni dokazati, da je tudi samomor, ki je tako skrajno individualno in nedružbeno dejanje, moč razložiti z družbenimi dejstvi.

V pričujočem tekstu se je moj spoznavni interes usmeril na področje odkrivanja družbenih vzrokov za nastanek samomorilnega vedenja oziroma na dejavnike okolja, pri čemer sem še posebej izpostavila sociološke interpretacije samomorilnosti oziroma Durkheimovo sociološko metodo raziskovanja družbeno patoloških pojavov.


2. Obdobje pred Durkheimom

Dolga stoletja je bil samomor za človeško družbo problem, ki ga je bilo moč obvladati le z moralo, šele na prehodu iz 19. v 20. stoletje postane objektivni predmet preučevanja znanstvenih disciplin.
Z razvojem statistike je opazovanje družbenih pojavov pri nekaterih raziskovalcih vzbudilo vtis, da delujejo v človeški družbi nadindividualne sile, ki bistveno odločajo o človekovem ravnanju. Stabilnost koeficienta samomorilnosti je pomenil za mnoge družboslovce temelj, na katerem so gradili svoja spoznanja o obstoju splošnih družbenih vzrokih, ki vplivajo na celotno skupnost ne glede na osebna hotenja posameznika (Miličinski, 1985).
Prva disciplina, ki se je pričela znanstveno preučevati samomorilno vedenje je bila torej sociologija, in čeprav v teh študijah omenjamo kot najvidnejšega in najpomembnejšega predstavnika Emila Durkheima, ve zgodovina še za mnoge druge, ki so delovali pred njim, le da niso tako prepoznavni.
Ob tem je zanimivo vedeti, da je večina študij, ki se je ukvarjala s problematiko samomora, izšla v Franciji, ki je v tistem času, v prvi polovici 19. stoletja, veljala za vodilno deželo v javnem zdravstvu. Samomor je bil zanjo socialni problem, ki ga je bilo potrebno obravnavati skupaj z drugimi družbenimi problemi, torej z revščino, boleznijo in alkoholizmom (Dolenc, 1990).
Pomembno je dejstvo, da se tudi preddurkheimovske raziskave niso osredotočale le na medicinske razlage samomorilnosti, temveč so upoštevale tudi družbene dejavnike. Že Karl Marx je leta 1846, ko je razpravljal o pomenu družebnih dejavnikov, napisal kratek komentar, da bi nemške učenjake seznanil z delom Peucheta, avtorja kritične analize družbenih razmer pri obravnavi samomora. Peuchet je namreč leta 1838 samomor označil kot rezultat nezadostne in pomanjkljive organiziranosti družbe ter poudaril, da se samomor pojavlja v vseh družbenih razredih (Plaut, 1999).
Prvi, ki je stalnost družbenega deleža samomorov poskušal znanstveno razložiti z načeli moralne statistike, je bil Quételet. Ko je filozofe opozoril, da se nekateri družbeni pojavi pojavljajo presenetljivo pravilno v enakih časovnih obdobjih, je mislil, da lahko to pravilnost zajame s svojo teorijo povprečnega cloveka.
Po njem obstaja v sleherni družbi določen tip, ki ga večina posameznikov bolj ali manj natančno reproducira; le manjšina pa teži k temu, da bi se od njega oddaljila zaradi vpliva motečih vzrokov. Quételet je ta obči tip poimenoval povprečen tip, ker ga skoraj natančno dobimo tako, da vzamemo aritmetično povprečje individualnih tipov. (Durkheimu, 1992)
Durkheim, ki je dobro poznal Quételetovo delo, se z njim v nacelu ni strinjal, ceprav so tudi njegova razmišljanja po svoje prispevala k Durkheimovi ideji o obstoju kolektivne tendence k samomoru.
Še preden pa podrobneje pogledamo in spoznamo Durkheimov sociološki spoprijem s samomorom, pa bi se ustavili še ob Masaryku, ki se je ravno tako ukvarjal z družbenimi dejavniki samomorilnosti. Njegovo delo z naslovom »Samomor kot socialni množični pojav moderne civilizacije« iz leta 1881 po svoji zastavitvi kaže izjemno sorodnost z Durkheimovim delom »Samomor« iz leta 1897, ki ga seveda vsi poznamo kot “prvega”.
Gotovo je Masarykovo delo ostalo bolj prakticno filozofsko, bolj esejisticno, manj metodološko strogo, pojmovno ne tako razvito in razvejano kot Durkheimovo delo, toda osnovne teze so si zelo blizu. Masaryk opozarja, da je samomor nekaj, kar je najbolj razširjeno v modernih okoljih, tam, kjer so razširjeni moderna intelektualna skepsa, z njo povezan individualizem ter z njim povezana pogosta ravnodušnost do drugih ljudi.
V tej zvezi navaja statistike, da je v protestantskih deželah večje število samomorov, prav tako v naprednih katoliških okoljih, kjer so zgornje, torej intelektualne plasti od Cerkve distancirane, osamosvojene in kriticno razvijajo nekakšen notranji protestantizem, medtem ko je v tradicionalno katoliških deželah samomorov malo.
Tudi izhod iz tega je podoben Durkheimovemu; ne povratek nazaj v neka nekritična, neskeptična, neindividualistična stanja, temveč dopolnitev tega individualizma s človeško solidarnostjo, pri čemer naj bi pomagala nova etična iskanja, kajti tista stara očitno ne zadoščajo (Kerševan, 1996).

