Baubo - La vulve mythique: Georges Devereux

Srž knjige je analiza grškega mita o Baubi (Jambi), ki je personifikacija ženskega spolovila kot je Falos personifikacija uda. Posebno pozornost Devereaux usmeri na dejstvo, da je Baubo označuje vulvo, medtem ko baubon označuje umeten ud (olisbos), predmet falosne oblike, katerega namen je »obsluževanje« vagine.
S personifikacijo uda se je v klinični praksi Devereaux pogosto srečal, s personifikacijo ženskega spolovila pa samo enkrat. Personificiranje vulve v grškem svetu je precej neobičajno, saj je bila v nasprotju z mišljenjem Rimljanov vulva pri Grkih slabo znamenje. Predmeti v obliki vulve so bili del svečanosti Haloa in Tesmoforija, pri skrivnih ženskih obredih v Sirakuzi so se nudili kolački v obliki vulve…Dejstvo, da se personifikacija vulve imenuje Baubo in umeten ud baubon, je zanetila razprave, ki jih analizira v delu. Deverauxjev lasten zaključek je, da je gesta izpostavljanja vulve falosne narave, čeprav vulva kot organ nima takšne konotacije. Ker so imeli vulva in predmeti v obliki vulve slab predznak, obredno izpostavljanje potrjuje njegovo tezo o falosnem značaju tega početja, ki lahko na ta način izniči negativno pomen. Vezo med baubo in baubonom jemlje samoumevno, saj sta vulva in falos povsem komplementarna.
Edina spona, ki še vedno povezuje modernega človeka z antičnim je ljudska psiha v kateri se menja samo zunanjost, fantazmatski substrat-Nezavedno je brezčasno. Grška civilizacija nam je danes dostopna samo preko empatije. Ne moremo vedno oponašati mišljenja Grkov (hinenindenken) vedno pa lahko delimo njihov način doživljanja (einfuhlen). To je tudi pozicija, iz katere Deveraeaux pristopa mitu o Baubi/Jambi in vsemu, kar ta na nivoju fantazem vključuje.

Bauba - personificirana vulva

Devereaux začne z razlago nemere svojega dela:
1. razlaga simbolizma ženskih spolnih organov z globinsko analizo personifikacije vulve v grškem mitu o Baubi
2. in posledično »rehabilitacija« vulve in vagine, katerih pomembnost za posameznika kot tudi kulture, je bila zanemarjena/potlačena na račun velike pozornosti, ki jo je bil/je deležen moški organ

Nadaljuje s kritiko novih psihoanalitičnih teorij o ženski spolnosti, ki so ne samo hipotetične ampak tudi nepravilne. Precej znano dejstvo je, da moški dojenček doživi erekcijo (zaradi strahu?) kadar se dojenje prekine, preden je sit. Ni pa bilo še preverjeno ali v istih okoliščinah nabrekne klitoris ženskega dojenčka, če vagina na frustracijo reagira z ritmičnim krčenjem ali s klitorisno vaginalno reakcijo. Za vaginalne reakcije v zgodnji otroški dobi sploh ne obstajajo izrazi oziroma se uporabljajo tehnično nepravilno. Tako se govori o reakcijah penisa moškega otroka, ne pa o »zavedanju« penisa fantka, medtem ko za ženskega otroka govori o »zavedanju« vagine v obdobju, ko se punčka začne »zavedait« vagine, ne pa o reakcijah vagine. Prav v tem se vidi tendenca odraslih, da občutke penisa jemljejo samoumevno, vaginalnih pa ne. Paradoksalno je to, da je pretirana pozornost k penisu in zanemarjena pozornost k vagini najbolj izrazita v prepričanju feministk o obstoju ene vrste ženskega orgazma, to je klitorisnega. Ta doktrina do skrajnosti reklamira, da ženski najbolj karakterističen organ, njena vulva, ni sposoben nuditi užitka, ki pa ji ga nudi njen »mini-penis«, klitoris.
Ta mit o supremaciji klitorisa odkriva falokratsko mentaliteto prav pri ženkah, ki se proti njemu borijo in verjamejo (potrjeno z laboratorijskimi poskusi), da vagina nima erotične funkcije. Navaja eksperimente Mastersove in Johnsona (Human Sexual Response, 1966); po teh avtorjih sta zgornji dve tretjini vagine »inertna materija« in tako neudeleženi v užitku ženske. Postavila sta tudi (napačno) tezo, da naj bi se moški orgazem, ko se enkrat začne, tudi končal s polnim užitkom, pri ženski pa končal, če pride do prekinitve stimulacije med njim. Avtor namreč iz dolgoletne klinične prakse in iz lastnih izkušenj navaja vrsto dokazov o obstoju tako klitorisnega kot vaginalnega orgazma (orgazmi v snu, spontani orgazmi…), ki potekata ločeno in ne istočasno, kot zagovarjajo določene feministke. Raziskovalcem spolnosti očita pomanjkanje tendence k psihološkim dimenzijam spolnosti.

Devereaux navaja tudi svojo zgodovino preokupacije s to tematiko, saj je študija o Baubi zaključek vsaj 50-letnega razmišljanja.


Mit o Baubi

V Homerjevi himni Demetri je opis Demetrinega objokovanja izgube hčere Persefone in Baubo (Jamba) jo s svojo obsceno šalo (pokaže ji vulvo) razvedri, Demetra spet je, pije in se veseli življenja… Iz Baubine vulve se prikazuje nasmejana glava in roka otroka Jakhe. Baubina gesta je obljuba povratka izgubljene hčere, saj Demetro spominja na njeno sposobnost rojevanja. Jakho je interpretiran kot personifikacija vulve (ženski falos=otrok), ker se prikazuje iz nje in ker obstaja mehanizem poistovetenja »vsebovanega in tistega, ki vsebuje« (o tem je v nadaljevanju še govora). Devereaux navede nekaj primerov ritualne povezanosti glave otroka in vulve in primere različic mita:

Bauba v Egiptu; Po Nillsonu ima Bauba egipčanski izvor. Po Murrayevi (Female fertility figures, 1934) bi lahko Bauba-Frina, Bauba-žaba, zaradi čepečega položaja teh kipcev imela povezavo z egipčansko boginjo-žabo Hekt, ki je bila tudi boginja rojevanja.
Bauba (Hekt?) tolaži Izido, ki objokuje svojega ubitega brata in moža Ozirisa z razkazovanjem svoje vulve. V Egiptu so našli mnogo kipcev tipa Baube. Uteha, ki jo prinese kazanje Baubine vulve Izidi (katere žalost je erotičnega porekla) je spolna.

Bauba-etruščanska Gorgona; podoba v sredini bronaste plošče, ščitniku sprednjega dela etruščanskega voza, ki naj bi nasprotnikom vlivala strah: zastrašujoča naga Gorgona z razklenjenimi nogami, ki razkrivajo vulvo, dolgim jezikom, ki sega do nje in z vsako roko kroti eno zver. Z Baubo je sorodna po izpostavljanju vulve, veliki materi bogov Demetri pa po držanju zveri za grlo. Za razliko od zastrašujočega učinka razprte vulve Gorgone, obsceno Baubino dejanje izziva smeh. Freud je dokazal, da se nagnjenje k smehu pojavi, kadar izgine nevarnost. Tako sta etruščanska Gorgona in grška Bauba psihološko komplementarni.

Bauba na Japonskem; Na začetku raziskovanja mita o Baubi Devereaux prevzame Nillsonovo tezo o egipčankem izvoru Baube. Po odkritju japonskega mita, zelo podobnega mitu o Demetri, začne razmišljati, da vrsta mita ali obreda »tolažečega« razkazovanja vulve ni vedno kulturna črta, ki se prenaša iz civilizacije v civilizacijo. Pogosto je posredi fantazmatski proizvod nezavednega, podvržen preobrazbi v kulturno črto, v kolikor sta si struktura (pattern) in tematika konkretnih kultur podobni.

Bauba-etimologija

Ime ženske, ki je končala Demetrino žalost, pomeni vulva. Večina filologov to besedo povezuje z baubon, ki pomeni umeten ud. Baubon in olisbos označujeta izključno umetne ude, namenjene ženskam, predmete, ki jih najdemo v primitivnih kulturah (umetni falos, ki ga Dioniz vstavlja v svoj anus, se nikoli ne imenuje tako).

Bauba = bau-bau (onomatopaeja lajanja), je po Rohde-ju prava etimologija besede baubon, Devereaux kritizira tezo zato, ker Rohde ni psihoanalitik in zato ne pozna fantazme v katerem je glas simbol falosa, še posebej »ženskega« falosa. Vezo med glasom in ženskim falosom podkrepi tudi že omenjeni etruščanski relief. Znano je, da kazanje vulve izziva strah pri dečkih, Meduzina glava (Meduza je ena izmed Gorgon) tudi izziva panični strah

2. del : Interpretacija mita o Baubi

Nevrotični eksibicionizem je omejen skoraj izključno na moške, vendar se ne pojavlja na enak način po svetu. Obredni eksibicionizem (penis/umetni falos) je bil in je še precej razširjen.
Nevrotični eksibicionizem ženske, v smislu kazanja vulve, pa je izredno redek.

Učinki razkazovanja vulve

Murray in Yates sta potrdili da:
1. falosni kipci v ženskah zbujajo gnus ali v najboljšem primeru radovednost.
2. kipci tipa Bauba ali Sheile na Gig jih spolno vzburjajo. Izgleda, da so to zgodi zaradi poistovetenja s kipci, katerih razširjena bedra kažejo žensko pripravljenost, da sprejmejo moškega

V grobem Devereaux predpostavi, da bi si lahko ženske, vključene v ta eksperiment Murray in Yates-ove zamišljale, da je v razprti vulvi kipcev skrit ženski falos; če ta predpostavka drži, potem bi bilo spolno vzburjenje izzvano ne samo z poistovetenjem s »pripravljeno« žensko ampak tudi z fantazmo o skrivnem ženskem falosu. V tem kontekstu zaključi, da je Baubina gesta lahko spolno stimulirala Demetro v žalovanju.

