To publish posts & Documentum access log on:username-antropoblogija;password:antropoblog

2. jul. 2008

Vic kot vstop v kulturo


Postavimo tezo, da predstavljajo šale/vici oziroma vse manifestacije humornega in komičnega nekakšno »vstopno točko«, okno v specifično kulturo. Kot poligon za preverjanje svoje teze sem si izbral judovske šale. Laična nocija je namreč, da vici, še posebej ko gre za t.i. »etnične« vice, v sebi skrivajo neko globjo resnico o akterijih in okolju, iz katerega prihajajo. Gre za več kot za navadno stereotipizacijo ali pa gre vleči vzporednice med vicem, psihoanalitičnimi koncepti psihične zgradbe in teorijami kulture-osebnosti? Če je vic res nekakšna bližnjica do determinant kulture, ki vplivajo na določene skupne osebnostne lastnosti, so potem judovski vici, bližnjica do judovskih kulturnih posebnosti? Ali obstaja nekaj, kar bi lahko imenovali formula pristnega judovskega vica?




KULTURA IN NEZAVEDNO

Kako definirati kulturo? Vzemimo njeno najbolj splošno definicijo, ki sta jo podala Kroeber in Kluckhohn in ki predstavlja nekakšen najbolj splošen agregat več kot 160 podanih definicij:

"Culture consists of patterns, explicit and implicit, of and for behavior acquired and transmitted by symbols, consti
tuting the distinctive achievement of human groups, including their embodiments in artifacts; the essential (i.e., historically derived and selected) ideas and especially their attached values; culture systems may, on the one hand, be considered of products of action, on the other as conditioning elements of further action." (Kroeber, Kluckhohn, 1952, str. 181)

Medtem ko je pretežni del definicije transparenten in razumljiv, lahko beremo “implicitno” kot nekaj, kar nakazuje, da je na de
lu neka prikrita dimenzija, ki je ne samo pomembna, ampak tudi temeljna za razumevanje človekovega bistva. To dimenzijo lahko imenujemo tudi Nezavedno. Termin Nezavedno je Freudov, a za potrebe te naloge vzemimo Lacanovo branje le-tega. “Lacanova topografija Nezavednega” je utelešena v algoritmu (Shema 1) , kjer gre za obrat oziroma modifikacijo Saussurjeve sheme znaka (Shema 2). Lacan postavi primat označevalca S, odstranjena sta krog in puščici, ki kažeta na urejeni, enakovredni in fiksni odnos med obema. Po Lacanu je ta odnos nestabilen; označenec je zgolj posledica, metafora, igra označevalcev. Hkrati predpostavi obstoj reda “čistih označevalcev” (označevalcev brez označencev), kjer le-ti obstajajo že pred označenci; to je red čiste logične structure Nezavednega. Ta definicija pomeni konec Saussurjevega koncepta znaka, saj za Lacana jezik ni sestavljen iz znakov, ampak iz nizov označevalcev (Evans, 1996).


Označevalec je konstitutivna enota simb
olnega reda. Gre torej za element (beseda, fomen ali morfen, fraza, stavek), ki jemlje svoj pomen izključno iz relacijske pozicije do drugih označevalcev v simbolni mreži. Jezik je tako kot za na primer Sapirja (Po Godina, 1998) za Lacana ključen. Pod vplivom Levi-Straussa in Maussa razume govor kot “simbolno izmenjavo, ki povezuje človeška bitja”, “družbene strukture so torej simbolne (narave)” (Evans, 1996). Simbolni red je v prvi vrsti lingvistična struktura. Intersubjektivna razmerja so vedno »posredovana« še s strani tretjega elementa, simbolnega reda, ki ga Lacan imenuje veliki Drugi. Simbolni red je popolnoma avtonomen in ni definiran s strani naše biologije. Eksogamija nima genetkse podlage, vznikne iz povsem druge dimenzije – Simbolnega in zapolne horizont njenega pomena. Da je iz Simbolno izšlo iz Realnega, je torej zgolj iluzija (Evans, 1996).

Psihoanaliza se v prvi vrsti ukvarja prav s “funkcijo Simbolnega”, s katerim se povezujejo družbeni zakoni in celotna družbena struktura. Je dimenzija radikalne tujosti. Nezavedno je diskurz Drugega in tako v celoti spada v register Simbolnega. Je dimenzija Zakona, ki regulira Željo v Ojdipovem kompleksu. Nezavedno ni sedež instinktov, torej isto kot Simbolno: »Nezavedno je strukturirano kot jezik.« (Evans, 1996). V Nezavednem se zrcalijo (tiranske) posledice vpliva jezika - označevalcev na subjekt. Označevalec je tisti, ki je potlačen in ki se v obliki formacije Nezavednega – šal, simptomov, sanj etc., razkriva v vsakdanjih praksah. Nezavedno ni zgolj stvar vsakega posameznika, ampak je ravno nasprotno - ker je govorica in (materni) jezik intersubjektivni fenomen, je Nezavedno »transinvidualno« (Evans, 1996). Nezavedno je »zunaj«. Je neke vrste spominska baza, shramba simbolne zgodovine označevalcev, ki so determinirali posameznika tekom življenja – njegova življenjska zgodba.

Navezujoč se na splošno definicijo kulture, so kultura tiste zavestne in nazavedne prakse, ki v veliki meri regulirajo vsakdanje življenje in hkrati osmišljajo – polnijo s s pomenom svet. Kultura je nematerialna entiteta, katere zgolj stranski produkti so artefakti kulturno – materialne dediščine. Prav to nematerialno dimenzijo lahko v luči lacanovske psihoanalize beremo kot tisto dimenzijo, ki ji pravimo Simbolno. Če je Kultura Simbolno in je diskurz Simbolnega Nezavedno, le-to pa funkcionira po lingvistični logiki, potem bi lahko trdili, da so šale tista točka, ki omogoča »vstop« v Kulturo.

Po Freudu izvira Kultura iz neke seksualne zagate in nanjo odgovarja, pri tem pa ustvarja nove seksualne zagate, ki ponovno potrebujejo »intervencijo« kulture. Ta kratek stik je v psihoanalitični terminologiji znan kot kastracija. Kultura in človeška družba sta zgrajeni okoli »spoštovanja kastracije« (Zupančič, 2004, str. 227).

»Spogledovanje« psihoanalize in antropologije ima dokaj dolgo tradicijo. Kultura je mehanizem, ki brzda takojšnjo zadovoljitev človekovih primarnih bioloških potreb. Človek s kulturo izstopi iz Narave, kjer se Življenje udejanja v čisti in direktni obliki, s tem, ko si sam postavi meje zadovoljevanja svojih primarnih potreb, ki mu jih narekuje njegov biološki ustroj. Postane sam svoj stvarnik, Oče, avtoriteta, ki je sebi uvedla Zakon (koga ali kaj jesti-ubiti-ljubiti). Pravila poročanja, ki v veliki meri prepovedujejo poroko in spolnost med ožjimi sorodniki, so le en tak indikator človekovega sestopa v Kulturo. Če je človeška žival želela postati Človek, je moral eden izmed prvih korakov na tej poti avtokracije biti prepoved spolnosti z lastno materjo/očetom. Ta ključna točka prepovedi, točka, kjer se začne Kultura, je Ojdipov kompleks (Freud, 2007). Osišče le-tega je simbolno dejanje kastracije, točka »normalizacije«, ko se posameznik zave, da nikoli ne more biti in hkrati posedovati falos - biti njen objekt Želje. Subjekt se mora odpovedati dolečenemu užitku, to pa šele omogoči subjektu, da spozna logiko funkcioniranja Želje – da se nauči želeti (Po Evans 1996). Kot bomo videli kasneje igra simbolna kastracija ključno vlogo v logiki komičnega (Zupančič, 2004).

Strogo freudovska razlaga kulture bi nadalje bila, da je človeška kultura kot regulator primarne potrebe po preživetju, v jedru podobna nevrozi, ne v kliničnem smislu, ampak funkcionalnem. Kultura v najširšem smislu je »nevrotična« v svojem bistvu. Lacan je prišel do podobnega zaključka: simbolni red (Veliki Drugi) ni konsisteneten in zaprt sistem; ima paranoidno konstitucijo. Z namenom, da reši brezupno situacijo konca sveta, da ozdravi zlom simbolnega reda, ustvarja nadomestne formacije (Žižek, 1991).

Gre torej za temeljno dualnost materialnega in etnografsko »merljivega« ter na drugi strani njegovega nasprotja - nematerialnega, duhovnega, simbolnega. Prav s tem razcepom, ki se stika v Človeku, naj bi se ukvarjala antropologija kot veda o totalnosti človeškega fenomena. Medtem ko prvi element dualnega para ni sporen, je drugi izmuzljiv in težje neposredno »berljiv« s klasičnimi empiričnimi znanstvenimi metodami.

Ena prvih teorij, ki je poskušala zaobjeti kompleksen odnos posameznikove navezave na (društvene) simbolne sisteme, je Maussova. Telo je preko »telesnih tehnik« neposredno navezal na družbeno na relaciji individualna psiha – družbeni simbolizem. Vendar naj bi Mauss po besedah Levi-Straussa (Mauss, 1996, str. 239) iskanje povezave med obema sistemoma iskal na napačnem koncu. Šele iz simbolnega se poraja družbeno, in ne obratno. Levi-Strauss vpelje pojem ničtega označevalca, kot tistega stičnega elementa, ki zagotavlja funkcioniranje celotnega sistema in predstavlja točko subjektovega vpisa v sistem. Na individualno – družbeno je po Maussu treba gledati samo iz perspektive odnosov med njima. Pomembna so torej razmerja med elemetni in ne elementi sami po sebi. Pozicija, ki jo je kasneje pod vplivom saussurovske lingvistike dodelala strukturalna antropologija Levi-Straussa.

Iz metodološke nujnosti se je rodila tudi povezava med antropologijo in psihologijo, ki je kulminirala v tradiciji Boasovih učencev šole »kultura – osebnost«. Še posebej ploden je bil stik med antropologijo in psihoanalizo. Ta šola pomeni epistemološki zasuk od durkheimovskega reificiranega odnosa družba – posameznik, saj v antropologijo vpelje koncept posameznika. Do Sapirja je imela isto izhodišče tudi antropologija, družbeni zakoni so bili razumljeni kot »sui generis«. V tridesetih letih 20. stoletja pa se prvič pojavi potreba po posamezniku, in to pri Boasu, še bolj pa pri Sapirju. Konceptualno, teoretsko in metodološko je posameznika definiral prav on. Linearni model »kultura  posameznik  tip vedenja«, ki ga je uveljavila Benedictova, je Sapir razvil še nekoliko dalje. Če na hitro povzamemo temeljne Sapirjeve ugotovitve, je jezik zanj esenca kulture. Preko njega lahko vstopimo v kulturo; podobno, kakor je Freud razumel sanje kot »kraljevska vrata v Nezavedno«. Kultura je zanj torej svet izmislekov, ki so lingvistični, s tem pa je še bolj radikaliziral Boasovo tezo o ključnosti jezika. Posameznik je določen prav preko jezika  kulture. Jezik konstituira vse dimenzije posameznika, tudi njegovo mišljenje. Misli lahko le tisto, za kar obstaja beseda, kot pravi misel, ki se zrcali v Wittgesteinovem citatu: »Meje mojega sveta so meje mojega jezika.« Ni pa Sapir naredil vsega na področju zgodnjega psihologizma oziroma šole »kultura – osebnost«. Benedictova uvede koncept nacionalnega karakterja, ki pa deluje na linearni logiki posameznik – kultura. Ta linearna zveza, sicer teoretsko napačna, je imela daljnosežne posledice.