3. Durkheimova sociološka metoda raziskovanja družbeno patoloških pojavov

Emile Durkheim se je rodil leta 1858 v židovski družini v Loreni; umrl pa med prvo svetovno vojno leta 1917, strt zaradi sinove smrti na solunski fronti. Po šolanju na pariški Ecole Normale Superiere, po diplomi iz filozofije, je pričel univerzitetno kariero leta 1887 na Katedri za pedagogiko in družbene vede v Bordeauxu. Od leta 1902 do smrti pa je poučeval na Katedri za znanost o vzgoji na pariški sorboni. Katedra se je leta 1913 preimenovala in preoblikovala v Katedro »za znanost o vzgoji in sociologijo« in tako postala prva francoska ustanova, izrecno namenjena sociologiji.
Durkheimova jasna in izrecna namera je bila, da vzpostavi sociologijo kot avtonomno, enotno, racionalno in strogo znanstveno disciplino. K takemu pojmovanju sociologije je sodilo tudi njegovo pojmovanje družbe kot posebne stvarnosti ,sui generis, ki funkcionira po lastnih zakonitostih, posamezniku pa se v zadnji instanci kaže kot moč, ki ga presega tako v prostoru kot v času, človek pa se mu kaže kot dvojen. V njem sta dve bitji, individualno bitje, ki ima svoje temelje v organizmu in družbeno bitje, ki predstavlja najvišjo realnost v intelektualnem in moralnem redu.
V skladu s svojim naturalističnim pristopom je poudaril, da je potrebno družbena dejstva preučevati kot stvari, izvore zanje pa je potrebno iskati v drugih družbenih dejstvih.
V svoji monografiji Samomor poskuša Durkheim dokazati, da je tudi samomor, ki je skrajno individualno in nedružbeno dejanje, moč razložiti z družbenimi dejstvi. V tej luči se je dosledno zavzemal za etiološko pot preučevanja samomorov, ki je sledila osnovnim spoznavnoteoretičnim načelom pozitivizma in ji je kot temelj služil že omenjen znanstveno raziskovalni postulat: družbena dejstva preučuj kot stvari.
To svoje razumevanje individualnih vedenj kot družbenih dejstev, ki so odvisna od drugih družbenih dejstev, je Durkheim lepo razčlenil v svoji analizi samomora, kjer družbeni element v samomoru pojasni z obstojem vrednot, norm,občutkov, prepričanj, ravnanj, zavesti, ki so skupne vsem pripadnikom družbe in sestavljajo sistem, ki ima svoje posebno družbeno življenje, tu ima v mislih t.i. kolektivno ali skupno zavest. Kajti, če ljudje ne bi imeli iste koncepcije časa, prostora, vzroka, števila in podobno, interakcija med njihovimi umi ne bi bila mogoča, s tem hkrati pa celotno skupno življenje (Godina, 1998).
Kolektivne tendence po Durkheimu obstajajo same zase; so enako realne kot kozmične sile, ceprav je njihova narava drugačna; na posameznika prav tako učinkujejo od zunaj, čeprav se to dogaja po drugačnih poteh. Ko ugotavljamo, da se število smrti iz leta v leto zelo malo spreminja, to pravilnost razložimo rekoč, da je smrtnost odvisna od podnebja, od temperature, od narave tal, skratka od dolocenega števila materialnih sil, ki so neodvisne od posameznikov in ostajajo stalne, medtem ko se generacije zamenjujejo. Ker se moralna dejstva, kakršen je samomor, ponavljajo ne le enako, temvec še bolj uniformno, moramo zato priznati, da so odvisna od sil, ki so zunaj posameznika. Le da morajo biti te sile družbene, saj so lahko le moralne, zunaj individualnega človeka pa ni drugega moralnega bitja kakor družba. Pomembno je torej, da priznamo njihovo realnost in jih pojmujemo kot skupek energij, ki nas od zunaj pripavijo do dejanj.