»Poticanje« na spolnost

Predmeti v obliki vulve so kot obredne obscenosti imeli pomembno vlogo v slavnostih čaščenja Demetre. Kipci tipa Sheila-na-Gig nikoli ne prikazujejo lepe ženske, tudi prikaz vulve ni estetičen. Grški so lepši. Maslow pravi, da je samo spolno dominantnim osebam spolovilo enega ali drugega spola lepo, estetsko. Znano je tudi, da razvrednotenje spolovila pri ženskah pogost pojav. Tudi moški skoraj nikoli ne pripisuje estetske kvalitete svojemu udu. Lahko se sicer hvali z velikostjo, vendar je to pripisovanje agresivnih lastnosti (izzivanje strahu) kot tudi, če se ženska navdušuje nad velikostjo uda svojega parterja je to v zadovoljstvo pretvorjen erotizirani strah. Malinowski opisuje, da se mladi Trobriandci ugodne fizične privlačnosti s dostopom do mladih deklet ne branijo spolnosti s starejšimi in grdimi ženskami, kar pripisuje slabemu telesnemu kontaktu med svojstvenim položajem koitusa Trobriandcev.

Analiza kipcev Baube: Kipci prikazujejo izključno izpostavljeno vulvo, ostanek telesa je le nakazan. Prepričanje žensk, da je njihov spolni nagon odbijajoč so opisali Freud in njegovi učenci (fantazma »odbojne« vulve). Gnus ženske do svojega organa se pojavi, ko se ji gnusi moški, ki želi vanjo prodreti. Ta gnus se lahko prenese na celo telo (posledica je lahko obsesivna potreba po lepšanju telesa, da ga naredi privlačnejšega). Tendenca zahodne ženske že iz antične dobe je, da so ženske spolne potrebe zanemarljive in da s pristankom na koitus dela moškemu nesebično uslugo. Kipi tipa Baube vzburjajo puritansko nastrojene ženske zaradi poistovetenja z odbojnim in obscenim izgledom teh kipcev. Kipi tipa Baube v grškem svetu so veliko bolj fino izdelani kot Sheila-na-Gig in niso odbojni. Prav nasprotno so celo »humoristični«, odražajo verbalno in gestualno obscenost žensk v slavljenju Demetrinih misterijev. Humor dela obscenost sprejemljivejšo in lahko izzvove tudi spolne nagibe.
Demetra-spolno precej spontana boginja, je predisponirana, da reagira z erotičnim vzburjenjem na obscenost, ki ji jo je prikazala Bauba.
Devereauxjev cilj ni psihoanalizirati osebo izmišljene boginje, ampak koherentnost in obdržanost fantazem, ki so jih Grki na njo projicirali.

Bauba-osvoboditeljica spolnosti ter Žalovanje in spolnost

Znano je, da v depresiji upade libida, oseba pa je hkrati med procesom žalovanja lažje zapeljana. Baubina gesta je bila več kot opominjanje Demetre, da lahko ima še otroke, ampak je služila kot spodbujanje spolnega nagona. Funkcionira kot tolažba in mobilizacija libida.


3. del

V 3. delu Devereaux razpravlja, kako lahko vulva doseže svojstva falosa in obratno. To dejstvo ne bi smelo nikogar presenetiti, pravi Devereaux. Že 1932. leta so namreč njegovi njegovi Mohave informatorji poročali, da Mohave transvestit svoj anus imenuje vagina, testise ustnice in penis klitoris. 1953 je Leo Rangell opozoril, da fantazmatika in simbolno pogosto tretirata falos in žensko spolovilo kot medsebojno zamenljiva. Freudovski psihoanalitiki kljub poznavanju fantazme falosne matere ne pomislijo na možnost, da bi falos simboliziral vulvo, piše Eichingfer-Ferro Luzzijeva, a Devereaux ji očita površno branje Freuda.

Ženska falos

Fantazma, v kateri ženska=falos je čisto drugačna od tiste v kateri ima ženska falos ali je falos svojega očeta ali spolnega partnerja, je odkritje Fenichla. Fantazma ženska=falos se pojavlja tudi pri moškem, Devereaux podpre z 2 kliničnima primeroma.

Bauba-falosna ljudožerka

To lastnost Baube je dobro opazila M. Delcourt. Razkazovanje razprte vulve ima falosne značilnosti (kako konkavno simbolizira konveksno razdela v nadaljevanju) in prav z razkazovanjem dobi falosno značilnost, ker se ponavadi razkazuje falos.

Pubisne dlake in ženski falos
Navaja klinične primere za razlago

Recipročnost vagine in uda

Možnost preobrazbe enega v drugo je ključna točka za razumevanje mita o Baubi po Devereaux. Ekvivalentost vsebovanega in tistega, ki vsebuje, je zelo važen dokaz etimološke sorodnosti besed baubo in baubon. Navaja primer prolapsus uteri, ko cervix pogleda iz vagine. Obstaja nezavedna fantazma penisa, skritega v vagini. Baubino spolovilo, iz katerega se pomika gornja polovica otroka, ima falosni izgled.
Zaradi vidnega dela Jakha Baubina vulva izgleda falosno, Baubina nosečnost (=ženski falos) je potolažila Demetro, spominjajoč jo na nedotaknjenost njenih moči (lahko rodi še »drugo« Persefono). V nadaljevanju navaja primere vaginalizacije uda (penis tertiran kot vagina) iz etnografskega materiala, klinične prakse in mitov…npr. prepucij kot moška vagina, spolni partner kot vrh penisa…

4. del

Obraz in spolni organ

Trebuh-obraz je ena od inačic ekshibicionizma tako pri moških kot ženskah. Pripisovanje lastnosti obraza trebuhu/zadnjici izvira iz zgodnjega obdobja psiho-spolnega razvoja.
Enačenje abdomna ali spolnega organa z obrazom je precej razširjeno. Freud in Ferenzi sta glavo Meduze tolmačila kot falosno dlakavo vulvo, ki okamenjuje moške, torej izziva erekcijo. Labia so lahko tudi fantazmatsko preoblikovane v izenačevanje spolovila in obraza.

Tipologija kipov tipa Baube

Margaret Murray, ki je preučevala v največji meri prikaze žensk z razkrečenimi nogami in pretirano izpostavljeno vulvo, razlikuje 3 tipe kipov plodnosti:
1. tip univerzalne matere (Isis), ki se prikazuje na 3 načine:
• Obilnega oprsja, tudi z več dojkami (polimastija)
• z otrokom v rokah
• v visoki nosečnosti
2. tip »božanske« ženske (Ishahar) prikazuje lepo dekle, bodisi nago, zakrito ali oblečeno, poudarek je na spolni privlačnosti
3. tip »personificirane« vulve (»Bauba«), ki povdarja spolovilo, celota ni ne erotična ne lepa. Roke in noge so kratke v primerjavi z velikostjo bokov, glava je mala in komaj nakazana, vulva je vedno v pretiranih dimenzijah. Prsi so ponekod zelo majhne, ta podrobnost izpostavi, saj na Irskem to vrsto kipov imenujejo Sheila na Gig (»Prsata Cecilija«). Murrayeva pravi, da so prikazi personificirane vulve obstajali tudi v Babiloniji, reproducira pa tudi številne kipce, ki so jih našli v starih cerkvah na britanskem otočju.

Fantazma Baube obseda torej še naše stoletje, v delu s primeri iz psihoanalitične prakse kako baube vseh vrst bivajo, ustvarjene v našem času.


Georges Devereaux: 1908-1985, etnolog in psihoanalitik, pionir etnopsihoanalize, učenec M. Maussa, terensko delo pri Mohave indijancih, Sedong Moi v Indoneziji. Prav Mohave, ki dajejo veliko pozornosti sanjam, naj bi ga »spreobrnili k Freudu«. Med doktoratom je sodeloval z Alfredom Kroeberjem. Glavno metodološko delo „From anxiety to method in the behavioral sciences” je iz 1967.

Pika Klančnik
Več o tem...

Komplemetarna etnopsihoanaliza: Georges Devereux

Devereuxovo delo, če izhajamo že iz samega naslova, ne gre razumeti kot posrečen poizkus združitve dveh v osnovi naspotujočih si diskurzov, ki so v jedrne komponente antropološkega proučevanja človeškega fenomena, to je psihologije in sociologije, temveč nasprotno, izpostavi ravno princip komplentarnosti znastvenih disciplin, katerih cilj je opisati isto, a z drugimi sredstvi in po drugačnih poteh. Zbirko esejev napisanih med 1940 in 1975 lahko razumemo v prvi meri kot metodološki napotek, ki osvetljuje nekatere epistemološke probleme, ki so vsekakor relevanti za antropologijo, če le ta želi biti celostna veda o človeku. Devereux opozori na pasti t.i. interdisciplinarnosti, ko znanstveniki v upanju po preboju problemske blokade, posegajo po rešitvah, ki se resda zdijo primerne, celo monumentalne, a so to koncepti povsem drugega reda in zato nekompatibilni. »Jabolk in hrušk« v resni znanosti ne gre mešati. Uporaba npr. psiholoških in socioloških konceptov je pravilna in plodna torej le, če jih nujno ne uporabljamo istočasno, ampak vzporedno. Nujna je torej pluralnost disciplin in ne interdisciplinarnost. Psihologija ne more pojasniti socioloških fenomenov in obratno. Isto dejsto, npr. samomor je moč videti kot dokaz izhajajoč iz enega ali drugega izhodišča. To in prav to pretvori golo dejstvo v sociološki ali psihološki podatek, relevanten v okviru ene ali druge znanosti. A zgolj ene.

Devereux izpostavi posameznika kot edini legitimni objekt antropološkega proučevanja. Vsak posameznik predstavlja popolni repertoar človeškega vedenja.
A hkrati opozori na dejstvo, analogno Heisenbergovemu načelu nedoločljivosti v fiziki (hitrosti in lokacije elektrona). Opazovanja so pokazala, da se nekateri kvantni delci med opazovanjem »obnašajo« drugače, kot običajno, oz. »vedo«, kako naj bi se obnašala v teoriji (Einstein-Podolsky-Rosen paradoks), kar opazovanje z udeležbo postavi v povsem nov (in problematičen položaj) in hkrati potrdi znano antropološko krilatico, da opazovanci na terenskem delu govorijo eno, delajo pa drugo. Devereux nasploh uporablja veliko primerov iz naravoslovnih znanostih, kar pa ne čudi, saj je v Parizu študiral fiziko in kemijo z Marie Curie.

Nevarnost znanstvenega ekspirementa vidi v tem, da le-ta pokvari pojav, ko se ga poizkuša analizirati preveč od blizu in podrobno. Pretirano pojasnjevanje vodi v tavtologijo, trivijalno za novo razrešitev problema, golo dejstvo tako hitro postane prikladen manjkajoči zidak, ki zapolni luknjo v majavem »stoplu neke paradigme«. Ko s pojasnjevanjem zaidemo predaleč, izgubimo pravi predmet našega preučevanja, na njegovo mesto pa avtomatično stopi predmet, ki pripada drugemu, komplementarnemu diskurzu.

Etnopsihoanalitični pogledi na sorodstvo (1965)

Po Devereuxu razlaga pojma sorodstva, kot »menjave žensk«, še zdaleč ni zadostno. Problem poroke in sorodstvenih sistemov poskuša razumeti skozi diskurz psihoanalize in tako preseči sociološki referenčni okvir.
Ponudi povsem izvirno in osebno interpretacijo pojava, po njegovem prezrto s strani antropologov, sociologov in psihoanalitikov. Sledi tradiciji Freudovega Totema in tabuja, ki je v glavnem posvečen prav vprašanjem sorodstva, a se hkrati strinja s Levi-Straussom v tezi, da je Freudova napaka v tem, da svoje metofologije ni razvil do konca. Freud se ujel v latno past empirizma, ki se je v mnogih primerih izkazal za znanstvenega, v temeljni hipotezi pa iz nič ustvarja mit, da bi pojasnil nekatera dejstva, namesto obratne poti, od izkušenj do mita in od mita na strukturo.
Osnova Devereuxove študije sorodstva so bili podatki iz njegovih kliničnih interakcij s pacijenti, običaji različnih zgodovinskih in sodobnih družb in nekatera psihološka in kulturološka dejstva.
Njegova hipoteza ne zanika Levi-Straussove teze o sociološkem pomenu sorodstva za skupine, ki povezuje menjavo žensk s splošnim pojavom recipročnosti; postavi le nekoliko bolj drzno trditev. Vsekakor je Ojdipov kompleks nedeljivo povezan s sorodstvo, misliti enega brez drug ne gre. Ojdip je predvsem psihosocialni pojav, a po Devereuxu ne smemo spregledati njegove fiziološke dimezije, namreč specifičnosti ženske seksualnosti, kjer lahko vzporedno obstajata materinska in senzualna dimezija, česar pri drugih sesalcih ni zaslediti. Kar je moč sklepati na podlagi številnih primerov iz etnologije je, da nezavedno zameša, celo pretopi po eni strani generacije (stare starše, starče in otroke) ter krvne in nekrvne sorodnike po drugi strani. Zatrta želja po kršitvi tabuja incesta se manifestira v različnih oblikah: kot ljubosumje brata ali očeta do sestrinega izbranca, kot tudi ljubosumje moža do soproge, ki je simbolno zgolj zamenjava za mater, sestro ali hči.
Za Devereuxa je glavno pravilo, ki ureja sorodstvene odnose zakon maščevanja, ki zahteva povračilo v smislu oko za oko, ženska za žensko, tvoja sestra za mojo. Spati z žensko naj bi bila nujno tudi stvar njenega brata. S spolnim odnosom je ženska onečaščena, a ne samo ona, onečaščeni so tudi njeni moški sorodniki. Ženska je tista, ki »svoje« moške poniža s svojim (seksualnim) vedenjem. Moški, nesposoben obraniti svojo žensko, se maščevati in zahtevati povračilo, se v nekaterih primitvnih družbah (lahko) počuti družbeno degradiranim in simbolno kastriranim. Moški, ki »prepusti« svojo sestro ali hči, katere mu prepoveduje tabu krvoskrunstva, je namreč kar dvakrat oškodovan: prvič oškodovan je užitka in drugič, od tujca ne dobi v zameno nič.
Analize sanj in asociacije pacijentov pa so Devereuxa napeljale še do klučnejšega uvida, namreč da le-te izražajo neko fantazmo: spolni odnos z žensko pomeni posredno spolni odnos z njenim možem, očetom, bratom, to pa pomeni ponižati jih, kastrirati in feminizirati, simbolno ubiti. V psihoanalitični literaturi ne manjka referenc na misel, da se homoseksualni odnos odnos z moškim posredno vrši preko njegove žene ali ljubice.
Glavni cilj zakonske zveze ni vez med moškim in žensko, niti zveza med njunima družinama. Njen namen je , da z vzpostavitvijo recipročne zveze prikrije sovražnost med » dajalci« in »prejemniki« žensk. V družbah, kjer zakonska zveza vključuje tudi pojem lastništva, pa četudi omejenega, je ritual poroke manifestacija potrebe, da se na nivoju čustev in fantazem opraviči in maščuje tisto, kar se v praksi ne da. Poročne alianse med skupinami izhajajo torej iz homoseksualnih in ne iz heteroseksualnih spodbud. Name institucije poroke ni razrešitev nekega heteroseksualnega problema na družbeno sprejemljiv primer, ampak da odstrani preteči privid latentne homoseksualnosti, ki je proizvod Ojdipovega kompleksa.

O vplivu togih in kulturno pogojenih načinih mišljenja na oblikovanje znanstvenih teorij piše v eseju »Vpliv kulturnih modelov mišljenja na primitivne in moderne psihiatrijske teorije« (1958). Vsaka etnična skupina in vsako zgodovinsko obdobje privilegira določene modele mišljenja, ki vse znanstvene teorije prikrojijo po vnaprej definiranem kroju, čas pa ponavadi pokaže, da niso več kot modne muhe. Poglavitni dejavniki, ki pogojujejo določeno miselno paradigmo so struktura in besedišče jezika in družbena struktura (grški antropomorfični Olimp, trobriandska zoološka znanost, nemško/francoske pojmovne sheme:anglosaški materijalni mehančni modeli). Klasični newtonovski fizik ni mogel odkriti teorije relativnosti, kljub temu, da je za to imel vse potrebne pogoje, saj je ostal ujetnik povsem različnih miselnih navad. Paradigemski preboj v neki znanosti ponavadi pride od zunaj.
Pogosto je primer, da se starodavnemu avtorju pripisuje odkritje povsem modernih psihiatričnih mehanizmov, v resnici pa gre po Devereuxu v anticipaciji modernega načina mišljenja zgolj za intuiticije, prazne fantazme, ki niso del razumske koherente sheme. Ti »uvidi« so očitno strukturirani po neznanstvenih, kulturno pogojevanih miselnih modelih, naj si bo to animizem ali teorija šamanskih moči. V praksi morda celo delujejo, a zgolj zaradi nečesa, kar Devereux imenuje »umetna koherentnost«. Indijanke iz plemena Menomini poznano recept, po kateri mešanica medvedje masti in zmlete jelenje dlake iz repa jelena povzoči splav. Njihovo razumevanje ne temelji na poznavanju farmakdinamičnih zakonitosti, ampak na magijskem prepričanju, da jelenja dlaka predstavlja majhne puščice, ki zadevajo vse, kar se nahaja znotraj maternice. Podobno je moč reči za moderno farmakologijo, ki daje rezultate pri zdravljenju nekaterih psihičnih oboljenj, a natačnih teorij o vzrokih pojava ne da.
Mohavski šamani (psihoterapevti) preučujejo sanje svojih pacientov, a to izključno da bi identificirali nadnaravni agens, odgovoren za bolezen. Razdelano imajo teorijo depresije pri svojcih nedavno preminulih, ki pa se kljub navidezni modernosti navezuje na eshatološka (ob/po/smrtna) verovanja o zapeljevanju senc pokojnikov.
Kritizira tudi nekatere moderne psihiatrične teorije, med drugim organicizem in Freudov instinkt oz. gon smrti. Organizicizem poskuša vse psihološke motnje podvreči organski etiologiji, in prodreti v globine psihe skozi vrata laboratorija, namesto, da bi raje izprašali lastno podzavest, kot pravi Devereux. Psihiatri se vse prerado zgledujejo in identificirajo z doktorji medicine in biologi, da bi potrdili svoj družbeni status kot znanstvenika, iskalca Absolutne resnice. Ali kot to pove Devereux: »Mnogi humanistični znanstveniki trpi, ker niso pravi znanstveniki, resnični učenjaki z zagotovljeno etiketo ekzaktnosti. Da bi popravili to »žalostno stanje« stvari, pišejo kupe člankov in knjig polnih psevdomatematike in okitene s perjem, posojenim pri eksaktnih znanosti«. S tem pozabljajo na dejstvo, da so fizikalni pojavi neštetokrat preprostejši od psiholoških in socioloških, z apliciranjem »fizicističnih« metodologij, kontaminiranih s fizikalnimi tehnikami brcajo v temo. Newtona je deducirati iz Einsteina, obratno pa ne gre. Kljub temu pa ta kvaziekstrapolacijski postopek v psihiatriji pogosto gre prav v to napačno smer in vztraja pri izpeljavi psiholoških zakonov iz fizioloških.
Devereux podobno kritično ocenjuje koncept instinkta smrti, ko pokaže vzročno zvezo med pojavljanjem omenjenega koncepta v psihoanalitičnem diskurzu skupaj s hipotezami o nadnaravnem (telepatija). Hipotezo o instinkt smrti vidi kot začetek progresivnega enačenja, v začetku ikonoklastičnega in kulturno nevtralnega nazora psihoanalize, z nekaterimi od največjih dogm zahodne kulture. Ne pozabimo, da je Freud izpeljal koncept, potem, ko nekaterih sanj ni mogel klasificirati kot izpolnitev želje. Instinkt smrti je postal tako primerno mašilo, mana psihoanalitičneha diskurza. Vsem znanstvenim paradigmam je skupno, da prehajo skozi faze t.i. dekulturacije in rekulturacije, da sčasoma zaidejo v nevarnost, da izgubijo svoje celovito, objektivno in avtentično usmeritev, ko se »mitologizirajo«, zavijejo v avro misticizma in postanejo orodje specifične idelogije. Arabci so osvojili antično grško znanost brez grških kulturnih konotacij, a so jo na koncu pokvarili s islamskih misticizmom. Podobno se je zgodilo z renesančno znanostjo, naslednico grško-arabske tradicije, katero je racionalizem dekulturiral na raven idola, samemu sebi namen. Nevarnost preti tudi psihoanalizi, da postane preveč respektabilan, sam svoj idol, da preneha biti objektivna disciplina in postane le še eden od mitov zahodne znanosti.

Devereux, G. 1990. Komplementaristička etnopsihoanaliza. Zagreb: August Cesarec.

GeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereuxGeorgesDevereux

Več o tem...

Vic kot vstop v kulturo

Postavimo tezo, da predstavljajo šale/vici oziroma vse manifestacije humornega in komičnega nekakšno »vstopno točko«, okno v specifično kulturo. Kot poligon za preverjanje svoje teze sem si izbral judovske šale. Laična nocija je namreč, da vici, še posebej ko gre za t.i. »etnične« vice, v sebi skrivajo neko globjo resnico o akterijih in okolju, iz katerega prihajajo. Gre za več kot za navadno stereotipizacijo ali pa gre vleči vzporednice med vicem, psihoanalitičnimi koncepti psihične zgradbe in teorijami kulture-osebnosti? Če je vic res nekakšna bližnjica do determinant kulture, ki vplivajo na določene skupne osebnostne lastnosti, so potem judovski vici, bližnjica do judovskih kulturnih posebnosti? Ali obstaja nekaj, kar bi lahko imenovali formula pristnega judovskega vica?

KULTURA IN NEZAVEDNO

Kako definirati kulturo? Vzemimo njeno najbolj splošno definicijo, ki sta jo podala Kroeber in Kluckhohn in ki predstavlja nekakšen najbolj splošen agregat več kot 160 podanih definicij:

"Culture consists of patterns, explicit and implicit, of and for behavior acquired and transmitted by symbols, constituting the distinctive achievement of human groups, including their embodiments in artifacts; the essential (i.e., historically derived and selected) ideas and especially their attached values; culture systems may, on the one hand, be considered of products of action, on the other as conditioning elements of further action." (Kroeber, Kluckhohn, 1952, str. 181)

Medtem ko je pretežni del definicije transparenten in razumljiv, lahko beremo “implicitno” kot nekaj, kar nakazuje, da je na delu neka prikrita dimenzija, ki je ne samo pomembna, ampak tudi temeljna za razumevanje človekovega bistva. To dimenzijo lahko imenujemo tudi Nezavedno. Termin Nezavedno je Freudov, a za potrebe te naloge vzemimo Lacanovo branje le-tega. “Lacanova topografija Nezavednega” je utelešena v algoritmu (Shema 1) , kjer gre za obrat oziroma modifikacijo Saussurjeve sheme znaka (Shema 2). Lacan postavi primat označevalca S, odstranjena sta krog in puščici, ki kažeta na urejeni, enakovredni in fiksni odnos med obema. Po Lacanu je ta odnos nestabilen; označenec je zgolj posledica, metafora, igra označevalcev. Hkrati predpostavi obstoj reda “čistih označevalcev” (označevalcev brez označencev), kjer le-ti obstajajo že pred označenci; to je red čiste logične structure Nezavednega. Ta definicija pomeni konec Saussurjevega koncepta znaka, saj za Lacana jezik ni sestavljen iz znakov, ampak iz nizov označevalcev (Evans, 1996).


Označevalec je konstitutivna enota simbolnega reda. Gre torej za element (beseda, fomen ali morfen, fraza, stavek), ki jemlje svoj pomen izključno iz relacijske pozicije do drugih označevalcev v simbolni mreži. Jezik je tako kot za na primer Sapirja (Po Godina, 1998) za Lacana ključen. Pod vplivom Levi-Straussa in Maussa razume govor kot “simbolno izmenjavo, ki povezuje človeška bitja”, “družbene strukture so torej simbolne (narave)” (Evans, 1996). Simbolni red je v prvi vrsti lingvistična struktura. Intersubjektivna razmerja so vedno »posredovana« še s strani tretjega elementa, simbolnega reda, ki ga Lacan imenuje veliki Drugi. Simbolni red je popolnoma avtonomen in ni definiran s strani naše biologije. Eksogamija nima genetkse podlage, vznikne iz povsem druge dimenzije – Simbolnega in zapolne horizont njenega pomena. Da je iz Simbolno izšlo iz Realnega, je torej zgolj iluzija (Evans, 1996).

Psihoanaliza se v prvi vrsti ukvarja prav s “funkcijo Simbolnega”, s katerim se povezujejo družbeni zakoni in celotna družbena struktura. Je dimenzija radikalne tujosti. Nezavedno je diskurz Drugega in tako v celoti spada v register Simbolnega. Je dimenzija Zakona, ki regulira Željo v Ojdipovem kompleksu. Nezavedno ni sedež instinktov, torej isto kot Simbolno: »Nezavedno je strukturirano kot jezik.« (Evans, 1996). V Nezavednem se zrcalijo (tiranske) posledice vpliva jezika - označevalcev na subjekt. Označevalec je tisti, ki je potlačen in ki se v obliki formacije Nezavednega – šal, simptomov, sanj etc., razkriva v vsakdanjih praksah. Nezavedno ni zgolj stvar vsakega posameznika, ampak je ravno nasprotno - ker je govorica in (materni) jezik intersubjektivni fenomen, je Nezavedno »transinvidualno« (Evans, 1996). Nezavedno je »zunaj«. Je neke vrste spominska baza, shramba simbolne zgodovine označevalcev, ki so determinirali posameznika tekom življenja – njegova življenjska zgodba.

Navezujoč se na splošno definicijo kulture, so kultura tiste zavestne in nazavedne prakse, ki v veliki meri regulirajo vsakdanje življenje in hkrati osmišljajo – polnijo s s pomenom svet. Kultura je nematerialna entiteta, katere zgolj stranski produkti so artefakti kulturno – materialne dediščine. Prav to nematerialno dimenzijo lahko v luči lacanovske psihoanalize beremo kot tisto dimenzijo, ki ji pravimo Simbolno. Če je Kultura Simbolno in je diskurz Simbolnega Nezavedno, le-to pa funkcionira po lingvistični logiki, potem bi lahko trdili, da so šale tista točka, ki omogoča »vstop« v Kulturo.

Po Freudu izvira Kultura iz neke seksualne zagate in nanjo odgovarja, pri tem pa ustvarja nove seksualne zagate, ki ponovno potrebujejo »intervencijo« kulture. Ta kratek stik je v psihoanalitični terminologiji znan kot kastracija. Kultura in človeška družba sta zgrajeni okoli »spoštovanja kastracije« (Zupančič, 2004, str. 227).

»Spogledovanje« psihoanalize in antropologije ima dokaj dolgo tradicijo. Kultura je mehanizem, ki brzda takojšnjo zadovoljitev človekovih primarnih bioloških potreb. Človek s kulturo izstopi iz Narave, kjer se Življenje udejanja v čisti in direktni obliki, s tem, ko si sam postavi meje zadovoljevanja svojih primarnih potreb, ki mu jih narekuje njegov biološki ustroj. Postane sam svoj stvarnik, Oče, avtoriteta, ki je sebi uvedla Zakon (koga ali kaj jesti-ubiti-ljubiti). Pravila poročanja, ki v veliki meri prepovedujejo poroko in spolnost med ožjimi sorodniki, so le en tak indikator človekovega sestopa v Kulturo. Če je človeška žival želela postati Človek, je moral eden izmed prvih korakov na tej poti avtokracije biti prepoved spolnosti z lastno materjo/očetom. Ta ključna točka prepovedi, točka, kjer se začne Kultura, je Ojdipov kompleks (Freud, 2007). Osišče le-tega je simbolno dejanje kastracije, točka »normalizacije«, ko se posameznik zave, da nikoli ne more biti in hkrati posedovati falos - biti njen objekt Želje. Subjekt se mora odpovedati dolečenemu užitku, to pa šele omogoči subjektu, da spozna logiko funkcioniranja Želje – da se nauči želeti (Po Evans 1996). Kot bomo videli kasneje igra simbolna kastracija ključno vlogo v logiki komičnega (Zupančič, 2004).

Strogo freudovska razlaga kulture bi nadalje bila, da je človeška kultura kot regulator primarne potrebe po preživetju, v jedru podobna nevrozi, ne v kliničnem smislu, ampak funkcionalnem. Kultura v najširšem smislu je »nevrotična« v svojem bistvu. Lacan je prišel do podobnega zaključka: simbolni red (Veliki Drugi) ni konsisteneten in zaprt sistem; ima paranoidno konstitucijo. Z namenom, da reši brezupno situacijo konca sveta, da ozdravi zlom simbolnega reda, ustvarja nadomestne formacije (Žižek, 1991).

Gre torej za temeljno dualnost materialnega in etnografsko »merljivega« ter na drugi strani njegovega nasprotja - nematerialnega, duhovnega, simbolnega. Prav s tem razcepom, ki se stika v Človeku, naj bi se ukvarjala antropologija kot veda o totalnosti človeškega fenomena. Medtem ko prvi element dualnega para ni sporen, je drugi izmuzljiv in težje neposredno »berljiv« s klasičnimi empiričnimi znanstvenimi metodami.

Ena prvih teorij, ki je poskušala zaobjeti kompleksen odnos posameznikove navezave na (društvene) simbolne sisteme, je Maussova. Telo je preko »telesnih tehnik« neposredno navezal na družbeno na relaciji individualna psiha – družbeni simbolizem. Vendar naj bi Mauss po besedah Levi-Straussa (Mauss, 1996, str. 239) iskanje povezave med obema sistemoma iskal na napačnem koncu. Šele iz simbolnega se poraja družbeno, in ne obratno. Levi-Strauss vpelje pojem ničtega označevalca, kot tistega stičnega elementa, ki zagotavlja funkcioniranje celotnega sistema in predstavlja točko subjektovega vpisa v sistem. Na individualno – družbeno je po Maussu treba gledati samo iz perspektive odnosov med njima. Pomembna so torej razmerja med elemetni in ne elementi sami po sebi. Pozicija, ki jo je kasneje pod vplivom saussurovske lingvistike dodelala strukturalna antropologija Levi-Straussa.

Iz metodološke nujnosti se je rodila tudi povezava med antropologijo in psihologijo, ki je kulminirala v tradiciji Boasovih učencev šole »kultura – osebnost«. Še posebej ploden je bil stik med antropologijo in psihoanalizo. Ta šola pomeni epistemološki zasuk od durkheimovskega reificiranega odnosa družba – posameznik, saj v antropologijo vpelje koncept posameznika. Do Sapirja je imela isto izhodišče tudi antropologija, družbeni zakoni so bili razumljeni kot »sui generis«. V tridesetih letih 20. stoletja pa se prvič pojavi potreba po posamezniku, in to pri Boasu, še bolj pa pri Sapirju. Konceptualno, teoretsko in metodološko je posameznika definiral prav on. Linearni model »kultura  posameznik  tip vedenja«, ki ga je uveljavila Benedictova, je Sapir razvil še nekoliko dalje. Če na hitro povzamemo temeljne Sapirjeve ugotovitve, je jezik zanj esenca kulture. Preko njega lahko vstopimo v kulturo; podobno, kakor je Freud razumel sanje kot »kraljevska vrata v Nezavedno«. Kultura je zanj torej svet izmislekov, ki so lingvistični, s tem pa je še bolj radikaliziral Boasovo tezo o ključnosti jezika. Posameznik je določen prav preko jezika  kulture. Jezik konstituira vse dimenzije posameznika, tudi njegovo mišljenje. Misli lahko le tisto, za kar obstaja beseda, kot pravi misel, ki se zrcali v Wittgesteinovem citatu: »Meje mojega sveta so meje mojega jezika.« Ni pa Sapir naredil vsega na področju zgodnjega psihologizma oziroma šole »kultura – osebnost«. Benedictova uvede koncept nacionalnega karakterja, ki pa deluje na linearni logiki posameznik – kultura. Ta linearna zveza, sicer teoretsko napačna, je imela daljnosežne posledice.

Margareth Mead je na etnografskem materialu iz Samoe želela združiti ideje Boasa in Benedictove, od katere prevzame koncept »temperamenta«, vendar pa z razliko od Benedictove izpostavi pomen vzgojnih tehnik pri oblikovanju posameznika. Izpusti pa koncept Ojdipovega kompleksa kot tiste točke diskontinuitete, ki pomeni konec infantilnih vzorcev obnašanja. Izpuščen je ta ključni vidik reorganzacije libidinalne ekonomije, katera je temeljna za nadaljnje življenje posameznika (Po Godina, 1998).

Z vpeljavo teh psihološki konceptov je poskušala antropologija najti, tisto točko, kjer se stikata duša in telo ter hkrati pojasniti mehanizme, ki pojasnjujejo njuno medsebojno soodvisnost.

O KOMIČNOSTI ANTROPOLOŠKEGA PODJEMA

Antropologija se sooča z vrsto epistemoloških in iz njih izhajajočih metodoloških problemov. Eden ključnih je tako imenovani problem metapozicije in problematično nesovpadanje emske in etske pozicije, ki postavi pod vprašaj objektivno vedenje o splošnih, univerzalnih človeških zakonitostih. A kaj je sploh objektivno vedenje? Katera je tista nepristranska pozicija, ki omogoča jasen, objektiven pogled na problem? Kako naj se antropolog postavi v »izven sistemsko« perspektivo, če vsakemu posamezniku že po inerciji predstavlja temeljno sidrišče in izhodišče njegov domači lokalni simbolni koordinatni sistem? Fiksna referenčna točka naše argumentacije kaj kmalu izpolzi iz rok kot riba. A ribolov je še vedno zabavna stvar, tudi če ne vemo, katere vrsto ribe smo ujeli.
Kako sploh definirati antropologijo oziroma kaj je njen legitimni predmet preučevanja? Antropologi so enotni, da je predmet antropologije človek. Le korak naprej od interpretacije izvedene iz etimologije same besede, pa že stopamo na tanek led mnogokrat konkurenčnih in nasprotnih si teoretskih izhodišč in tradicij, »antropoloških šol« in ideoloških konfliktov.

Kulturni relativizem, funkcionalizem, strukturalizem, šola »kultura – osebnost«, kulturni evolucionizem in materializem, interpretativna in simbolna antropologija so različni pristopi k navidez isti stvari, a kateri so si enotni zgolj v tem, da so si v redkočem enotni. Antropologija se še vedno poslužuje svojih super junakov – kulturne in socialne antropologije, lingvistične antropologije in arheologije, včasih pa še dvojnih agentov iz etnologije, sociologije, psihologije etc., da bi utišala kritike in zaprla usta »pravim« znanostim ter podala neko generalno teorijo o tem, kaj pomeni biti človek. A antropologija je verjetno ena redkih humanističnih »znanosti«, ki relativnosti opazovanih fenomenov, s katerimi se srečuje na terenu, ne jemlje za samoumevne in nadležne. Nasprotno, če kaj, potem je izmuzljivost in nedoločljivost fiksnih koordinat človeškega (analogne Heisenbergovi nedoločljivost in Gödelovi nepopolnosti) in neko temeljno neskladje in univerzalnost različnih manifestacij, ki jih proizvaja konstituitivna zev, vznikla na meji med Naravo in Kulturo, tista točka, ki bi morala biti za antropologijo najmanj sporna.

Prav »uvid po ovinku« ali »pogled s strani« je eno od pomembnih izhodišč psihoanalize. Kar se nam na prvi pogled dozdeva kot smiselna in objektivna realnost, je v resnici, (skozi prizmo Želje) že deformirana slika le-te. Psihonaliza je izbrala pot do »resnice« po stranskih poteh, ne po osvetljenih avenijah faktične in navidezno nekomplicirane stvarnosti, ampak po ovinkih, stranskih in temačnih ulicah psihe, kjer se nikoli ne ve, kaj se skriva za naslednjim vogalom. Kdor bi lahko razumel, kako si smiselno »realnost« ustvari »norec« (pri katerem je argumentacija realnosti predimenzionirana, prepotencirana in posledično še bolj razgaljena, očitna ter primerna za analizo), bi potemtakem razumel tudi logiko zakonov, ki funkcionirajo med »zdravimi«, prištevnimi posamezniki. Psihoanaliza, še bolj kasneje lacanovska, je induktivno zavrtala prav v krvave temelje, korenine argumentacije realnosti. Prav v tem je (teoretična) psihoanaliza lahko v pomoč tudi antropologiji, če si le-ta prizadeva pojasniti Človeka kot totaliteto na relaciji biološko-psihološko-družbeno.

Zakaj je potem antropologija v svoji srži komična in v čem lahko iščemo pomen komedije?
Za začetek izhajajmo iz veze med psihoanalizanalizo in komedijo oziroma lacanove konceptualizacije analitičnega diskurza. Za razliko od Freuda postavi lacanovska psihoanaliza v ospredje objekt mali a in ne označevalca-gospodarja. Gre za komično izkustvo le-tega, ki se izkaže za komično šele za nazaj, iz konca analize oziroma, ko je analiza že napredovala (Zupančič, 2002, str. 53). »Ljubezen je slepa« pravi nek pregovor in zato komična, bi lahko dodali. Analogen omamljenemu zaljubljencu je antropolog, ki v slepi veri po odkritju temeljnih zakonitostih družbe (v svoj metonimični objekt – mit, sorodstveni sistem, vzorce kulture, itd.), ki jo proučuje na terenu, prehodi dolgo kalvarijo, preden pride, če sploh, do željenega rezultata. Ta »predhodna komedija« (spomnimo se le komičnih peripetij Malinowskega na Trobriandskih otokih) vselej vključuje strastno razmerje antropologa do njegovega objekta preučevanja in se pogosto komično razkrije šele retroaktivno. Malinowskega so se kasneje domačini spominjali kot tistega, ki je spraševal najbolj neumna in neumestna vprašanja.

Komični subjekt – antropolog torej trdno verjame in zaupa v svoj metonimični objekt, pri čemer je ta vera vselej nekoliko naivna. Kljub temu da se neomajna vera v objekt pogosto izkaže za neutemeljno (spomnimo se debate med Meadovo in Freemanom), pa mu te naivnosti ne gre šteti v zlo, saj vselej pride na svoj račun oziroma najde svojo zadovoljitev. »Prav ta moment zadovoljitve je tisti, zaradi katerega komični subjekt kljub temu, da se njegov objekt lahko izkaže za varljivega in njegovo zaupanje za neutemeljeno, iz tega razočaranje ne izide razočaran in trpek, ampak vedno nekoliko dobrovoljen.« (Zupančič, 2004, str. 62). Kljub temu da so posthumno objavljeni osebni dnevniki Malinowskega njegovo življensko delo predstavili v povsem drugačni luči, nekaj kar bi lahko razumeli kot diskreditacijo ene največjih antropoloških avtoritet, pa sodobna antropologija tega motečega dejstva ne jemlje kot poraz.

V svoji »vaji iz psihoanalize in kulture« sem v uvodu postavil tezo, da so šale neke vrste bližnjica v »kraljestvo Simbolnega«, Simbolno pa enačim s Kulturo. Priznati moram, da sem si nalogo v začetku zastavil preveč naivno, v smislu, da sem sledil linearni kavzalnosti. Moj »osebni epistemološki obrat« je povzročila šele knjiga Alenke Zupančič, ki je, to je potrebno povedati, temeljni teoretski vir in hkrati vir navdiha. Na žalost mi čas ni dopuščal, da bi se še bolj poglobil v vsebino, a jasno je, da bi brez te perspektive seminarski nalogi nekaj manjkalo. Če se mi je zdela uvodna teza v začetku še smiselna, je tekom branja in pisanja kmalu postalo jasno, da bo težko vzdržala. To ni nič tragičnega, nasprotno, v duhu naloge se lahko zgolj nasmehnemo. Logika, po kateri bi lahko navezali »tipične« judovske osebnosti lastnosti na »tipične« judovske socializacijske in enkulturacijske instutucije ter prakse, ki se nato zrcalijo v judovski šalah, odpove, če poskušamo pogledeti preko njene linearnosti. »Tipične« osebnostne lastnosti, ki so se in se še pripisujejo Judom niso nekaj zgodovinsko stanovitnega. So predmet debate in primeren »prazni označevalec« za polnjenje z ideloškim pomenom in niso daleč od stereotipov. A če sem nekje na pol poti, oziroma že prej, spoznal, da vodi takšna argumentacija v slepo ulico, to še zdaleč ni zmanjšalo pomena, ki ga lahko ima lacanovsko branje komedije.

Naslednja pomembna ugotovitev oziroma osebno spoznanje je še bolj trdno prepričanje, da je lahko psihoanaliza izjemnega pomena za antropologijo. Prav teorija komičnega in njena navezava na pomen simbolne kastracije odpira možnosti za uporabo v antropologiji. Točka »vhoda« v totaliteto Človeka je potemtakem kastracija s falosom kot njenim označevalcem, pravo komično pa razkriva prav to logiko. A v tej tezi nisem povsem prepričan, da ne gre za isto, ki jo je Freud podal v Totemu in tabuju (Freud, 2007), torej o Ojdipovem kompleksu kot tisti točki diskontinuitete, ki loči človeka od Narave. Ravno preko logike komičnega jo je moč razumeti kot tisto človeško prakso, ki je najbolj elegantno prikazala navez dveh navidez nasprotnih si dimenzij – materialnega in duhovnega (Zupančič, 2004, str. 221). Kaže na nujni spoj duše in telesa ter na strogo ločenost, v luči katere so prav te iste naše značilnost, videne kot nekaj tujega in nenaravnega.

Lenart Kodre
(Cel text je v Documentumu)

lacanlacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan lacan

Več o tem...

Neuroscience & Anthropology: A bittersweet taste of (r)evolution

There has been much debate about the so called neuroscience revolution in the research fields commonly associated with the theories of the mind and the brain. Recent developments in neuroimaging techniques, namely the widely accessible and relatively cheap (for some) fMRIs, discovery of mirror neurons combined with major breakthroughs in (epi)genomics, have created a buzz in wider scientific community. It looks like we are on the verge of something big and important. Something »larger than life«.The excitement has spilled over even to humanities; once more it seems that sociologists, anthropologists and other social scientists are on the verge of finding their holy grail. Again. For the first time in history the advanced neuroimaging techniques enable us to see what is understood as »the human mind at work«, to see the “ghost in the machine”. It could be compared to seeing the image of an atom with the electronic microscope for the first time. The conscious ego, the very essence of what is believed to be human, has finally been caught in act, with the brain confirmed as its throne.

(R)EVOLUTION IN NEUROSCIENCE AND THE HOLY GRAIL OF ANTHROPOLOGY

The evolutionary paradigm in the natural sciences dealing with the human condition is still a top choice among the theories. How could it not be? General principles of evolution on the macro level in the universe seem undeniable. All organic systems tend to go pass through stages in complexity, depending on the adaptation external conditions and not forgetting the coincidence factor. From one there can be many and from many there can be one. An eternal interplay of integration and disintegration of matter-energy. Yin and yang, libido and the death drive. It does not make sense to go in depth into these concepts at this point, only to state that the evolution is part of grand Western paradigm of the deterministic universe within which scientists believe they can predict events with complete certainty. It started with the first Greek materialists, trough Newtonian mechanics to Einstein’s relativity. The arrow of time is still seen only as an illusion (Prigogine, 1997). Judeo-Christian doctrine with God as an omnipotent legislator follows this path. Armed with this logic, the Western man has (temporarily) conquered the Nature. Everything makes sense, is predictable and comprehendible. But with chaos theory and similar spin-offs from established theories comes a new threat to the idea of the universe as the automata. These new perspectives on certainty and simple causality picture these more like an misapprehension and a universe governed by simple laws of physics seems more like white man’s anthropocentric foolishness. Psychology, neurology, psychiatry, medicine and all the hybrids among them follow in the same dogmatic footsteps. Why is this important and relevant for anthropology?

Firstly, one should define anthropology. The discipline includes diverse fields of research from archeology to linguistic anthropology, trying to embrace together the knowledge of seemingly incommensurable ideas about the human existence. We are dealing with tricky issues, ranging from pottery to poetry. It is a difficult enterprise. Understanding a phenomena as complex as humanity might seem as an intellectual suicide. Geertz somewhere said that anthropology is more like art and music and we could easily say that it also could be one of the “impossible professions” (Freud, 1937). Maybe that is why anthropology still does not hold the status of a “real” science. Its object of enquiry is too broad, too vague and too hard to grasp. We are divided into different schools of thought, held together only by the respect of our untouchable “totemic” founding fathers such as Spencer, Durkheim, Morgan, Tylor, Frazer, Rivers, Boas, Malinowski, Mead, Benedict, Sapir, Radcliffe-Brown, Evans-Pritchard, Kroeber, Steward, White, Levi-Strauss, etc., strong belief in methodology of participant observation and an ideal about the understanding what it means to be human. While it might be ridiculed as to being unscientific, naïve, full of “just-so stories” and lacking true positivistic methodologies and producing little quantifiable evidences, anthropology, if viewed from the historical bird view, is the first of sciences which does not take relativity of observed phenomena for granted. We are skeptical of grand theories that make a splash every from time to time, but on the other hand easily fall in the trap of false prophets.

It was a bitter learning experience for anthropology and her devoted pupils. As a stepchild of 19. century Darwinian/Spencerian evolution, anthropology never totally lost its biological framework. How could it not? But the ideo-political manipulations with facts, which culminated in eugenics and scientific racism of the early 20. century totalitarian regimes, to some extent sobered the anthropological community. Nurture, not nature was the favored explanatory concept. “Social structure”(Radcliffe-Brown, 1952) and “function” of culture (Malinowski, 1944) were topics that puzzled the British functionalism-structuralists, Boas’s heirs, armed with psychoanalysis and Marxists anthropologists studying post-colonial societies. It was only with Levi-Strauss and later even more with Wilson (Wilson, 1975), Lorenz (Lorenz, 1966) and sociobiology that the human “hardware” became an important issue in the anthropological discourse. We can, of course, only speculate what theories would have come out of the brilliant minds of early anthropologists when faced with new insights about the human condition, brought on by the rapid developments in genetics, linguistics and medicine after 1945.

It is difficult to argue against the notion, that we are all part of the Nature and at the same time part of the system, a unique system, which is distinctly human. It is not the world of atoms, but of elements of a different order; of non-material representations, images and symbols, of Culture. We are creatures wearing a cloth out of signifiers to cover up our inherited animalistic nudity.
Although I stated that anthropology is (and should be) to some extent skeptical of theoretical frameworks that base understanding of the widest possible range of human phenomena on human biology due to unpleasant experiences from the past, these theories should not be automatically dismissed. I believe anthropology should study Man as a “totality”, a complex system of interplaying natural and symbolic traits, a view already expressed by Marcel Mauss (Levi-Strauss, 1950). Culture was born out of Nature and Nature is being conceptualized trough the lenses of Culture.
This is why the latest developments and concepts associated with neurosciences seem so appealing for anthropology. Backed up by “hard” science, these insights sure look promising and new. Or do they?

Interpretations of psychopathological conditions in humans have created an appealing base for theories about the essence of human society and its laws. At the core of these concepts are the re-discovery of the so called Jacksonian brain, named after the 19. century neurologist John Hughlings Jackson, and the evolution of the social brain. The Jacksonian scheme follows the findings of the great Victorian biologists and social philosopher, Herbert Spencer, founder of social Darwinism. His influence and elaborations of the general evolutionary principles are the founding blocks of today’s understanding of the modular mind-brain, principles that have long been put aside and forgotten and are now being re-recognized and taken for a fact. The main idea is that the human brain, just as every other system in the universe, consists of hierarchical elements (“modules” in neuroscientific jargon) , which with time get incorporated or transformed into evolutionary more advanced ones. The so called “executive functions”, which include selection, generalization and modification, planning, flexible execution, monitoring and inhibition of lower modules are seen as the most advanced and recent structures in the human brain (Young, 2008). As the complexity of the system grows, the from higher developed centers inhibited archaic and primitive components become like a window in time, Lamarckian relicts of times long gone. In case of the brain, only in pathological (epilepsy) or unconscious (dreams) conditions do these lower centers “come to life” and offer a glimpse to our evolutionary past. This idea is articulated in the concept of the reptilian, (limbic), paleo-mammalian and neo-mammalian brain and Ernst Haeckel`s comparative embryology. This (old) model of the brain is now being resurrected and embodied in the concept of the social brain. Technology, namely the functional magnetic resonance imaging (fMRI) which measures the haemodynamic response related to neural activity in the brain or spinal cord, has only recently allowed us to actually measure and see the concomitance of mind and flesh. While it is hard to argue against interpretations of brain “hardware” genesis, things are not as straightforward when theorizing on “software” development and its implications in social relations (Young, 2008).

The very same evolutionary model was and is being applied to the interpretation of neuro/psychopathologies, starting with the 1967 John Price’s article (Price, 1967) about epidemiology of depression. Later, other similar interpretations of neuro/psychopathologies followed. Depression was interpreted as an evolutionary residue, as a “surrender complex” developed by the lesser-fit individuals, non-capable of coping with the highly competitive and aggressive social environment of the Paleolithic horde. I wonder if cockroaches also suffer any “neural” consequences for playing “dead” all the time (I do not really believe that…)?
Anxiety, depression, epilepsy and other neuro/psychopathologies are all remnants and trade-offs of Paleolithic adaptations, imprinted in the neural circuitry which today, due to genome lag, have become evolutionary unnecessary and possibly disruptive to life in a modern world.

To understand the conditions, which led to the development of such mechanisms, is to understand the very beginnings of the human society and make plausible conclusions about the modern man. During the course of the Paleolithic era, which lasted for 5 to 6 million years, the human brain had to adapt to different social and natural conditions. In addition to older, automatic and spontaneous neural schemes or “modules”, more and more complex and domain neutral centers evolved. If the module served the cause of reproductive success well, it developed further and stayed partially embedded it the neural structure of the brain. As time passed, these modules became analog to geological layers, each representing a specific period, which can be read as an open book.

But not only natural conditions influenced the evolution of mind modules. Human brain had to adapt to other brains as well to successfully compete with other, potentially deceptive individuals. Special “mind reading” modules had to emerge. A so called “cognitive arms race” began which resulted in increasingly larger and larger human brain. Modern human brain is the result of diverse evolutionary adaptations, culminating in what is today brain of a mosaic of modules, each processing its specific task.

The most obvious counter-argument for such an understanding of the human social evolution is the starting point, the very hypothesis of the primordial horde, an old Darwinian concept, supported by observations modern East African baboons (Price, 1967). This “reverse engineering” which only speculates on conditions many millennia before our time can be seen as a mere speculation, a “just so” story. The very same concept was harshly attacked, when Freud proposed his theory in 1913 on the evolution of human society (Freud, 2007). Freud took the Darwinian notion of the primal horde as the original human social organization. A small group of humans was dominated by a powerful alpha-male, having total control over females and access to enjoyment. The rival younger males at one point in history, decided to kill the Father in a bloody coupe d`etat and take over the power. The patricidal brotherhood soon realized their mistake. Feelings of guilt and disgust soon led to the restoration of the institution of the Father. The father was never defeated, on the contrary, he returned victorious and even more powerful in the reified version of the totem, which later in history changed its form to deities and eventually to the monotheistic god-Father. Lacanians later tried to defend the Oedipal theory of culture, claiming that the Father was never “real”. The obscene and vulgar father, who dominates the horde and has full access to enjoyment (females) is by the logic of the forever unobtainable Desire only a fantasy of the (Paleolithic) males. He is only a symbolic figure, a made-up authority and a strong reference for enforcement of social norms (Žižek, 1991).

Similar causal conclusions between natural “hardware” and cultural “software” have been made by the (discipline of) sociobiology, relying mostly upon the studies of animals (Wilson, 1975). Sociobiology argues that some human behaviors, such as male-female relations, kin selection, altruism, etc., are to an important extent determined by our genetic heritage. The most important mechanism is natural selection and reproductive success of the species. Some behaviors or social practices are “better” than others in the eyes our “selfish genes” (Dawkins, 2006). Cultural anthropologists argue about the highly speculative nature of, out-of-the-cultural-context taken sociobiological models and hypothesis, something that was stressed by Boas more than hundred years ago (Boas, 1896).

It is not hard to imagine the excitement of the sociobiologists when presented with the “new” data from the psychiatric and medical circles. Among other things, sociobiologists argue that altruism is genetically based and has evolved by means of natural selection. Altruism, sacrificing oneself to save some other members of the group (kin), is not incompatible with Darwinian laws of natural selection. On the contrary, the sacrifice is made in order to save (genetically) close related individuals for the benefit of the group (gene pool). Life must go on; it is the genes that have to be preserved and passed on to the next generations. When I go for a walk in the park and suddenly see a little boy drowning in the pond, I will most likely jump in the water and save him. Again, advocates of the “nurture” group in anthropology argue, that altruism is learned, not genetically programmed (Sahlins, 1976). “Love thy neighbor, as thyself”. This might had been the case in the past when humans lived in small and closely related groups, but today it has been replaced by cultural mechanism. Maybe somehow my brain misread the situation and interpreted the little boy as one of my kin; an evolutionary older switch was “turned-on” and engaged my motoric centers.

Exactly this is the point sociobiologists and modular mind theorists are trying to make. While many, if not most of our behaviors are culturally influenced, we can not bypass the fact that some might be rooted in our biology. Altruism and empathy are the best proofs for this claim. With the discovery of mirror neurons, first in monkeys and later also in the inferior frontal cortex and superior parietal lobe of the human brain, new insights and conclusions in the dynamics of these puzzling behavioral modes have been made. This special neurons get activated when we perform, see or even speak of an action and even more importantly also, when we see another person doing a specific task or being in a emotional state. We can “tune-in” with another’s emotional state due to “resonance” of mirror neuron system and can, if necessary, take appropriate action. Empathy, as it is argued, is therefore organically imprinted in our biological hardware and a result of evolutionary adaptations. "We are good," says professor Iacoboni, director of the Transcranial Magnetic Stimulation laboratory of the Ahmanson-Lovelace Brain Mapping Center at UCLA, "because our biology drives us to be good." (Slack, 2007). Damage to the neural system, as in high-functioning autism or Asperger syndrome, may affect individual`s social abilities and social functioning. Such individuals scored significantly lower on the “Emphaty quotient” (EQ) scale, as presented in Baron-Cohen`s article. Important differences in EQ were also found between the male and female group (Baron-Cohen and Wheelwright, 2004).

Concept of empathy as a “social glue” becomes questionable, if we take into account that sometimes not all human emotional responses match. A sadist will feel extreme joy and pleasure when experiencing someone’s agony. The darker, egoistic and violent side of human nature, captured in the Roman proverb and later used by Thomas Hobbes, “Homo homini lupus”, is not an alternative side of human nature, but should be seen as complementary and therefore not overlooked, although it sometimes is.
Results from the “Iowa gambling task” (IGT) also showed the importance of the higher brain regions, in particular the ventromedial prefrontal cortex in regulation of decision-making. Successful decision-making was linked with the well functioning mechanism between anticipatory skin conductance responses (“marker” signals from the body) and prefrontal cortex (Dunn et al., 2006).
Psychopathologies, such as schizophrenia (Brüne, 2005) and pseudopsychopathic personality syndrome (Spence et al., 2004) were also illustrated as malfunctions of the “executive function” and the mirror neuron system and put in the evolutionary frame.

CONCLUSION

In the beginning of this essay I asked a question, which new insights do the new neuroscientific concepts and theories bring to the field of anthropology.
Remarkable discoveries in neurology, brought to light with the newest state of the art technologies, look promising for the anthropological discourse. In my opinion, we as anthropologists should be wary of the appearance. It is true that some human behaviors, such as empathy, are rooted in our biology. Solid evidences for explanation of structural mechanisms have been presented. One can not overlook the discovery of mirror neurons and the effect it will have on theories about child development and learning etc. It seems like the brain has finally been justly recognized as the seat of the mind.
But these theories lack a paradigmatic break-trough; they are conceptualized within an old, Western cosmological framework. Evolution is back, although it never went fully away, at least in humanities. Unless some radically new technology, as described in Arthur C. Clark’s novel, “The light of other days”, is developed, enabling us to see through tiny worm-holes in the past, then theories based on Paleolithic conditions, remain only that, just theories.
The problem occurs when these new insights lure biologists and similar natural scientists into theorizing on complex human phenomena, which can not be explained with simple causality and deduction. Anthropology knows things are not that transparent and straightforward. Take for example the concept of the (human) body. As Lock showed (Lock, 1993) the universal theory of embodiment is still not on the horizon. The body refuses to hold still and is an “excellent forum to reflect not only on theoretical dilemmas, but also on the politics of the practice of anthropology and its use beyond the confines of the discipline” (Lock, 1993: 148). It looks more like a Levi-Strauss’s “floating signifier” like mana, possessing "symbolic value zero", meaning different things to different people: it may stand for many or even any signifieds (Levi-Strauss, 1950).
Although sceptical, I still believe anthropology should study humanity in its totality of psychological, sociological and biological parameters. Something that was stressed by Marcel Mauss (Levi-Strauss, 1950).






Diagram 1: (My vision of) Anthropology as a study of the” totality” of Man as envisioned by Marcel Mauss. Form taken from the Lacanian diagram of entanglement of realms of Real, Symbolic and Imaginary.

It is this promise of finding the balance of nature and nurture that appears so “sweet” for anthropology. But the danger is in getting stuck in the honey of stagnant theoretical production. I am still waiting for the epistemological shift in the humanities, which might prove to be fatal for the classical theoretical horizon. The horns of Jericho are yet to raze the old walls of Western evolutionary paradigm.
So, the question is not what neurosciences can do for anthropology, but what can anthropology do for neurosciences?

LENART KODRE




REFERENCES

1. Baron-Cohen, S. and Wheelwright., S. 2004. Journal of Autism and Developmental Disorders, Vol. 34, No. 2.
2. Boas, F. 1896. Limitations of the comparative method. Paper read at the meeting of the AAAS at Buffalo. Science, N.S., vol. 4, pp. 901-908.
3. Brüne M. 2005. ‘‘Theory of Mind’’ in Schizophrenia: A Review of the Literature. Schizophrenia Bulletin vol. 31 no. 1 pp. 1–22, 2005.
4. Dawkins, R. 2006. Sebični gen. Ljubljana: Mladinska knjiga.
5. Freud, S. 2007. Spisi o družbi in religiji. Ljubljana: Analecta.
6. Freud, S. 1937. Analysis Terminable and Interminable S.E., vol. 23: 216-253, London, 1964. Hogarth Press.
7. Levi-Strauss C. 1950. Introduction à l'œuvre de M. Mauss. In Sociologie et anthropologie, PUF, 1989.
8. Lock, M. 1993. Cultivating the body: Anthropology and epistemologies of bodily practice and knowledge. Annu. Rev. Anthropol. 1993. 22:133-55.
9. Lorenz, K. 1966. On Agression. New York: Harcourt, Brace and World.Dunn, B.D. et al. 2006. The somatic marker hypothesis: A critical evaluation Neuroscience and Biobehavioral Reviews 30 (2006) 239–271.
10. Malinowski, B. 1944. A scientific Theory of Culture. Chapel Hill: North Carolina Press.
11. Price, J.S. 1967. Hypothesis: the dominance hierarchy and the evolution of mental illness. Lancet, 2, 243-246.
12. Prigogine, Ilya. 1997. The end of certainty. New York: The free press.
13. Radcliffe-Brown, A. R. 1952. Structure and function in Primitive Society. New York: The Free Press.
14. Sahlins, M. 1976. the Use and Abuse of Biology: An Anthropological Critique of Sociobiology. Ann Arbor: University of Michigan Press.
15. Slack, G. 2007. Retrieved from http://www.salon.com/news/feature/2007/11/05/mirror_neurons/ on 1.6.2008.
16. Spence et al., 2004. A cognitive neurobiological account of deception: evidence from functional neuroimaging. Philosophical Transactions of the Royal Society B: Biological Sciences. November 29; 359(1451): 1755–1762.
17. Wilson, E.O. 1975. Sociobiology: The New Synthesis. Cambridge, Mass.:Belknap press.
18. Young, 2008. Anthropology and Neuroscience: An Integrated Approach to Human Universals, Cultural Differences, and the Evolution of the Human Mind. Lectures held at ZRC SAZU, Novi trg 2, Ljubljana.
19. Žižek, S. 1991. Looking Awry. An Introduction to Jacques Lacan through Popular Culture. Cambridge: October Books.

Več o tem...

Slavoj Žižek, psihoanaliza & Co - gibljive slike

Slavoj Žižek tudi na Antropoblogiji! Osvobodite se vašega nevrotičnega trpljenja in končno zaužijte dolgočasni vsakdanjik! Novo! Vse na enem mestu! Najboljši video posnetki! Dogodek leta! Za vso družino! Noro! Akcija! Zakaj bi iskali drugje, če vse dobite pri nas! Uživajte! Uživajte! Ker si zaslužite najboljše...

The Sublime Object
http://www.youtube.com/view_play_list?p=076848FCCB661FEB

Lacan:
"Television"-nezavedno
http://www.youtube.com/watch?v=URsYj-TVFjc&feature=related
Jouissance
http://www.youtube.com/watch?v=N7v19ZKIpuU&feature=related
Psychoanalysis and Psychotherapy
http://www.youtube.com/watch?v=rImaj5s__so&feature=related
What Freud found
http://www.youtube.com/watch?v=N2TEuzK-hKc&feature=related
Repression, Family, & Society
http://www.youtube.com/watch?v=I5XPnhsC9QA&feature=related
Lacan on La Guerison (the Cure)
http://www.youtube.com/watch?v=CNbee0pyHgE


Žižek-The Reality of the Virtual
1
http://www.youtube.com/watch?v =ogh7sFPLvnw
2
http://www.youtube.com/watch?v=IX12kxPvOvQ
3
http://www.youtube.com/watch?v=t65RBpbXW3w&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=SO7sSVJfLFI&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=LN682tclQlo&feature=related
6
http://www.youtube.com/watch?v=K6sYkOKKl0c&feature=related
7
http://www.youtube.com/watch?v=EpP-DGT7TNI&feature=related
8
http://www.youtube.com/watch?v=YzzhlINUgX8&feature=related

Slavoj Žižek - Fear Thy Neighbor as Thyself

1
http://www.youtube.com/watch?v=zfIoaOyno0Y
2
http://www.youtube.com/watch?v=2Pw9-b5Ewos&feature=related
3
http://www.youtube.com/watch?v=bzi4vr6pfn8&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=wDVp_SwpK38&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=L0MYpVDSrBg&feature=related
6
http://www.youtube.com/watch?v=9jTSi6XJ5-8&feature=related
7
http://www.youtube.com/watch?v=iuImjO0z-gs&feature=related
8
http://www.youtube.com/watch?v=u2yAFxKqpWA&feature=related
9
http://www.youtube.com/watch?v=akXE797JkyE&feature=related
10
http://www.youtube.com/watch?v=kHvb6lhG5eQ&feature=related
11
http://www.youtube.com/watch?v=SfCSLQWuhnQ

Slavoj Žižek - The Euthanasia of Tolerant Reason

1
http://www.youtube.com/watch?v=M3LF3zN_Cxk&feature=related
2
http://www.youtube.com/watch?v=_oMWR68EFB4&feature=related
3
http://www.youtube.com/watch?v=J4gFatOZ0Qs&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=kO847I4VoGs&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=Kc89klmAXVc&feature=related
6
http://www.youtube.com/watch?v=1YNSy-FEB4I&feature=related
7
http://www.youtube.com/watch?v=7J2uFZZsPMo&feature=related
8
http://www.youtube.com/watch?v=4yNLQU1F92U&feature=related
9
http://www.youtube.com/watch?v=swTSq4Y7b0k&feature=related
10
http://www.youtube.com/watch?v =KWrrJr_wo_8&feature=related
11
http://www.youtube.com/watch?v=uTt2E1qSIzg&feature=related

Slavoj Žižek - Ecology: A New Opium for the Masses

1
http://www.youtube.com/watch?v=IB7q2P4AYrA&feature=related
2
http://www.youtube.com/watch?v=uYdlC4fRNEw&feature=related
3
http://www.youtube.com/watch?v=_bZvgglb3lw&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=372ZZr9Qgbs&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=r4Oom028wDo&feature=related
6
http://www.youtube.com/watch?v=q4GxH_XqlyM&feature=related
7
http://www.youtube.com/watch?v=wWn09sQSRTA&feature=related
8
http://www.youtube.com/watch?v=afc8GpBIVcU&feature=related
9
http://www.youtube.com/watch?v=iSvUZov5bcc&feature=related
10
http://www.youtube.com/watch?v=Tqpr2vbqPWI&feature=related


Slavoj Zizek - Rules, Race, and Mel Gibson 2006

1
http://www.youtube.com/watch?v=5BIUkUUtvFI
2
http://www.youtube.com/watch?v=h8NnQ3R6u68&feature=related
3
http://www.youtube.com/watch?v=VBYtDl9Mm_o&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=1zpiHT0RHS0&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=y25P3IRzq-g&feature=related
6
http://www.youtube.com/watch?v=9_Y7mfTCPbs&feature=related
7
http://www.youtube.com/watch?v=z-u4T_c1fNM&feature=related
8
http://www.youtube.com/watch?v=iqATtj73EOc&feature=related


Slavoj Žižek- Love without Mercy

1
http://www.youtube.com/watch?v=L7YcOfYm2Lk&feature=related
2
http://www.youtube.com/watch?v=lFLOXeUATvc&feature=related
3
http://www.youtube.com/watch?v=6zKyXuKyuAM&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=1MQPl1b4GUs&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=29G4y5ZbwBA

Slavoj Zizek - On Belief 2002

1
http://www.youtube.com/watch?v=WFtnPSd4rds&feature=related
2
http://www.youtube.com/watch?v=jIzpZovfF2I
3
http://www.youtube.com/watch?v=0htH3VAQzeY&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=_mJgnhhUAWA&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=_pyo5QgT4EA&feature=related
6
http://www.youtube.com/watch?v=l_n0quzJUxQ&feature=related


Slavoj Zizek about European Graduate School EGS 2006

1
http://www.youtube.com/watch?v=7wW5JMc12vs
2
http://www.youtube.com/watch?v=7vGKD7Ftyts&feature=related


Slavoj Zizek. Plea for Ethical Violence

1
http://www.youtube.com/watch?v=1gyEjEh7jlE&feature=related
2
http://www.youtube.com/watch?v=9bEtGiu1fZA
3
http://www.youtube.com/watch?v=T1eq6vLIrdI&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=5g2rnPmQJcs&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=V9MTFp3bwM8&feature=related
6
http://www.youtube.com/watch?v=glGwW3wqHMM&feature=related


Slavoj Zizek, The Liberal Utopia, Athens 2007

1
http://www.youtube.com/watch?v=pMp8P3C_J7I&feature=related
2
http://www.youtube.com/watch?v=E3aow01aNHk&feature=related
3
http://www.youtube.com/watch?v=xnZS30pr-Bg
4
http://www.youtube.com/watch?v=4HiUf6zssXw&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=dji8c1fQ1TE&feature=related
6
http://www.youtube.com/watch?v=DlhpqmlDtf8&feature=related
7
http://www.youtube.com/watch?v=Ap4GsX_QrHI&feature=related
8
http://www.youtube.com/watch?v=9pkNEjFLTW8&feature=related

Slavoj Zizek, Ecology without Nature, Athens 2007

1
http://www.youtube.com/watch?v=3h4HHT1bt_A&feature=related
2
http://www.youtube.com/watch?v=A32w8uN3ToA&feature=related
3
http://www.youtube.com/watch?v=axr2Oo5lb2I&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=NyzTif1QJjA&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=E6GX4dycCSY&feature=related
6
http://www.youtube.com/watch?v=CTYrCbDeut8&feature=related

Slavoj Zizek - Can One Really Tolerate A Neighbor

1
http://www.youtube.com/watch?v=UnT6ykrKLzY
2
http://www.youtube.com/watch?v=xeHC9ORoqPw&feature=related
3
http://www.youtube.com/watch?v=rzHuJsVzpH0&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=CZqYxx1zbNk
5
http://www.youtube.com/watch?v=0CiayhewfSg
6
http://www.youtube.com/watch?v=Lts5S5dw0bM&feature=related
7
http://www.youtube.com/watch?v=gsm1kBnM68w&feature=related

8
http://www.youtube.com/watch?v=ZgjR8IC-biE&feature=related
9
http://www.youtube.com/watch?v=GiLcdjWf2VQ&feature=related
10
http://www.youtube.com/watch?v=Fvqlrgp8Aws
11
http://www.youtube.com/watch?v=KHybtxiKqwA&feature=related
12
http://www.youtube.com/watch?v=xHeMff1DtzQ&feature=related
13
http://www.youtube.com/watch?v=pxJrLnfG-pE&feature=related

Slavoj Žižek - Alien, Marx & Co.

1
http://www.youtube.com/watch?v=Ot06MkupZww
2
http://www.youtube.com/watch?v=winOrzqt3ek
3
http://www.youtube.com/watch?v=e7LpD0Z8XAw
4
http://www.youtube.com/watch?v=9SVwtU5pJ-g
5
http://www.youtube.com/watch?v=LQjzOobpB-8&feature=related

Slavoj Zizek. Materialism and Theology - 2007

1
http://www.youtube.com/watch?v=G9S3vvPe9IM&feature=related
2
http://www.youtube.com/watch?v=XS01wbJKnM4&feature=related
3
http://www.youtube.com/watch?v=k1R_tTVyfcw&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=5x0oAz_Lmh8&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=tFLUGtCVbuY&feature=related
6
http://www.youtube.com/watch?v=V5PP35fweKw&feature=related
7
http://www.youtube.com/watch?v=9ucy72hiQUc&feature=related
8
http://www.youtube.com/watch?v=L6G-bJkh35E&feature=related

Slavoj Zizek, Judith Butler and Larry Rickels

1
http://www.youtube.com/watch?v=d16kMXUXPOE&feature=related
2
http://www.youtube.com/watch?v=Ouzkihs5lPI&feature=related
3
http://www.youtube.com/watch?v=U67YIXmn3MA


Nedjeljom u 2 - slavoj zizek
1
http://www.youtube.com/watch?v=3yZ6VYwifwU
2
http://www.youtube.com/watch?v=dYdda6dXi_M&feature=related
3
http://www.youtube.com/watch?v=tV1aSNzh7xU&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=PuyH9OYjtIg&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=Qayg3eJM2Do&feature=related
6
http://www.youtube.com/watch?v=YFtuGGl3wz8&feature=related
7
http://www.youtube.com/watch?v=mUrDJkfbdIQ&feature=related

Donna Haraway - European Graduate School

1
http://www.youtube.com/watch?v=-yxHIKmMI70&feature=related
2
http://www.youtube.com/watch?v=X-WVR8fwM0o
3
http://www.youtube.com/watch?v=59JD2eKIZfQ&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=CeZuDbyjizQ&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=sr9BwYTfPoU
6
http://www.youtube.com/watch?v=nbrjqh9SEdU
7
http://www.youtube.com/watch?v=gI5Jy1bOxb0
8
http://www.youtube.com/watch?v=e6MZvA5VxnI&feature=related
9
http://www.youtube.com/watch?v=1Oy0IFlEX-Q&feature=related

Michel Foucault On 'Pleasure Vs. Desire'
http://www.youtube.com/watch?v=uNcQA3MSdIE&feature=related

Jean Baudrillard - Cultural Identity and Politics

1
http://www.youtube.com/watch?v=q3kgjjTE0dk&feature=related
2
http://www.youtube.com/watch?v =lQZU2aa_--M&feature=related
3
http://www.youtube.com/watch?v=AZmKCzRR5vU&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=dZAzGSMqPig&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=Ahbu734wvaI&feature=related
6
http://www.youtube.com/watch?v=GZIxC_GxKic&feature=related
7
http://www.youtube.com/watch?v=R8NTPpW0lC8&feature=related
8
http://www.youtube.com/watch?v=55WFHDHcPg0&feature=related


Lacan Hour :-)
1
http://www.youtube.com/watch?v=I-KiGb1a7vY&feature=related
2
http://www.youtube.com/watch?v=gYjfhnFqAjA&feature=related
3
http://www.youtube.com/watch?v=QUZmrplUFOU&feature=related
4
http://www.youtube.com/watch?v=nAcQ4mz1qhQ&feature=related
5
http://www.youtube.com/watch?v=7xIqKsUMm-E&feature=related
Več o tem...