Devereuxovo delo, če izhajamo že iz samega naslova, ne gre razumeti kot posrečen poizkus združitve dveh v osnovi naspotujočih si diskurzov, ki so v jedrne komponente antropološkega proučevanja človeškega fenomena, to je psihologije in sociologije, temveč nasprotno, izpostavi ravno princip komplentarnosti znastvenih disciplin, katerih cilj je opisati isto, a z drugimi sredstvi in po drugačnih poteh. Zbirko esejev napisanih med 1940 in 1975 lahko razumemo v prvi meri kot metodološki napotek, ki osvetljuje nekatere epistemološke probleme, ki so vsekakor relevanti za antropologijo, če le ta želi biti celostna veda o človeku. Devereux opozori na pasti t.i. interdisciplinarnosti, ko znanstveniki v upanju po preboju problemske blokade, posegajo po rešitvah, ki se resda zdijo primerne, celo monumentalne, a so to koncepti povsem drugega reda in zato nekompatibilni. »Jabolk in hrušk« v resni znanosti ne gre mešati. Uporaba npr. psiholoških in socioloških konceptov je pravilna in plodna torej le, če jih nujno ne uporabljamo istočasno, ampak vzporedno. Nujna je torej pluralnost disciplin in ne interdisciplinarnost. Psihologija ne more pojasniti socioloških fenomenov in obratno. Isto dejsto, npr. samomor je moč videti kot dokaz izhajajoč iz enega ali drugega izhodišča. To in prav to pretvori golo dejstvo v sociološki ali psihološki podatek, relevanten v okviru ene ali druge znanosti. A zgolj ene.
Devereux izpostavi posameznika kot edini legitimni objekt antropološkega proučevanja. Vsak posameznik predstavlja popolni repertoar človeškega vedenja.
A hkrati opozori na dejstvo, analogno Heisenbergovemu načelu nedoločljivosti v fiziki (hitrosti in lokacije elektrona). Opazovanja so pokazala, da se nekateri kvantni delci med opazovanjem »obnašajo« drugače, kot običajno, oz. »vedo«, kako naj bi se obnašala v teoriji (Einstein-Podolsky-Rosen paradoks), kar opazovanje z udeležbo postavi v povsem nov (in problematičen položaj) in hkrati potrdi znano antropološko krilatico, da opazovanci na terenskem delu govorijo eno, delajo pa drugo. Devereux nasploh uporablja veliko primerov iz naravoslovnih znanostih, kar pa ne čudi, saj je v Parizu študiral fiziko in kemijo z Marie Curie.
Nevarnost znanstvenega ekspirementa vidi v tem, da le-ta pokvari pojav, ko se ga poizkuša analizirati preveč od blizu in podrobno. Pretirano pojasnjevanje vodi v tavtologijo, trivijalno za novo razrešitev problema, golo dejstvo tako hitro postane prikladen manjkajoči zidak, ki zapolni luknjo v majavem »stoplu neke paradigme«. Ko s pojasnjevanjem zaidemo predaleč, izgubimo pravi predmet našega preučevanja, na njegovo mesto pa avtomatično stopi predmet, ki pripada drugemu, komplementarnemu diskurzu.
Etnopsihoanalitični pogledi na sorodstvo (1965)
Po Devereuxu razlaga pojma sorodstva, kot »menjave žensk«, še zdaleč ni zadostno. Problem poroke in sorodstvenih sistemov poskuša razumeti skozi diskurz psihoanalize in tako preseči sociološki referenčni okvir.
Ponudi povsem izvirno in osebno interpretacijo pojava, po njegovem prezrto s strani antropologov, sociologov in psihoanalitikov. Sledi tradiciji Freudovega Totema in tabuja, ki je v glavnem posvečen prav vprašanjem sorodstva, a se hkrati strinja s Levi-Straussom v tezi, da je Freudova napaka v tem, da svoje metofologije ni razvil do konca. Freud se ujel v latno past empirizma, ki se je v mnogih primerih izkazal za znanstvenega, v temeljni hipotezi pa iz nič ustvarja mit, da bi pojasnil nekatera dejstva, namesto obratne poti, od izkušenj do mita in od mita na strukturo.
Osnova Devereuxove študije sorodstva so bili podatki iz njegovih kliničnih interakcij s pacijenti, običaji različnih zgodovinskih in sodobnih družb in nekatera psihološka in kulturološka dejstva.