V drugem miselnem koraku Durkheim koeficiente samomora poveže s stopnjo družbene (dez)integracije. Za proučevanje le-teh pa mu niso služile podnebne, rasne, nacionalne in jezikovne posebnosti posameznih narodov, temveč religiozno kulturne razlike med protestantskimi, katoliškimi in židovskimi skupnostmi. Značilnost teh »ločin« so, da je protestatsko versko okolje suicidalno znatno bolj ogroženo kot slednji dve, čeprav vse skupnosti enako intenzivno obsojajo samomor in uče o posmrtnem življenju. Durkheim poišče razlago v tem, da katoliška in židovska religija dosti bolj kot protestantizem obvladujeta ravnanje in mišljenje svojih pripadnikov z gojenjem skupnih vrednot, kolektivnimi oblikami verskega življenja (rituali) s tesno povezanostjo z družinsko sorodstvenimi odnosi, solidarnostjo in podobno.
Prepričan je bil torej o obstoju kolektivnih nagnjenj k samomoru oziroma družbeno samomorilnih tokov, iz katerih izhajajo individualna nagnjenja k samomoru, sestavljena iz tokov egoizma, altruizma ali anomije, katerih tendence prepojijo posameznike in jih pripravijo do tega, da storijo samomor. Od tod tudi njegova znamenita in še danes aktualna razvrstitev samomorov: na anomični, egoistični, altruistični in fatalistični samomor.
1. Anomični samomor je značilen za tiste družbene situacije, v katerih normativne vrednote izgubijo svojo moč in je posameznik prepuščen samemu sebi.Takšne situacije se lahko pojavijo zavoljo gospodarskih kriz, političnih prevratov in podobnih okoliščin.
2. Egoistični samomor se pojavi v okoliščinah, ko je posameznik ločen od družbene skupnosti in živi »mimo nje«, osamljen, sicer upoštevajoč normativna pravila, vendar so med njim in družbeno skupnostjo vezi pretrgane ( upokojenci v domovih za ostarele in podobna stanje, v katerih se človek počuti zapuščenega, denimo ob nezaposlenosti, ko je odrinjen na družbeno obrobje).
3. Pri altruističnem samomoru gre za popolno identifikacijo posameznika z družbeno skupino, zavoljo katere se odpove osebnim interesom.
4. Fatalistični samomor se zgodi pri begu posameznika iz normativno urejene situacije, kjer se mu družba pokaže kot prisila, ki zavira njegova pričakovanja.


Obstoj družbe oziroma socialnega reda je potemtakem odvisen od solidarnosti, zatorej je v tem kontekstu potrebno razumeti obstoj kolektivne zavesti, ki ni nujna samo za obstoj družbe, temveč predstavlja tudi sredstvo prisile, ki uravnava vedenje posameznikov tako, da se vedno znova podredijo potrebam družbe.
Ob povezavi koeficientov samomorilnosti s stopnjo družbene (dez) integaracije, ki predstavlja Durkheimovo generalno hipotezo, da samomor variira obratno sorazmerno z integracijo družbenih skupin, katerih del je posameznik, prikaže kot obliko integriranosti družbene skupine dve obliki solidarnosti, mehansko in organsko.
Prvo obliko odlikujeta kohezivnost in idetificiranost njenih pripadnikov s sistemom skupnih vrednot, organska solidarnost pa je utemeljena na medsebojni odvisnosti ljudi zaradi delitve dela in menjave, kjer potekajo dezintegrativni in anomični procesi.