Margareth Mead je na etnografskem materialu iz Samoe želela združiti ideje Boasa in Benedictove, od katere prevzame koncept »temperamenta«, vendar pa z razliko od Benedictove izpostavi pomen vzgojnih tehnik pri oblikovanju posameznika. Izpusti pa koncept Ojdipovega kompleksa kot tiste točke diskontinuitete, ki pomeni konec infantilnih vzorcev obnašanja. Izpuščen je ta ključni vidik reorganzacije libidinalne ekonomije, katera je temeljna za nadaljnje življenje posameznika (Po Godina, 1998).

Z vpeljavo teh psihološki konceptov je poskušala antropologija najti, tisto točko, kjer se stikata duša in telo ter hkrati pojasniti mehanizme, ki pojasnjujejo njuno medsebojno soodvisnost.

O KOMIČNOSTI ANTROPOLOŠKEGA PODJEMA

Antropologija se sooča z vrsto epistemoloških in iz njih izhajajočih metodoloških problemov. Eden ključnih je tako imenovani problem metapozicije in problematično nesovpadanje emske in etske pozicije, ki postavi pod vprašaj objektivno vedenje o splošnih, univerzalnih človeških zakonitostih. A kaj je sploh objektivno vedenje? Katera je tista nepristranska pozicija, ki omogoča jasen, objektiven pogled na problem? Kako naj se antropolog postavi v »izven sistemsko« perspektivo, če vsakemu posamezniku že po inerciji predstavlja temeljno sidrišče in izhodišče njegov domači lokalni simbolni koordinatni sistem? Fiksna referenčna točka naše argumentacije kaj kmalu izpolzi iz rok kot riba. A ribolov je še vedno zabavna stvar, tudi če ne vemo, katere vrsto ribe smo ujeli.
Kako sploh definirati antropologijo oziroma kaj je njen legitimni predmet preučevanja? Antropologi so enotni, da je predmet antropologije človek. Le korak naprej od interpretacije izvedene iz etimologije same besede, pa že stopamo na tanek led mnogokrat konkurenčnih in nasprotnih si teoretskih izhodišč in tradicij, »antropoloških šol« in ideoloških konfliktov.

Kulturni relativizem, funkcionalizem, strukturalizem, šola »kultura – osebnost«, kulturni evolucionizem in materializem, interpretativna in simbolna antropologija so različni pristopi k navidez isti stvari, a kateri so si enotni zgolj v tem, da so si v redkočem enotni. Antropologija se še vedno poslužuje svojih super junakov – kulturne in socialne antropologije, lingvistične antropologije in arheologije, včasih pa še dvojnih agentov iz etnologije, sociologije, psihologije etc., da bi utišala kritike in zaprla usta »pravim« znanostim ter podala neko generalno teorijo o tem, kaj pomeni biti človek. A antropologija je verjetno ena redkih humanističnih »znanosti«, ki relativnosti opazovanih fenomenov, s katerimi se srečuje na terenu, ne jemlje za samoumevne in nadležne. Nasprotno, če kaj, potem je izmuzljivost in nedoločljivost fiksnih koordinat človeškega (analogne Heisenbergovi nedoločljivost in Gödelovi nepopolnosti) in neko temeljno neskladje in univerzalnost različnih manifestacij, ki jih proizvaja konstituitivna zev, vznikla na meji med Naravo in Kulturo, tista točka, ki bi morala biti za antropologijo najmanj sporna.

Prav »uvid po ovinku« ali »pogled s strani« je eno od pomembnih izhodišč psihoanalize. Kar se nam na prvi pogled dozdeva kot smiselna in objektivna realnost, je v resnici, (skozi prizmo Želje) že deformirana slika le-te. Psihonaliza je izbrala pot do »resnice« po stranskih poteh, ne po osvetljenih avenijah faktične in navidezno nekomplicirane stvarnosti, ampak po ovinkih, stranskih in temačnih ulicah psihe, kjer se nikoli ne ve, kaj se skriva za naslednjim vogalom. Kdor bi lahko razumel, kako si smiselno »realnost« ustvari »norec« (pri katerem je argumentacija realnosti predimenzionirana, prepotencirana in posledično še bolj razgaljena, očitna ter primerna za analizo), bi potemtakem razumel tudi logiko zakonov, ki funkcionirajo med »zdravimi«, prištevnimi posamezniki. Psihoanaliza, še bolj kasneje lacanovska, je induktivno zavrtala prav v krvave temelje, korenine argumentacije realnosti. Prav v tem je (teoretična) psihoanaliza lahko v pomoč tudi antropologiji, če si le-ta prizadeva pojasniti Človeka kot totaliteto na relaciji biološko-psihološko-družbeno.

Zakaj je potem antropologija v svoji srži komična in v čem lahko iščemo pomen komedije?
Za začetek izhajajmo iz veze med psihoanalizanalizo in komedijo oziroma lacanove konceptualizacije analitičnega diskurza. Za razliko od Freuda postavi lacanovska psihoanaliza v ospredje objekt mali a in ne označevalca-gospodarja. Gre za komično izkustvo le-tega, ki se izkaže za komično šele za nazaj, iz konca analize oziroma, ko je analiza že napredovala (Zupančič, 2002, str. 53). »Ljubezen je slepa« pravi nek pregovor in zato komična, bi lahko dodali. Analogen omamljenemu zaljubljencu je antropolog, ki v slepi veri po odkritju temeljnih zakonitostih družbe (v svoj metonimični objekt – mit, sorodstveni sistem, vzorce kulture, itd.), ki jo proučuje na terenu, prehodi dolgo kalvarijo, preden pride, če sploh, do željenega rezultata. Ta »predhodna komedija« (spomnimo se le komičnih peripetij Malinowskega na Trobriandskih otokih) vselej vključuje strastno razmerje antropologa do njegovega objekta preučevanja in se pogosto komično razkrije šele retroaktivno. Malinowskega so se kasneje domačini spominjali kot tistega, ki je spraševal najbolj neumna in neumestna vprašanja.

Komični subjekt – antropolog torej trdno verjame in zaupa v svoj metonimični objekt, pri čemer je ta vera vselej nekoliko naivna. Kljub temu da se neomajna vera v objekt pogosto izkaže za neutemeljno (spomnimo se debate med Meadovo in Freemanom), pa mu te naivnosti ne gre šteti v zlo, saj vselej pride na svoj račun oziroma najde svojo zadovoljitev. »Prav ta moment zadovoljitve je tisti, zaradi katerega komični subjekt kljub temu, da se njegov objekt lahko izkaže za varljivega in njegovo zaupanje za neutemeljeno, iz tega razočaranje ne izide razočaran in trpek, ampak vedno nekoliko dobrovoljen.« (Zupančič, 2004, str. 62). Kljub temu da so posthumno objavljeni osebni dnevniki Malinowskega njegovo življensko delo predstavili v povsem drugačni luči, nekaj kar bi lahko razumeli kot diskreditacijo ene največjih antropoloških avtoritet, pa sodobna antropologija tega motečega dejstva ne jemlje kot poraz.

V svoji »vaji iz psihoanalize in kulture« sem v uvodu postavil tezo, da so šale neke vrste bližnjica v »kraljestvo Simbolnega«, Simbolno pa enačim s Kulturo. Priznati moram, da sem si nalogo v začetku zastavil preveč naivno, v smislu, da sem sledil linearni kavzalnosti. Moj »osebni epistemološki obrat« je povzročila šele knjiga Alenke Zupančič, ki je, to je potrebno povedati, temeljni teoretski vir in hkrati vir navdiha. Na žalost mi čas ni dopuščal, da bi se še bolj poglobil v vsebino, a jasno je, da bi brez te perspektive seminarski nalogi nekaj manjkalo. Če se mi je zdela uvodna teza v začetku še smiselna, je tekom branja in pisanja kmalu postalo jasno, da bo težko vzdržala. To ni nič tragičnega, nasprotno, v duhu naloge se lahko zgolj nasmehnemo. Logika, po kateri bi lahko navezali »tipične« judovske osebnosti lastnosti na »tipične« judovske socializacijske in enkulturacijske instutucije ter prakse, ki se nato zrcalijo v judovski šalah, odpove, če poskušamo pogledeti preko njene linearnosti. »Tipične« osebnostne lastnosti, ki so se in se še pripisujejo Judom niso nekaj zgodovinsko stanovitnega. So predmet debate in primeren »prazni označevalec« za polnjenje z ideloškim pomenom in niso daleč od stereotipov. A če sem nekje na pol poti, oziroma že prej, spoznal, da vodi takšna argumentacija v slepo ulico, to še zdaleč ni zmanjšalo pomena, ki ga lahko ima lacanovsko branje komedije.

Naslednja pomembna ugotovitev oziroma osebno spoznanje je še bolj trdno prepričanje, da je lahko psihoanaliza izjemnega pomena za antropologijo. Prav teorija komičnega in njena navezava na pomen simbolne kastracije odpira možnosti za uporabo v antropologiji. Točka »vhoda« v totaliteto Človeka je potemtakem kastracija s falosom kot njenim označevalcem, pravo komično pa razkriva prav to logiko. A v tej tezi nisem povsem prepričan, da ne gre za isto, ki jo je Freud podal v Totemu in tabuju (Freud, 2007), torej o Ojdipovem kompleksu kot tisti točki diskontinuitete, ki loči človeka od Narave. Ravno preko logike komičnega jo je moč razumeti kot tisto človeško prakso, ki je najbolj elegantno prikazala navez dveh navidez nasprotnih si dimenzij – materialnega in duhovnega (Zupančič, 2004, str. 221). Kaže na nujni spoj duše in telesa ter na strogo ločenost, v luči katere so prav te iste naše značilnost, videne kot nekaj tujega in nenaravnega.

Lenart Kodre
(Cel text je v Documentumu)

lacanlacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan
Več o tem...

12. jun. 2008

Neuroscience & Anthropology: A bittersweet taste of (r)evolution

There has been much debate about the so called neuroscience revolution in the research fields commonly associated with the theories of the mind and the brain. Recent developments in neuroimaging techniques, namely the widely accessible and relatively cheap (for some) fMRIs, discovery of mirror neurons combined with major breakthroughs in (epi)genomics, have created a buzz in wider scientific community. It looks like we are on the verge of something big and important. Something »larger than life«.The excitement has spilled over even to humanities; once more it seems that sociologists, anthropologists and other social scientists are on the verge of finding their holy grail. Again. For the first time in history the advanced neuroimaging techniques enable us to see what is understood as »the human mind at work«, to see the “ghost in the machine”. It could be compared to seeing the image of an atom with the electronic microscope for the first time. The conscious ego, the very essence of what is believed to be human, has finally been caught in act, with the brain confirmed as its throne.

(R)EVOLUTION IN NEUROSCIENCE AND THE HOLY GRAIL OF ANTHROPOLOGY

The evolutionary paradigm in the natural sciences dealing with the human condition is still a top choice among the theories. How could it not be? General principles of evolution on the macro level in the universe seem undeniable. All organic systems tend to go pass through stages in complexity, depending on the adaptation external conditions and not forgetting the coincidence factor. From one there can be many and from many there can be one. An eternal interplay of integration and disintegration of matter-energy. Yin and yang, libido and the death drive. It does not make sense to go in depth into these concepts at this point, only to state that the evolution is part of grand Western paradigm of the deterministic universe within which scientists believe they can predict events with complete certainty. It started with the first Greek materialists, trough Newtonian mechanics to Einstein’s relativity. The arrow of time is still seen only as an illusion (Prigogine, 1997). Judeo-Christian doctrine with God as an omnipotent legislator follows this path. Armed with this logic, the Western man has (temporarily) conquered the Nature. Everything makes sense, is predictable and comprehendible. But with chaos theory and similar spin-offs from established theories comes a new threat to the idea of the universe as the automata. These new perspectives on certainty and simple causality picture these more like an misapprehension and a universe governed by simple laws of physics seems more like white man’s anthropocentric foolishness. Psychology, neurology, psychiatry, medicine and all the hybrids among them follow in the same dogmatic footsteps. Why is this important and relevant for anthropology?