Njegova hipoteza ne zanika Levi-Straussove teze o sociološkem pomenu sorodstva za skupine, ki povezuje menjavo žensk s splošnim pojavom recipročnosti; postavi le nekoliko bolj drzno trditev. Vsekakor je Ojdipov kompleks nedeljivo povezan s sorodstvo, misliti enega brez drug ne gre. Ojdip je predvsem psihosocialni pojav, a po Devereuxu ne smemo spregledati njegove fiziološke dimezije, namreč specifičnosti ženske seksualnosti, kjer lahko vzporedno obstajata materinska in senzualna dimezija, česar pri drugih sesalcih ni zaslediti. Kar je moč sklepati na podlagi številnih primerov iz etnologije je, da nezavedno zameša, celo pretopi po eni strani generacije (stare starše, starče in otroke) ter krvne in nekrvne sorodnike po drugi strani. Zatrta želja po kršitvi tabuja incesta se manifestira v različnih oblikah: kot ljubosumje brata ali očeta do sestrinega izbranca, kot tudi ljubosumje moža do soproge, ki je simbolno zgolj zamenjava za mater, sestro ali hči.
Za Devereuxa je glavno pravilo, ki ureja sorodstvene odnose zakon maščevanja, ki zahteva povračilo v smislu oko za oko, ženska za žensko, tvoja sestra za mojo. Spati z žensko naj bi bila nujno tudi stvar njenega brata. S spolnim odnosom je ženska onečaščena, a ne samo ona, onečaščeni so tudi njeni moški sorodniki. Ženska je tista, ki »svoje« moške poniža s svojim (seksualnim) vedenjem. Moški, nesposoben obraniti svojo žensko, se maščevati in zahtevati povračilo, se v nekaterih primitvnih družbah (lahko) počuti družbeno degradiranim in simbolno kastriranim. Moški, ki »prepusti« svojo sestro ali hči, katere mu prepoveduje tabu krvoskrunstva, je namreč kar dvakrat oškodovan: prvič oškodovan je užitka in drugič, od tujca ne dobi v zameno nič.
Analize sanj in asociacije pacijentov pa so Devereuxa napeljale še do klučnejšega uvida, namreč da le-te izražajo neko fantazmo: spolni odnos z žensko pomeni posredno spolni odnos z njenim možem, očetom, bratom, to pa pomeni ponižati jih, kastrirati in feminizirati, simbolno ubiti. V psihoanalitični literaturi ne manjka referenc na misel, da se homoseksualni odnos odnos z moškim posredno vrši preko njegove žene ali ljubice.
Glavni cilj zakonske zveze ni vez med moškim in žensko, niti zveza med njunima družinama. Njen namen je , da z vzpostavitvijo recipročne zveze prikrije sovražnost med » dajalci« in »prejemniki« žensk. V družbah, kjer zakonska zveza vključuje tudi pojem lastništva, pa četudi omejenega, je ritual poroke manifestacija potrebe, da se na nivoju čustev in fantazem opraviči in maščuje tisto, kar se v praksi ne da. Poročne alianse med skupinami izhajajo torej iz homoseksualnih in ne iz heteroseksualnih spodbud. Name institucije poroke ni razrešitev nekega heteroseksualnega problema na družbeno sprejemljiv primer, ampak da odstrani preteči privid latentne homoseksualnosti, ki je proizvod Ojdipovega kompleksa.
O vplivu togih in kulturno pogojenih načinih mišljenja na oblikovanje znanstvenih teorij piše v eseju »Vpliv kulturnih modelov mišljenja na primitivne in moderne psihiatrijske teorije« (1958). Vsaka etnična skupina in vsako zgodovinsko obdobje privilegira določene modele mišljenja, ki vse znanstvene teorije prikrojijo po vnaprej definiranem kroju, čas pa ponavadi pokaže, da niso več kot modne muhe. Poglavitni dejavniki, ki pogojujejo določeno miselno paradigmo so struktura in besedišče jezika in družbena struktura (grški antropomorfični Olimp, trobriandska zoološka znanost, nemško/francoske pojmovne sheme:anglosaški materijalni mehančni modeli). Klasični newtonovski fizik ni mogel odkriti teorije relativnosti, kljub temu, da je za to imel vse potrebne pogoje, saj je ostal ujetnik povsem različnih miselnih navad. Paradigemski preboj v neki znanosti ponavadi pride od zunaj.