Kljub temu, da je Durkheim zavračal psihološke pristope, ker se je bal kontaminacije sociologije z internimi, subjektivnimi spremenljivkami, se vendarle spogleduje s psihologijo, ko navaja, da se »nekateri upirajo strahotnim nesrečam, medtem ko drugi narede samomor že po majhnih sitnostih«.
Sicer pa lahko sklepamo, da se je Durkheim odlocil za svojo, kakor ji pravi »etiološko«metodo raziskovanja samomorov, ker tedaj okolišcine za drugo, psihološko metodo še niso bile zrele. Takole pravi, ko utemeljuje svoj umik od »morfološke« (tako je namreč imenoval psihološko) metode:
»Najbolje bi bilo, da bi predvsem raziskovali težnjo, ali je (k samomoru) edina in enovita, ali ni sestavljena iz vec razlicnih teženj... Če je tako, bi morali opazovati in opisovati kolikor mogoce veliko število primerov. Če bi pri vseh našli iste bistvene značilnosti, bi jih morali uvrstiti le v en razred, sicer pa bi morali napraviti več razredov, ustrezno njihovim sorodnostim ali razlikam. Dopustiti bi morali toliko suicidogenih tokov, kolikor je razlicnih tipov in potem iskati njihove vzroke in pomembnost.
To metodo smo uporabili pri majhni študiji samomorov zaradi duševne bolezni. Na žalost ne moremo razvrstiti samomorov zdravih ljudi glede na njihove morfološke tipe in znacilnosti, ker nam skoraj docela primanjkuje potrebnih podatkov. Ce bi to poskušali, bi morali imeti na voljo dobre opise številnih posamicnih primerov. Poznati bi morali psihološko situacijo samomorilca v trenutku, ko se izoblikuje njegova odlocitev; kako pripravlja dejanje in ga naposled tudi stori, ali je tedaj vznemirjen ali potrt, miren ali vznesen, plašen ali razdražen itd. Takšne podatke imamo le o nekaterih duševno bolnih samomorilcih... Skoraj nobenih tovrstnih podatkov pa nimamo o drugih« (Durkheim, 1992).

Ob tem bi želela poudariti oziroma dodati, da Durkheima ne oznacuje le visoka teoreticna raven, temvec tudi izjemen humanizem. Ni mu namrec bilo le do nove znanosti zaradi nje same, ampak iz njegovega Samomora veje pristna želja po pomoči ljudem.
Durkheim rešitve problema suicida ne vidi v strožji obsodbi in sankciji samomorilcev ne iz posvetne državne, še manj pa iz katoliške strani, temvč predvsem v razvoju solidarnosti in moralnega ozračja poklicnih oziroma delovnih skupin, ki so bistvena sestavina sodobnega - na delitvi dela utemeljenega- družbenega življenja (Miličinski, 1985).

