Rasa in šport

Je res, da so športniki črne "rase" boljši od belih? Zakaj se ob gledanju velikih atletskih tekmovanj ne moremo znebiti občutka, da črni atleti dominirajo v nekaterih panogah? Se nam to samo zdi ali je na tem kaj več?
Statistični podatki, vsaj v nekaterih športnih disciplinah, ki od športnika zahtevajo hitrost, eksplozivnost, moč in hiter reakcijski čas, potrjujejo laično nocijo o "črni atletski superiornosti." To je dejstvo. Številke ne lažejo. A zakaj je temu tako? Gre za klasično dilemo v antropologiji, kaj je bolj pomembno oz. kaj je glavni pojasnjevalni dejavnik specifičnega človeškega fenomena, "nature" ali "nurture"?


ANTROPOLOGIJA IN ŠPORT

Povezovanje rasnih karakteristik in športnih dosežkov je še vedno občutljiva tema, saj posega globoko v temne, prepovedane predele (popularne) znanosti in vedno znova, kot mora vrača spomine na zmote raznih rasnih teorij 19. in 20. stoletja ter njihovih aplikacij v evgenki in politiki totalitarnih sistemov. Tudi antropologija, opremljena z znanstvenimi metodami, pri tem ni bila povsem nedolžna, nasprotno.
A razlike med človeškimi populacijami obstajajo. So rezultat evolucije, geografske izoliranosti, genetskega mešanja človeških skupin in (predvsem) socio-kulturnih dejavnikov. Antropologija je zbrala nemalo dokazov o človeški raznolikosti.
Laične in pol-znanstvene razdelitve in tipologizacije človeštva po različnih morfoloških značilnostih so stare vsaj toliko, od kar se je človek razselil po svetu in ponovno odkril "drugega". Težnja po znanstveni sistematizaciji človeških "ras" je bila odraz časa, ko se je antropologija kot veda šele uveljavljala kot samostojna znanstvena disciplina. Konec 19. stoletja so se uveljavile razdelitve na podlagi vidnih razlik v telesni zgradbi (barva kože, oblika lobanje in nosu, telesna višina,...). Barva kože je tako postala ena najbolj razširjenih in zakoreninjenih, pa tudi spornih delitev človeštva. Koncept rase kot zaprtega sistem je ovrgla sodobna genetika. V luči novih spoznanj je postalo jasno, da so genetske variacije večje znotraj posameznih velikih "ras", kot pa med njimi (Wells, 2002). Kljub temu je možno govoriti o verjetnosti pojavljanja posameznih tipičnih somato-genetskih značilnost posameznih populacij.

Veliki globalni športni dogodki, olimpijske igre, svetovna atletska prvenstva, itd. so prave eksibicije človeške bio-kulturne evolucije v vsej barvitosti oblik in pojavnosti. Že laično oko "somatotipizira" med tekmovalci in vleče korelacije med barvo kože na eni in rezultatih po športnih discipninah na drugi. Levi-Strauss je med drugim trdil, da je klasificiranje predmetov okoli nas na principu binarnosti, nasprotij med "nami" in "njimi", med "beli" in črnimi" inherentna značilnost človeških možganov (Levi-Straus, 1963). Tako se barva kože (poleg spola) v globalni areni kaže kot najbolj logična delitev, klasifikacija "drugih".
A kar je lahko opazovati, je težje kvantificirati in empirično preveriti. Število študij, ki so preučevale morfologijo športnikov, se je v zadnjem stoletju močno povečalo. V glavnem gre za študije in detajlne opise telesne zgradbe športnikov, primerjave v zgradbi športnikov znotraj in med disciplinami, povezave med fizično zgradbo in fiziologijo ter športnimi dosežki. Tittel & Wutscherk (1972) navajata preko sto takšnih študij iz "športne antropometrije". Obstaja najmanj štirinajst velikih monografij o antropometriji olimpijcev. Najzgodnejša študija je Knollova (1928), najnovejša Carterjeva (1984). Že leta 1887 je Sargent izvedel obsežne antropometrične in funkcionalne teste na študentih iz Harvarda (Carter & Honeyman Heath, 1990) in se spraševal, ali je možno napovedati izjemen športne rezultate na podlagi telesne zgradbe? So nekateri "narejeni da zmagajo"?
Dosedanja dognanja iz športne antropometrije potrujejo tezo o pomembnosti specifičnih telesnih značilnosti, razmerij, t.i. somatotipov za športno uspešnost. V dolgi zgodovini klasifikacij telesne postave se dandanes najpogosteje uporablja tipologija Barbare Honeyman Heath in Lindsay Carterja ( Carter& Heath, 1990).
Človeško postavo-somatotip, predstavlja razmerje med tremi spremenljivkami:
1. endomorfija ("zamaščenost") izraža delež podkožnega maščevja
2. mezomorfija ("mišičavost") izraža jakost razvitost mišičevja in kosti
3. ektomorfija izraža linearnost oz. gracilnost postave.

Vsak posameznik ima drugače izražene te tri komponente, ki se jo po določeni metodi dela s pomočjo 10 antropometričnih mer natančno izračuna. Vsak somatotip je izražen s tremi številkami, ki si sledijo v stalnem zaporedju: vrednost za endomorfijo, mezmorfijo in ektomorfijo. Vrednosti so predstavljene v posebno oblikovanem grafu-somatoplotu ali somatoskici.

Študije iz olimpijskih iger 1968 (De Garay et al., 1974) in 1976 (Carter, 1984) so pokazale, da je kar polovica somatotipov olimpijcev bila okoli povprečja vrednosti 2-5-2,5 za moške in 3-4-3 za ženske. Med moškimi atleti je bila mezomorfičnost nadpovprečno visoka v judu, rokoborbi in dvigovanju uteži in primerljivo nižja v športih kot košarka in sabljanje. Vsak šport torej izkazuje zaželene prevladujoče telesna razmerja.
Le posamezniki z točno določeno somatipizacijo torej izpolnjujejo pogoje postati vrhunski športniki. Potencialni šampijon se mora roditi s "primernim" telesom, oz. ga kar se da prilagoditi (trening, prehrana) pogojem za optimalen uspeh. Strnjena dognanja iz somatotipologizacije bi lahko strnili v naslednje točke ( po Carter, 1990):
1. V športnih disciplinah s poudarkom na hitrosti, moči, eksplozivnosti in vzdržljivosti najbolj "uspevajo" somatotipi kar najbolje prirojeni oz. prilagojeni omenjenih zahtevam.
2. Velika večina vrhunskih športnikov je bolj mezomorfična in manj endomorfična kot nešportne testne skupine.
3. Somatotipni spolni dimorfizem med moškimi in ženskami obstaja znotraj športne panoge in je podoben v razmerju in obsegu do nešportnih testnih skupin.
4. Za nekatere športne discipline je značilni zelo podobni somatotipi, za druge popolnoma drugačni.
5. V atletiki obstajajo občutne somatotipske razlike med samimi disciplinami (met krogle:tek na 5000 m).
6. Raznolikost somatotipov v ekipnih športih je ponavadi večja kot v individualnih, saj športniki igrajo različne igralne položaje (npr. center:branilec pri košarki).
7. Višja kot je raven tekmovanja, manjše so somatotipske variacije znotraj posamezne športne discipline.


ŠTEVILKE NE LAŽEJO

Trditi, da so športniki afriškega porekla preprosto boljši zaradi vplivov okolja in evolucije, je zmotno posploševanje. Šport je bio-socialni fenomen.
A fenotipske razlike, ki so odraz genotipskih variacij med populacijami, omogočajo nekaterim boljše dosežke v športu. Kulturno okolje (vzgoja, življenjske razmere,...) te razlike še dodatno okrepi ali zmanjša.
Azijci predstavljajo skoraj 60 % svetovne populacije, a praktično niso pomemben faktor v najbolj razširjenih športih kot so tek, nogomet in košarka. Športniki, ki po poreklu izvirajo iz pod-saharske Afrike, predstavljajo 12 % svetovne populacije, a so kljub relativni manjštevilčnosti mnogi od njih po rezultatih, v samem svetovnem vrhu, če že ne prav na vrhu. V ZDA predstavljajo ljudje afriškega porekla 13 % celotne populacije (VIR), a je ligi NBA (košarka) razmerje med kavkazijci in negroidi 20 : 80. Najboljši strelci in skakalci lige NBA so v veliki večini Afro-američani. Ženska profesionalna košarka je 70% "črna", NFL (ameriški nogomet) 65% (Entine, 2000). Podoben trend je zaslediti tudi v baseballu (James, 1987).
Afrika prav tako predstavlja velesilo v tekaških disciplinah. Da smo vajeni tekačev afriškega porekla videti na zmagovalnih odrih in podirati rekorde, se že dolgo zdi samoumevno. A "talent" ni enakomerno porazdeljen po afriškem kontinentu. Vsaka športna disciplina, tekaška razdalja, od športnika "zahteva" drugačno kombinacijo biomehanskih, anaerobnih in aerobnih zmogljivosti. Zahodnoafriške dežele ob Gvinejskem zalivu so izvorno "dom" najboljših šprinterjev in skakalcev, severna Afrika je "dom" tekačev na srednje proge, medtem ko so območja vzhodne Afrike (Etiopija, Kenija, Tanzanija, Burundi, Ruanda) izvorno kraj najboljših tekačev na dolge razdalje (Kenijski maratonci,...). Le eden izmed osmih ljudi na svetu je pripadnik "črne" rase,a je kar 70 % najboljših časov na svetu v lasti tekačev afriškega porekla (Entine, 2000).

MIT O ČRNI ATLETSKI SUPERIORNOSTI

4.1. Nekateri bio-medicinski dejavniki kot podlaga atletske uspešnosti (zahodno)afriških športnikov

Uspeh športnikov (zahodno)afriškega porekla v disciplinah, ki vključujejo hitrost in moč, po mnenju znanstvenikov temelji na:
1. biomehanskih in biokemičnih razlikah med njimi in ostalimi atleti.
2. biokemičnimi razlikami med njimi in ostalimi Afričani

Biomehanske prednosti Afričanov (to ne velja za vse populacije iz afriške celine):
1. manjši delež podkožnega maščevja-manjša endomorfija (Hunter, 1988),
2. daljše okončine in ožji boki (Nelson & Jacobsen & Barondess & Partiff, 1995; Metheny, 1939; Tanner, 1964),
ki vplivajo na boljše navorno razmerje (sila x vzvod) so znane in so posledica evolucije v tropskih področjih. To torej ni sporno.
Mnenja so deljena glede biokemičnih razlik oz. prednosti. Po eni hipotezi (Morrison, 2006) naj bi te razlike, predvsem razlike v pretvorbi glukoze med zahodnoafričani in ostalimi, vključno z ostalimi Afričani, bile posledica procesa "srpanja" (sickling) hemoglobina. Srpaste hemoglobinske celice so manj "gostoljubne" do plazmodija, povzročitelja malarije, zato naj bi ta mutacija v omejenem obsegu imela funkcijo obrambe pred le-to. Mutacija naj bi nadalje sprožila niz fizioloških sprememb, ki (nehote) ugodno vplivajo na nekatere atletske sposobnosti. Te spremembe oz. prilagoditve, znanstveno preverjene, so:
1. večji delež mišičnih vlaken tipa I,"hitrih vlaken" (fast-twitch fibers)
2. večja aktivnost v fosfagenični, glikolitični in laktat-dehidrogenazni metabolni poti
3. višja stopnja oksidacije
Vse te spremembe vplivajo na posameznikovo sposobnost skladiščenja in koriščenja energije, potrebne za krčenje skeletnih mišic, ter pospešujejo zmožnost izgradnje novih mišičnih vlaken. Povezava med atletskimi zmožnostmi športnikov, izvirajočih iz Zahodne Afrike in njihovim biološkim obrambnim mehanizmom proti malariji ni niti tako nova, kot tudi ne radikalna (Carlson, 1984).

Somatotip in genotip

Prvi indikatorji, da so fizične sposobnosti športnikov zahodnoafriškega izvora neke vrsta kompenzacijski mehanizem za negativne posledice srpanja rdečih krvnih celic, so prišli iz študije (Program of Genetics and Human Biology) več kot 1000 olimpiskijh atletov leta 1968 v Mexico Cityju (Caray, Levine, Carter, 1974). Za razliko od nekaterih starejših študij, ki so se osredotočale bolj na morfološke razloge športne uspešnosti, je ta zajela in analizirala vrsto genetskih dejavnikov in antropoloških karakteristik športnikov. Kot tudi Tannerjeva študija iz leta 1960, je tudi ta pokazala korelacijo med somatotipom in športnimi rezultati, kar sem že omenil, kot tudi razlike v telesnih proporcijih med negroidi in ostalimi. Antropometrična dognanja torej niso prinesla novih revolucionarnih spoznanj. Zanimiva dognanja so prišla na genetskem nivoju. Avtorji raziskave sicer niso uspeli najti neposredne povezave med atletskimi sposobnostmi in nekaterimi genskimi markerji (ABO, MN, Rh, ...), a so izrazili začudenje nad pomembno velikim številom negroidnih atletov z genom za anemijo srpastih celic, ki pa je v heterozigotnem stanju manj škodljiv kot v homozigotnem. Po vseh pravilih bi morali atleti z genom za srpanje celic zaradi velike potrebe po kisiku imeti manjšo zmožnost prenašanja kisika v tkiva, saj naj bi bil njihov sistem za prenos kisika slabši, a se to v realnosti ne dogaja. Leta 1975 je raziskava v ZDA (Garn & Smith & Clark, 1975), ki je vključevala več kot 30 000 posameznikov (deset zveznih držav in NYC) pokazala, da imajo ne le posamezniki z genom za srpanje krvnih celic nižje vrednosti hemoglobina, ampak da izkazujejo Afro-američani nasploh isto tendenco. Kako je torej mogoče, da potomci Afričanov shajajo s tem (navideznim) biološkim hendikepom? Sklep je bil, da morajo obstajati nekateri mehanizmi, ki izničujejo negativne posledice nižje ravni hemoglobina.
Dve desetletji po študiji iz Mexico Citya, ki je prva pokazala na genetske podlage razlik v metabolnih procesih med atleti, je neka druga študija (Ama & Lagasse & Bouchard & Simoneau, 1990) osvetlila problematiko različnih razmerij med tipi mišičnih vlaken in načinu, kako skletne mišice dobivajo energijo. Študija je pokazala razlike med kavkazoidnimi in negroidnimi študenti iz Kameruna, Sengala, Zaira, Slonokoščene obale in Burundija, v različnih deležih tipov mišičnih vlaken ("hitra in počasna vlakna"), kot tudi količini mišičnih encimov. Mišična biopsija je pokazala večji delež "hitrih" mišičnih vlaken in manjši delež "počasnih" (slow twitch fibres) pri tujih afriških študentih, kot tudi 30 do 40 % večjo učinkovitost v fosfagenični, glikolitični in laktat-dehidrogenazni metabolni poti, torej boljši izkoristek energije. Študija pa ni zajela afro-ameriške in afro-karibske populacije in tako zanemarila evgenične posledice trgovine s sužnji, kot tudi možne regionalne razlike v Zahodni Afriki. Možno je namreč, da so današnji najboljši atleti/športniki potomci populacije, ki izhaja iz relativno majhnega področja Zahodne Afrike (Davidson, 1970).

Biokemične razlike

Negroidni atleti, predsem zaradi večjega deleža "hitrih mišičnih vlaken, hitreje pretvarjajo glukozo v energijo (ATP-adenozin tri-fosfat) kot njihovi kavkazoidni vrstniki.
Prva stopnja tega cikla, glikoliza, proizvede dvakrat več molekul ATP, kot druga stopnja, ki se vrši v mitohondrijih. A glikoliza je energetsko manj učinkovita, saj iz ene molekule glukoze nastane malo uporabne ATP. Tako kavkazoidi in negroidi pretvarjajo glukozo v gorivo ATP po obeh poteh, z anaerobno glikolizo, kot tudi ob prisotnosti kisika v mitohondrijih. A razlike med obojimi so v energetski učinkovitosti teh dveh ciklov, kar lahko ima odločilne posledice ob fizičnih naporih, ko je poraba kisika in ATP največja.
Mišice so ključnega pomena za vsakega športnika. Skeletne mišice so sestavljene iz dveh tipov vlaken: hitrih (fast-twitch) in počasnih (slow-twitch), klasificiranih glede na hitrost krčenja, zmožnost porabe kisika in odpornost na utrujenost. Slow-twitch ali rdeča vlakna, z visokim delež mioglobina in posledično večjo zmožnost porabe kisika, proizvajajo ATP na počasen, a učinkovit način z aerobnim metabolizmom. Hemoglobin v erirtocitih "dovaža" kisik v mišice, mioglobin pa nato prenese kisik od celične membrane do mitohondrijev, kjer se kisik porabi.
Fast-twitch ali bela mišična vlakna so nasprotje rdečim. Zaradi manjše ravni mioglobina, so ta odvisna od glikolize (anaerobni metabolizem). To je ključnega fiziološkega pomena za aktivnosti, ki zahtevajo hitre, a kratke izbruhe energije (šprint).
Večja aktivnost v fosfagenični, glikolitični in laktat-dehidrogenazni metabolni poti, odkrita pri nekaterim negroidih, posledično ne pomeni zgolj hitrejše produkcije ATP, ampak tudi hitrejše in učinkovitejše regeneracije zalog ATP. Ko se zaloge ATP kritično zmanjšajo, mišice začnejo hitro porabljati energijo, ki nastane iz kreatin fosfata. Skeletne mišice pretvorijo kemično energijo v gibanje dokaj učinkovito; le 30-35 % se je izgubi v obliki toplote. Posledično so že majhne razlike v proizvodnji kemične energije fiziološko pomembne.
Hitrejša proizvodnja in povečana regeneracija zalog ATP pa ne more biti zadosten pojasnjevalni dejavnik Afro-ameriške biokemične superiornosti v športih, ki zahtevajo hitrost in moč. Obstaja tudi občutno učinkovitejša in povečana aktivnost v laktat-dehidrogenazni metabolni poti, ki zmanjšuje mišično utrujenost s pretvorbo mlečne kisline nazaj v glukozo za hrano mišicam. Ta ciklični niz kemičnih reakcij, iz mišic v jetra in nazaj v mišice, se imenuje Corijev cikel in je izjemno pomemben med intenzivno fizično aktivnostjo. Pretvorba odpadnih snovi (mlečne kisline) nazaj v glukozo je ključna, saj bi se mišice drugače morale "zanašati" zgolj na glukozo iz krvi (hrane) ali maščobe, ki pa ni najbolj učinkovito gorivo. Raven glukoze v krvi ob povečanih naporih bi lahko nevarno padla in ogrozila delovanje živčnega sistema (Po Morrison, 2006).

Motorični geniji

Dokazi znanstvenikov so pokazali, da so otroci črne polti v prvih dveh letih življenja motorično bolj razviti, kot njihovi beli sovrstniki (Capute, 1953; Williams & Scott, 1953; Cintas, 1988, Kilbride et al., 1970). Afro-ameriški četrto, peto in šestošolci dosegajo hitrejše rezultate v teku na 35 jardov (Malina. 1969; Nelson & Nelson, 1986). V ameriških srednjih šolah so bile izmerjene razlike v višini vertikalnega odriva med črnimi in belimi učenci. Pregled študij med leti 1938 in 1976, ki so se ukvarjale z motoričnimi razlikami med belo in črno raso ter te razlike tudi potrdile, je leta 1988 objavil Malina ( Malina, 1988) v Canadian Journal of Sport Sciences.

Razlike v dihanju

Študija State University of New York iz Buffala (Damon, 1966) je pokazala, da je izkazovala preučevana skupina negroidov in kavkazoidov razlike v pljučni kapaciteti in vzorcih dihanja.
Negroidna skupina je imela povprečna manjšo pljučno kapaciteto, a je bila pri njih presenetljivo absorpcija kisika višja kot pri belcih. To naj bi bila posledica drugačnega načina dihanja, višje frekvence dihanja, ki je bila dosežena z sorazmernim krajšanjem inspiratornega in ekspiratornega cikla.

Kosti

Večja gostota telesa, torej večja mezomorfičnost pri Afro-američanih je verjetno posledica večje gostote njihovih kosti. Močnejša konstrukcija lahko na sebi "nosi" več mišic. Študije so pokazale (Heaney, 1995), da imajo le-ti gostejše/težje kosti od ostalih v vseh življenjskih obdobjih, kljub velikemu deležu laktozne intolerance, ki preprečuje vnos kalcija v telo z mlečnimi izdelki.

Hormoni

Testosteron deluje kot anabolik v odnosu do mišic in katabolik, ko gre za maščobo. Nekaj redkih študij dokazuje majhne, a opazne razlike (3-19%) v ravni hormona testosterona med črno in belo raso (James, 1993).


ZAKLJUČEK

Opisani niz evolucijskih somato-genetskih posebnosti, izraženih v anatomski sestavi mišičnih vlaken, biokemičnih metabolnih poti, pulmonarne fiziologije, boljši motoriki, višji ravni testosterona ter višji gostoti kosti naj bi potomcem nekaterih afriških populacij in današnjim Afričanom omogočale boljše rezultate v športnih disciplinah, kjer so potrebni moč, hitrost, vzdržljivost in koordinacija. Te posebnosti naj bi bile po teoriji odgovor na negativne posledice anemije srpastih celic, ki jo ima le ta na transport kisika v telesu. O tem pričajo številke, ki se na barvo kože ne ozirajo.
Kaj daje torej črnim športnikom prednost na igrišču, stezi ali dvorani? Je res vse zgolj stvar biologije? Odgovor na vprašanje, kaj je pomembnejše, narava ali nurtura, je tak kot na vsako vprašanje, kjer se moramo odločati med dvema skrajnostima. Resnica je nekje vmes. Vrhunski športniki se rodijo, a tudi "naredijo". Njihove telesne predispozicije bi lahko primerjali s kvalitetno glino, ki pa je neuporabna, če je ne oblikuje mojster. Kultura in biologija sodelujeta v dinamičnem ravnovesju; druga drugo večno vzajemno "poganjata", kot dve veliki zobati kolesi v veličastnem mehanizmu stvarstva.
Ideja za tekst se mi je utrnila ob branju navidez nedolžnega članka z naslovom: The Chase (Lov), E. Adelsona. A čar le-tega je v tem, da nehote osvetli prav dilemo nature-nurture in se hkrati posredno dotakne tudi moje teme. Članek pripoveduje zgodbo o majhnem odmaknjenem kraju na Floridi, ki je poznavalcem znan kot ..."the fastest place in the entire country...". To revno, po večini Afro-ameriško okrožje ob obalah jezera Okeechobee, kjer živi zgolj 35 000 prebivalcev, je v svoji zgodovini osvojilo tri državne (floridske) srednješolske naslove v ameriškem nogometu, kar je glede na število prebivalcev in priljubljenost tega športa izjemno. V zadnjih 29 letih, je kar 28 mladeničem iz Muck (blato) Citya uspelo podpisati milijonske pogodbe in zaigrati v profesionalni ligi NFL. To je skoraj eden na leto. Ameriški nogomet je šport, kjer štejejo hitrost, moč, koordinacija in zmožnost sprejemanja odločitev v delcih sekunde. In prav hitrosti fantom iz Muck Citya ne manjka. Kaj torej dela te mladeniče, potomce afriških sužnjev, ki so morali stoletja prisilno delati na okoliških plantažah sladkornega trsa, boljše od ostalih? Razlog je dokaj banalen. Območje spada med ekonomska izredno šibka; veliko ljudi še danes dela na plantažah in industriji pridelave sladkorja. Da bi zaslužili nekaj dodatnega denarja za preživetje, fantje že več generacij, od malih nog naprej, "honorarno" lovijo zajce po poljih. In jih tudi ulovijo. Brez pripomočkov. Z golimi rokami, zgolj z tekom. Ni potrebno zgubljati besed, o zahtevnosti tega početja.
V tem vidim možen mehanizem nastanka razlik med belimi in črnimi športniki, vsaj kar se tiče razmer v ZDA. Dokazane so prirojene somato-genetske adaptacije ljudi (zahodno)afriškega porekla, katerih potomci so Afro-američani. Nadalje je treba upoštevati posledice trgovine s sužnji, neozirajoč se njeno nehumanost, nemoralnost in neetičnost. V tem pogledu je bila trgovina s sužnji neke vrste evgenično sito, kjer so morali preživeti le najboljši, najvzdržljivejši in za suženjsko fizično delo najprimernejši osebki. Prirojene fizične prednosti so se tekom stoletij še "izkristalizirale" in okrepile. Potem je tu še umestitev športa v kontekst današnjih kulturnih in socio-ekonomskih razmer, bodisi ko gre za košarkarje lige NBA, odraščajočih na uličnih igriščih v urbanih džunglah ameriških velemest ali za lovce na zajce po močvirjih Evergladesa, ki bodo nekoč lovili okroglo usnje pred nabito polnimi štadioni lige NFL.
Kultura in evolucija tako sodelujeta kot usklajeno moštvo, kjer ima vsak člen (igralec) svoje mesto. Končni rezultat pa je vedno pisan po meri zmagovalca.

Lenart Kodre

Ama, PFM., Lagasse, P., Bouchard, C., Simoneau, JA. Anaerobic Performances in Black and White subjects. Med Sci Sports and Exer 1990; 22: 508-11.

Capute, A. J. et al. Normal gross motor development: The influences of race, sex and socioeconomic status. Dev Med Child Neurol 1953; 24: 103-121.

Caray AL., Levine, L., Carter, IEL. Genetic and Anthropological studies of Olympic Athletes. Academic press, 1974.

Carlson, DG. African Fever: A study of British Science, Technology and Politics in West Africa, 1787-1864. Science History Publications, 1984.

Cintas, HM. Cross-cultural variation in infant motor development. Physical and Occupational Therapy in Pediatrics 1988; 8(4): 1-20.

Damon, A. Negro-white differences in pulmonary function ( vital capacity, timed vital capacity and expiratory flow rate). Human Biology 1966; 38: 381-93.

Davidson, B. The African Slave trade. Little, Brown and Co. Boston, 1970.

Entine, J. Taboo: why black athletes dominate sports and why we`re afraid to talk about it. PublicAffairs, New York, 2000.

Garn, S., Smith, N., Clark, D. Lifelong differences in hemoglobin levels between Blacks and Whites. Journal of National Medical Association 1975; 67: 91-6.

Heaney, RP. Bone mass, the mechanostat and ethnic diferences. Jornal of Clinical Endocrinology and Metabolism 1995; 80 (8): 2289-2290.

Hunter, DW. A comparison of anaerobic power between black and white adoloscent males. Doctoral Dissertation. Ohio State University, 1988.

James, WH. Causes of racial differences in testosterone levels of men. Journal of the National Cancer Institute 1993; 85(6): 506.

James, B. Bill James Historical Baseball Abstract. Random House, New York, 1987;55-71.

Kilbride, J.E. et al. The comparative motor development of Baganda, American white and American black infants. An Anthropologist 1970; 72: 1422-1428.

Levi-Strauss, C. Structural Anthropology. New York in London, 1963.

Malina, R. Racial/ethnic variation in the motor development and performance of American children. Canadian Journal of Sport Sciences 1988; 13(2): 136-148.

Malina, R. Quantification of fat, muscle and bone in man. Clinical Orthopaedics and related Research 1969; 65: 9-38.

Metheny, E. Some differences in body proportions between American negro and ehite male college students as related to athletic performance. Research Quarterly 1939; 10:41-53.

Morrison, A. Some bio-medical mechanisms in athletic prowess. West Indian Medical Journal 2006; Vol. 55, no. 3.
Nelson, JK., Nelson, KR. Skinfold profiles of black and white boys and girls ages 11-13. Human Biology 1986; 58(3):379-390.

Nelson, DA., Jacobsen, G., Barondess, DA., Partiff, AM. Ethnic differences in regional bone density, hip axis lenght and lifestyle variables among healtha black and white men. Journal of Bone & Mineral research 1995; 10(5): 782-7.

Tanner, J. The Physique of teh Olympic Athlete. George Allen and Unwin. London, 1964.

Wells, S. Odiseja človeštva. Učila International, zbirka Žepna knjiga, 2005.

Williams, JR., Scott, RB. Growth and development of Negro infants. Child Development 1953; 24: 103-121.

Internetni viri

Adelson, E. The Chase. Objavljeno na http:// sports.espn.go.com, april 2007.
Wang et al. Regulation of Muscle Fiber Type and Running Endurance by PPARδ. Public Library of Science. August 24, 2004. Dostopno na:
http://www.pubmedcentral.nih.gov/articlerender.fcgi?tool=pubmed&pubmedid=15328533

Statistični podatki:
www.iaaf.org
www.nba.com
https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook
http://www.hkpe.net
http://www.bio.davidson.edu/
http://blog.oregonlive.com/tailgate/
http://www.alexrudloff.com
library.thinkquest.org/.../bsickleintro.html