Pogosto je primer, da se starodavnemu avtorju pripisuje odkritje povsem modernih psihiatričnih mehanizmov, v resnici pa gre po Devereuxu v anticipaciji modernega načina mišljenja zgolj za intuiticije, prazne fantazme, ki niso del razumske koherente sheme. Ti »uvidi« so očitno strukturirani po neznanstvenih, kulturno pogojevanih miselnih modelih, naj si bo to animizem ali teorija šamanskih moči. V praksi morda celo delujejo, a zgolj zaradi nečesa, kar Devereux imenuje »umetna koherentnost«. Indijanke iz plemena Menomini poznano recept, po kateri mešanica medvedje masti in zmlete jelenje dlake iz repa jelena povzoči splav. Njihovo razumevanje ne temelji na poznavanju farmakdinamičnih zakonitosti, ampak na magijskem prepričanju, da jelenja dlaka predstavlja majhne puščice, ki zadevajo vse, kar se nahaja znotraj maternice. Podobno je moč reči za moderno farmakologijo, ki daje rezultate pri zdravljenju nekaterih psihičnih oboljenj, a natačnih teorij o vzrokih pojava ne da.
Mohavski šamani (psihoterapevti) preučujejo sanje svojih pacientov, a to izključno da bi identificirali nadnaravni agens, odgovoren za bolezen. Razdelano imajo teorijo depresije pri svojcih nedavno preminulih, ki pa se kljub navidezni modernosti navezuje na eshatološka (ob/po/smrtna) verovanja o zapeljevanju senc pokojnikov.
Kritizira tudi nekatere moderne psihiatrične teorije, med drugim organicizem in Freudov instinkt oz. gon smrti. Organizicizem poskuša vse psihološke motnje podvreči organski etiologiji, in prodreti v globine psihe skozi vrata laboratorija, namesto, da bi raje izprašali lastno podzavest, kot pravi Devereux. Psihiatri se vse prerado zgledujejo in identificirajo z doktorji medicine in biologi, da bi potrdili svoj družbeni status kot znanstvenika, iskalca Absolutne resnice. Ali kot to pove Devereux: »Mnogi humanistični znanstveniki trpi, ker niso pravi znanstveniki, resnični učenjaki z zagotovljeno etiketo ekzaktnosti. Da bi popravili to »žalostno stanje« stvari, pišejo kupe člankov in knjig polnih psevdomatematike in okitene s perjem, posojenim pri eksaktnih znanosti«. S tem pozabljajo na dejstvo, da so fizikalni pojavi neštetokrat preprostejši od psiholoških in socioloških, z apliciranjem »fizicističnih« metodologij, kontaminiranih s fizikalnimi tehnikami brcajo v temo. Newtona je deducirati iz Einsteina, obratno pa ne gre. Kljub temu pa ta kvaziekstrapolacijski postopek v psihiatriji pogosto gre prav v to napačno smer in vztraja pri izpeljavi psiholoških zakonov iz fizioloških.
Devereux podobno kritično ocenjuje koncept instinkta smrti, ko pokaže vzročno zvezo med pojavljanjem omenjenega koncepta v psihoanalitičnem diskurzu skupaj s hipotezami o nadnaravnem (telepatija). Hipotezo o instinkt smrti vidi kot začetek progresivnega enačenja, v začetku ikonoklastičnega in kulturno nevtralnega nazora psihoanalize, z nekaterimi od največjih dogm zahodne kulture. Ne pozabimo, da je Freud izpeljal koncept, potem, ko nekaterih sanj ni mogel klasificirati kot izpolnitev želje. Instinkt smrti je postal tako primerno mašilo, mana psihoanalitičneha diskurza. Vsem znanstvenim paradigmam je skupno, da prehajo skozi faze t.i. dekulturacije in rekulturacije, da sčasoma zaidejo v nevarnost, da izgubijo svoje celovito, objektivno in avtentično usmeritev, ko se »mitologizirajo«, zavijejo v avro misticizma in postanejo orodje specifične idelogije. Arabci so osvojili antično grško znanost brez grških kulturnih konotacij, a so jo na koncu pokvarili s islamskih misticizmom. Podobno se je zgodilo z renesančno znanostjo, naslednico grško-arabske tradicije, katero je racionalizem dekulturiral na raven idola, samemu sebi namen. Nevarnost preti tudi psihoanalizi, da postane preveč respektabilan, sam svoj idol, da preneha biti objektivna disciplina in postane le še eden od mitov zahodne znanosti.