4. Kasnejše interpretacije socioloških teorij samomora

V svojem pregledu socioloških teorij samomora ocenjuje J.D. Douglas Durkheimov »Samomor« kljub pomankljivostim vendarle kot uspešno delo. Raziskovalci, ki so šli pozneje po njegovi poti, tako blestečega in izvirnega dela niso ustvarili, so pa mogoce bolj ali manj prepricljivo izgladili nekatera protislovja v Durkheimovi teoriji.
Gibbs in Martin (1958) sta, po Douglasu, skušala dopolniti Durkheimovo sociološko teorijo samomora, še zlasti njen družbeno integrativni del, češ da je ta pojem teoretično in operacionalno preohlapen. Socialna (dez)integracija, menita, je odvisna od stabilnosti in trajnosti družbenih odnosov. Le-te pa je težko “oceniti”, zato sta trdnost družbenih odnosov poskušala izmeriti posredno, prek stopnje konfliktnosti vlog oziroma statusov - od tod njun pojem statusna integracija- ki naj bi predstavljal odsotnost statusnega oz. družbenega konflikta v posameznih socialnih skupinah, stanovih, slojih. V svojem generalnem sklepu pravita, da čim večja je konfliktnost določene kombinacije vlog in statusov (statusne konfiguracije), tem pogosteje želi posameznik poiskati drugačno statusno konfiguracijo. V kolikor posamezniki tega iz določenih razlogov ne morejo storiti, si pogosteje kakor drugi utegnejo vzeti življenje. Za primer neugodne statusne konfiguracije navajata nezakonsko mater, ki je v primerjavi s poročeno deprivilegirana (Douglas, J.D.,1967).
Tudi E.H. Powell s svojo statusno in anomijsko teorijo samomora izhaja iz Durkheimovih sociologisticnih in deloma Frommovih psihosocioloških stališc. Anomijo analizira kot situacijo, ko družba ostaja brez norm in vodil in ima hkrati prizvok odtujenosti, izolacije in desocializacije. Anomija predstavlja disharmonijo v ritmu družbenega življenja.
M.Halbwchs vnese v sociološko teorijo samomora nove (sub)kulturne, ekološke in psihološke prvine. Na ekološki ravni preucevanja samomorilnosti Halbwachs, opazujoc evropsko populacijo, ugotovi signifikantne družinske, sociokulturne, izobrazbene, ekonomske, verske, nacionalne in druge razlike med ruralnim in urbanim okoljem. Te, fundamentalne razlike pripiše specifičnemu načinu vaškega oziroma mestnega življenja, ki v končni posledici usodno vplivajo na geografsko, in skoznjo tudi na socialno distribucijo samomorilnosti v teh dveh naselitvenih tipih, saj ugotavlja, da upočasnjen ritem in način življenja na podeželju pogojuje tudi nižjo stopnjo samomorilnosti.
Intenzivneje pa se Halbwachs prične ločevati od pozitivističnih tokov šele v dveh njegovih ugotovitvah. V analizi nemških ekonomskih indeksov, ki so odsevali hudo gospodarsko krizo, ugotovi, da le-ta še zdalec ni tako hudo vplivala na samomorilnost, kot nek drug, in sicer mentalno higienski dejavnik, še posebej, ce se človek nahaja v duševni stiski.
Dokoncen ideološki in znanstveno raziskovalni »rez« pa Halbwachs opravi z analizo socialne diferenciacije, za katero meni, da ustvarja ostre družbene konflikte, ki se nedvomno odslikavajo na posamezniku v obliki depresij - a končna fatalna odločitev vendarle ni »zapisana« zunaj cloveka v, npr. nekih bolj ali manj imaginarnih družbenih tokovih, marveč je vselej odvisna le od njegovih notranjih vzgibov in motivov. S tem Halbwachs odpre novo veliko stran v razvoju suicidologije. Makro socio-kulturnemu raziskovanju prida še njegov dialekticni pol - individualnost. (Douglas, J.D., 1967)
K sociološki smeri v suicidologiji sodita tudi Henry in Short, ki vnašata v teorijo tudi nekatere dinamicno psihološke elemente.Gre za študijo hetero in avtoagresivnosti z ekonomskih, socioloških in psiholoških vidikov, pri čemer se avtorja naslanjata na uradne statistike. Najpomembnejši njuni sklepi so:
1. Porast frustracije povzroči porast tako avto kot heteroagresivnosti, ter obratno, upad frustracije pogojuje nižjo stopnjo agresivnosti.
2. Porast agresivnosti se odraža v porastu ubojev in samomorov, upad le-te pa v nižji stopnji umorov in samomorov.
3. Porast ekonomskih dobickov v splošnem privede do upada frustracij- in s tem upada ubojev in samomorov, medtem ko pri porastu izgub in bankrotov prihaja do hudih frustracij, ki imajo za posledico izgubo samozavesti z možnim »umikom«v samomor.
Posameznik usmeri agresijo proti objektu, na katerega »naslavlja« odgovornost za njegovo frustracijo.
Komu bo pripisana odgovornost pa je odvisno od stopnje zunanje utesnitve dejavnosti posameznikov- pri visoki stopnji zunanje utesnitve se zvraca odgovornost na druge, pri nizki pa na samega sebe.
Samomor štejeta za posledico agresije, ki se je obrnila proti subjektu samemu, uboj pa je odsev sprostitve agresije navzven proti drugem ljudem. Ko dolocena frustracija vzbudi agresivnost, bo ta težila navznoter, torej proti subjektu samemu, èe je on izvor frustracije. Navzven pa se bo agresivnost obrnila tedaj, ko je vir frustracije zunaj subjekta.
Tukaj Henry in Short nakažeta zanimivo hipotezo o obratnem razmerju števila samomorov in ubojev.
Henryju in Shortu gre brez zadržkov priznati najmanj dve izjemni spoznanji, ki jima sodobna suicidologija nenehno pritrjuje:
1. Prvo se nanaša na izolacijo, ki v obliki zapiranja in pogrezanja vase ter hkratni ekskomunikaciji družbenega okolja krepi suicidalne težnje.
2. Drugo njuno hipotezo, ki razkriva obratno sorazmernost med avto in hetero agresivnostjo (t.i. indeks obvladovanja agresije, ki ga dobimo, ce delimo kolicnik samomora s kolicnikom umora ), pa je mogoce verificirati v statisticnih letopisih WHO, kjer je razvidno, da v vecini držav z visoko stopnjo samomorilnosti ustreza temu primerno nižje število umorov in obratno.(Douglas, J.D., 1967).