Firstly, one should define anthropology. The discipline includes diverse fields of research from archeology to linguistic anthropology, trying to embrace together the knowledge of seemingly incommensurable ideas about the human existence. We are dealing with tricky issues, ranging from pottery to poetry. It is a difficult enterprise. Understanding a phenomena as complex as humanity might seem as an intellectual suicide. Geertz somewhere said that anthropology is more like art and music and we could easily say that it also could be one of the “impossible professions” (Freud, 1937). Maybe that is why anthropology still does not hold the status of a “real” science. Its object of enquiry is too broad, too vague and too hard to grasp. We are divided into different schools of thought, held together only by the respect of our untouchable “totemic” founding fathers such as Spencer, Durkheim, Morgan, Tylor, Frazer, Rivers, Boas, Malinowski, Mead, Benedict, Sapir, Radcliffe-Brown, Evans-Pritchard, Kroeber, Steward, White, Levi-Strauss, etc., strong belief in methodology of participant observation and an ideal about the understanding what it means to be human. While it might be ridiculed as to being unscientific, naïve, full of “just-so stories” and lacking true positivistic methodologies and producing little quantifiable evidences, anthropology, if viewed from the historical bird view, is the first of sciences which does not take relativity of observed phenomena for granted. We are skeptical of grand theories that make a splash every from time to time, but on the other hand easily fall in the trap of false prophets.

It was a bitter learning experience for anthropology and her devoted pupils. As a stepchild of 19. century Darwinian/Spencerian evolution, anthropology never totally lost its biological framework. How could it not? But the ideo-political manipulations with facts, which culminated in eugenics and scientific racism of the early 20. century totalitarian regimes, to some extent sobered the anthropological community. Nurture, not nature was the favored explanatory concept. “Social structure”(Radcliffe-Brown, 1952) and “function” of culture (Malinowski, 1944) were topics that puzzled the British functionalism-structuralists, Boas’s heirs, armed with psychoanalysis and Marxists anthropologists studying post-colonial societies. It was only with Levi-Strauss and later even more with Wilson (Wilson, 1975), Lorenz (Lorenz, 1966) and sociobiology that the human “hardware” became an important issue in the anthropological discourse. We can, of course, only speculate what theories would have come out of the brilliant minds of early anthropologists when faced with new insights about the human condition, brought on by the rapid developments in genetics, linguistics and medicine after 1945.

It is difficult to argue against the notion, that we are all part of the Nature and at the same time part of the system, a unique system, which is distinctly human. It is not the world of atoms, but of elements of a different order; of non-material representations, images and symbols, of Culture. We are creatures wearing a cloth out of signifiers to cover up our inherited animalistic nudity.
Although I stated that anthropology is (and should be) to some extent skeptical of theoretical frameworks that base understanding of the widest possible range of human phenomena on human biology due to unpleasant experiences from the past, these theories should not be automatically dismissed. I believe anthropology should study Man as a “totality”, a complex system of interplaying natural and symbolic traits, a view already expressed by Marcel Mauss (Levi-Strauss, 1950). Culture was born out of Nature and Nature is being conceptualized trough the lenses of Culture.
This is why the latest developments and concepts associated with neurosciences seem so appealing for anthropology. Backed up by “hard” science, these insights sure look promising and new. Or do they?

Interpretations of psychopathological conditions in humans have created an appealing base for theories about the essence of human society and its laws. At the core of these concepts are the re-discovery of the so called Jacksonian brain, named after the 19. century neurologist John Hughlings Jackson, and the evolution of the social brain. The Jacksonian scheme follows the findings of the great Victorian biologists and social philosopher, Herbert Spencer, founder of social Darwinism. His influence and elaborations of the general evolutionary principles are the founding blocks of today’s understanding of the modular mind-brain, principles that have long been put aside and forgotten and are now being re-recognized and taken for a fact. The main idea is that the human brain, just as every other system in the universe, consists of hierarchical elements (“modules” in neuroscientific jargon) , which with time get incorporated or transformed into evolutionary more advanced ones. The so called “executive functions”, which include selection, generalization and modification, planning, flexible execution, monitoring and inhibition of lower modules are seen as the most advanced and recent structures in the human brain (Young, 2008). As the complexity of the system grows, the from higher developed centers inhibited archaic and primitive components become like a window in time, Lamarckian relicts of times long gone. In case of the brain, only in pathological (epilepsy) or unconscious (dreams) conditions do these lower centers “come to life” and offer a glimpse to our evolutionary past. This idea is articulated in the concept of the reptilian, (limbic), paleo-mammalian and neo-mammalian brain and Ernst Haeckel`s comparative embryology. This (old) model of the brain is now being resurrected and embodied in the concept of the social brain. Technology, namely the functional magnetic resonance imaging (fMRI) which measures the haemodynamic response related to neural activity in the brain or spinal cord, has only recently allowed us to actually measure and see the concomitance of mind and flesh. While it is hard to argue against interpretations of brain “hardware” genesis, things are not as straightforward when theorizing on “software” development and its implications in social relations (Young, 2008).

The very same evolutionary model was and is being applied to the interpretation of neuro/psychopathologies, starting with the 1967 John Price’s article (Price, 1967) about epidemiology of depression. Later, other similar interpretations of neuro/psychopathologies followed. Depression was interpreted as an evolutionary residue, as a “surrender complex” developed by the lesser-fit individuals, non-capable of coping with the highly competitive and aggressive social environment of the Paleolithic horde. I wonder if cockroaches also suffer any “neural” consequences for playing “dead” all the time (I do not really believe that…)?
Anxiety, depression, epilepsy and other neuro/psychopathologies are all remnants and trade-offs of Paleolithic adaptations, imprinted in the neural circuitry which today, due to genome lag, have become evolutionary unnecessary and possibly disruptive to life in a modern world.

To understand the conditions, which led to the development of such mechanisms, is to understand the very beginnings of the human society and make plausible conclusions about the modern man. During the course of the Paleolithic era, which lasted for 5 to 6 million years, the human brain had to adapt to different social and natural conditions. In addition to older, automatic and spontaneous neural schemes or “modules”, more and more complex and domain neutral centers evolved. If the module served the cause of reproductive success well, it developed further and stayed partially embedded it the neural structure of the brain. As time passed, these modules became analog to geological layers, each representing a specific period, which can be read as an open book.

But not only natural conditions influenced the evolution of mind modules. Human brain had to adapt to other brains as well to successfully compete with other, potentially deceptive individuals. Special “mind reading” modules had to emerge. A so called “cognitive arms race” began which resulted in increasingly larger and larger human brain. Modern human brain is the result of diverse evolutionary adaptations, culminating in what is today brain of a mosaic of modules, each processing its specific task.

The most obvious counter-argument for such an understanding of the human social evolution is the starting point, the very hypothesis of the primordial horde, an old Darwinian concept, supported by observations modern East African baboons (Price, 1967). This “reverse engineering” which only speculates on conditions many millennia before our time can be seen as a mere speculation, a “just so” story. The very same concept was harshly attacked, when Freud proposed his theory in 1913 on the evolution of human society (Freud, 2007). Freud took the Darwinian notion of the primal horde as the original human social organization. A small group of humans was dominated by a powerful alpha-male, having total control over females and access to enjoyment. The rival younger males at one point in history, decided to kill the Father in a bloody coupe d`etat and take over the power. The patricidal brotherhood soon realized their mistake. Feelings of guilt and disgust soon led to the restoration of the institution of the Father. The father was never defeated, on the contrary, he returned victorious and even more powerful in the reified version of the totem, which later in history changed its form to deities and eventually to the monotheistic god-Father. Lacanians later tried to defend the Oedipal theory of culture, claiming that the Father was never “real”. The obscene and vulgar father, who dominates the horde and has full access to enjoyment (females) is by the logic of the forever unobtainable Desire only a fantasy of the (Paleolithic) males. He is only a symbolic figure, a made-up authority and a strong reference for enforcement of social norms (Žižek, 1991).

Similar causal conclusions between natural “hardware” and cultural “software” have been made by the (discipline of) sociobiology, relying mostly upon the studies of animals (Wilson, 1975). Sociobiology argues that some human behaviors, such as male-female relations, kin selection, altruism, etc., are to an important extent determined by our genetic heritage. The most important mechanism is natural selection and reproductive success of the species. Some behaviors or social practices are “better” than others in the eyes our “selfish genes” (Dawkins, 2006). Cultural anthropologists argue about the highly speculative nature of, out-of-the-cultural-context taken sociobiological models and hypothesis, something that was stressed by Boas more than hundred years ago (Boas, 1896).

It is not hard to imagine the excitement of the sociobiologists when presented with the “new” data from the psychiatric and medical circles. Among other things, sociobiologists argue that altruism is genetically based and has evolved by means of natural selection. Altruism, sacrificing oneself to save some other members of the group (kin), is not incompatible with Darwinian laws of natural selection. On the contrary, the sacrifice is made in order to save (genetically) close related individuals for the benefit of the group (gene pool). Life must go on; it is the genes that have to be preserved and passed on to the next generations. When I go for a walk in the park and suddenly see a little boy drowning in the pond, I will most likely jump in the water and save him. Again, advocates of the “nurture” group in anthropology argue, that altruism is learned, not genetically programmed (Sahlins, 1976). “Love thy neighbor, as thyself”. This might had been the case in the past when humans lived in small and closely related groups, but today it has been replaced by cultural mechanism. Maybe somehow my brain misread the situation and interpreted the little boy as one of my kin; an evolutionary older switch was “turned-on” and engaged my motoric centers.

Exactly this is the point sociobiologists and modular mind theorists are trying to make. While many, if not most of our behaviors are culturally influenced, we can not bypass the fact that some might be rooted in our biology. Altruism and empathy are the best proofs for this claim. With the discovery of mirror neurons, first in monkeys and later also in the inferior frontal cortex and superior parietal lobe of the human brain, new insights and conclusions in the dynamics of these puzzling behavioral modes have been made. This special neurons get activated when we perform, see or even speak of an action and even more importantly also, when we see another person doing a specific task or being in a emotional state. We can “tune-in” with another’s emotional state due to “resonance” of mirror neuron system and can, if necessary, take appropriate action. Empathy, as it is argued, is therefore organically imprinted in our biological hardware and a result of evolutionary adaptations. "We are good," says professor Iacoboni, director of the Transcranial Magnetic Stimulation laboratory of the Ahmanson-Lovelace Brain Mapping Center at UCLA, "because our biology drives us to be good." (Slack, 2007). Damage to the neural system, as in high-functioning autism or Asperger syndrome, may affect individual`s social abilities and social functioning. Such individuals scored significantly lower on the “Emphaty quotient” (EQ) scale, as presented in Baron-Cohen`s article. Important differences in EQ were also found between the male and female group (Baron-Cohen and Wheelwright, 2004).

Concept of empathy as a “social glue” becomes questionable, if we take into account that sometimes not all human emotional responses match. A sadist will feel extreme joy and pleasure when experiencing someone’s agony. The darker, egoistic and violent side of human nature, captured in the Roman proverb and later used by Thomas Hobbes, “Homo homini lupus”, is not an alternative side of human nature, but should be seen as complementary and therefore not overlooked, although it sometimes is.
Results from the “Iowa gambling task” (IGT) also showed the importance of the higher brain regions, in particular the ventromedial prefrontal cortex in regulation of decision-making. Successful decision-making was linked with the well functioning mechanism between anticipatory skin conductance responses (“marker” signals from the body) and prefrontal cortex (Dunn et al., 2006).
Psychopathologies, such as schizophrenia (Brüne, 2005) and pseudopsychopathic personality syndrome (Spence et al., 2004) were also illustrated as malfunctions of the “executive function” and the mirror neuron system and put in the evolutionary frame.

CONCLUSION

In the beginning of this essay I asked a question, which new insights do the new neuroscientific concepts and theories bring to the field of anthropology.
Remarkable discoveries in neurology, brought to light with the newest state of the art technologies, look promising for the anthropological discourse. In my opinion, we as anthropologists should be wary of the appearance. It is true that some human behaviors, such as empathy, are rooted in our biology. Solid evidences for explanation of structural mechanisms have been presented. One can not overlook the discovery of mirror neurons and the effect it will have on theories about child development and learning etc. It seems like the brain has finally been justly recognized as the seat of the mind.
But these theories lack a paradigmatic break-trough; they are conceptualized within an old, Western cosmological framework. Evolution is back, although it never went fully away, at least in humanities. Unless some radically new technology, as described in Arthur C. Clark’s novel, “The light of other days”, is developed, enabling us to see through tiny worm-holes in the past, then theories based on Paleolithic conditions, remain only that, just theories.
The problem occurs when these new insights lure biologists and similar natural scientists into theorizing on complex human phenomena, which can not be explained with simple causality and deduction. Anthropology knows things are not that transparent and straightforward. Take for example the concept of the (human) body. As Lock showed (Lock, 1993) the universal theory of embodiment is still not on the horizon. The body refuses to hold still and is an “excellent forum to reflect not only on theoretical dilemmas, but also on the politics of the practice of anthropology and its use beyond the confines of the discipline” (Lock, 1993: 148). It looks more like a Levi-Strauss’s “floating signifier” like mana, possessing "symbolic value zero", meaning different things to different people: it may stand for many or even any signifieds (Levi-Strauss, 1950).
Although sceptical, I still believe anthropology should study humanity in its totality of psychological, sociological and biological parameters. Something that was stressed by Marcel Mauss (Levi-Strauss, 1950).






Diagram 1: (My vision of) Anthropology as a study of the” totality” of Man as envisioned by Marcel Mauss. Form taken from the Lacanian diagram of entanglement of realms of Real, Symbolic and Imaginary.

It is this promise of finding the balance of nature and nurture that appears so “sweet” for anthropology. But the danger is in getting stuck in the honey of stagnant theoretical production. I am still waiting for the epistemological shift in the humanities, which might prove to be fatal for the classical theoretical horizon. The horns of Jericho are yet to raze the old walls of Western evolutionary paradigm.
So, the question is not what neurosciences can do for anthropology, but what can anthropology do for neurosciences?

LENART KODRE




REFERENCES

1. Baron-Cohen, S. and Wheelwright., S. 2004. Journal of Autism and Developmental Disorders, Vol. 34, No. 2.
2. Boas, F. 1896. Limitations of the comparative method. Paper read at the meeting of the AAAS at Buffalo. Science, N.S., vol. 4, pp. 901-908.
3. Brüne M. 2005. ‘‘Theory of Mind’’ in Schizophrenia: A Review of the Literature. Schizophrenia Bulletin vol. 31 no. 1 pp. 1–22, 2005.
4. Dawkins, R. 2006. Sebični gen. Ljubljana: Mladinska knjiga.
5. Freud, S. 2007. Spisi o družbi in religiji. Ljubljana: Analecta.
6. Freud, S. 1937. Analysis Terminable and Interminable S.E., vol. 23: 216-253, London, 1964. Hogarth Press.
7. Levi-Strauss C. 1950. Introduction à l'œuvre de M. Mauss. In Sociologie et anthropologie, PUF, 1989.
8. Lock, M. 1993. Cultivating the body: Anthropology and epistemologies of bodily practice and knowledge. Annu. Rev. Anthropol. 1993. 22:133-55.
9. Lorenz, K. 1966. On Agression. New York: Harcourt, Brace and World.Dunn, B.D. et al. 2006. The somatic marker hypothesis: A critical evaluation Neuroscience and Biobehavioral Reviews 30 (2006) 239–271.
10. Malinowski, B. 1944. A scientific Theory of Culture. Chapel Hill: North Carolina Press.
11. Price, J.S. 1967. Hypothesis: the dominance hierarchy and the evolution of mental illness. Lancet, 2, 243-246.
12. Prigogine, Ilya. 1997. The end of certainty. New York: The free press.
13. Radcliffe-Brown, A. R. 1952. Structure and function in Primitive Society. New York: The Free Press.
14. Sahlins, M. 1976. the Use and Abuse of Biology: An Anthropological Critique of Sociobiology. Ann Arbor: University of Michigan Press.
15. Slack, G. 2007. Retrieved from http://www.salon.com/news/feature/2007/11/05/mirror_neurons/ on 1.6.2008.
16. Spence et al., 2004. A cognitive neurobiological account of deception: evidence from functional neuroimaging. Philosophical Transactions of the Royal Society B: Biological Sciences. November 29; 359(1451): 1755–1762.
17. Wilson, E.O. 1975. Sociobiology: The New Synthesis. Cambridge, Mass.:Belknap press.
18. Young, 2008. Anthropology and Neuroscience: An Integrated Approach to Human Universals, Cultural Differences, and the Evolution of the Human Mind. Lectures held at ZRC SAZU, Novi trg 2, Ljubljana.
19. Žižek, S. 1991. Looking Awry. An Introduction to Jacques Lacan through Popular Culture. Cambridge: October Books.
Več o tem...

23. maj 2008

Slavoj Žižek, psihoanaliza & Co - gibljive slike


Slavoj Žižek tudi na Antropoblogiji! Osvobodite se vašega nevrotičnega trpljenja in končno zaužijte dolgočasni vsakdanjik! Novo! Vse na enem mestu! Najboljši video posnetki! Dogodek leta! Za vso družino! Noro! Akcija! Zakaj bi iskali drugje, če vse dobite pri nas! Uživajte! Uživajte! Ker si zaslužite najboljše...

The Sublime Object
http://www.youtube.com/view_play_list?p=076848FCCB661FEB

Lacan:
"Television"-nezavedno
http://www.youtube.com/watch?v=URsYj-TVFjc&feature=related
Jouissance
http://www.youtube.com/watch?v=N7v19ZKIpuU&feature=related
Psychoanalysis and Psychotherapy
http://www.youtube.com/watch?v=rImaj5s__so&feature=related
What Freud found
http://www.youtube.com/watch?v=N2TEuzK-hKc&feature=related
Repression, Family, & Society
http://www.youtube.com/watch?v=I5XPnhsC9QA&feature=related
Lacan on La Guerison (the Cure)
http://www.youtube.com/watch?v=CNbee0pyHgE


Žižek-The Reality of the Virtual
1
http://www.youtube.com/watch?v =ogh7sFPLvnw
2
http://www.youtube.com/watch?v=IX12kxPvOvQ
3
http://www.youtube.com/watch?v=t65RBpbXW3w&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=SO7sSVJfLFI&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=LN682tclQlo&feature=related
6
http://www.youtube.com/watch?v=K6sYkOKKl0c&feature=related
7
http://www.youtube.com/watch?v=EpP-DGT7TNI&feature=related
8
http://www.youtube.com/watch?v=YzzhlINUgX8&feature=related

Slavoj Žižek - Fear Thy Neighbor as Thyself

1
http://www.youtube.com/watch?v=zfIoaOyno0Y
2
http://www.youtube.com/watch?v=2Pw9-b5Ewos&feature=related
3
http://www.youtube.com/watch?v=bzi4vr6pfn8&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=wDVp_SwpK38&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=L0MYpVDSrBg&feature=related
6
http://www.youtube.com/watch?v=9jTSi6XJ5-8&feature=related
7
http://www.youtube.com/watch?v=iuImjO0z-gs&feature=related
8
http://www.youtube.com/watch?v=u2yAFxKqpWA&feature=related
9
http://www.youtube.com/watch?v=akXE797JkyE&feature=related
10
http://www.youtube.com/watch?v=kHvb6lhG5eQ&feature=related

11
http://www.youtube.com/watch?v=SfCSLQWuhnQ

Slavoj Žižek - The Euthanasia of Tolerant Reason

1
http://www.youtube.com/watch?v=M3LF3zN_Cxk&feature=related
2
http://www.youtube.com/watch?v=_oMWR68EFB4&feature=related
3
http://www.youtube.com/watch?v=J4gFatOZ0Qs&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=kO847I4VoGs&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=Kc89klmAXVc&feature=related
6
http://www.youtube.com/watch?v=1YNSy-FEB4I&feature=related
7
http://www.youtube.com/watch?v=7J2uFZZsPMo&feature=related
8
http://www.youtube.com/watch?v=4yNLQU1F92U&feature=related
9
http://www.youtube.com/watch?v=swTSq4Y7b0k&feature=related
10
http://www.youtube.com/watch?v =KWrrJr_wo_8&feature=related

11
http://www.youtube.com/watch?v=uTt2E1qSIzg&feature=related

Slavoj Žižek - Ecology: A New Opium for the Masses

1
http://www.youtube.com/watch?v=IB7q2P4AYrA&feature=related
2
http://www.youtube.com/watch?v=uYdlC4fRNEw&feature=related
3
http://www.youtube.com/watch?v=_bZvgglb3lw&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=372ZZr9Qgbs&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=r4Oom028wDo&feature=related
6
http://www.youtube.com/watch?v=q4GxH_XqlyM&feature=related
7
http://www.youtube.com/watch?v=wWn09sQSRTA&feature=related
8
http://www.youtube.com/watch?v=afc8GpBIVcU&feature=related
9
http://www.youtube.com/watch?v=iSvUZov5bcc&feature=related
10
http://www.youtube.com/watch?v=Tqpr2vbqPWI&feature=related


Slavoj Zizek - Rules, Race, and Mel Gibson 2006

1
http://www.youtube.com/watch?v=5BIUkUUtvFI
2
http://www.youtube.com/watch?v=h8NnQ3R6u68&feature=related

3
http://www.youtube.com/watch?v=VBYtDl9Mm_o&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=1zpiHT0RHS0&feature=related

5
http://www.youtube.com/watch?v=y25P3IRzq-g&feature=related
6
http://www.youtube.com/watch?v=9_Y7mfTCPbs&feature=related
7
http://www.youtube.com/watch?v=z-u4T_c1fNM&feature=related
8
http://www.youtube.com/watch?v=iqATtj73EOc&feature=related


Slavoj Žižek- Love without Mercy

1
http://www.youtube.com/watch?v=L7YcOfYm2Lk&feature=related

2
http://www.youtube.com/watch?v=lFLOXeUATvc&feature=related

3
http://www.youtube.com/watch?v=6zKyXuKyuAM&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=1MQPl1b4GUs&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=29G4y5ZbwBA

Slavoj Zizek - On Belief 2002

1
http://www.youtube.com/watch?v=WFtnPSd4rds&feature=related
2
http://www.youtube.com/watch?v=jIzpZovfF2I
3
http://www.youtube.com/watch?v=0htH3VAQzeY&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=_mJgnhhUAWA&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=_pyo5QgT4EA&feature=related
6
http://www.youtube.com/watch?v=l_n0quzJUxQ&feature=related


Slavoj Zizek about European Graduate School EGS 2006

1
http://www.youtube.com/watch?v=7wW5JMc12vs
2
http://www.youtube.com/watch?v=7vGKD7Ftyts&feature=related


Slavoj Zizek. Plea for Ethical Violence

1
http://www.youtube.com/watch?v=1gyEjEh7jlE&feature=related
2
http://www.youtube.com/watch?v=9bEtGiu1fZA
3
http://www.youtube.com/watch?v=T1eq6vLIrdI&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=5g2rnPmQJcs&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=V9MTFp3bwM8&feature=related
6
http://www.youtube.com/watch?v=glGwW3wqHMM&feature=related


Slavoj Zizek, The Liberal Utopia, Athens 2007

1
http://www.youtube.com/watch?v=pMp8P3C_J7I&feature=related
2
http://www.youtube.com/watch?v=E3aow01aNHk&feature=related
3
http://www.youtube.com/watch?v=xnZS30pr-Bg
4
http://www.youtube.com/watch?v=4HiUf6zssXw&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=dji8c1fQ1TE&feature=related
6
http://www.youtube.com/watch?v=DlhpqmlDtf8&feature=related
7
http://www.youtube.com/watch?v=Ap4GsX_QrHI&feature=related

8
http://www.youtube.com/watch?v=9pkNEjFLTW8&feature=related

Slavoj Zizek, Ecology without Nature, Athens 2007

1
http://www.youtube.com/watch?v=3h4HHT1bt_A&feature=related
2
http://www.youtube.com/watch?v=A32w8uN3ToA&feature=related
3
http://www.youtube.com/watch?v=axr2Oo5lb2I&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=NyzTif1QJjA&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=E6GX4dycCSY&feature=related
6
http://www.youtube.com/watch?v=CTYrCbDeut8&feature=related


Slavoj Zizek - Can One Really Tolerate A Neighbor

1
http://www.youtube.com/watch?v=UnT6ykrKLzY
2
http://www.youtube.com/watch?v=xeHC9ORoqPw&feature=related
3
http://www.youtube.com/watch?v=rzHuJsVzpH0&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=CZqYxx1zbNk
5
http://www.youtube.com/watch?v=0CiayhewfSg
6
http://www.youtube.com/watch?v=Lts5S5dw0bM&feature=related
7
http://www.youtube.com/watch?v=gsm1kBnM68w&feature=related

8
http://www.youtube.com/watch?v=ZgjR8IC-biE&feature=related
9
http://www.youtube.com/watch?v=GiLcdjWf2VQ&feature=related
10
http://www.youtube.com/watch?v=Fvqlrgp8Aws
11
http://www.youtube.com/watch?v=KHybtxiKqwA&feature=related
12
http://www.youtube.com/watch?v=xHeMff1DtzQ&feature=related
13
http://www.youtube.com/watch?v=pxJrLnfG-pE&feature=related

Slavoj Žižek - Alien, Marx & Co.

1
http://www.youtube.com/watch?v=Ot06MkupZww
2
http://www.youtube.com/watch?v=winOrzqt3ek
3
http://www.youtube.com/watch?v=e7LpD0Z8XAw
4
http://www.youtube.com/watch?v=9SVwtU5pJ-g
5
http://www.youtube.com/watch?v=LQjzOobpB-8&feature=related

Slavoj Zizek. Materialism and Theology - 2007

1
http://www.youtube.com/watch?v=G9S3vvPe9IM&feature=related
2
http://www.youtube.com/watch?v=XS01wbJKnM4&feature=related

3
http://www.youtube.com/watch?v=k1R_tTVyfcw&feature=related

4
http://www.youtube.com/watch?v=5x0oAz_Lmh8&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=tFLUGtCVbuY&feature=related
6
http://www.youtube.com/watch?v=V5PP35fweKw&feature=related
7
http://www.youtube.com/watch?v=9ucy72hiQUc&feature=related
8
http://www.youtube.com/watch?v=L6G-bJkh35E&feature=related

Slavoj Zizek, Judith Butler and Larry Rickels

1
http://www.youtube.com/watch?v=d16kMXUXPOE&feature=related
2
http://www.youtube.com/watch?v=Ouzkihs5lPI&feature=related
3
http://www.youtube.com/watch?v=U67YIXmn3MA


Nedjeljom u 2 - slavoj zizek
1
http://www.youtube.com/watch?v=3yZ6VYwifwU
2
http://www.youtube.com/watch?v=dYdda6dXi_M&feature=related
3
http://www.youtube.com/watch?v=tV1aSNzh7xU&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=PuyH9OYjtIg&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=Qayg3eJM2Do&feature=related
6
http://www.youtube.com/watch?v=YFtuGGl3wz8&feature=related
7
http://www.youtube.com/watch?v=mUrDJkfbdIQ&feature=related

Donna Haraway - European Graduate School

1
http://www.youtube.com/watch?v=-yxHIKmMI70&feature=related
2
http://www.youtube.com/watch?v=X-WVR8fwM0o
3
http://www.youtube.com/watch?v=59JD2eKIZfQ&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=CeZuDbyjizQ&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=sr9BwYTfPoU
6
http://www.youtube.com/watch?v=nbrjqh9SEdU
7
http://www.youtube.com/watch?v=gI5Jy1bOxb0
8
http://www.youtube.com/watch?v=e6MZvA5VxnI&feature=related
9
http://www.youtube.com/watch?v=1Oy0IFlEX-Q&feature=related

Michel Foucault On 'Pleasure Vs. Desire'
http://www.youtube.com/watch?v=uNcQA3MSdIE&feature=related

Jean Baudrillard - Cultural Identity and Politics

1
http://www.youtube.com/watch?v=q3kgjjTE0dk&feature=related
2
http://www.youtube.com/watch?v =lQZU2aa_--M&feature=related

3
http://www.youtube.com/watch?v=AZmKCzRR5vU&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=dZAzGSMqPig&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=Ahbu734wvaI&feature=related

6
http://www.youtube.com/watch?v=GZIxC_GxKic&feature=related
7
http://www.youtube.com/watch?v=R8NTPpW0lC8&feature=related

8
http://www.youtube.com/watch?v=55WFHDHcPg0&feature=related


Lacan Hour :-)
1
http://www.youtube.com/watch?v=I-KiGb1a7vY&feature=related
2
http://www.youtube.com/watch?v=gYjfhnFqAjA&feature=related
3
http://www.youtube.com/watch?v=QUZmrplUFOU&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=nAcQ4mz1qhQ&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=7xIqKsUMm-E&feature=related
Več o tem...

5. maj 2008

Sirota Jerica kot recept "pravljične" rešitve


Če je nekatere izmed nas v otroštvu preganjal materializirani "mali zeleni mož" iz Pravljice o zlatorogu, pa se vas velika večina zagotovo spominja Torklje – pošasti iz slovanske mitologije, ki kaznuje predico, če prede na določene dni, in tistega grozečega zvoka kolovrata iz Sirote Jerice in ki nam je številnim ponoči vzela spanec. Po več kot dvajsetih letih sem namreč pred spanjem ponovno poslušala kaseto s "pravljico" Sirota Jerica in moram priznati, da moj spanec, čeprav nisem več majhna deklica, ki v temni noči pogosto vidi stvari čudnih pojavnosti in oblik, sploh ni bil spokojen. Primarni strah pred strašljivo Torkljo in še grozljivejšim zvokom kolovrata, ki je potlačen bival pod tonami drugih spominov in vtisov, je zaradi zvokovnih asociacij ponovno vzniknil in v črnini moje spalnice povzročil sprva nelagoden občutek nespečnosti, zatem osuplo zgroženost, kakšne bridke in žalostne pravljice smo poslušali v otroštvu, končno pa razmišljanje, kakšen katalizator kulturne duše slovenskega naroda in odraz relacije odnosa moški-ženska je pravzaprav Sirota Jerica.

Sej veste, kako gre: Zgodaj zjutraj, še pred svitom, hudobna mačeha grobo prepudi Jerico in jo z bičem nažene gnat na pašo. Pred tem ji na silo počeše kite s strgalom (Pazite! S strgalom, ne glavnikom!!), tako da Jerica pri tem obupano prosi mačeho: "Nikar me ne strgajte po koži, saj mi teče rdeča kri." Mačeha jo nato zlobno nadere, kako jo je rajnka mati razvadila. Nato Jerica prosi za kos kruha, ker že od včeraj opoldne ni nič jedla in mačeha ji da iz pepela tako tanek košček, da Jerica skozenj vidi, kako sonce vzhaja, namesto mleka pa ji da piti studenčnico, ob tem pa ji zagrozi z bičem: "Marš, na pašo!"
Jerica oddide na pašo. Tam nabere šopek rož in jih odnese na materin grob, kjer vsa obupana in žalostna kliče svojo mamico, ji tarna, da ji ni več biti za doma, da je minilo leto in dan odkar so jo pokopali in da se je oče oženil, da je večkrat tepena kot sita, da ji zaradi česanja s strgalom gorka kri kite spenja in si zaželi "ko bi vsaj oče z mano držali".
Medtem mačeha pripravlja očetu večerjo in pogovarjata se o Jerici. Ščuva ga proti hčerki, češ, da je lena, razvajena, že pogleduje za fanti, oče pa jo miri. To mačeho razjezi, da začne jokati, ker on vedno potegne z njo. Oče ji pomirjujoče pravi, da ni tako.
Medtem Jerica na materinem grobu še vedno obupano kliče "mamica, mamica!", ko nenadoma zasliši glas svoje matere, ki ji pravi: "Jerica! Jerica! Pusti mi počivati. Zakaj me budiš iz večnega sna?". Ko ji Jerica pove, kako trpi, ji mati odgovori, naj se vrne domov, a Jerica noče oditi in hoče ostati pri njej. Mati pa s stavkom: "Mrtvi k mrtvim, živi k živim, otrok moj," Jerico pouči, da se mora naučiti ubogati mačeho, da jo mora spoštovati, kot svojo mater, da naj bo pridna in ubogljiva in naj potrpi. (Zanimiva «optimistična« nadgranja slovenske ljudske balade Sirota Jerica, v kateri Jerica po izgovorjenih besedah: "Boljša mati so mrtvà, kakor živa mačeha!" od vsega hudega tudi umre, saj ne vidi druge rešitve, ki bi jo odrešila trpljenja.) Jerica, ki ne ve, ali je res slišala materin glas ali so bile vse to samo sanje, se zave, da že zamuja domov. Ob spoznanju, da je sonce že skoraj zašlo, odhiti proti domu.
Ko se vrne, jo zaradi njene zamude razjarjena mačeha napodi presti prejo. Prestrašena Jerica se brani, da je zamudila, ker je obiskala mater na grobu (zaradi česar jo mačeha udari) in da ne more presti, saj je vendar kvatrna noč in bo prišla hudobna Torklja, ki zaduši predico, ki bi ob kvatrni noči predla. Mačeha z grozečim glasom grobo odvrne: »Ahh... To je stara vera, prazne marnje!«, vendar Jerica še vedno noče presti in ponižno pove, da jo je strah, mačeha pa se ji nato zlovešče posmehuje:«Straaaah? Prismoda neumna,« in jo nažene presti, rekoč, da mora bit vsa preja spredena do jutra in odide spat.
Jerica bojazljivo začne presti prejo in tukaj se oglasi tisti grozeč zvok kolovrata ob morbidni glasbeni spremljavi, ki mi še danes nažene strah v kosti. Ko med predenjem Jerica poje: »Boljša je mrtva mati, kot živa mačeha.« nenadoma zagleda bel obraz, ki gleda v izbo. Preneha in se tolaži, da mogoče Torklje sploh ni, ko spet nenadoma šine bela senca mimo okna. Nato se pojavi Torklja, presenečena, zakaj se ne upošteva starega pravila, vpraša Jerico, zakaj prede. Jerica jo prosi usmiljenja in odpuščanja. Pojasni, da ve, da ne sme presti, ampak da jo bo mačeha drugače pretepla z bičem in ponižno odvrne, da se je boji, ampak, da se mačehe boji še bolj. Torklja jo potolaži, da bo ona predla namesto nje (ob tem se srhljivo zakrohota) in ji zapove, naj gre spati.
Zaradi glasnega Torkljinega predenja se mačeha prebudi z besedami: »Kakšen hrup pa zganjaš, ti smrklja?!« in odide v izbo, kjer zagleda Torkljo, ki ji zvito odvrne: »Poglej, kakšno nit sem spredla. Ne pretanko, ne predebelo.« Mačeha jo prosi usmiljenja, a za kršitelja je že prepozno, Torklja ji izreče kazen: »Ne pretanko, ne predebelo. Kot nalašč, da ti jo okoli vratu ovijem, jo zategnem in zdaj odletiva skupaj na Hudičevo goro, tam boš lahko z vragom skupaj polko plesala.« Ob strašljivem Torkljinem krohotanju in temačni glasbi izgineta skozi okno.
Jerica se zjutraj prebudi, ne vedoč, ali je bilo srečanje s Torkljo samo del njenih sanj, ko ob vstopu v izbo, osupla vidi, da ni več kolovrata, ni več preje, mačehe ni nikjer, okno pa je odprto. Prebudi očeta, ki spozna, da je mačeha prisilila Jerico h preji kljub »prepovedi kavtrne noči«, da bi jo odnesla Torklja in ji reče: »Spet sva sama, Jerica. In ostala bova sama. Izučilo me je.« Ob sončnem jutru nato Jerica kuhinji obema pripravi zajtrk.


Kot je bil v Pravljici o zlatorogu zaradi kršitve univerzalne zapovedi kaznovan trentarski lovec, je tudi tukaj kršitelj kaznovan s smrtjo. Torklja, ki je Pravo – Red – Tradicija pa zaradi kršitve pravila »ob kvatrni noči se ne sme presti« ne kaznuje neposrednega kršitelja (Jerice), pač pa tistega, ki je le-tega z mučenjem in poniževanjem prisilil k kršitvi (mačeho) in je tako tukaj nadgrajena z moralno-etičnim mimimumom.Torklja, katere zapovedim vsi sledijo, se nam razkrije več kot zgolj argument moči in strahu. Razodene se nam kot Pravičnost. Tako je tudi tukaj sporočilo jasno in nedvoumno – kdor krši pravilo, je kaznovan.
Nič novega, boste rekli. Vsakdo ve, da vsaka pravljica, basen, pripovedka etc. nosi sporočilo, da je potrebno spoštovati pravila. Pa vendar nam Sirota Jerica ponuja še nekaj drugega - vpogled v kulturno percepcijo relacije večnega nerešljivega odnosa moški-ženska. Oče (moški) - slabič, ki sicer ljubi Jerico, pa se mačehi čeprav se ves čas zaveda, kako le-ta ponižuje Jerico, ne zoperstavi. Na drugi strani pa imamo mačeho (ženska 1), ki odkrito sovraži Jerico, jo trpinči, manipulira moža in ga ščuva proti hčerki, ter Jerico (ženska 2), ki kljub nerazumnemu ravnanju z mačehine strani in očetovi pasivnosti ostaja vdana očetu, ubogljiva, pridna, ponižna ter skromna. Torej so ženske, kakršne SO (mačeha) in ženske kakršne NAJ BI BILE (Jerica), kot SO BILE včasih (Jeričina pokojna mati). Ta na tradicionalno pravljično črno-beli tehniki zgrajen trikotnik (oče-mačeha-Jerica) simbolizira željo naše kulture; željo moških po bolj vdanih, ubogljivejših, prijaznejših ženskah in hrepenenje žensk po močnejših, aktivnejših moških, ki bi bili vrednih njihovega spoštovanja (»ko bi vsaj oče z mano držali«). Sterotipna slika slovenske družine torej, kjer moški pasivno »ljubi« ženko, ker noče, ne more, se mu ne ljubi, ni sposoben drugače, posledično pa je vse manj vreden spoštovanja celotne družine in kjer ženska zaradi nezadovoljenosti, postaja vedno manj spoštljiva, vedno bolj tečna, vedno bolj zoprna, vedno bolj zlobna, vedno bolj »čarovniška«, ob tem pa še vedno vztraja v bolečem odnosu (ker »se je treba naučiti ubogati, biti priden in ubogljiv, potrpeti«).
Kako rešiti ta večni krog zapletenosti med moškim in žensko? Da bi se oče uprl mačehi? Ali pa da mačeha že v osnovi ne bi bila (postala) tako zlobna? Pravljica nam ponuja drugačno rešitev - Torkljo. Kaj je Torklja? Višja sila? Bog? Univerzum? Red? Zakon? Družinski terapevt? Psihiater? EU? ... Pravljica pušča vsakomur odprto polje interpretacije, kar pa vedno znova ostaja presenetljivo, je, da slovenska kultura očitno še vedno ne priznava sooblikovalnega elemetna Realnosti, ampak utemeljuje svoj vrednostni sistem na pasivnost. Kajti rešitev obstaja kot »nekaj od zunaj«. Ob tem pa se utrne še ena misel – očitno so ženske (ne moški) tiste, ki prevesijo odnos bodisi v dobro (Jerica) bodisi v slabo (mačeha). Moški samo so. In to je dovolj. Hm... zato, drage moje, je »z nekaj malega pomoči od zunaj« konec koncev vendarle vse odvisno od nas. Pravljice že vedo, ali ne? :-)

Kaddy
Več o tem...

21. apr. 2008

Rasa in šport

Je res, da so športniki črne "rase" boljši od belih? Zakaj se ob gledanju velikih atletskih tekmovanj ne moremo znebiti občutka, da črni atleti dominirajo v nekaterih panogah? Se nam to samo zdi ali je na tem kaj več?
Statistični podatki, vsaj v nekaterih športnih disciplinah, ki od športnika zahtevajo hitrost, eksplozivnost, moč in hiter reakcijski čas, potrjujejo laično nocijo o "črni atletski superiornosti." To je dejstvo. Številke ne lažejo. A zakaj je temu tako? Gre za klasično dilemo v antropologiji, kaj je bolj pomembno oz. kaj je glavni pojasnjevalni dejavnik specifičnega človeškega fenomena, "nature" ali "nurture"?


ANTROPOLOGIJA IN ŠPORT

Povezovanje rasnih karakteristik in športnih dosežkov je še vedno občutljiva tema, saj posega globoko v temne, prepovedane predele (popularne) znanosti in vedno znova, kot mora vrača spomine na zmote raznih rasnih teorij 19. in 20. stoletja ter njihovih aplikacij v evgenki in politiki totalitarnih sistemov. Tudi antropologija, opremljena z znanstvenimi metodami, pri tem ni bila povsem nedolžna, nasprotno.
A razlike med človeškimi populacijami obstajajo. So rezultat evolucije, geografske izoliranosti, genetskega mešanja človeških skupin in (predvsem) socio-kulturnih dejavnikov. Antropologija je zbrala nemalo dokazov o človeški raznolikosti.
Laične in pol-znanstvene razdelitve in tipologizacije človeštva po različnih morfoloških značilnostih so stare vsaj toliko, od kar se je človek razselil po svetu in ponovno odkril "drugega". Težnja po znanstveni sistematizaciji človeških "ras" je bila odraz časa, ko se je antropologija kot veda šele uveljavljala kot samostojna znanstvena disciplina. Konec 19. stoletja so se uveljavile razdelitve na podlagi vidnih razlik v telesni zgradbi (barva kože, oblika lobanje in nosu, telesna višina,...). Barva kože je tako postala ena najbolj razširjenih in zakoreninjenih, pa tudi spornih delitev človeštva. Koncept rase kot zaprtega sistem je ovrgla sodobna genetika. V luči novih spoznanj je postalo jasno, da so genetske variacije večje znotraj posameznih velikih "ras", kot pa med njimi (Wells, 2002). Kljub temu je možno govoriti o verjetnosti pojavljanja posameznih tipičnih somato-genetskih značilnost posameznih populacij.

Veliki globalni športni dogodki, olimpijske igre, svetovna atletska prvenstva, itd. so prave eksibicije človeške bio-kulturne evolucije v vsej barvitosti oblik in pojavnosti. Že laično oko "somatotipizira" med tekmovalci in vleče korelacije med barvo kože na eni in rezultatih po športnih discipninah na drugi. Levi-Strauss je med drugim trdil, da je klasificiranje predmetov okoli nas na principu binarnosti, nasprotij med "nami" in "njimi", med "beli" in črnimi" inherentna značilnost človeških možganov (Levi-Straus, 1963). Tako se barva kože (poleg spola) v globalni areni kaže kot najbolj logična delitev, klasifikacija "drugih".
A kar je lahko opazovati, je težje kvantificirati in empirično preveriti. Število študij, ki so preučevale morfologijo športnikov, se je v zadnjem stoletju močno povečalo. V glavnem gre za študije in detajlne opise telesne zgradbe športnikov, primerjave v zgradbi športnikov znotraj in med disciplinami, povezave med fizično zgradbo in fiziologijo ter športnimi dosežki. Tittel & Wutscherk (1972) navajata preko sto takšnih študij iz "športne antropometrije". Obstaja najmanj štirinajst velikih monografij o antropometriji olimpijcev. Najzgodnejša študija je Knollova (1928), najnovejša Carterjeva (1984). Že leta 1887 je Sargent izvedel obsežne antropometrične in funkcionalne teste na študentih iz Harvarda (Carter & Honeyman Heath, 1990) in se spraševal, ali je možno napovedati izjemen športne rezultate na podlagi telesne zgradbe? So nekateri "narejeni da zmagajo"?
Dosedanja dognanja iz športne antropometrije potrujejo tezo o pomembnosti specifičnih telesnih značilnosti, razmerij, t.i. somatotipov za športno uspešnost. V dolgi zgodovini klasifikacij telesne postave se dandanes najpogosteje uporablja tipologija Barbare Honeyman Heath in Lindsay Carterja ( Carter& Heath, 1990).
Človeško postavo-somatotip, predstavlja razmerje med tremi spremenljivkami:
1. endomorfija ("zamaščenost") izraža delež podkožnega maščevja
2. mezomorfija ("mišičavost") izraža jakost razvitost mišičevja in kosti
3. ektomorfija izraža linearnost oz. gracilnost postave.

Vsak posameznik ima drugače izražene te tri komponente, ki se jo po določeni metodi dela s pomočjo 10 antropometričnih mer natančno izračuna. Vsak somatotip je izražen s tremi številkami, ki si sledijo v stalnem zaporedju: vrednost za endomorfijo, mezmorfijo in ektomorfijo. Vrednosti so predstavljene v posebno oblikovanem grafu-somatoplotu ali somatoskici.

Študije iz olimpijskih iger 1968 (De Garay et al., 1974) in 1976 (Carter, 1984) so pokazale, da je kar polovica somatotipov olimpijcev bila okoli povprečja vrednosti 2-5-2,5 za moške in 3-4-3 za ženske. Med moškimi atleti je bila mezomorfičnost nadpovprečno visoka v judu, rokoborbi in dvigovanju uteži in primerljivo nižja v športih kot košarka in sabljanje. Vsak šport torej izkazuje zaželene prevladujoče telesna razmerja.
Le posamezniki z točno določeno somatipizacijo torej izpolnjujejo pogoje postati vrhunski športniki. Potencialni šampijon se mora roditi s "primernim" telesom, oz. ga kar se da prilagoditi (trening, prehrana) pogojem za optimalen uspeh. Strnjena dognanja iz somatotipologizacije bi lahko strnili v naslednje točke ( po Carter, 1990):
1. V športnih disciplinah s poudarkom na hitrosti, moči, eksplozivnosti in vzdržljivosti najbolj "uspevajo" somatotipi kar najbolje prirojeni oz. prilagojeni omenjenih zahtevam.
2. Velika večina vrhunskih športnikov je bolj mezomorfična in manj endomorfična kot nešportne testne skupine.
3. Somatotipni spolni dimorfizem med moškimi in ženskami obstaja znotraj športne panoge in je podoben v razmerju in obsegu do nešportnih testnih skupin.
4. Za nekatere športne discipline je značilni zelo podobni somatotipi, za druge popolnoma drugačni.
5. V atletiki obstajajo občutne somatotipske razlike med samimi disciplinami (met krogle:tek na 5000 m).
6. Raznolikost somatotipov v ekipnih športih je ponavadi večja kot v individualnih, saj športniki igrajo različne igralne položaje (npr. center:branilec pri košarki).
7. Višja kot je raven tekmovanja, manjše so somatotipske variacije znotraj posamezne športne discipline.


ŠTEVILKE NE LAŽEJO

Trditi, da so športniki afriškega porekla preprosto boljši zaradi vplivov okolja in evolucije, je zmotno posploševanje. Šport je bio-socialni fenomen.
A fenotipske razlike, ki so odraz genotipskih variacij med populacijami, omogočajo nekaterim boljše dosežke v športu. Kulturno okolje (vzgoja, življenjske razmere,...) te razlike še dodatno okrepi ali zmanjša.
Azijci predstavljajo skoraj 60 % svetovne populacije, a praktično niso pomemben faktor v najbolj razširjenih športih kot so tek, nogomet in košarka. Športniki, ki po poreklu izvirajo iz pod-saharske Afrike, predstavljajo 12 % svetovne populacije, a so kljub relativni manjštevilčnosti mnogi od njih po rezultatih, v samem svetovnem vrhu, če že ne prav na vrhu. V ZDA predstavljajo ljudje afriškega porekla 13 % celotne populacije (VIR), a je ligi NBA (košarka) razmerje med kavkazijci in negroidi 20 : 80. Najboljši strelci in skakalci lige NBA so v veliki večini Afro-američani. Ženska profesionalna košarka je 70% "črna", NFL (ameriški nogomet) 65% (Entine, 2000). Podoben trend je zaslediti tudi v baseballu (James, 1987).
Afrika prav tako predstavlja velesilo v tekaških disciplinah. Da smo vajeni tekačev afriškega porekla videti na zmagovalnih odrih in podirati rekorde, se že dolgo zdi samoumevno. A "talent" ni enakomerno porazdeljen po afriškem kontinentu. Vsaka športna disciplina, tekaška razdalja, od športnika "zahteva" drugačno kombinacijo biomehanskih, anaerobnih in aerobnih zmogljivosti. Zahodnoafriške dežele ob Gvinejskem zalivu so izvorno "dom" najboljših šprinterjev in skakalcev, severna Afrika je "dom" tekačev na srednje proge, medtem ko so območja vzhodne Afrike (Etiopija, Kenija, Tanzanija, Burundi, Ruanda) izvorno kraj najboljših tekačev na dolge razdalje (Kenijski maratonci,...). Le eden izmed osmih ljudi na svetu je pripadnik "črne" rase,a je kar 70 % najboljših časov na svetu v lasti tekačev afriškega porekla (Entine, 2000).

MIT O ČRNI ATLETSKI SUPERIORNOSTI

4.1. Nekateri bio-medicinski dejavniki kot podlaga atletske uspešnosti (zahodno)afriških športnikov

Uspeh športnikov (zahodno)afriškega porekla v disciplinah, ki vključujejo hitrost in moč, po mnenju znanstvenikov temelji na:
1. biomehanskih in biokemičnih razlikah med njimi in ostalimi atleti.
2. biokemičnimi razlikami med njimi in ostalimi Afričani

Biomehanske prednosti Afričanov (to ne velja za vse populacije iz afriške celine):
1. manjši delež podkožnega maščevja-manjša endomorfija (Hunter, 1988),
2. daljše okončine in ožji boki (Nelson & Jacobsen & Barondess & Partiff, 1995; Metheny, 1939; Tanner, 1964),
ki vplivajo na boljše navorno razmerje (sila x vzvod) so znane in so posledica evolucije v tropskih področjih. To torej ni sporno.
Mnenja so deljena glede biokemičnih razlik oz. prednosti. Po eni hipotezi (Morrison, 2006) naj bi te razlike, predvsem razlike v pretvorbi glukoze med zahodnoafričani in ostalimi, vključno z ostalimi Afričani, bile posledica procesa "srpanja" (sickling) hemoglobina. Srpaste hemoglobinske celice so manj "gostoljubne" do plazmodija, povzročitelja malarije, zato naj bi ta mutacija v omejenem obsegu imela funkcijo obrambe pred le-to. Mutacija naj bi nadalje sprožila niz fizioloških sprememb, ki (nehote) ugodno vplivajo na nekatere atletske sposobnosti. Te spremembe oz. prilagoditve, znanstveno preverjene, so:
1. večji delež mišičnih vlaken tipa I,"hitrih vlaken" (fast-twitch fibers)
2. večja aktivnost v fosfagenični, glikolitični in laktat-dehidrogenazni metabolni poti
3. višja stopnja oksidacije
Vse te spremembe vplivajo na posameznikovo sposobnost skladiščenja in koriščenja energije, potrebne za krčenje skeletnih mišic, ter pospešujejo zmožnost izgradnje novih mišičnih vlaken. Povezava med atletskimi zmožnostmi športnikov, izvirajočih iz Zahodne Afrike in njihovim biološkim obrambnim mehanizmom proti malariji ni niti tako nova, kot tudi ne radikalna (Carlson, 1984).

Somatotip in genotip

Prvi indikatorji, da so fizične sposobnosti športnikov zahodnoafriškega izvora neke vrsta kompenzacijski mehanizem za negativne posledice srpanja rdečih krvnih celic, so prišli iz študije (Program of Genetics and Human Biology) več kot 1000 olimpiskijh atletov leta 1968 v Mexico Cityju (Caray, Levine, Carter, 1974). Za razliko od nekaterih starejših študij, ki so se osredotočale bolj na morfološke razloge športne uspešnosti, je ta zajela in analizirala vrsto genetskih dejavnikov in antropoloških karakteristik športnikov. Kot tudi Tannerjeva študija iz leta 1960, je tudi ta pokazala korelacijo med somatotipom in športnimi rezultati, kar sem že omenil, kot tudi razlike v telesnih proporcijih med negroidi in ostalimi. Antropometrična dognanja torej niso prinesla novih revolucionarnih spoznanj. Zanimiva dognanja so prišla na genetskem nivoju. Avtorji raziskave sicer niso uspeli najti neposredne povezave med atletskimi sposobnostmi in nekaterimi genskimi markerji (ABO, MN, Rh, ...), a so izrazili začudenje nad pomembno velikim številom negroidnih atletov z genom za anemijo srpastih celic, ki pa je v heterozigotnem stanju manj škodljiv kot v homozigotnem. Po vseh pravilih bi morali atleti z genom za srpanje celic zaradi velike potrebe po kisiku imeti manjšo zmožnost prenašanja kisika v tkiva, saj naj bi bil njihov sistem za prenos kisika slabši, a se to v realnosti ne dogaja. Leta 1975 je raziskava v ZDA (Garn & Smith & Clark, 1975), ki je vključevala več kot 30 000 posameznikov (deset zveznih držav in NYC) pokazala, da imajo ne le posamezniki z genom za srpanje krvnih celic nižje vrednosti hemoglobina, ampak da izkazujejo Afro-američani nasploh isto tendenco. Kako je torej mogoče, da potomci Afričanov shajajo s tem (navideznim) biološkim hendikepom? Sklep je bil, da morajo obstajati nekateri mehanizmi, ki izničujejo negativne posledice nižje ravni hemoglobina.
Dve desetletji po študiji iz Mexico Citya, ki je prva pokazala na genetske podlage razlik v metabolnih procesih med atleti, je neka druga študija (Ama & Lagasse & Bouchard & Simoneau, 1990) osvetlila problematiko različnih razmerij med tipi mišičnih vlaken in načinu, kako skletne mišice dobivajo energijo. Študija je pokazala razlike med kavkazoidnimi in negroidnimi študenti iz Kameruna, Sengala, Zaira, Slonokoščene obale in Burundija, v različnih deležih tipov mišičnih vlaken ("hitra in počasna vlakna"), kot tudi količini mišičnih encimov. Mišična biopsija je pokazala večji delež "hitrih" mišičnih vlaken in manjši delež "počasnih" (slow twitch fibres) pri tujih afriških študentih, kot tudi 30 do 40 % večjo učinkovitost v fosfagenični, glikolitični in laktat-dehidrogenazni metabolni poti, torej boljši izkoristek energije. Študija pa ni zajela afro-ameriške in afro-karibske populacije in tako zanemarila evgenične posledice trgovine s sužnji, kot tudi možne regionalne razlike v Zahodni Afriki. Možno je namreč, da so današnji najboljši atleti/športniki potomci populacije, ki izhaja iz relativno majhnega področja Zahodne Afrike (Davidson, 1970).

Biokemične razlike

Negroidni atleti, predsem zaradi večjega deleža "hitrih mišičnih vlaken, hitreje pretvarjajo glukozo v energijo (ATP-adenozin tri-fosfat) kot njihovi kavkazoidni vrstniki.
Prva stopnja tega cikla, glikoliza, proizvede dvakrat več molekul ATP, kot druga stopnja, ki se vrši v mitohondrijih. A glikoliza je energetsko manj učinkovita, saj iz ene molekule glukoze nastane malo uporabne ATP. Tako kavkazoidi in negroidi pretvarjajo glukozo v gorivo ATP po obeh poteh, z anaerobno glikolizo, kot tudi ob prisotnosti kisika v mitohondrijih. A razlike med obojimi so v energetski učinkovitosti teh dveh ciklov, kar lahko ima odločilne posledice ob fizičnih naporih, ko je poraba kisika in ATP največja.
Mišice so ključnega pomena za vsakega športnika. Skeletne mišice so sestavljene iz dveh tipov vlaken: hitrih (fast-twitch) in počasnih (slow-twitch), klasificiranih glede na hitrost krčenja, zmožnost porabe kisika in odpornost na utrujenost. Slow-twitch ali rdeča vlakna, z visokim delež mioglobina in posledično večjo zmožnost porabe kisika, proizvajajo ATP na počasen, a učinkovit način z aerobnim metabolizmom. Hemoglobin v erirtocitih "dovaža" kisik v mišice, mioglobin pa nato prenese kisik od celične membrane do mitohondrijev, kjer se kisik porabi.
Fast-twitch ali bela mišična vlakna so nasprotje rdečim. Zaradi manjše ravni mioglobina, so ta odvisna od glikolize (anaerobni metabolizem). To je ključnega fiziološkega pomena za aktivnosti, ki zahtevajo hitre, a kratke izbruhe energije (šprint).
Večja aktivnost v fosfagenični, glikolitični in laktat-dehidrogenazni metabolni poti, odkrita pri nekaterim negroidih, posledično ne pomeni zgolj hitrejše produkcije ATP, ampak tudi hitrejše in učinkovitejše regeneracije zalog ATP. Ko se zaloge ATP kritično zmanjšajo, mišice začnejo hitro porabljati energijo, ki nastane iz kreatin fosfata. Skeletne mišice pretvorijo kemično energijo v gibanje dokaj učinkovito; le 30-35 % se je izgubi v obliki toplote. Posledično so že majhne razlike v proizvodnji kemične energije fiziološko pomembne.
Hitrejša proizvodnja in povečana regeneracija zalog ATP pa ne more biti zadosten pojasnjevalni dejavnik Afro-ameriške biokemične superiornosti v športih, ki zahtevajo hitrost in moč. Obstaja tudi občutno učinkovitejša in povečana aktivnost v laktat-dehidrogenazni metabolni poti, ki zmanjšuje mišično utrujenost s pretvorbo mlečne kisline nazaj v glukozo za hrano mišicam. Ta ciklični niz kemičnih reakcij, iz mišic v jetra in nazaj v mišice, se imenuje Corijev cikel in je izjemno pomemben med intenzivno fizično aktivnostjo. Pretvorba odpadnih snovi (mlečne kisline) nazaj v glukozo je ključna, saj bi se mišice drugače morale "zanašati" zgolj na glukozo iz krvi (hrane) ali maščobe, ki pa ni najbolj učinkovito gorivo. Raven glukoze v krvi ob povečanih naporih bi lahko nevarno padla in ogrozila delovanje živčnega sistema (Po Morrison, 2006).

Motorični geniji

Dokazi znanstvenikov so pokazali, da so otroci črne polti v prvih dveh letih življenja motorično bolj razviti, kot njihovi beli sovrstniki (Capute, 1953; Williams & Scott, 1953; Cintas, 1988, Kilbride et al., 1970). Afro-ameriški četrto, peto in šestošolci dosegajo hitrejše rezultate v teku na 35 jardov (Malina. 1969; Nelson & Nelson, 1986). V ameriških srednjih šolah so bile izmerjene razlike v višini vertikalnega odriva med črnimi in belimi učenci. Pregled študij med leti 1938 in 1976, ki so se ukvarjale z motoričnimi razlikami med belo in črno raso ter te razlike tudi potrdile, je leta 1988 objavil Malina ( Malina, 1988) v Canadian Journal of Sport Sciences.

Razlike v dihanju

Študija State University of New York iz Buffala (Damon, 1966) je pokazala, da je izkazovala preučevana skupina negroidov in kavkazoidov razlike v pljučni kapaciteti in vzorcih dihanja.
Negroidna skupina je imela povprečna manjšo pljučno kapaciteto, a je bila pri njih presenetljivo absorpcija kisika višja kot pri belcih. To naj bi bila posledica drugačnega načina dihanja, višje frekvence dihanja, ki je bila dosežena z sorazmernim krajšanjem inspiratornega in ekspiratornega cikla.

Kosti

Večja gostota telesa, torej večja mezomorfičnost pri Afro-američanih je verjetno posledica večje gostote njihovih kosti. Močnejša konstrukcija lahko na sebi "nosi" več mišic. Študije so pokazale (Heaney, 1995), da imajo le-ti gostejše/težje kosti od ostalih v vseh življenjskih obdobjih, kljub velikemu deležu laktozne intolerance, ki preprečuje vnos kalcija v telo z mlečnimi izdelki.

Hormoni

Testosteron deluje kot anabolik v odnosu do mišic in katabolik, ko gre za maščobo. Nekaj redkih študij dokazuje majhne, a opazne razlike (3-19%) v ravni hormona testosterona med črno in belo raso (James, 1993).


ZAKLJUČEK

Opisani niz evolucijskih somato-genetskih posebnosti, izraženih v anatomski sestavi mišičnih vlaken, biokemičnih metabolnih poti, pulmonarne fiziologije, boljši motoriki, višji ravni testosterona ter višji gostoti kosti naj bi potomcem nekaterih afriških populacij in današnjim Afričanom omogočale boljše rezultate v športnih disciplinah, kjer so potrebni moč, hitrost, vzdržljivost in koordinacija. Te posebnosti naj bi bile po teoriji odgovor na negativne posledice anemije srpastih celic, ki jo ima le ta na transport kisika v telesu. O tem pričajo številke, ki se na barvo kože ne ozirajo.
Kaj daje torej črnim športnikom prednost na igrišču, stezi ali dvorani? Je res vse zgolj stvar biologije? Odgovor na vprašanje, kaj je pomembnejše, narava ali nurtura, je tak kot na vsako vprašanje, kjer se moramo odločati med dvema skrajnostima. Resnica je nekje vmes. Vrhunski športniki se rodijo, a tudi "naredijo". Njihove telesne predispozicije bi lahko primerjali s kvalitetno glino, ki pa je neuporabna, če je ne oblikuje mojster. Kultura in biologija sodelujeta v dinamičnem ravnovesju; druga drugo večno vzajemno "poganjata", kot dve veliki zobati kolesi v veličastnem mehanizmu stvarstva.
Ideja za tekst se mi je utrnila ob branju navidez nedolžnega članka z naslovom: The Chase (Lov), E. Adelsona. A čar le-tega je v tem, da nehote osvetli prav dilemo nature-nurture in se hkrati posredno dotakne tudi moje teme. Članek pripoveduje zgodbo o majhnem odmaknjenem kraju na Floridi, ki je poznavalcem znan kot ..."the fastest place in the entire country...". To revno, po večini Afro-ameriško okrožje ob obalah jezera Okeechobee, kjer živi zgolj 35 000 prebivalcev, je v svoji zgodovini osvojilo tri državne (floridske) srednješolske naslove v ameriškem nogometu, kar je glede na število prebivalcev in priljubljenost tega športa izjemno. V zadnjih 29 letih, je kar 28 mladeničem iz Muck (blato) Citya uspelo podpisati milijonske pogodbe in zaigrati v profesionalni ligi NFL. To je skoraj eden na leto. Ameriški nogomet je šport, kjer štejejo hitrost, moč, koordinacija in zmožnost sprejemanja odločitev v delcih sekunde. In prav hitrosti fantom iz Muck Citya ne manjka. Kaj torej dela te mladeniče, potomce afriških sužnjev, ki so morali stoletja prisilno delati na okoliških plantažah sladkornega trsa, boljše od ostalih? Razlog je dokaj banalen. Območje spada med ekonomska izredno šibka; veliko ljudi še danes dela na plantažah in industriji pridelave sladkorja. Da bi zaslužili nekaj dodatnega denarja za preživetje, fantje že več generacij, od malih nog naprej, "honorarno" lovijo zajce po poljih. In jih tudi ulovijo. Brez pripomočkov. Z golimi rokami, zgolj z tekom. Ni potrebno zgubljati besed, o zahtevnosti tega početja.
V tem vidim možen mehanizem nastanka razlik med belimi in črnimi športniki, vsaj kar se tiče razmer v ZDA. Dokazane so prirojene somato-genetske adaptacije ljudi (zahodno)afriškega porekla, katerih potomci so Afro-američani. Nadalje je treba upoštevati posledice trgovine s sužnji, neozirajoč se njeno nehumanost, nemoralnost in neetičnost. V tem pogledu je bila trgovina s sužnji neke vrste evgenično sito, kjer so morali preživeti le najboljši, najvzdržljivejši in za suženjsko fizično delo najprimernejši osebki. Prirojene fizične prednosti so se tekom stoletij še "izkristalizirale" in okrepile. Potem je tu še umestitev športa v kontekst današnjih kulturnih in socio-ekonomskih razmer, bodisi ko gre za košarkarje lige NBA, odraščajočih na uličnih igriščih v urbanih džunglah ameriških velemest ali za lovce na zajce po močvirjih Evergladesa, ki bodo nekoč lovili okroglo usnje pred nabito polnimi štadioni lige NFL.
Kultura in evolucija tako sodelujeta kot usklajeno moštvo, kjer ima vsak člen (igralec) svoje mesto. Končni rezultat pa je vedno pisan po meri zmagovalca.

Lenart Kodre

Ama, PFM., Lagasse, P., Bouchard, C., Simoneau, JA. Anaerobic Performances in Black and White subjects. Med Sci Sports and Exer 1990; 22: 508-11.

Capute, A. J. et al. Normal gross motor development: The influences of race, sex and socioeconomic status. Dev Med Child Neurol 1953; 24: 103-121.

Caray AL., Levine, L., Carter, IEL. Genetic and Anthropological studies of Olympic Athletes. Academic press, 1974.

Carlson, DG. African Fever: A study of British Science, Technology and Politics in West Africa, 1787-1864. Science History Publications, 1984.

Cintas, HM. Cross-cultural variation in infant motor development. Physical and Occupational Therapy in Pediatrics 1988; 8(4): 1-20.

Damon, A. Negro-white differences in pulmonary function ( vital capacity, timed vital capacity and expiratory flow rate). Human Biology 1966; 38: 381-93.

Davidson, B. The African Slave trade. Little, Brown and Co. Boston, 1970.

Entine, J. Taboo: why black athletes dominate sports and why we`re afraid to talk about it. PublicAffairs, New York, 2000.

Garn, S., Smith, N., Clark, D. Lifelong differences in hemoglobin levels between Blacks and Whites. Journal of National Medical Association 1975; 67: 91-6.

Heaney, RP. Bone mass, the mechanostat and ethnic diferences. Jornal of Clinical Endocrinology and Metabolism 1995; 80 (8): 2289-2290.

Hunter, DW. A comparison of anaerobic power between black and white adoloscent males. Doctoral Dissertation. Ohio State University, 1988.

James, WH. Causes of racial differences in testosterone levels of men. Journal of the National Cancer Institute 1993; 85(6): 506.

James, B. Bill James Historical Baseball Abstract. Random House, New York, 1987;55-71.

Kilbride, J.E. et al. The comparative motor development of Baganda, American white and American black infants. An Anthropologist 1970; 72: 1422-1428.

Levi-Strauss, C. Structural Anthropology. New York in London, 1963.

Malina, R. Racial/ethnic variation in the motor development and performance of American children. Canadian Journal of Sport Sciences 1988; 13(2): 136-148.

Malina, R. Quantification of fat, muscle and bone in man. Clinical Orthopaedics and related Research 1969; 65: 9-38.

Metheny, E. Some differences in body proportions between American negro and ehite male college students as related to athletic performance. Research Quarterly 1939; 10:41-53.

Morrison, A. Some bio-medical mechanisms in athletic prowess. West Indian Medical Journal 2006; Vol. 55, no. 3.
Nelson, JK., Nelson, KR. Skinfold profiles of black and white boys and girls ages 11-13. Human Biology 1986; 58(3):379-390.

Nelson, DA., Jacobsen, G., Barondess, DA., Partiff, AM. Ethnic differences in regional bone density, hip axis lenght and lifestyle variables among healtha black and white men. Journal of Bone & Mineral research 1995; 10(5): 782-7.

Tanner, J. The Physique of teh Olympic Athlete. George Allen and Unwin. London, 1964.

Wells, S. Odiseja človeštva. Učila International, zbirka Žepna knjiga, 2005.

Williams, JR., Scott, RB. Growth and development of Negro infants. Child Development 1953; 24: 103-121.

Internetni viri

Adelson, E. The Chase. Objavljeno na http:// sports.espn.go.com, april 2007.
Wang et al. Regulation of Muscle Fiber Type and Running Endurance by PPARδ. Public Library of Science. August 24, 2004. Dostopno na:
http://www.pubmedcentral.nih.gov/articlerender.fcgi?tool=pubmed&pubmedid=15328533

Statistični podatki:
www.iaaf.org
www.nba.com
https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook
http://www.hkpe.net
http://www.bio.davidson.edu/
http://blog.oregonlive.com/tailgate/
http://www.alexrudloff.com
library.thinkquest.org/.../bsickleintro.html


Več o tem...