Devereux, G. 1990. Komplementaristička etnopsihoanaliza. Zagreb: August Cesarec.
GeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereux
Devereux izpostavi posameznika kot edini legitimni objekt antropološkega proučevanja. Vsak posameznik predstavlja popolni repertoar človeškega vedenja.
A hkrati opozori na dejstvo, analogno Heisenbergovemu načelu nedoločljivosti v fiziki (hitrosti in lokacije elektrona). Opazovanja so pokazala, da se nekateri kvantni delci med opazovanjem »obnašajo« drugače, kot običajno, oz. »vedo«, kako naj bi se obnašala v teoriji (Einstein-Podolsky-Rosen paradoks), kar opazovanje z udeležbo postavi v povsem nov (in problematičen položaj) in hkrati potrdi znano antropološko krilatico, da opazovanci na terenskem delu govorijo eno, delajo pa drugo. Devereux nasploh uporablja veliko primerov iz naravoslovnih znanostih, kar pa ne čudi, saj je v Parizu študiral fiziko in kemijo z Marie Curie.
Nevarnost znanstvenega ekspirementa vidi v tem, da le-ta pokvari pojav, ko se ga poizkuša analizirati preveč od blizu in podrobno. Pretirano pojasnjevanje vodi v tavtologijo, trivijalno za novo razrešitev problema, golo dejstvo tako hitro postane prikladen manjkajoči zidak, ki zapolni luknjo v majavem »stoplu neke paradigme«. Ko s pojasnjevanjem zaidemo predaleč, izgubimo pravi predmet našega preučevanja, na njegovo mesto pa avtomatično stopi predmet, ki pripada drugemu, komplementarnemu diskurzu.
Etnopsihoanalitični pogledi na sorodstvo (1965)
Po Devereuxu razlaga pojma sorodstva, kot »menjave žensk«, še zdaleč ni zadostno. Problem poroke in sorodstvenih sistemov poskuša razumeti skozi diskurz psihoanalize in tako preseči sociološki referenčni okvir.
Ponudi povsem izvirno in osebno interpretacijo pojava, po njegovem prezrto s strani antropologov, sociologov in psihoanalitikov. Sledi tradiciji Freudovega Totema in tabuja, ki je v glavnem posvečen prav vprašanjem sorodstva, a se hkrati strinja s Levi-Straussom v tezi, da je Freudova napaka v tem, da svoje metofologije ni razvil do konca. Freud se ujel v latno past empirizma, ki se je v mnogih primerih izkazal za znanstvenega, v temeljni hipotezi pa iz nič ustvarja mit, da bi pojasnil nekatera dejstva, namesto obratne poti, od izkušenj do mita in od mita na strukturo.
Osnova Devereuxove študije sorodstva so bili podatki iz njegovih kliničnih interakcij s pacijenti, običaji različnih zgodovinskih in sodobnih družb in nekatera psihološka in kulturološka dejstva.
Njegova hipoteza ne zanika Levi-Straussove teze o sociološkem pomenu sorodstva za skupine, ki povezuje menjavo žensk s splošnim pojavom recipročnosti; postavi le nekoliko bolj drzno trditev. Vsekakor je Ojdipov kompleks nedeljivo povezan s sorodstvo, misliti enega brez drug ne gre. Ojdip je predvsem psihosocialni pojav, a po Devereuxu ne smemo spregledati njegove fiziološke dimezije, namreč specifičnosti ženske seksualnosti, kjer lahko vzporedno obstajata materinska in senzualna dimezija, česar pri drugih sesalcih ni zaslediti. Kar je moč sklepati na podlagi številnih primerov iz etnologije je, da nezavedno zameša, celo pretopi po eni strani generacije (stare starše, starče in otroke) ter krvne in nekrvne sorodnike po drugi strani. Zatrta želja po kršitvi tabuja incesta se manifestira v različnih oblikah: kot ljubosumje brata ali očeta do sestrinega izbranca, kot tudi ljubosumje moža do soproge, ki je simbolno zgolj zamenjava za mater, sestro ali hči.
Za Devereuxa je glavno pravilo, ki ureja sorodstvene odnose zakon maščevanja, ki zahteva povračilo v smislu oko za oko, ženska za žensko, tvoja sestra za mojo. Spati z žensko naj bi bila nujno tudi stvar njenega brata. S spolnim odnosom je ženska onečaščena, a ne samo ona, onečaščeni so tudi njeni moški sorodniki. Ženska je tista, ki »svoje« moške poniža s svojim (seksualnim) vedenjem. Moški, nesposoben obraniti svojo žensko, se maščevati in zahtevati povračilo, se v nekaterih primitvnih družbah (lahko) počuti družbeno degradiranim in simbolno kastriranim. Moški, ki »prepusti« svojo sestro ali hči, katere mu prepoveduje tabu krvoskrunstva, je namreč kar dvakrat oškodovan: prvič oškodovan je užitka in drugič, od tujca ne dobi v zameno nič.
Analize sanj in asociacije pacijentov pa so Devereuxa napeljale še do klučnejšega uvida, namreč da le-te izražajo neko fantazmo: spolni odnos z žensko pomeni posredno spolni odnos z njenim možem, očetom, bratom, to pa pomeni ponižati jih, kastrirati in feminizirati, simbolno ubiti. V psihoanalitični literaturi ne manjka referenc na misel, da se homoseksualni odnos odnos z moškim posredno vrši preko njegove žene ali ljubice.
Glavni cilj zakonske zveze ni vez med moškim in žensko, niti zveza med njunima družinama. Njen namen je , da z vzpostavitvijo recipročne zveze prikrije sovražnost med » dajalci« in »prejemniki« žensk. V družbah, kjer zakonska zveza vključuje tudi pojem lastništva, pa četudi omejenega, je ritual poroke manifestacija potrebe, da se na nivoju čustev in fantazem opraviči in maščuje tisto, kar se v praksi ne da. Poročne alianse med skupinami izhajajo torej iz homoseksualnih in ne iz heteroseksualnih spodbud. Name institucije poroke ni razrešitev nekega heteroseksualnega problema na družbeno sprejemljiv primer, ampak da odstrani preteči privid latentne homoseksualnosti, ki je proizvod Ojdipovega kompleksa.
O vplivu togih in kulturno pogojenih načinih mišljenja na oblikovanje znanstvenih teorij piše v eseju »Vpliv kulturnih modelov mišljenja na primitivne in moderne psihiatrijske teorije« (1958). Vsaka etnična skupina in vsako zgodovinsko obdobje privilegira določene modele mišljenja, ki vse znanstvene teorije prikrojijo po vnaprej definiranem kroju, čas pa ponavadi pokaže, da niso več kot modne muhe. Poglavitni dejavniki, ki pogojujejo določeno miselno paradigmo so struktura in besedišče jezika in družbena struktura (grški antropomorfični Olimp, trobriandska zoološka znanost, nemško/francoske pojmovne sheme:anglosaški materijalni mehančni modeli). Klasični newtonovski fizik ni mogel odkriti teorije relativnosti, kljub temu, da je za to imel vse potrebne pogoje, saj je ostal ujetnik povsem različnih miselnih navad. Paradigemski preboj v neki znanosti ponavadi pride od zunaj.
Pogosto je primer, da se starodavnemu avtorju pripisuje odkritje povsem modernih psihiatričnih mehanizmov, v resnici pa gre po Devereuxu v anticipaciji modernega načina mišljenja zgolj za intuiticije, prazne fantazme, ki niso del razumske koherente sheme. Ti »uvidi« so očitno strukturirani po neznanstvenih, kulturno pogojevanih miselnih modelih, naj si bo to animizem ali teorija šamanskih moči. V praksi morda celo delujejo, a zgolj zaradi nečesa, kar Devereux imenuje »umetna koherentnost«. Indijanke iz plemena Menomini poznano recept, po kateri mešanica medvedje masti in zmlete jelenje dlake iz repa jelena povzoči splav. Njihovo razumevanje ne temelji na poznavanju farmakdinamičnih zakonitosti, ampak na magijskem prepričanju, da jelenja dlaka predstavlja majhne puščice, ki zadevajo vse, kar se nahaja znotraj maternice. Podobno je moč reči za moderno farmakologijo, ki daje rezultate pri zdravljenju nekaterih psihičnih oboljenj, a natačnih teorij o vzrokih pojava ne da.
Mohavski šamani (psihoterapevti) preučujejo sanje svojih pacientov, a to izključno da bi identificirali nadnaravni agens, odgovoren za bolezen. Razdelano imajo teorijo depresije pri svojcih nedavno preminulih, ki pa se kljub navidezni modernosti navezuje na eshatološka (ob/po/smrtna) verovanja o zapeljevanju senc pokojnikov.
Kritizira tudi nekatere moderne psihiatrične teorije, med drugim organicizem in Freudov instinkt oz. gon smrti. Organizicizem poskuša vse psihološke motnje podvreči organski etiologiji, in prodreti v globine psihe skozi vrata laboratorija, namesto, da bi raje izprašali lastno podzavest, kot pravi Devereux. Psihiatri se vse prerado zgledujejo in identificirajo z doktorji medicine in biologi, da bi potrdili svoj družbeni status kot znanstvenika, iskalca Absolutne resnice. Ali kot to pove Devereux: »Mnogi humanistični znanstveniki trpi, ker niso pravi znanstveniki, resnični učenjaki z zagotovljeno etiketo ekzaktnosti. Da bi popravili to »žalostno stanje« stvari, pišejo kupe člankov in knjig polnih psevdomatematike in okitene s perjem, posojenim pri eksaktnih znanosti«. S tem pozabljajo na dejstvo, da so fizikalni pojavi neštetokrat preprostejši od psiholoških in socioloških, z apliciranjem »fizicističnih« metodologij, kontaminiranih s fizikalnimi tehnikami brcajo v temo. Newtona je deducirati iz Einsteina, obratno pa ne gre. Kljub temu pa ta kvaziekstrapolacijski postopek v psihiatriji pogosto gre prav v to napačno smer in vztraja pri izpeljavi psiholoških zakonov iz fizioloških.
Devereux podobno kritično ocenjuje koncept instinkta smrti, ko pokaže vzročno zvezo med pojavljanjem omenjenega koncepta v psihoanalitičnem diskurzu skupaj s hipotezami o nadnaravnem (telepatija). Hipotezo o instinkt smrti vidi kot začetek progresivnega enačenja, v začetku ikonoklastičnega in kulturno nevtralnega nazora psihoanalize, z nekaterimi od največjih dogm zahodne kulture. Ne pozabimo, da je Freud izpeljal koncept, potem, ko nekaterih sanj ni mogel klasificirati kot izpolnitev želje. Instinkt smrti je postal tako primerno mašilo, mana psihoanalitičneha diskurza. Vsem znanstvenim paradigmam je skupno, da prehajo skozi faze t.i. dekulturacije in rekulturacije, da sčasoma zaidejo v nevarnost, da izgubijo svoje celovito, objektivno in avtentično usmeritev, ko se »mitologizirajo«, zavijejo v avro misticizma in postanejo orodje specifične idelogije. Arabci so osvojili antično grško znanost brez grških kulturnih konotacij, a so jo na koncu pokvarili s islamskih misticizmom. Podobno se je zgodilo z renesančno znanostjo, naslednico grško-arabske tradicije, katero je racionalizem dekulturiral na raven idola, samemu sebi namen. Nevarnost preti tudi psihoanalizi, da postane preveč respektabilan, sam svoj idol, da preneha biti objektivna disciplina in postane le še eden od mitov zahodne znanosti.
Devereux, G. 1990. Komplementaristička etnopsihoanaliza. Zagreb: August Cesarec.
GeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereux
2 komentarja:
"Kritizira tudi nekatere moderne psihiatrične teorije, med drugim organicizem in Freudov instinkt oz. gon smrti. Organizicizem poskuša vse psihološke motnje podvreči organski etiologiji, in prodreti v globine psihe skozi vrata laboratorija, namesto, da bi raje izprašali lastno podzavest, kot pravi Devereux. Psihiatri se vse prerado zgledujejo in identificirajo z doktorji medicine in biologi, da bi potrdili svoj družbeni status kot znanstvenika, iskalca Absolutne resnice."
Gre za dejansko prepricanje, da je mogoce s kemijo modificirati duso, pritisk farmacevtskih lobijev ali linijo najmanjskega odpora - s tabletami lahko pac "pomagas" stotim pacientom v nekem casovnem obdobju, s pogovorom in individualnim ukvarjanjem pa desetkrat manjsemu stevilu?
It's all about the money!
Objavite komentar