5. Zaključek

Samomor je zapleten pojav, ki zahteva celosten pristop, katerega cilj je njegovo preprečevanje in zmanjševanje števila teh dejanj. Glede na njegovo večplastnost ga je potrebno obravnavti multidiciplinarno. V našem tekstu smo se osredotočili predvsem na sociološke obravnave samomorilnega vedenja. Sociologija se osredotoča predvsem na iskanje družbenih dejavnikov tveganja za nastanek samomora. Pri tem raziskuje verske, kulturne, družinske, rasne in ostale dejavnike, posebno pozornost pa namenja iskanju varovalnih dejavnikov okolja, saj se z vplivanjem na okolje hkrati dotaknemo tudi dejavnikov, odgovornih za samomorilno vedenje posamezenika.
Glede na dejstvo, da je bila sociologija prva veda, ki se je pričela znanstveno ukvarjati s samomorom, smo podrobneje predstavili ravno ta pogled, še posebno pozornost pa smo namenili Durkheimu, ki je v sociologijo vnesel pomembna spoznanja o samomoru, iz katerih so dolga leta kasneje izhajali mnogi raziskovalci.

Danijela Knez



Viri literature

1. Dolenc A., Borisov P.: Zgodovinski pogledi na samomor ali ovrednotenje samomora skozi prostor in čas: V Dolenc A. (ur.): Samomor na Slovenskem. Ljubljana: Medicinski razgledi, 1990.
2. Durkheim E.: Samomor. Prepoved incesta in njeni izviri. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1992.
3. Douglas J.D.: The social meanings of the suicide: New Yersey: Princeton University Press, 1967.
4. Godina V.,: Izbrana poglavja iz zgodovine antropoloških teorij. Ljubljana: Knjižna zbirka Teorija in praksa, Fakulteta za družbene vede, 1989.
5. Kerševan M.: Masaryk in problem samomora v sodobni družbi. Anthropos 1996
6. Goldney R.D., Schioldann J.A.: Pre-Durkheim suicidology. Crisis 2000; 21
7. Mann J.J., Waternaux C., Hass G.L., Malone K. M.: Toward a clinical model of suicidal behavior in psychiatric patients. Am J Psychiat 1999; 156
8. Milčinski, L.: Samomor in Slovenci. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1985.
9. Rihmer z, Belso N, Kiss K. Strategies for suicide prevention. Current opinion in psychiatry, 2002 Plaut E.A., Anderson: K. Marx on suicide. Evanston: Northwestern University Press, 1999.
10. Plaut E.A., Anderson: K. Marx on suicide. Evanston: Northwestern University Press, 1999.
11. Rihmer Z, Rutz W, Pihlgren H. Depression and suicide on Gotland – An intensive study of all suicides before and after a depression-training programm for general practitioners. Journal of Affective disorders 1995; 35 (4).

Ni komentarjev: